Ko se srečujejo šefi največjih svetovnih koncernov in ruskih bank, se običajno pogovarjajo o poslu. Tokrat so govorili o politiki. V začetku tedna je Klaus Schwab, ustanovitelj in predsednik Svetovnega gospodarskega foruma, v svojo hišo ob Ženevskem jezeru povabil dober ducat najmočnejših gospodarstvenikov iz Združenih držav Amerike, Nemčije, Rusije in Ukrajine, da bi govorili o možnih poteh izhoda iz ukrajinske krize.
Vabilu so se med drugimi odzvali Joe Kaeser, šef Siemensa, Kurt Bock, direktor največjega kemijskega koncerna na svetu BASF, in Indra Nooyi, predsednica uprave PepsiCo. Iz Rusije sta prišla German Oskarovič Gref, šef največje ruske banke Sberbank, ki je v polovični lasti ruske države, in njegov kolega Andrey Kostin iz druge največje ruske finančne ustanove VTB, prav tako v večinski lasti Kremlja. Obe največji ruski banki sta na seznamu sankcij, ki so jih sredi poletja proti Rusiji uvedle Združene države Amerike in Evropska unija.
Ukrajinsko stran sta zastopala oligarha Viktor Pinčuk in Sergej Taruta, slednji je hkrati tudi guverner regije Doneck. Rezultat srečanja je bil dokument z desetimi točkami, katerega cilj je umiritev konflikta v Ukrajini in gospodarske vojne, ki se bije med ZDA in EU na eni ter Rusijo na drugi strani. Gospodarstveniki od politikov zahtevajo, da se vzdržijo provokativnega jezika in se zavzemajo za več dialoga. Medsebojne sankcije je treba odpraviti, so si bili edini, kot tudi, da lahko Ukrajina podpiše trgovinski sporazum tako z Evropsko unijo kot tudi z Rusijo.
Hkrati so poudarili suverenost Ukrajine in zahtevajo spoštovanje mednarodnega prava, kar je nedvoumen signal ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu. Na drugi strani pa šefi koncernov predlagajo decentralizacijo oblasti v Ukrajini ter spodbujajo ukrajinske politike k razmisleku, naj državo pozicionirajo kot nevtralno in neuvrščeno, kar je bliže ruskemu stališču, ki Ukrajine ne želi videti ne v Evropski uniji, še manj v Natu.
Le nekaj dni pred tem so Evropska unija in Združene države Amerike gospodarske sankcije, ki so jih je sprejele konec julija, kljub dogovorjenemu premirju v kriznih regijah v Ukrajini še zaostrile. Ukrepi naj bi Rusijo zadeli na občutljivih točkah – energetski, finančni in orožarski, se je glasilo iz Bruslja. Zato so ruskim bankam v pretežni lasti države otežili dostop do mednarodnih finančnih trgov, zamrznili orožarske posle, prepovedali izvoz visoke tehnologije za potrebe ruske vojske in posebne tehnologije za črpanje nafte.
Že v začetku avgusta je ruski predsednik Vladimir Putin na sporočilo iz evropske prestolnice odgovoril s podobnimi ukrepi in prepovedal uvoz živil iz držav, ki so uvedle sankcije proti Rusiji. Sadje iz Grčije in siri iz Francije tako niso potovali v Moskvo, temveč so pristali na evropskem tržišču ter zaradi povečane ponudbe znižali ceno živilom in s tem prihodke živilskopredelovalne industrije in kmetov.
Medtem ko je gospodarstvo opozarjalo na to, da bodo gospodarske sankcije prizadele obe strani, so mediji njihovo zaostritev poimenovali »gledališka predstava« ter jo pospremili s skepso o resnosti namere šefov evropskih držav, da z njimi gospodarsko stisnejo Putina v kot, ne glede na ceno, ki bi jo morali za to plačati sami. Hkrati se je pojavil dvom, ali gospodarske sankcije v resnici lahko dosežejo cilj, ki bi bil edini smiseln, namreč ruskega predsednika Putina pripravijo do tega, da brez fige v žepu umakne podporo proruskim milicam v vzhodni Ukrajini in pripomore k stabilnosti ukrajinske države. Priključitev Krima mednarodna politika v resnici smatra že za fait accompli – torej realnost, ki je ni več mogoče spremeniti.
