Najhujša nočna mora

»Reševanje« okuženih iz bolnišnic

Razmere na terenu so sicer precej kompleksne. V Liberiji so prebivalci dolgo časa ignorirali navodila vlade, saj so se bali, da bodo izločeni iz skupnosti, če bodo priznali, da so njihovi sorodniki umrli zaradi okužbe z virusom ebole. »Ko smo začeli prevzemati skrb za pokop umrlih, ni bilo lahko,« je v pogovoru s poročevalko CNN dejal Alpha Tamba, koordinator skupine, zadolžene za pokop okuženih. »Ljudem je bilo težko priznati vzrok smrti, zaradi česar so nas na začetku odganjali. Toda zdaj nas ves čas kličejo,« je še pojasnil. Tudi če vaščani vzroka smrti ne poznajo, pokličejo ekspertno skupino. Tveganje si namreč težko privoščijo. Smrtnost v primeru ebole je 50- do 90-odstotna, poleg tega se je izkazalo, da preživijo le tisti, ki obiščejo bolnišnico že ob prvih simptomih bolezni – vročina, kašelj, glavobol, bolečina v mišicah, sklepih in žrelu. Kasneje sledijo driska, bruhanje, bolečine v trebuhu in neredko tudi krvavitve na koži, sluznici in notranjih organih ter končno smrt.

»Ljudje v večini primerov čakajo do zadnjega,« je ob pogledu na povsem obnemoglega, napol golega moškega, ki po več prehojenih kilometrih ni mogel vstopiti v bolnišnico in je obležal pred njenim pragom, dejal Peter Graaf, vodja klinike v bližini liberijskega glavnega mesta Monrovia. Nedavno odprtje klinike sta omogočili liberijska vlada in Svetovna zdravstvena organizacija. Sto dvajset razpoložljivih postelj v bolnišnici je bilo zapolnjenih že prvi dan. Večina okuženih z virusom tako niti nima izbire; samo v Monrovii po nekaterih ocenah primanjkuje sedemsto postelj in mnogi bolniki hodijo od bolnišnice do bolnišnice, kjer jih zaradi prenapolnjenosti zavračajo. V ruralnih območjih se neredko dogaja tudi, da so bolnišnice zaradi pomanjkanja zdravstvenega osebja zaprte. Po poročilih Svetovne zdravstvene organizacije je med več kot tri tisoč umrlimi Afričani približno 216 zdravstvenih delavcev, ki so virusu podlegli predvsem zaradi pomanjkljive opreme.

»To je srce parajoče. Delaš, prizadevaš si, nato pa vidiš ljudi, ki so želeli pomagati, kako umirajo. To se dogaja vsak dan,« pravi Alpha Tamba, ki priznava, da mu delo, ki ga opravlja, povzroča nočne more. »Včasih, ko ležem v posteljo, sanjam le o eboli,« je pojasnil CCN-ovi poročevalki. »Nekajkrat sem sanjal, da sem se okužil; samega sebe vidim v zdravstvenem centru.« V istem hipu sicer dodaja, da se je z ebolo treba soočiti. Pobeg od nje, z ruralnih območij v mesta, ali izolacija celotnih skupnosti ne prinašata rešitve.

Podobno kot v Liberiji se je tudi v Sierri Leone vlada odločila zapreti meje. Konec septembra je celo odredila tridnevno prepoved vseh dejavnosti; ljudje niso smeli zapustiti domov, kakih 30.000 prostovoljcev pa je hodilo od vrat do vrat in skušalo izobraziti ljudi glede smrtonosnega virusa. »Verjamemo, da je to najboljši način, kako diagnosticirati tiste, ki so bolni, in zdrave ločiti od njih,« je dejal minister za informiranje Alhaji Aplha Kanu.

