Predsednica konfederacije evropskih sindikatov Bernadette Ségol se je pridružila nevladnim okoljskim organizacijam in celo nekaterim multinacionalnim podjetjem, ki so na politične voditelje EU naslovili javno pismo, da so cilji, ki jih je predlagala evropska komisija, prenizki. Podjetja, med njimi Ikea, Unilever in Swarovski, so EU pozvala, naj se zaveže k 40-odstotnim deležem pri vseh treh ukrepih.

Visoki cilji tako za energetsko učinkovitost kot za obnovljive vire energije ustvarjajo nova delovna mesta, so izsledki analiz evropskih sindikatov, EU, pa tudi slovenskih okoljskih organizacij. »Nižji ko so cilji, manj delovnih mest je ustvarjenih. Vlade, ki nasprotujejo ambicioznim in obvezujočim ciljem, zamujajo priložnost, da zmanjšamo sramotno visoko brezposelnost. Zavrgli bomo priložnost ustvariti več kot osemsto tisoč novih delovnih mest,« je opisala sindikalistka posledice bojazljivih političnih sklepov. Nujno je zagotoviti pravičnost ter pozornost in sredstva nameniti predvsem preusmeritvi delavcev iz ogljično intenzivnih panog. Med vsemi civilnodružbenimi akterji se krepi spoznanje, da so podnebne spremembe eksistencialni izziv človeštvu. A vseeno se prepad do političnih ukrepov, ki bi dohajali in konkretizirali to družbeno zavedanje, le veča in veča.

Prejšnji teden je evropska okoljska agencija objavila analizo nacionalnih procesov pri sprejemanju ukrepov prilagajanja podnebnim spremembam. Slovenija se je znašla med manjšino, saj nima izdelane ne krovne nacionalne podnebne strategije niti sektorskih strategij ali ukrepov. Izkušnje o najučinkovitejših politikah pa se v Evropi množijo: naj gre za urbani park na Danskem, ki postane zadrževalnik vode ob poplavah, za nemško lokalno lastništvo dobave elektrike ali za sodelovanje med finskimi organi na nacionalni, regionalni in občinski ravni, ko je treba opozoriti pred poplavami, zagotoviti protipoplavne ukrepe in zaščito. Slovenija izstopa po tem, da družba jasno podpira sprejetje strategije glede podnebnih sprememb, politične volje za ukrepanje pa ni.

Skrb za okolje kot izhodišče in cilj

Ni bilo vedno tako. Danes je iskanje nacionalnih dokumentov, ki naslavljajo podnebne ukrepe, kot bi hodil po pokopališču osnutkov ter zašel na oddelek, kjer držijo vse, ki so že dolgo v klinični depresiji in vegetativnem stanju. Človek najde leta 2012 pokopano Službo vlade za podnebne spremembe, ki je kot prvi dokument o zmanjševanju toplogrednih plinov navedla strategijo in akcijski načrt že iz leta 2000. Leta 2008 smo dobili sektorsko Strategijo prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam, ki je nato doživela izvedbene načrte, a le do leta 2011. Leta 2008 je bilo izdelano tudi poročilo Scenariji razvoja Slovenije do leta 2035: trendi in priložnosti v času podnebnih sprememb. Zakon o podnebnih spremembah je v zamrznitveni komori, ker se je proces sprejemanja ustavil z nastopom nove vlade pod vodstvom SDS. Nanj sta življenjsko vezani še državna podnebna strategija in uredba o ogljičnem odtisu. Prav tako ni nikoli zaživel osnutek Strategije prehoda Slovenije v nizkoogljično družbo do leta 2050, ki je bil dan v javno obravnavo septembra 2011.

Fundacija Umanotera vodi projekt Spodbujamo zelena delovna mesta, kjer predstavlja osem slovenskih in šest evropskih dobrih praks, 4. novembra pa bo druga nacionalna tematska konferenca. Mreža okoljskih organizacij Plan B za Slovenijo aktivno sodeluje s komentarji pri oblikovanju strategije za pametno specializacijo in pri sestavljanju programskih dokumentov za obdobje do leta 2020, ki so pogoj za črpanje evropskih sredstev. A ob vsem tem Strategije razvoja Slovenije do leta 2020, ki so jo začeli pripravljati lani, še zdaj nimamo.

Profesorica dr. Lučka Kajfež Bogataj, ena od vodilnih strokovnjakinj na področju podnebnih sprememb, pravi, da vladni ukrepi od vselej capljajo za okoljevarstveniki, angažirano in strokovno javnostjo. Zadnja leta so spremembe podnebja postale tako hitre, premikov znotraj političnega prostora pa ni, da je vse težje najti točko, kje začeti in kako se lotiti stvari, ki so bolj in bolj vseobsegajoče.

