Podatek, ki ga ne čutiš

Spet modni pumparice, brki

Nekaj naprej naletim na njegovega vrstnika s Štajerske, čeravno bi po naglasu človek sprva presodil, da je Primorec, kar pa je itak zanimiv fenomen, da namreč pri ljudeh s Štajerske dandanes lahko zaznaš primorski naglas. A o tem morda kdaj drugič. »Na soško fronto pomislim, pa na 14. divizijo. Je bilo to takrat?« vpraša Blaž nazaj. Blago mu odgovorim, da ne, da pa niti ni najhujši primer.

Vendarle je šlo za državljana, ki je vedel, da se je vojna začela leta 1914, in to v Sarajevu. Nekaj naprej sta družno čemela Matevž in Bojana. Prvi, devetindvajsetletnik, je imel do predmeta osvežilno prepričljivejši odnos: »To je bila vojna, za katero so mislili, da bo zadnja, pa so se ušteli. Takrat so bili ljudje zelo pripravljeni na vojno, mislim pa, da se to niti ne spreminja, kajti v to past oziroma vrtinec človek pade postopoma, nikdar takoj. Proces pozabljanja je pri tem sicer prav tako pomemben.« Vključi se Bojana: »Prva svetovna vojna mi je postala kul. Prej o njej nisem vedela nič, zadnje čase pa se da o njej veliko izvedeti. Boljši duh časa, vzdušje se mi zdi kot v drugi svetovni vojni,« pove sedemindvajsetletnica.

Ker smo se nahajali v mestni »hipsterski« centrali, vprašam, ali se ji zdi tedanja moda morda privlačna. Pumparice, brki (in to karseda francjožefovskoferdinandski), kolesa brez prostega teka in drugi praizumi oziroma modnosti z začetka prejšnjega stoletja, ko se je prva vojna dejansko cmarila, so dandanes spet izrazito v modi, da bi človek celo posumil, da gre za »trendsetting«, ki ga je nekdo pronicljivo tempiral na stoto obletnico. Nekakšen prehod med modo in dejanskim vedenjem bi torej moral obstajati. Sogovornica ne razočara: »Definitivno so bili bolje oblečeni kot v drugi. Kot sem dojela, je šlo za zelo cvetoče obdobje, ki ga je ta vojna presekala v naletu. Na neki način podobno kot danes, ali pa si to morda zgolj domišljamo,« dekle ponudi zanimivo videnje, spet pa se vključi Matevž: »Treba je upoštevati, da o tem govorimo danes. Če bi v osemdesetih koga vprašal po mnenju o tedanji estetiki, bi verjetno dobil bolj negativne odgovore, ker je tedaj ta estetika veljala za neprivlačno, danes pa je spet modna.«

Povrnimo se v minuli torek, ki je bil bolj sončno obarvan. Nejc in Matic sta preživljala zgodnje popoldne v centraškem kafiču. Subkulturna lika. Prvi se ponaša s tetovažo vagine, drugi se je zadržal pri uhančku v ušesu. Zvedava modela že na videz. Štiriindvajsetletnika, torej osebka s starši vsaj blizu petdesetih. Nejca povprašam, kaj je njegova prva asociacija ob omembi prve svetovne vojne. »Pozicija. Fronte. Iz enega rova v drugega. Tako kot sicer v lajfu. Če ne prideš tja, kamor si hotel, se zavlečeš nazaj tja, kjer si bil,« odgovori in nadaljuje s fascinantnejšimi momenti: »Pa brzostrelke so imele strašno premoč. Vojaki so zlaufali ven in pokosila jih je tehnika.« Solidno vedenje za štiriindvajsetletnika, ki nekaj da nase, lahko rečemo, pri čemer je to, da ima končano zgolj osnovno šolo, irelevanten podatek. Izobražuje se sam, pravi. Preko dokumentarcev. »Nisem pa dober z letnicami. Ilirske province pa to, he he,« s šalo sproži splošen smeh in nadaljuje: »Prvo v vsakem primeru manj cenim. Bolj čutim drugo. Prva je bila nastavek za drugo. V prvi ubiješ raco, v drugi greš na medveda. Čeprav, ko vidim kak spomenik iz prve, se samo čudim, kako je bilo možno, da je toliko ljudi umrlo.«

Vključi se njegov kolega, Matic, prav tako samouk: »Tudi sam bolj čutim drugo. Preko današnjega početja Izraela, ki počne Palestincem podobno, kot so Nemci njim. Moja prva impresija je, da je bila prva svetovna vojna velika morija. Brezpredmetna. Ljudi so pošiljali umirat načrtno.« Pozdravim se z zabavljačema, ki se odpravita nekam naprej. Na klopco v bližnjem parku sta posedli perspektivni najstnici. Priložnost, ki je ne gre zamuditi.