Mnogi strokovnjaki, med njimi pripadniki mednarodne humanitarne organizacije Zdravniki brez meja, trdijo, da gre za zgrešeno strategijo. Prisilna karantena namreč ljudi sili v ilegalne dejavnosti. Ena takšnih je kupovanje krvi od tistih, ki so ebolo preživeli. Kri preživelih naj bi vsebovala protitelesa, s katerimi se je mogoče ozdraviti virusa. Tak način zdravljenja so uporabili pri ameriškem pacientu, ki je hospitaliziran v bolnišnici v Nebraski. Toda nevarnost preži v tem, da pacienti v okuženih deželah prejemajo kri iz vprašljivih virov. Nelegalno trgovanje in kupovanje krvi na črnem trgu lahko vodi k drugim okužbam, vključno z virusom HIV. Poleg tega zapiranje območij (avgusta so v Liberiji zaprli eno najrevnejših sosesk v mestu Monrovia, s čimer se je ebole oprijela stigma, da gre za bolezen, ki je razširjena v revnejših predelih mest, res pa so bogatejši sloji manj izpostavljeni oziroma si lahko privoščijo zdravljenje v zahodnih bolnišnicah) vodi v prikrivanje bolezni in potencira nezaupljivost ljudi v institucije; sodelovanje med okuženimi in zdravstvenimi delavci je tako ves čas na preizkušnji. Mnogi so celo prepričani, da je ebola le pretveza, s katero si jih skuša zahod podjarmiti. »Reševanje« okuženih iz bolnišnic tako ni redek pojav.

Del problema je tudi v tem, da si nekatere skupnosti v Afriki virus ebola napačno razlagajo ali pa niso dovolj ozaveščene. Takšen primer je liberijski državljan Thomas Duncan, ki je pred dnevi umrl za posledicami virusa ebola v bolnišnici v Teksasu. Po poročanju očividcev naj bi Duncan pomagal noseči ženski vstopiti v taksi. Ženska, ki je bruhala, je umrla nekaj ur kasneje, v domačem okolju. V prenapolnjeni bolnišnici zanjo ni bilo prostora. Pet dni zatem se je Duncan vkrcal na letalo in še prej izpolnil formularje, v katerih je navedel, da ni prišel v stik z okuženo osebo oziroma truplom okužene osebe. Ker ni imel povišane temperature in ni kazal znakov bolezni, je poletel v Teksas; vmes je imel še triurni postanek v Washingtonu.

Podobno prikrivanje navaja tudi Jonah Lipton, ki v Liberiji opravlja doktorsko disertacijo iz antropologije. »Ljudje, s katerimi sem govoril, vztrajajo, da ne poznajo nikogar, ki bi bil okužen z virusom ebole,« je dejal. Ne glede na podatke Svetovne zdravstvene organizacije ali pa ravno zaradi njih – da se virus danes širi hitreje kot ob začetku izbruha in da vsakič znova, ko vstopa v telo gostitelja, mutira in razvija nove oblike – ljudje na okuženih območjih trdijo, da so njihove izkušnje drugačne od poročil, ki krožijo o njih. Posebej Sierraleonci radi poudarjajo, da trpijo ves čas in na različne načine, toda le redko so deležni tolikšne mednarodne pozornosti, kot so je bili v zadnjih mesecih zaradi virusa ebole.

Šole zaprte, ceste prazne ...

Jonah Lipton izkušnjo z izbruhom ebole primerja z izkušnjo državljanske vojne v Sierri Leone v letih 1991–2002. Vojna je večino časa potekala na ruralnih območjih, na istih območjih, ki so zdaj najbolj prizadeta zaradi ebole – vzhodni del države, le nekaj ur vožnje od glavnega mesta. Tisoči so tedaj poskušali pobegniti v Freetown, kar je veljalo za svojevrsten podvig, saj so bile ceste, podobno kot danes, močno zastražene ali pa sploh zaprte. Toda tudi v času krize je treba preživeti: sierraleonska vlada je pred tedni izdala odlok, da po celotni državi zaprejo šole, kinematografe, bare, skratka javna zbirna mesta. Celo predpisana omejitev hitrosti za motoriste-taksiste naj bi pomagala zamejiti širjenje virusa.

Ker so potovanja prepovedana in ker mnogo ljudi ostaja doma, pri čemer ne opravljajo vsakodnevnih dejavnosti, v zraku visi negotovost. Podobno je bilo že v času državljanske vojne, povzema mladi raziskovalec Lipton. »Niso zaprte samo šole in delovna mesta, tudi siceršnji življenjski ritem mesta se je upočasnil. Za Freetown je ob koncu deževne dobe značilen mestni vrvež, toda zaradi prepovedi zbiranja so ceste prazne.«