»Sam ustroj delovanja države je napačen, saj so ukrepi za ublažitev podnebnih sprememb odvisni predvsem od ukrepov na področju gospodarstva, prometa, infrastrukture, energetike, mi pa nimamo horizontalnega povezovanja in usklajevanja. Okoljski resor pa velja še naprej za manjvrednega,« ponudi razlago, zakaj konkretne ideje in pripravljene študije ne pridejo v sistemsko ureditev. Vodja Centra za agrometeorologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani pravi, da gre zahvala le čudežno številnim okoljevarstvenikom in aktivistom, da nismo zdrsnili še globlje proti dnu. Z varčevalnimi politikami zadnjih let se je sistematično uničevalo še tiste zametke povezovanja znanja, prenašanja izkušenj in realiziranja projektov, ki so se začeli izrisovati pred leti.

»Manjka nam jasno vodstvo, vizija, nimamo strategije niti ne uvidimo potenciala, ki ga ukrepi za naslavljanje podnebnih sprememb prinašajo za gospodarstvo,« razlaga dr. Lučka Kajfež Bogataj. Ključno pa je razumeti, poudari, da moramo v prvi vrsti zmanjšati porabo energije in izboljšati energetsko učinkovitost. To ne pomeni porabiti več obnovljivih virov, ampak enostavno porabiti manj, okrepiti javni in železniški prevoz, možnosti recikliranja in ponovne uporabe. »Resnična priložnost je lahko le izboljšan stroj, ki z manj energije naredi več. Najti moramo načine, kako bomo ustvarili manj odpadkov, kupovali manj in kako bodo naše hiše porabile manj energije.«

Potrebne sistemske spremembe proizvodnje in potrošnje v EU so tudi tema najnovejšega poročila o okoljskih indikatorjih Evropske okoljske agencije. A ti novi modeli nujno potrebujejo začetne vzpodbude in podporo. V Evropo uvažamo osemkrat več surovin, kot jih izvozimo, posledice za kakovost vode, zemlje in zraka zaradi proizvodnje izdelkov, ki jih kupujemo v Evropi, pa pogostokrat čutijo v državah, v katere se je preselilo proizvodnjo.

Kako pomembni so cilji, o katerih so odločili v Bruslju? Barbara Kvac iz društva Fokus je prepričana, da zelo. Leto 2030 bo pomembna postaja na poti do leta 2050, ki velja za ključni mejnik pri ukrepih za omilitev okoljskih sprememb. Prav tako bodo sedanje zaveze EU pomembno izhodišče za podnebno konferenco ZN prihodnje leto v Parizu. V četrtek je bilo sprejeto soglasje o 40-odstotnem zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov na ravni EU in o 27-odstotnem deležu obnovljivih virov med viri energije. Tretji cilj, povečanje energetske učinkovitosti za 27-odstotkov do leta 2030, pa je ponovno neobvezujoč. Prvi odzivi okoljevarstvenikov in tudi nekaterih podjetij so bili jezni in resignirani.

»Cilji, o katerih se pogajamo, so glede na to, kaj bi bilo nujno, seveda nizki in prenizki. Zato podpiramo minimalne obveze, ki pa spodbujajo tudi ambicioznejše cilje. V Sloveniji je glede povečanja energetske učinkovitosti še vedno ogromno potenciala. Celostni ukrepi na tem področju bi prinesli koristi za gospodarstvo, gospodinjstva in državo. A ker ta cilj ni bil zavezujoč, ga po zadnjih analizah EU Slovenija ne bo dosegla,« opisuje Barbara Kvac in doda, da po drugi strani že male spodbude pomembno razširijo ukrepe, ki so zaželeni. Našteva, da se emisije iz odpadkov manjšajo, rastejo pa na področju prometa, kjer Slovenija trdi, da ne more narediti nič, in le prosi EU za posebne ugodnosti.

Poleg povečanja energetske učinkovitosti je drugi temelj zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov krepitev obnovljivih virov energije namesto fosilnih goriv. »Tu potrebujemo vzpodbude in jasno strategijo. V Sloveniji nimamo ne strategije za razvoj energetske politike, ne strategije prometa, niti krovne strategije za prilagajanje podnebnim spremembam ali prehod na nizkoogljično družbo... Nič nimamo. In ko je treba kaj ukreniti, se ne ravna premišljeno niti celovito, ukrep pa povzroči problem nekje drugje,« opozarja Barbara Kvac. Zato se je ukinilo shemo vzpodbujanja sončne energije: ko je denarja za podporo sončnim elektrarnam po prvem valu navdušenja zmanjkalo, se je oblikovalo nov sistem financiranja obnovljivih virov, v okviru katerega pa država letos ni pripravila obljubljenega razpisa. Ni niti sistemskih možnosti, da bi se omogočilo, da se oddajanje energije iz malih elektrarn posameznikov avtomatično odšteje ali sešteje z njihovo porabo... »Vse to so birokratske, sistemske ovire, ki onemogočajo večjo uveljavitev obnovljivih virov energije. To vemo, in to bi lahko izboljšali. A smo tik pred tem, da bo celotni energetski sektor prisiljen na kolena zaradi izgub TEŠ6, namesto da bi rezerve, ki so še tam, uporabili za prehod v nizkoogljično družbo,« opisuje daljnosežnost slabih izbir okoljevarstvenica.

