Literaturi se je posvečal z veliko zaupljivostjo, pa tudi z ostrim presojanjem; tako sem spoznaval v času svojega dela v njegovem uredništvu sredi šestdesetih let. Posvetoval se je s širokim krogom vrhunskih prevajalcev in poznavalcev leposlovja. Ni si dovoljeval apriorističnih predsodkov. Vedno znova ga je očaralo, kako leposlovna umetnina izrazi lepoto in vrenje življenja, pa tudi človekovo bolečino, samotnost, stisko, strah in grozo v svetu. Nagovarjalo ga je oboje: nezastarana klasika in novo, tudi najnovejše iskanje. Ni bilo brez njegove zasluge, da so kmalu po njegovem prihodu v Cankarjevo založbo začela za počastitev štirih stoletij slovenske književnosti izhajati desetdelna Izbrana dela (1951–1959) Ivana Cankarja, »večno novega in večno klasičnega«; pretehtani izbor in predstavitev v klasični opremi Plečnikove šole »je tudi trajna priča visokih uredniških ambicij in zahtev Ceneta Vipotnika« (tako Jože Kastelic, spremna beseda k Vipotnikovemu zbranemu delu, 1975).
Cankar je v prvih dveh desetletjih po osvoboditvi živo navdihoval literate in raziskovalce literature, zato je tudi bila tako odmevna objava monografije Lojza Kraigherja o njem (dva dela, 1954, 1958) prav pri Cankarjevi založbi. In poseben poklon Cankarju je bila Vipotnikova izbira imena Bela krizantema za knjižno zbirko (od 1960), ki je več kot desetletje žarčila vso pretanjenost in zavezanost njegovega dela za leposlovje.
Bela krizantema
Zbirka Bela krizantema, odeta v cankarjevsko simboliko, kakor je bila večinoma nekoliko svojevoljno razumljena takrat in kakor je še dandanašnji, je zajemala prozo, poezijo, esejistiko, kritiko in kdaj pa kdaj celo kulturoslovje. Njena izhodišča so bila domišljena in dodelana. O Vipotnikovem delu za uveljavljanje leposlovja že v času pred Belo krizantemo pričajo, med drugim, Louis Adamič (Vnuki, 1951), Nikos Kazantzakis (Kapitan Mihalis, 1956), Federico García Lorca (Pesem hoče biti luč, 1958,), Prežihov Voranc (Doberdob in tri druge knjige, 1956).
Med esejisti je v Beli krizantemi nedvomno izstopal Miroslav Krleža, med dramatiki Bertolt Brecht. Pri slovenskih pripovednikih sta bila posebne urednikove pozornosti deležna Danilo Lokar in Boris Pahor (Parnik trobi nji, 1964), za objave slovenskih pesnikov pa sta bila značilna Jože Udovič in Božo Vodušek. Zelo opaženo in hkrati zelo zapleteno uredniško dejanje so bili Integrali '26 (1967) Srečka Kosovela. Objava te dolgo skrivane pristno avantgardistične poezije je takrat povzročila nekaj nelagodja med mlajšimi pesniki, marsikateri visoko stoječi osebi pa je izvabila začudenje, dvom – in posmeh.
Na belih lističih Vipotnikove krizanteme so za trajen spomin na grenko-lepo preteklost, če privzamem Cankarjev stavek, zapisana tudi imena svetovnih literatov. Poleg Slovencem že pred vojno znanih, taki so bili recimo Edgar Allan Poe, Rabindranath Tagore in Leonid Nikolajevič Andrejev, v šestdesetih letih še niz dotlej neprevedenih: Jean Giraudoux, Katherine Mansfield, Osamu Dazai, Dylan Thomas, Juan Rulfo. Pri tem ni mogoče spregledati: Dazai, ki je leta 1948 naredil samomor, je pisec o razkrojenosti v povojni japonski družbi; Thomas je prepričan, da je dobra pesem »prispevek k resničnosti« in da »pomaga spremeniti obliko in pomen vesoljstva«.