Namigovanja, da ebola ustvarja še druge vrste žrtev, potrjujejo tudi številni gospodarski analitiki. Financial Times je poročal, da utegnejo gospodarske posledice izbruha virusa ebole umoriti več ljudi kot pa sam virus. V Sierri Leone denimo večina dobrin prihaja iz Gvineje, toda ker so meje zaprte, so na svoj račun prišli prekupčevalci, ki zvišujejo cene. Poleg težav s prevozom hrane in drugih dobrin se težave pojavljajo tudi zaradi policijske ure in predvsem strahu pred okužbo. Vse to bo Sierro Leone, ki so ji pred izbruhom ebole za letos napovedovali več kot 14-odstotno gospodarsko rast, stalo 163 milijonov ameriških dolarjev, kar je 3,3 odstotka letošnjega bruto proizvoda. Nič drugače ni v drugih dveh državah, ki ju je epidemija najbolj prizadela: liberijsko gospodarstvo že od leta 2005 konstantno raste in je pred izbruhom virusa doseglo 10-odstotno rast, medtem ko je Mednarodni denarni sklad Gvinejo zaradi njenih gospodarskih in političnih reform ponujal za zgled. Toda po ocenah Svetovne banke bo Liberijo epidemija stala 228 milijonov dolarjev, Gvinejo 142 milijonov dolarjev.

»Odkar so začeli ljudje umirati zaradi ebole, se je vse ustavilo. Tu se ukvarjamo s kmetovanjem in zdaj ni kmetovanja,« je v pogovoru s poročevalko CNN dejal Moussa Sessay, poglavar mesta Barkedu, kjer je doslej umrlo že tisoč ljudi, kar je 20 odstotkov vseh žrtev v Liberiji. »Potrebujemo hrano, predvsem pa potrebujemo zdravila. Toda bolnišnice so zaprte, tu ni nobenih zdravstvenih delavcev.«

Svetovna banka se je za boj proti eboli odločila nameniti 200 milijonov ameriških dolarjev. Velika Britanija, ki jo na Sierro Leone vežejo zgodovinske vezi, je napovedala, da bo zgradila center blizu Freetowna. Francija je v nekdanjo kolonijo Gvinejo poslala dvajset strokovnjakov. Odkar se je že julija v Združene države vrnilo pet zdravstvenih delavcev, okuženih z virusom ebole, med katerimi je večina povsem ozdravela, se je predsednik Obama odločil za konkretno pomoč. Pentagon je v začetku oktobra sporočil, da bo v zahodno Afriko poslal štiri tisoč vojakov, ki naj bi pomagali varovati območja, okužena z ebolo. Poleg tega Američani načrtujejo odprtje novih zdravstvenih centrov, dostavo posebne zaščitne opreme za zdravstveno osebje, dodatno izobraževanje zdravstvenih delavcev itn.

Še pomembneje pa je, da se je ameriška zvezna uprava za hrano in zdravila (FDA) odločila omiliti dostop do poskusnega zdravila ZMapp. Pred dnevi umrlega Thomasa Duncana, ki je bil hospitaliziran v bolnišnici v Teksasu in ki je v Združene države priletel iz Liberije, so zdravili s tem testnim zdravilom. Do sedaj še ni razjasnjeno, ali bi do prvega smrtnega primera v Ameriki prišlo tudi, če bi se zdravniško osebje hitreje odzvalo. Pet dni po prihodu v ZDA se je liberijski državljan zglasil v bolnišnici. Ker je imel samo povišano temperaturo in glavobol, so ga odslovili z antibiotiki. Čez dva dni, ko se je njegovo stanje poslabšalo in se je vrnil v bolnišnico, je bilo že prepozno. Danes je na opazovanju 38 ljudi: vsi Duncanovi sorodniki, prijatelji in tudi zdravstveno osebje, s katerim je bil v stiku.

Smrtni primer se je v začetku oktobra zgodil tudi v Evropi, in sicer v bolnišnici v Madridu. Španskega misijonarja Miguela Pajaresa so pripeljali iz Liberije. Prejel naj bi testno zdravilo ZMapp, toda do sedaj ni potrjeno, ali se je to tudi v resnici zgodilo. Pajares se je okužil ravno v času, ko je bilo napovedano, da bo Liberija prejela večje količine ZMappa. Z njim so že ozdravili dva afriška zdravnika, za katera je test pokazal, da sta okužena z virusom ebola. Toda v torek, 7. oktobra, je Svetovna zdravstvena organizacija, verjetno tudi zaradi nasprotovanj, češ da so to testna zdravila, in predvsem glede na eksperimente v preteklosti, ki so jih farmacevtske družbe izvajale v »deželah v razvoju«, preklicala svojo napoved uvrstitve testnega zdravila ZMapp na trg; hkrati je kalifornijsko podjetje Mapp Biopharmaceutical razkrilo, da jim je testnega zdravila, potem ko so ga že poslali v nekatere afriške države, zmanjkalo.