V Evropi se je za neučinkovitega izkazal tudi sistem trgovanja z emisijami, saj število kuponov ni bilo dovolj nizko in cene zato ne dovolj visoke, da bi dosegli želeno vzpodbudo za znižanje emisij.

»Poročil mednarodnih institucij je vse več. Ukrepi danes bodo manj dragi kot jutri, in če ne ukrenemo nič, nas bo to v prihodnje zelo drago stalo. Politike, ki naslavljajo podnebne spremembe, lahko izboljšajo konkurenčnost gospodarstva, odprejo nova delovna mesta, zmanjšajo energetsko odvisnost... A odločevalci še niso ujeli te realnosti,« opozarja Barbara Kvac.

Tudi na področju varovanja okolja v društvu Fokus pogostokrat naletijo na oviro, ko se morajo za pravico sodelovanja pri pripravi okoljskih dokumentov boriti s pravnimi sredstvi. »Pa gre le za spoštovanje zakonov. Če zakona na področju podnebnih sprememb nimamo, na področju varstva okolja obstaja. A država zanemarja tudi svojo dolžnost zagotavljanja zdravega življenjskega okolja za ljudi.«

Nepripoznan interes vsakega in vseh

Kako lahko pravo pomaga pri varovanju okolja, pri zagotavljanju ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja? To vprašanje je botrovalo nastanku Pravne klinike za varstvo okolja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani pred dvema letoma. Študentje in mentorice so v okviru okoljske pravne klinike pripravili pravno koristen in navdihujoč dokument s področja okoljskega prava. Tako za mentorice doc. dr. Vasilko Sancin, as. mag. Mašo Kovič Dine, mag. Tanjo Pucelj Vidović in mag. Senko Vrbica iz Pravno informacijskega centra kot tudi za študente je bilo vse delo pri pripravi analize »Onesnaženost zraka s PM10« prostovoljno.

»Ustava zagotavlja pravico do zdravega življenjskega okolja, kar vključuje tudi neonesnaženost okolja. Zanimalo nas je, kaj mora posameznik narediti, da doseže, da se njegovo pravico zagotovi in spoštuje,« razloži Maša Kovič Dine izhodišča.

»Nenazadnje pa smo želeli s pravom rešiti težave v družbi. Videli smo, da država ni storila, kar bi morala. Prišlo je do opustitev, kar je najočitneje pri zagotavljanju čistega zraka, kjer so za delce PM10 postavljene konkretne zahteve, ki jih država mora spoštovati,« nadaljuje Tanja Pucelj Vidović. Senka Vrbica pa opozori, da v Sloveniji manjka tako okoljskih odvetnikov kot sodne prakse glede zagotavljanja pravice do zdravega življenjskega okolja. »Varstvo okolja ne more biti prepuščeno posamezniku. Ne more se en človek boriti za vso Celjsko kotlino. Vemo, da se tožba zasavskih kmetov zaradi degradacije zemlje, zraka in vode vleče že dve desetletji. Država kot institucionalni varuh okolja je sama s sabo v konfliktu interesov. Okoljski resor obravnavajo mačehovsko, četudi je prav na tem področju največ tožb evropske komisije proti Sloveniji,« pripoveduje pravnica iz Pravno informacijskega centra.

V analizi opozarjajo na številne probleme, od sistemskih procesnih ovir, ki preprečujejo učinkovito sodno varstvo posamezniku pri zagotavljanju pravice do zdravega življenjskega okolja, do programa ukrepov za zagotavljanje čistega zraka v Zasavju, ki ne upošteva vplivov industrije. Pri svojem raziskovalnem delu pa so izkusili in jasno prikazali tudi problematičen odnos odgovornih oseb in javnih inštitucij do dela, za katerega so zadolženi, in odgovornosti, ki jih nosijo.

