»Noro drevo. Enkrat sem z njim poskusil kuriti peč. Gori kot stiropor, pa še smrdi,« pripoveduje prebivalec art kolonije, ki biva v bivši tovarni Rog, kjer sredi parka kraljuje par pajesenov. Zlobno delujoči lepotci. Ko njihove krošnje oziroma liste ostrih, za koga morda tudi zloveščih oblik obsveti polna luna, se lahko človek vživi, da je v Šaolinu. Na Primorskem jim pravijo smrdljivci. Čeravno so v Evropo prišli že leta 1751, pri nas, torej v slovenščini, še niso (vsaj, kar je podpisniku znanega) prišli v literaturo. V ZDA, kjer jim pravijo Tree of heaven, jim je to uspelo že davnega leta 1943. V romanu A Tree Grows in Brooklyn, ki je tistega leta veljal za najbolj prodajano knjižno delo v ZDA, Elia Kazan, režiser Tramvaja poželenja z Brandom in Vzhodno od raja z J. Deanom, pa je po omenjeni knjigi posnel tudi film. Ni čudno. Človek je v karieri dokazal izjemen občutek za odrinjence in nepriznance.

Pajesen je glavna metafora knjige zaradi svoje trdoživosti. Gre za drevo, ki se opaža v mestih, sploh na opuščenih zemljiščih, ki se značilno zgodijo, ko kak gradbeni projekt zastane ali pa nepremičninski manipulant čaka na ponudbo in je zemljišče prepuščeno vnemar. Pajesen je torej drevo, ki ga je sumiti, da ni zgolj biotski, pač pa tudi družbeni parazit. Izkoriščevalec družbenih razmer. Podobno vranam. Drevo iz zgodb, ki so znane tudi iz naših krajev, kjer pa so se očitno začele dogajati bistveno kasneje kot v Brooklynu oziroma New Yorku, kjer je pred več kot sedemdesetimi leti postal metafora romana o odraščajočem dekletu iz etnično mešane družine.

Dr. Nejc Jogan z Biotehniške fakultete pojasnjuje: »Spada med skrajno hitro rastoča drevesa. V tako ozkih razpokah so se sposobne zarasti tudi vrbe, vendar jih poletne suše pokončajo, pajesenov pa ne. Ima zelo učinkovite plodove. Veter jih nosi tudi kilometre daleč, ogromno jih nastane na enem drevesu, potrebuje pa minimalno razpokico, kjer se zatakne in vzkali. Po mestu skorajda ni razpoke brez njih. Nevzdrževani svetlobni jaški so prav tako zanimivi, če se v tisti razpoki spodaj zaraste, ga ugledamo šele, ko pride do rešetk, takrat je pa že meter ali dva visoko drevo. Bolj ko ga režemo, bolj se razrašča pod zemljo, kar je podobno osnovnemu konceptu travnikov, da se rastline, bolj ko jih kosimo ali pasemo po površini, krepijo pod zemljo.«

V ZDA je pajesen prišel v približno istem času kot v Evropo, leta 1749, ko ga je tjakaj prinesel neki vrtnar. Navkljub literarni proslavitvi pa danes velja za tujerodno in invazivno rastlino in ima tudi alternativno ime: Tree of hell. »Ne moremo reči, da gre za zlobne rastline,« se je na namig o njegovi brezkompromisni invazivni naravi odzvala dr. Branka Tavzes z ministrstva za okolje in prostor. »In tudi ni res, da so vse invazivne rastline neuporabne. Veliko jih je, kot na primer akacija, ki je k nam prišla šele pred dobrimi stotimi leti, ki so medonosne. Zlata rozga na primer je zdravilna, topinambur smo prav tako naselili zaradi prehranjevanja, ker so njegovi gomolji podobni krompirju in so primerni za diabetike. Moramo se zavedati, da invazivnih vrst sploh ne bi bilo, če jih ne bi prinesel človek. S tem ko jih pripeljemo, jim damo doping. V novem okolju imajo izločene številne naravne sovražnike in dovolimo jim uspevati. Vsaka vrsta želi zase najboljše, in če nima konkurence, je to največ, kar si lahko želi. Našim domačim vrstam smo pripeljali nelojalno konkurenco. Tudi zato, ker degradiramo lastno okolje. V neprizadetem ekosistemu so tudi tujerodne vrste manj kompetitivne. Če pa zgradimo parkirišče ali imamo neki izkop, torej brisani prostor, s tem invazivnim rastlinam omogočimo večji napredek.«