»Prva svetovna vojna? To ni bil Hitler? To je bil Stalin pa to, a ne? Oktobrska revolucija? Čakaj, kdo je bil takrat na sceni?« zdrdra bodoča trgovka Rebeka niz vprašanj, s katerimi se poskuša orientirati o nečem, kar se je zgodilo 84 let pred njenim rojstvom, vmes pa so se na prostorih, kjer biva, izmenjale najmanj štiri državne tvorbe, da raznih vmesnih faz niti ne naštevamo. »Nimam zgodovine v prvem letniku,« se izgovori naknadno, niti ne v kaki večji paniki ali zadregi. »Ne Stalin, Lenin,« poskusim z namigom. »Lenin?! O, ja! Stara, ampak to je bilo štiri leta nazaj,« se obrne h kolegici Barbari, s katero sta očitno hodili v osnovno šolo in domnevno takrat poslušali nekaj o Leninu. Težko verjetno. Barbaro so tegobice prijateljice zmerno zabavale, sama pa je sodelovanje v razpravi odklonila, rekoč, da nima pojma, o čem govorimo. In to s spoštovanja vredno suverenostjo osebe, ki točno ve, kaj v življenju potrebuje in česa ne. Vedeti karkoli o prvi svetovni vojni ne spada v prvo kategorijo. Sicer morebitna frizerka. Izkazalo se je, da sta čakali Rebekinega fanta. Odločno postavnega poba pri osemnajstih. Kot kaki stranski osebi v združbi iz kleti, kjer ima šef ganga edini že punco in morajo vsi drugi navijati zanju, z Barbaro počakava, da Rebeka in njen fant opravita uvodni ritual poljubljanja, nakar svojo osnovno impresijo o prvi svetovni vojni poda še novi član ekipe: »Kri,« reče in da vedeti, da je povedal pravzaprav vse, kar je treba. Takisto suvereno, absolutno stoječ na domačem terenu. Pa še na telefonu se mu je takoj zatem zgodilo nekaj nujnega, je dal vedeti v maniri polno formiranega osebka.

V Bostončajanu

Predmestna mladež, bi kdo porekel. No, tudi enaindvajsetletni Marisol se o točnejši vlogi Gavrila Principa niti približno ne sanja, čeravno obiskuje filozofsko fakulteto. »A je naredil atentat na Stalina?« se je kot nerazumna motnja zopet vpletel ruski diktator. »Pa kako bi to vedela? Sicer me pa vojne ne zanimajo. Jaz sem bolj za mir. Pa v gimnaziji sem imela za zgodovino profesorico, ki me ni marala, tako da je zdaj na delu spet ta efekt, da čim gre za zgodovino, zmrznem. Pisno sem pisala dobro, ustno pa sem vedno dobila cvek. Pogojni refleks. Kot pri Pavlovovem psu. Bolj obvladam Gote, ker sem o njih delala seminarsko v srednji,« razloži mladenka. Spet brez večje zadrege, tudi ko bostonsko čajanko mimogrede še pozamenja z londonsko in spomni na starega sodruga, ki je na vprašanje o tem, kje se je bostonska čajanka zgodila, upajoč na najboljše, odgovoril: »V Bostončajanu.«

Po ulici je prihajala že na videz perspektivna peterica mladcev. Že na videz gimnazijčki. Oprani daljši lasje, sveže, od materine roke zlikane majčke, nezategnjeno umne face brez odvečne agresije. Fantje iz urejenih razmer. Povejo, da štejejo sedemnajst, osemnajst let. Pristanejo na intervju: »Gavrilo Princip, Franc Ferdinand, jarki, čakanje, brzostrelke, nesmiselni juriši,« zdrdrajo osnovne podatke, kot da bi jih ustavil trideset let nazaj, ko je bil ta avtomatizem manj presenetljiv oziroma splošnejše razširjen. Ekipa je bila prej izjema kot pravilo. Pomenljiva pa je meja, pri kateri se začenja nevedenje o prvi svetovni vojni. Tam nekje pri današnjih tridesetletnikih ali kakšno leto mlajših. Kar v domačijskih razmerah hkrati pomeni tudi mejo med mladežjo, ki je še bila pionirska (letnik 1982 je bil v pionirje sprejet kot zadnji) in nasploh kanček bolj vezana na staro socialistično izobraževalno paradigmo, ki so ji pripadale številne starejše generacije, medtem ko so mlajši že izobraženi v novem sistemu. V katerem je prva svetovna vojna očitno zgolj še eden premnogih zgodovinskih podatkov, ki se jih je treba naučiti na pamet. Podatek, ki ga ne čutiš.