Posledica takšnega novega odnosa do vrtnarjenja v mestih je, da se klasičnim mestnim vrtičkom, ki jih zaznamuje greda (pogosto z leseno barako) in delujejo kot »lastno« obdelovalno zemljišče, v zadnjem desetletju množično pridružujejo skupnostni vrtovi, ki posegajo po drugačnih oblikah vrtičkarskih površin kot tudi drugačnem namenu in načinu delovanja teh površin. To ni več povezano izključno s pridelovanjem zelenjave zaradi potreb po samooskrbi s hrano. Za razliko od tradicionalnega (samooskrbnega) vrtičkarstva imajo skupnostni urbani vrtovi bolj poudarjeno družbeno, razvojno, okoljsko in izobraževalno komponento.
Ekološka pridelava hrane in obstoj skupnosti, ki skrbi za vrt kot celoto, sta osrednji značilnosti obstoja teh vrtov. Družbena komponenta urbanih vrtov se ustvarja skozi medsebojno druženje, delo ter skupno skrb za vrt. Vrt in njegovo vzdrževanje sta odgovornost celotne skupnosti, kar ustvarja občutek, da je vrt skupna lastnina in dobrobit vseh, ki ga vzdržujejo in zanj skrbijo. V tem primeru deluje skupnostni vrt kot kvaliteten javni prostor, ki združuje znanja in izkušnje različnih družbenih skupin ter omogoča njihovo spoznavanje, sodelovanje in povezovanje zaradi skupnega interesa kakovostnega preživljanja prostega časa v lokalnem okolju. Slednje lahko prispeva k razvoju in dvigu kvalitete življenja v mestnih predelih, ki se srečujejo z večjimi družbeno-ekonomskimi problemi oziroma z nizko stopnjo kvalitete bivanja. Razvojna komponenta urbanih vrtov se tako nanaša na eni strani na revitalizacijo večjih stanovanjskih sosesk, po drugi strani pa na ozelenitev degradiranih in opuščenih mestnih površin, ki znova pridobijo vlogo zbirališča in s tem javno funkcijo.
Za mnoge skupnostne urbane vrtičke, ki so se v zadnjih letih razširili po svetovnih velemestih, je značilno, da se pojavljajo v glavnem na degradiranih in zapuščenih območjih, ki primarno niso namenjeni obdelovalnim površinam. Ker gre pri takšnih oblikah urbanih vrtov največkrat za površine, kjer raba tal ne omogoča nastanek klasičnih talnih gredic, se pojavljajo alternativne oblike gred, za katere se uporabljajo različni leseni in plastični zaboji ter košare, žaklji, tetrapak embalaža itd., ki so postavljeni v različne nivoje in jih je mogoče razporejati glede na dane možnosti.
Kjer za obstoj in delovanje večjih vrtov organizirano skrbijo društva, se pogosto zgodi, da vrt postane prizorišče najrazličnejših delavnic o okolju prijazni pridelavi hrane, učilnica na prostem za lokalne šole in vrtce, ali pa so z delovanjem vrta povezani najrazličnejši projekti s področja trajnostnega razvoja okolja, opolnomočenja lokalne skupnosti, mladinskega dela, poklicnega usposabljanja itd. Posledično lahko takšna oblika organiziranosti vrta prispeva k nastanku novih delovnih mest, za katere si še pred desetletjem ali dvema ne bi mislili, da bodo sploh kdaj obstajala.
Ljubljana je dobila svoj primer skupnostnega urbanega vrta leta 2010 na prostoru zapuščenega gradbišča na Taboru. Projekt Onkraj gradbišča je nastal kot primer načina urejanja urbanega degradiranega prostora po principu »od spodaj navzgor«, upoštevajoč potrebe, želje in vizije lokalne skupnosti, v katero je območje vpeto. Kot so zapisale pobudnice projekta, je nastali skupnostni prostor namenjen tako vrtovom kot tudi druženju, ekologiji, izobraževanju in kulturi. Danes urbani vrt na Taboru združuje več kot osemdeset uporabnikov, ki skrbijo za svojo gredico ter skupno površino. Med uporabniki vrta veljajo pravila, ki med drugim prepovedujejo uporabo kemičnih sredstev ter od njih pričakujejo skrb za urejanje skupnih površin. Vrt na Taboru je prostor druženja predvsem tistih, ki imajo tu svoje vrtičke, zato ne deluje kot povsem odprta javna površina.
Nekoliko drugačen način delovanja urbanega vrta predstavlja berlinski Prinzessinen Garten, ki deluje kot javna površina, na kateri nihče nima svoje gredice, lahko pa vsak sodeluje in pomaga pri vrtnarskih opravilih in skrbi za vrt. Zelenjavo, ki jo na ekološki način pridelajo na območju vrta, uporabijo za pripravo kosil v kavarni, ki je umeščena znotraj vrta, bodisi jo lahko ljudje kupijo in s svojim nakupom omogočajo vzdrževanje in obstoj vrta, za katerega društvo, ki zanj skrbi, mestu plačuje najemnino. Vrt ima tako neke vrste upravljavca, ki skrbi za namensko uporabo vrta in izvajanje različnih projektov.
Prinzessinen Garten je v štirih letih delovanja postal mnogo več kot le skupnostni vrt za okoliške prebivalce. Postal je nov družabni in izobraževalni prostor; nekateri tu aktivno preživljajo prosti čas, drugi pridejo le na kavo in oddih od službe ter mestnega vrveža, tretji se želijo poučiti o avtohtonih rastlinskih vrstah. Kot pravijo v društvu, želijo z vrtom povečati biološko, družbeno in kulturno raznolikost v mestni četrti ter razviti nov način življenja tamkajšnje skupnosti.
Skupnostni urbani vrtovi predstavljajo v številnih mestih nove oblike odprtih javnih prostorov. Njihova prisotnost se nam lahko zdi nenavadna in neumestna novotarija, a se moramo zavedati, da so bili številni javni prostori, ki se zdijo dandanes tako samoumeven del javnega prostora, na primer parki, sprehajališča in otroška igrišča, prav tako ustvarjeni iz določenih potreb. Če se nam danes zdi samoumevno, da imajo stanovanjske soseske otroška igrišča, kjer se otroci družijo in igrajo, bo morda čez nekaj let prav tako samoumevno, da bodo soseske imele manjše skupnostne urbane vrtove, ki bodo predstavljali prostor preživljanja prostega časa, druženja, pretoka informacij in s tem povezovanja lokalne skupnosti.
S svojo okoljsko, družbeno in izobraževalno komponento, s svojo zmožnostjo povezovanja in aktiviranja skupnosti skupnostni urbani vrtovi skupnostni vrtovi predstavljajo primer in orodje revitalizacije sosesk in trajnostno naravnane politike urbanega razvoja mest, ki postavlja interes skupnosti pred interes nepremičninskega kapitala. Gre za intervencijo v prostor, ki prihaja s strani civilne družbe in temelji na principu od »spodaj navzgor«. Kar se največkrat začenja kot eksperiment in začasna, pogosto napol umetniška intervencija v revitalizacijo degradiranjih območij, kmalu pokaže svojo težnjo po obstanku in ubranitvi takšnega novonastalega javnega prostora pred pozidavo in interesom nepremičninskega kapitala. Vrt postane prostor s funkcijo, javna površina, ki se ji ljudje, ki prostor obdelujejo ali ga samo obiskujejo kot prostočasno površino, niso več pripravljeni tako zlahka odpovedati.