Žgoča literatura
Nagnjenost k prizadeto izpovedni literaturi – naj bo uporabljena ta nekdanja oznaka – se je razodevala v Vipotnikovem urednikovanju tudi vzporedno z Belo krizantemo in že v desetletju pred njo. Recimo pri tako rekoč zbranem delu Cirila Kosmača (1964). Ali pri odločitvi za objavo (1950) novel o vojnem času, ki jih je napisal pripadnik francoskega odporništva Jean Bruler (Vercors); že pred izidom so izzvale pomisleke varuhov pred svojeglavostjo, kakor je včasih z nasmehom povedal Cene. Tudi roman Komu zvoni (1950) Ernesta Hemingwaya je povzročil nekaj take preplašenosti, pač zaradi upodobitve francoskega in kominternskega vodilnega komunista Andréja Martyja (prim. poročilo Janeza Gradišnika o prevajanju romanov, 1996).
Zaostajanje v stiku z novejšo svetovno književnostjo sta zmanjševali, na primer, objavi Svetlobe v avgustu (1952) Williama Faulknerja in Islandskega zvona (1954) Halldórja Laxnessa, ki sta bila sploh prva slovenska knjižna prevoda iz njunih del. Pomenljiv je bil prevod Procesa Franza Kafke (1962). Prvič predstavljena je bila tudi Simone de Beauvoir (Mandarini, 1971). Leta 1957 so pri Cankarjevi založbi (junija 1946 jo je ustanovil CK KPJ Slovenije) 40. obletnico oktobrske revolucije počastile predvsem štiri knjige: Rdeča konjenica (Isaak Babelj), Dvanajst (Aleksander Blok) in izbora iz pesmi Sergeja Jesenina in Vladimira Majakovskega. V priznanje lahko izrečemo najmanj to: vsekakor večglasje.
Svetovno pripovedništvo
Urednika Ceneta Vipotnika označuje, kakor se je že pokazalo, nenehno prizadevanje za seznanjanje Slovencev z vrhovi klasičnega in zlasti še sodobnega svetovnega pripovedništva. Po priključitvi (1956) Slovenskega knjižnega zavoda k Cankarjevi založbi je leta 1958 prevzel urejanje zbirke Sodobni roman (začeta v SKZ 1954, ukinjena 1966) in odprl se mu je nov okvir za uresničevanje te naloge. Znova je oral ledino in v nekaj letih sploh prvič predstavil prodorne, odmevne in inovativne romanopisce, med njimi so: James Jones, William Somerset Maugham, Miguel Ángel Asturias, Aldous Huxley, Zaharia Stancu, Premčand, James Baldwin, Lawrence George Durrell, Juan Goytisolo, Malcolm Lowry, Herman Broch, James Baldwin, Saul Bellow.
Vipotnik je deloval – bodisi kot usmerjevalec bodisi kot urednik (od 1967) – tudi za zbirko Svetovni roman. Zbirki sodobnih in svetovnih romanov sta bili s svojo odlično knjigoveško in likovno opremo (likovni urednik in oblikovalec v založbi je bil Karel Hrovatin) znamenji visoke knjižne kulture in sta podarjali Cankarjevi založbi poseben lesk. Še vedno je mogoče vpisovati med slovenske prevajalske in založniške vrhunce svetovne romane, kakršni so Čarobna gora (Thomas Mann), Mož brez posebnosti (Robert Musil), Nevarna razmerja (Pierre Choderlos de Laclos), Beli kit (Herman Melville), Bronasta rasa (Alcides Arguedas), Hudičevi napoji (Ernst Theodor Amadäus Hoffmann), Sestre Makiokove (Džuničiro Tanizaki). Za prevode, ki so – razen Melvilla – hkrati prvič predstavili ugledne pripovednike, so bili zaslužni predvsem Alenka Bole-Vrabec, Janez Gradišnik, Mira Mihelič, Janko Moder, Silvester Škerl, Radojka Vrančič.
Z vso odgovornostjo in žlahtnimi pobudami je Vipotnik sodeloval tudi z Antonom Ocvirkom, ki je strokovno urejal zbirko Sto romanov (od 1964). Neprecenljiva posebnost zbirke, ki se je samozavestno postavila ob bok zbirkam tujih založb, so obsežne in temeljite spremne študije; odkrivanje novih imen in uvrščanje še neprevedenih romanov pa se zdi v tej zbirki kar samoumevno.