Rusi ne vozijo več nemških avtomobilov
Le dan pred sestankom v zasebni vili ustanovitelja Svetovnega gospodarskega foruma ob Ženevskem jezeru je Opel, hčerinsko podjetje koncerna General Motors iz Detroita, sporočil, da bo odpustil četrtino od dva tisoč zaposlenih v svoji tovarni v Sankt Peterburgu in avtomobile proizvajal le še 16 dni na mesec. Še pred letom dni so v centrali v Detroitu predvidevali, da bo ruski avtomobilski trg po rasti izpodrinil doslej najmočnejšega nemškega in so ga z namero, da okrepijo deficitarni evropski posel nemške hčere, zaupali Oplu. Račun se ni izšel, vendar na to niso neposredno vplivale gospodarske sankcije, saj bi tudi v primeru, če bi Rusija uresničila svojo grožnjo in prepovedala uvoz nemških avtomobilov, podjetja, ki jih proizvajajo v Rusiji, še vedno lahko prodajala na ruskem trgu.
Vzroki so posredne narave. V prvih osmih mesecih se je povpraševanje po avtomobilih v Rusiji zmanjšalo za 12 odstotkov, pri znamkah iz družine General Motorsa (opel, chevrolet in cadillac) celo za 24 odstotkov. Samo v avgustu so prodali za 46 odstotkov avtomobilov manj kot v enakem obdobju lani. Podobno gre tudi Volkswagnu, ki je že napovedal, da bo moral v svoji tovarni Kaluga južno od Moskve proizvodnjo zaradi zmanjšanega povpraševanja ustaviti najmanj za deset dni. Zmanjšano povpraševanje je predvsem posledica negotovosti na ruskem trgu in krhkega položaja ruskega gospodarstva, ki raste z zmanjšano močjo in ga utegne trgovinska vojna z ZDA in EU še omajati.
Sankcije v Nemčiji ne skrbijo le avtomobilske industrije, zaradi njih imajo glavobol tudi pri proizvajalcu športne opreme Adidas, koncernu Henkel, ki pralne praške, čistila, kozmetične izdelke in lepila v Rusiji proizvaja v šestih tovarnah, ter pri farmacevtskem podjetju Stada. Pri izvozu svojih proizvodov v Rusijo imajo težave podjetja, ki se ukvarjajo z visoko tehnologijo. Fraport, ki je nedavno kupil ljubljansko letališče Brnik, skrbi, kaj se lahko zgodi z njegovim letališčem v Sankt Peterburgu, logistični koncern HHLA pa je v skrbeh zaradi črnomorskega pristanišča Odesa.
Nemško gospodarstvo, še posebej tistih šest tisoč podjetij, ki so na ruskem trgu prisotna s svojimi proizvodi in neposrednimi investicijami, je sankcijam nasprotovalo in s svojimi lobisti brzdalo tudi nemško politiko. »Nove sankcije ne bodo pripomogle k umirjanju stanja,« je neposredno po sporočilu iz Bruslja za nemški časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung izjavil Eckhard Cordes, predsednik Vzhodnega odbora nemškega gospodarstva, organizacije, ki podpira nemška podjetja v vzhodni Evropi.
Cordes je bil presenečen nad odločitvijo nemške vlade, ki je celo spodbudila zaostritev sankcij, saj meni, da te doslej niso prinesle nikakršnega napredka v ukrajinski krizi in pomenijo le začetek nevarnega zaostrovanja. »Z njimi vse bolj škodujemo sami sebi,« je dejal Cordes, sankcije po njegovem mnenju v globaliziranem svetu niso pravo sredstvo za to, da bi gospodarsko izolirali tako veliko in z naravnimi viri bogato državo, kot je Rusija, saj so vedno na voljo države, ki sankcij niso uvedle, v tem primeru iz Azije in Južne Amerike.
Zakaj se Berlin kljub interesom nemškega gospodarstva že nekaj časa zavzema za sankcije, skušajo nemški mediji razložiti z izgubljenim zaupanjem. Potem ko je nemška politika s kanclerko Angelo Merkel in zunanjim ministrom Frankom Walterjem Steinmeierjem na čelu sprva neuspešno stavila predvsem na dialog ter si s tem prislužila očitek celo preveč prijateljske drže do Rusije, se je njuna strategija v zadnjih mesecih spremenila v politiko korenčka in palice, Merklova pa je nemški industriji zabrusila, da je izguba posla manjše zlo kot rusko premikanje mej na vzhodu Evrope.