V Sloveniji je okoli 50 invazivnih vrst rastlin, še približno toliko pa potencialnih. Pri mnogih je zanimivo, da so v Evropi dejansko prisotne od 18. stoletja naprej. Kot pomemben mejnik pri razmišljanju o tujerodnih rastlinah velja odkritje Amerike leta 1492. Ne samo zato, ker je v Evropo od tamkaj prišlo par nadvse pomembnih zeli, kot na primer krompir, ki zaradi gojenja, ne pa tudi naturaliziranosti, seveda ne velja za invazivno vrsto. Dr. Jogan poudarja, da pomeni odkritje Amerike hkrati tudi mejnik v procesu intenzifikacije svetovnega prometa, potovanj in izmenjav. »Sploh danes je prek spleta neverjetno lahko priti do semen tujih vrst. Še pred dvajsetimi leti si moral imeti zveze s hortikulturno združbo kje v tujini, če si hotel dobiti kako tuje seme, pošta je potovala po polžje in trajalo je tudi mesece, da si prišel do želenega semena. Danes je to zgodi v nekaj dneh, ki sledijo nekaj klikom na tipkovnici. Primerjajmo vrtove v Sloveniji. Pred dvajsetimi, tridesetimi leti so na njih rasle bolj ali manj enake vrste rož oziroma rastlin, medtem ko je danes ta slika bistveno bolj pestra. In tega se niti ne da nadzorovati.

Če pogledamo bregove Save, lahko vidimo nepregledne sestoje japonskega dresnika. Rastejo sicer tudi druge rastline in prizor je raznolik, vendar pa dresniku delajo družbo predvsem druge invazivne rastline, medtem ko avtohtonih, torej takšnih, kakršne so ob Savi rasle nekoč, skorajda ni več.« Kot dodatno pojasnjuje, so bregovi Save in drugih nižinskih rek idealno okolje za naselitev invazivnih vrst zato, ker je poplavni pas po eni strani stalno vlažen, bogat s hranljivimi snovmi, obenem pa izpostavljen mehanskim motnjam, ki jih povzroča poplavljanje reke. V tako nestalnih razmerah pa se invazivne vrste znajdejo bistveno bolje kot avtohtone zeli.

Če se škodljive rastline poskušajo zatirati, ker škodijo kulturam in gre torej za ščitenje ekonomskega interesa kmeta, gre pri spopadanju z invazivnimi vrstami v prvi vrsti za ščitenje biotske raznolikosti. Invazivne vrste so sposobne popolnoma izpodriniti avtohtone rastline. Dr. Tavzesova meni, da smo imeli v Sloveniji po eni strani srečo, ker smo bili dolgo časa relativno zaprti za tovrstne vplive okolice oziroma vnose tujerodnih vrst in so te v naš biotski sistem vdirale manj podjetno.