Ne glede na to, da okoli testnih zdravil vlada precejšnja zmeda, farmacevtske družbe kljub drugačnemu videzu na izbruh ebole niso bile povsem nepripravljene. Virus je bil izumljen v laboratoriju kot biološko orožje v času hladne vojne, zato ima ameriška vojska, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja izvajala poskuse na šimpanzih v afriških gozdovih (prvi izbruh sudanskega virusa, podobnega virusu ebola, datira v leto 1976 na območju današnjega Južnega Sudana), že dolgo tradicijo preučevanja virusa. Leta 2005 so v kanadskem laboratoriju v Winnipegu začeli izvajati prve poskuse na ljudeh, pred tem pa so že iznašli vrsto cepiv, ki so se izkazala za uspešna pri zdravljenju opic, okuženih z ebolo. Dokler se bo ebola širila le z neposrednim stikom in s človeškimi tekočinami in izločki, kot so bruhanje, kri, sperma, jo bo mogoče zaustaviti z že obstoječimi (testnimi) cepivi.

Odkrili več kot tristo genetskih sprememb virusa

Ob tem pa je pomembno tudi, da Svetovna zdravstvena organizacija in njej sorodne organizacije v posameznih državah razvijejo primerno strategijo: ključna sta pripravljenost zdravstvenega osebja in nadzor nad okužbami, kjer se pojavijo. Čeprav predstavnikov Mednarodne zdravstvene organizacije ne skrbi prenos virusa z misijonarja Pajaresa na medicinsko sestro, ki ga je oskrbovala, je ta teden približno dvesto zdravstvenih delavcev v Madridu demonstriralo, ker da Španija ni pripravljena na izbruh ebole. »Osebje so le na kratko poučili o virusu,« je dejala ena izmed medicinskih sester v bolnišnici Carlos III, ki se je udeležila protestov, predvsem pa naj bi bilo po njenem zdravstveno osebje precej prestrašeno.

»Zdaj smo skrajno pozorni in možnosti, da bi koga spregledali, so minimalne,« je dejal David Moore, profesor za infekcijske bolezni na londonski šoli za higieno in tropsko medicino. »Zagotovo se bodo v prihodnosti pojavili podobni primeri kot v Španiji, toda v Evropi zagotovo ne bo prišlo do takšnega izbruha kot v Afriki,« je dodal.

Nekatere znanstvenike sicer skrbi, da bo virus mutiral in se bo začel prenašati po zraku, s kašljanjem in kihanjem. Ebola reston iz leta 1989 na primer se je med opicami širila po zraku. Kanadski raziskovalci so odkrili, da se je ebola zaire (poimenovana po izbruhu leta 1976 v današnji Demokratični republiki Kongo), ki je prisotna tudi v današnjem izbruhu, prav tako po zraku prenašala s prašičev na opice.

»Skrbi me bolj kot kdajkoli v moji štiridesetletni karieri,« je dejal dr. Michael Osterholm, direktor Centra za nalezljive bolezni na Univerzi v Minnesoti. Ebola je RNA-virus, kar pomeni, da se vsakič na novo kopira in ustvari eno ali dve mutaciji. Večina mutacij ne pomeni nič, toda nekatere utegnejo spremeniti način delovanja virusa v človeškem telesu. »Predstavljajte si, da vsakič, ko kopirate esej, spremenite besedo ali dve. Na koncu se bo spremenil pomen celotnega eseja,« je dejal dr. Osterholm. Dr. James Le Duc, vodja državnega laboratorija na univerzi v Teksasu, trdi, da je problem v tem, da nihče ne sledi mutacijam virusa po zahodni Afriki, nihče torej ne ve, v kaj se je preobrazil virus. Skupina raziskovalcev je pregledala, kako se je virus ebole spremenil v kratkem časovnem obdobju na tako zamejenem območju, kot je Sierra Leone, in v njem odkrila več kot tristo genetskih sprememb.