Nemško gospodarstvo kot največje v Evropi opravi tudi največji delež trgovine z Rusijo. Kar tretjina celotnega izvoza iz Evropske unije v Rusijo prihaja z nemških tal, šele z 9 odstotki ji sledi Italija. Prav tako je Nemčija med 28 članicami največji uvoznik iz Rusije, letno uvozi za 40 milijard evrov blaga in storitev, njen izvoz se giblje v višini 36 milijard evrov.
Rusija je tako nedvomno zelo pomemben trgovinski partner Nemčije, ni pa odločilen, ugotavlja Inštitut za mednarodne gospodarske raziskave iz Kiela, kajti ruski trg predstavlja le manjši delež v celotnem nemškem izvozu. Največ namreč Nemčija izvozi v Francijo (9,2 odstotka), njen drugi največji odjemalec so ZDA in tretja je Velika Britanija. Po podatkih nemškega zveznega statističnega urada je Ruska federacija s 3,3 odstotka šele na 11. mestu. A če sankcije ne ogrožajo celotnega nemškega gospodarstva, še ne pomeni, da niso dovolj resna grožnja posameznim industrijskim panogam.
Kljub temu so nekatere druge evropske države v tem pogledu precej bolj izpostavljene. Največji delež v trgovinski bilanci dosega trgovina z Rusijo v baltskih državah – v Litvi 24,8 odstotka, v Latviji 11,7 in v Estoniji 8,7. Toda baltske države so v strahu pred domnevnimi ruskimi ozemeljskimi apetiti prej zagovornice trde roke proti Rusiji kot pa nasprotnice sankcij. Povsem drugače je na Finskem, ki se iz prvotne podpornice spreminja v nasprotnico sankcij, potem ko je ugotovila, kako močno so prizadele njeno gospodarstvo, še posebej, ker je na pragu izhoda iz krize stavila predvsem na okrepljen izvoz. Trgovina z Rusijo obsega okoli 14 odstotkov celotne finske zunanjetrgovinske menjave.
Nadpovprečno velik delež trgovinska menjava z Rusijo zavzema tudi na Poljskem, Slovaškem, Madžarskem, Hrvaškem in z 9,4 odstotka tudi v Grčiji. V Sloveniji trgovina z Rusijo predstavlja 3,3 odstotka celotne zunanjetrgovinske menjave, novomeška Krka ima v Rusiji dve tovarni, zdravila pa pomenijo tudi največji delež v izvozni bilanci, sledijo jim gospodinjski aparati in premazna sredstva.
Vse se vrti okoli nafte, plina in denarja
Ko so se nekaj dni po nesreči malezijskega letala v bruseljski palači Justus Lipsius, kjer domuje Evropski svet, sestali zunanji ministri, so bili globoko pretreseni nad tragično usodo 298 potnikov, ki so izgubili življenje nad Ukrajino. Politologi takšne dogodke, kot je bila sestrelitev malezijskega letala, v ciklu mednarodnih kriz cinično imenujejo »game changer«, točka, ki mora spremeniti potek igre. Javnost je bila ogorčena zaradi nesmiselne smrti žrtev in politika se je morala odzvati. Toda za vrati so se zunanji ministri manj pogovarjali o tem, kako Putina kar najbolj učinkovito in najhitreje pripraviti do tega, da bo spremenil svoje ravnanje, kot o tem, kako čim manj prizadeti svoja nacionalna gospodarstva. Praktično se vse vrti okoli nafte, plina, orožja, visoke tehnologije in zelo zelo veliko denarja, so poročali novinarji nemškega tednika Spiegel.
Zato pravzaprav ne čudi, da so članice EU tudi sredi septembra, ko so zaostrile sankcije, v njih pustile kar nekaj lukenj, zaradi katerih so si »prislužile« kritiko, da so ukrepi v resnici bolj namenjeni vtisu za javnost kot resničnemu učinkovanju. Evropska unija je res sprejela embargo na izvoz orožja in vse tiste izdelke, ki bi jih lahko uporabili v vojaške namene, vendar ta velja le za nove pogodbe, sklenjene po sprejemu oziroma zaostritvi sankcij.