Slovenska poezija
Uredniku, ki je bil pesnik, je bila še prav posebej blizu iskrena skrb za objavljanje poezije. Seznam je dolg, razkriva pa zatočišče, ki so ga za svoje samostojne zbirke dobili mladi pesniki v Cankarjevi založbi; med njimi so: Saša Vegri, Mila Kačič, Jože Snoj in Pavle Zidar, Kajetan Kovič in Dane Zajc, Gregor Strniša in Veno Taufer, Svetlana Makarovič, Mart Ogen in Tomaž Šalamun. Prav s Šalamunom, recimo, se je Vipotnik veliko sestajal in pogovarjal.
V radijski anketi o modernosti (1957) je Vipotnik med drugim zavrnil apriorno zavračanje modernizma, hkrati pa je strogo razmejil nekritično hlastavo prevzemanje tujih kuriozitet in »tenkočutno oplajanje ob velikih tujih zgledih«. V poznejši ostrejši izjavi (Deset žebljic, 1964) pa je ob omembi zbirk sočasnih slovenskih pesnikov opozoril na Župančiča, na Poeta, ki je ob začetku stoletja »neznansko razprl horizonte naše poezije, a mu je pesem vendarle dišala po 'zemlji naši'«.
Vipotnik je svoje presojanje slovenske poezije izbrusil in izpričal z izoblikovanjem velike antologije Živi Orfej (1970). Knjiga je nadvse obsežna (1150 strani s pesmimi, v celoti 1324 strani). S širokim zajetjem ustvarjalcev in ustvarjalk – pomislimo samo na »preizkusni kamen«, imenovan Balantič – je presenetila tedanje bralstvo, v sedanjosti pa še zmeraj ostaja trdna opora, večna »luč srca«, kakor preberemo v enem izmed Vipotnikovih motov.
Komercializem
V intervjuju v Delu (1963) je Cene Vipotnik omenil tudi »okorelo nerazumevanje pod lastno streho«, ki se pokaže pri programiranju ne samo publicistike in filozofije, ampak tudi modernih leposlovnih avtorjev, »češ, ali ni bolje in donosneje izdajati dobre stare pisatelje, ki jih ljudje že poznajo in je knjigotrški uspeh tako rekoč zagotovljen«. Svojo pritožbo nad »to za urednike silno utrujajočo miselnostjo« je sicer omilil s pojasnilom, da je s sklicevanjem na kulturne naloge založbe vendarle še mogoče v njenih organih doseči odobritev programov. Toda v pikri izjavi za Delo (1964) je grenko razočarano izrekel še obtožbo, da se »v tako hibridnem podjetju, kot je založba, kljub neutrudnemu poudarjanju demokratičnosti in človeških pravic« čuti »zmerom manj enakovrednega, kajti po mnenju številnejših, neredakcijskih tovarišev namreč duh, ki ga s svojim resda težje izmerljivim prizadevanjem kajpada samo posredujemo v obliki knjig, baje niti na zlati vagi nič ne tehta«.
Založba je namreč poleg izdajanja knjig razvila še druge dejavnosti (papirnice, prodaja birotehnike, komercialni tiski), ki so bile sprva razumljene kot opora za temeljno nalogo založbe, sčasoma pa so se začele upirati prelivanju dobičkov v notranje subvencioniranje knjig. Očitki, ukrepi in diktati »ekonomizirajočih« kadrov zaradi nerentabilnosti nekaterih izdaj so se razraščali, čeprav so lahko prav ti kadri ravno na podlagi zahtevnega knjižnega programa nekaj časa pridobivali v banki posebno ugodne kredite in jih obilno porabljali za obratna sredstva v drugih dejavnostih. Toda proces je bil nezadržen; zaustaviti ga ni mogel niti visoki funkcionar Janez Vipotnik, Cenetov brat. Na dejansko obračunsko osamosvojitev nezaložniških dejavnosti ni bilo več treba dolgo čakati. Cene Vipotnik (1914–1972) k sreči poznejše krize odčaranega založništva ni dočakal.