»Vedeli smo, da je država pasivna do okolja, a šokiral nas je razkorak med zakoni in prakso,« pripoveduje študentka četrtega letnika Polona Golija. »Zakoni morajo učinkovati. Pri nas pa določila o sodnem varstvu iz zakona o varstvu okolja ne delujejo. Od ljudi se zahteva denar, če hočejo vložiti tožbo, če želijo dokazati, kar zatrjujejo, saj je dokazno breme na njih. In to so ljudje, ki so že tako oškodovani.«

To poudari tudi Gaja Repe, ki je diplomirala iz mednarodnopravnih zaščit v primerih rakavih obolenj zaradi onesnaženosti zraka. »Gre za cele družine, za otroke, ki jih formalistično izpolnjevanje dolžnosti na papirju izda v realnosti, kjer se predpisov ne uresničuje. Videli smo, da Slovenija pri meritvah in poročanju, ki jih je dolžna opraviti, vseskozi zamuja. In to se odgovornim ne zdi nič posebnega niti problematično!«

Podobno spoznanje je delo na okoljski pravni kliniki prineslo tudi Urški Rotar, ki pravi, da bi želela v bodoče usmeriti delo v to, da se veljavno ureditev EU iz mrtve črke spremeni v delujočo realnost. »Četudi nas študij usmerja h gospodarstvu, pogodbam in dobičku ter se zviška gleda na vse, ki se ukvarjajo s področji, ki imajo širši, družbeni vpliv, sem prepričana, da je to, kar smo naredili, lahko le začetek nadaljnjega dela.«

Tadej Baloh ob tem prikima. Sam se je že odločil, da bo še naprej prostovoljno pomagal s svojim pravnim znanjem v Pravno informacijskem centru. »Ko smo proučevali, kako odgovorni organi ravnajo v Celjski kotlini, se je zdelo neverjetno. Četudi so rizični parametri poznani, se ne izvaja meritev težkih kovin. Zakaj ne? Ker je zakon dovolj abstrakten in splošen, da lahko rečejo, da ni nič nezakonitega, če meritev ne opravijo. A vendar ne znajo ponuditi vsebinskega odgovora, zakaj ta opustitev odgovornosti, zakaj ta neaktivnost in odsotnost zainteresiranosti, kako ljudje živijo in kako ukrepati, da bi se stanje izboljšalo.«

Urša Ušeničnik doda, da ji je v zadnjem letu postalo kristalno jasno, da ima kapital pri državi prednost pred okoljem. »Pasivnost odgovornih te razjezi. Sploh ko vidiš, kako se nekateri trudijo izboljšati okolje, v katerem živijo. Ko smo šli v Celje in Zasavje pogledat, kje ljudje živijo in v kakšnem stanju je narava, so se dvomi, čemu bom posvečala čas, razblinili. Državo je treba spomniti, da se spet jasneje zave svojih odgovornosti. Te so zapisane v zakonih in ustavi. Zmanjka pa namera države, in kaže, da bo nujen pritisk, da bodo začeli izpolnjevati svoje dolžnosti.«

Zato je njihovo sporočilo jasno. Država je kriva opustitve dolžnega ravnanja pri zagotavljanju zdravega življenjskega okolja. Tako Zasavje kot Celjska kotlina bi morala biti razglašena za degradirani okolji in sprejeti ustrezne ukrepe za sanacijo. V tem jih podpirajo sodbe sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice. Njihova analiza pa postane še bolj resna: država pri zagotavljanju ustavne pravice do zdravega življenjskega okolja prebivalcem Slovenije ne omogoča učinkovitega sodnega varstva.

»Temeljni problemi dostopa do pravnega varstva so neenak položaj strank v postopku, visoki stroški postopka, oteženo dokazovanje ter izkazovanje pravnega interesa... Zahtevali bi vsaj konkretne odločitve in ukrepe države v zvezi s pomanjkljivim monitoringom stanja okolja, ureditev degradiranih območij, večje medsebojno sodelovanje vladnih resorjev, večjo aktivnost ministrstva za zdravstvo pri varovanju zdravja prebivalcev ter nasploh večjo okoljsko odgovornost vseh državnih akterjev.«

Nedvomno bo treba še več raziskav, pravnih izkušenj, strokovnega razmisleka in priprave strategij. Treba bo na novo razmisliti, kaj so izdelki, ki jih res potrebujemo, in kako živeti v družbi, ki porabi manj ter za sabo v okolju ne pusti opustošenja. A vprašanja in zahteve, ki so jih dali na mizo mladi študentje prava in njihove mentorice, so odločilni. Nekega dne, morda ne predaleč v prihodnosti, lahko pripeljejo do odločitev, ki bodo na novo določile in ljudem vrnile prihodnost na planetu omejenih, enkratnih naravnih danosti in spreminjajočega se podnebja.