Res je, da sankcije največjim ruskim bankam v večinski lasti države zelo otežujejo dostop na evropski finančni trg, toda to ne velja za njihova hčerinska podjetja v državah članicah. Tako Sberbank kot tudi VTB sta v članicah Evropske unije močno zakoreninjeni. Bilančna vsota VTB Avstrije, h kateri sodi tudi nemška VTB Direkt, je konec leta 2013 znašala 5,5 milijarde evrov, nemški mediji ocenjujejo, da ima VTB v Nemčiji do 250.000 komitentov, Sberbanka pa je na evropskih tleh še močnejša kot VTB.
Evropska unija je prepovedala izvoz visoke tehnologije in storitev za črpanje nafte, a si ni hotela zariniti noža v hrbet in taiste prepovedi sprejeti tudi za visoko tehnologijo za črpanje zemeljskega plina. Članice Evropske unije letno potrebujejo okoli 450 milijard kubičnih metrov plina, približno tretjina ga prihaja iz Rusije. Res je, da imajo tudi nekatere evropske države zaloge zemeljskega plina, denimo Norveška, Velika Britanija in Nizozemska, toda brez ruskega plina bi zeblo večino Evropejcev.
Sankcij tudi Američani ne jemljejo povsem resno. Sredi zaostrovanj med Rusijo in zahodom je avgusta ruski predsednik Vladimir Putin preko videokonference slavnostno pognal v zagon več milijard vreden rusko-ameriški projekt v Severnem ledenem morju. Ameriški koncern ExxonMobil in ruski energetski velikan Rosneff sta pričela s poskusnim vrtanjem v surovinsko bogati Arktiki. Putin je namigujoč na sankcije medijem sporočil, kako ga ob vseh političnih problemih veseli, da mednarodno gospodarstvo s projektom v Karskem morju ravna pragmatično in z zdravim razumom. Glenn Waller, predstavnik ameriškega koncerna Exxon v Moskvi, je po navedbah ruske agencije Interfax dejal, da namerava svoje delo v Rusiji nadaljevati kljub sankcijam ZDA.
O tem, ali so takšne sankcije učinkovite in ali takšne in podobne krize sploh lahko razrešijo kakršnekoli sankcije in pritiski, se v Evropski uniji, še posebej v Nemčiji, mnenja močno krešejo. Na eni strani tako evropski birokrati v Bruslju kot tudi nemška vlada menijo, da bi politika palice in korenčka morala delovati. Sankcije so in bodo prizadele ruske oligarhe pa tudi ljudstvo, oboji pa naj bi pritisnili na ruskega predsednika, naj spremeni svojo politiko. Hkrati je Evropska unija ob ratifikaciji pridružitvenega sporazuma z Ukrajino ta teden ustregla Putinu in uveljavitev trgovinskega dela sporazuma zamaknila za dve leti, kar pomeni, da bodo carinske ovire med Evropsko unijo in Ukrajino odpravili šele s pričetkom leta 2016. Ukrajinskih parlament je moral sprejeti tudi zakona o posebnem statusu za vzhod države in o pomilostitvi separatistov. Prvi pomeni, da bosta regiji Doneck in Lugansk za tri leta dobili večjo avtonomijo in s tem tudi začasno avtonomno vlado. V državnih ustanovah v teh regijah bodo lahko uporabljali ruski jezik in krepili dobre sosedske odnose z Rusijo. Ukrajinski predsednik je ta korak označil kot »malo sramoto«, ki pa je še vedno boljša kot velika vojna. Nemški mediji so komentirali, da je Putin dobil vse, kar je hotel. Toda ali bo to dovolj, da se bo ustavil?
Tudi s kladivom brez uspeha
Ameriški znanstvenik Gary Clyde Hufbauer je skupaj s svojimi kolegi na Petersonovem inštitutu za mednarodno ekonomijo v Washingtonu raziskal 204 primere mednarodnih sankcij v letih od 1914 do 2000. Sankcije imajo več možnosti, da bodo učinkovite, če udarijo naenkrat z vso močjo in ne s postopnim zaostrovanjem, je ugotovil. A so raziskovalci hkrati priznali, da so ukrepi le v tretjini primerov vodili k popuščanju. Celo v Iranu, ki ga sedaj Američani navajajo kot uspešen primer sankcij, je trajalo leta, da so se znova znašli za pogajalsko mizo, kakšen bo izid pogajanj, pa je tudi danes še povsem negotovo.