No, tudi na svetovni ravni je invazivnost kot problem prepoznana šele zadnjih trideset let. Torej niti nima daljše zgodovine, medtem ko se v EU s pojavom oziroma problemom ukvarjajo zadnjih deset oziroma intenzivneje zadnjih pet let. Posebna uredba, ki naj bi državam nalagala ravnanje z vrstami, ki imajo negativen vpliv, je še v pripravi. Zaznavna zmešnjava je torej vseevropska oziroma svetovna. Zakaj šele sedaj, v teh časih, se seveda postavlja vprašanje. Dr. Jogan ponuja dva odgovora. Vrste potrebujejo za to, da bi postale invazivno uspešne, čas za prilagoditev, kar lahko traja več deset ali pa tudi več sto let. Kot drugi razlog pa navaja že omenjeno intenziviranje migracij in trgovanja. Dokler se je med kontinenti potovalo predvsem z ladjami in manj z letali, je potovalo manj ljudi, pa tudi trajalo je dlje.

»Glavna območja, od koder prihaja večina naših invazivk, so zmerni predeli vzhodne Azije, torej vzhodna Kitajska in Japonska, ter zmerni predeli vzhoda ZDA. Z zahoda ZDA, zanimivo, čeprav je klimatsko prav tako primeren, je manj vrst, medtem ko je Kanada že preveč hladna in od tam ni invazivk. Zanimivo je, da Avstralija in Južna Amerika nista prispevali veliko invazivnih vrst v Evropo. To je fenomen. V svetovnem merilu se namreč ve, da je izmenjava invazivnih vrst med severno in južno poloblo manjša kot pa izmenjava med celinami severne poloble ali med celinami južne poloble. Ni še povsem jasno, zakaj. Izmenjava semen je sicer enaka, ne pa tudi odstotek teh, ki se jim uspe naturalizirati. Južnoameriške rastline so torej uspešnejše v Avstraliji, severnoameriške pa v Evropi. Kajti glavna zakonitost je, da invazivne rastline prihajajo z območij s podobnimi klimatskimi razmerami, kot so značilne za območje nove naselitve. Lahko, da gre za sestavo prsti, vendar pa, kot pravim, te zadeve še niso pojasnjene.«

Večina invazivnih rastlin, ki so zasedle Slovenijo, vključno z razvpito ambrozijo, ki je posebej problematična, ker je nemalokdo nanjo alergičen, njena semena pa so navedbah dr. Tavzesove kaljiva, četudi stara trideset let, izhaja iz Severne Amerike. A da ne bo pomote. S problemi zaradi invazivnih rastlin se otepajo malodane povsod po svetu. Dr. Jogan omenja indijske probleme z vodno hiacinto, ki tamkaj maši vodne kanale, so pa začeli iz nje delati neke vrste papir. »Iz Avstralije je prav tako veliko takih zgodb. To so predvsem zgodbe o težavah, če ne kar verižnih težavah. To pomeni, da so imeli eno invazivko, pa so pripeljali drugo, ki naj bi ukrotila prvo, potem pa je druga postala enako ali še bolj težavna kot prva. Tudi v Evropi se je že poskušalo na ta način urejati stvari. S prineseno žuželko se poskuša omejiti japonski dresnik, prav tako namerno prinesena je bila harlekinska pikapolonica, da bi bila naravni sovražnik listnih uši, a so pikapolonice ušle iz rastlinjakov in se bodo, kot že zadnjih nekaj let, v toplih jesenskih dneh pojavile na fasadah. Pojavila se je tudi druga pikapolonica, ki so jo prinesli kot naravnega sovražnika nekaterih vrst kaparjev. V Evropi je sicer manj verižnih zgodb, smo pa gotovo pred tem, da se bodo tudi te zadeve začele dogajati.«

S čim našim imajo potemtakem težave Američani? Kajti če je na svetu kaj pravice in recipročnosti, enostavno ni »fair«, da bi Slovenci ječali pod invazijo njihovih ambrozij in drugih odposlank, oni pa bi ostajali biotsko neogroženi. Ne skrbite. Obstaja tudi obraten proces, povračilo pa je slastno. Regrat. Da, regrat. Priljubljena pomladanska jestvina, od katere se nemalokateremu Slovencu meša od ugodja, v ZDA predstavlja nadlogo, ker se razrašča v nenormalnih razsežnostih. Pa krvenka, česnovka, javor...