Pomemben razlog za doslej precej šibek uspeh mednarodnih sankcij je, da politična volja za spremembe ni nujno odvisna od gospodarskega položaja v državi, proti kateri so uvedene sankcije. Pogosto imajo kazenski ukrepi celo nasproten učinek, prebivalstvo prizadete države jih občuti kot zunanjo agresijo, kar vodi k solidarizaciji z vodstvom države. Ta pojav je še posebej pogost v avtokratskih režimih – nič nenavadnega torej, da je Putin v zadnjih mesecih v Rusiji priljubljen bolj kot kdaj prej.
Christian von Soest, koordinator raziskovalnega projekta o učinkovitosti mednarodnih sankcij pri GIGA inštitutu za regionalne in globalne študije v Hamburgu, ocenjuje, da skorajda ni mogoče pričakovati, da bodo sankcije v resnici spremenile ravnanje Rusije. Priključitev Krima in vpliv na Ukrajino sta Kremlju tako zelo pomembna, da je zanju pripravljen plačati visoko ceno.
Ilya Koval, svobodni novinar iz Sankt Peterburga, je za nemški časopis Die Zeit naštel pet razlogov, zakaj strategija pritiska in popuščanja pri Putinu preprosto ne deluje. Ruski predsednik hoče, da ga zgodovina zapiše kot enega velikih v Rusiji, nekoga, ki je zaščitil ruski svet in ga okrepil. Ruskemu predsedniku gre za to, da ohrani moč in oblast, svarila pred domnevnim zunanjim sovražnikom so pri tem nadvse koristna. Kremlju zvesti mediji to sovražno sliko spodbujajo z neverjetno vztrajnostjo in intenzivnostjo, predvsem pa z uspehom. Ravno hladnovojna zgodovina Sovjetske zveze kaže, koliko je pripravljena žrtvovati neka družba, če je prepričana, da domovino ogroža zunanji sovražnik. No, slika je tudi obrnjena in demonizacija Rusije je prisotna tudi v zahodnih medijih.
Putin si sicer sankcij ni želel in jih sem ter tja s popuščanji ali obljubami skuša omiliti. Toda v resnici se zaveda, da je Rusija dovolj močna, da jih na kratki rok zlahka zdrži. Zalog nafte ima za najmanj 25 let, zemeljskega plina za 70, in če v Kremlju kaj res dobro vedo, je, da se Evropa vsaj v bližnji prihodnosti uvozu teh energetskih virov ne more odpovedati. Pa tudi, če bi se, nedavno sklenjeni posel o dobavi plina s Kitajsko kaže, da mu ne bo težko najti drugih kupcev. Opozicije se mu ni treba bati, protestni potencial je v Rusiji danes tako nizek kot še nikoli. V raziskavi neodvisnega javnomnenjskega inštituta Levada je le 12 odstotkov vprašanih menilo, da so demonstracije danes sploh še mogoče, in le 7 odstotkov si jih je lahko predstavljalo, da bi na njih sodelovali. Če bi bile danes volitve, bi Putin dobil kar 87 odstotkov volilnih glasov, še celo ljudje, ki so bili prej do predsednika skeptični, podpirajo njegovo zunanjo politiko kot tudi načrte o »Novi Rusiji« v Ukrajini. Upanje zahoda, da bodo oligarhi pritisnili na Putina, če jih bodo prizadele sankcije, je zmotno, pravi Koljev. Putin bo strateško pomembna podjetja finančno podprl in je za to pripravljen porabiti tudi denar, ki se je zbiral v skladu za pokojnine. Po drugi strani so ruski oligarhi otroci Putinovega sistema, brez Putina danes ne bi bili, kjer so, in zavedajo se, če se zlomi Putinov sistem, bo zadelo tudi njih.
Ali torej to pomeni, da je zahod izbral povsem napačno taktiko? Ne, odgovarja ruski novinar, to pomeni, da zahod nima nikakršne možnosti, da bi v Putinovi Rusiji kaj spremenil. S sankcijami ali brez njih. Nevarno bo za Putina šele takrat, ko bo začelo vreti v najožjih krogih moči, ko bo izgubil podporo v Kremlju.
