Srednješolci v Gazi so tako kot njihovi slovenski vrstniki v preteklem tednu dobili rezultate mature. Petindvajset maturantov iz Gaze je bilo tedaj že mrtvih. Od 7. julija, ko se je začelo izraelsko bombardiranje Gaze, je bilo do četrtka skupaj ubitih že 49 otrok, kar je več kot petina vseh žrtev.
Začetke sedanjih spopadov med Izraelom in Hamasom različni komentatorji postavljajo na različne točke. Mnogim se zdita ključna aprilski dogovor med največjima palestinskima političnima organizacijama Fatahom in Hamasom, ki vsak zase vladata na Zahodnem bregu in v Gazi, ter junijsko oblikovanje palestinske vlade narodne enotnosti. Te ni bilo zadnjih sedem let.
Že maja pa je izraelska vojska med tedenskimi protesti na Zahodnem bregu ubila dva palestinska najstnika. Dober teden kasneje je pisarna visokega komisarja za človekove pravice ZN izjavila, da otroka nista predstavljala neposredne grožnje in bi njuni smrti po pravu človekovih pravic in mednarodnem humanitarnem pravu lahko bili izvensodni usmrtitvi. Junija so se stopnjevale tudi gladovne stavke palestinskih zapornikov v izraelskih zaporih. Dvanajstega junija je izraelski napad na Gazo ubil enega Palestinca, isti dan pa so bili ugrabljeni trije izraelski najstniki na Zahodnem bregu. Sledile so akcije izraelske vojske na Zahodnem bregu, štirje Palestinci, med njimi en otrok, so bili ubiti, 370 pa jih je bilo zajetih in poslanih v zapor, je zapisano v julijskem poročilu varnostnega sveta ZN.
Zadnji dan junija so bila najdena trupla ugrabljenih in umorjenih izraelskih najstnikov, dva dni kasneje pa je skupina Izraelcev ugrabila in nato pri živem telesu zažgala palestinskega najstnika v Jeruzalemu. Pet dni kasneje se je začelo izraelsko bombardiranje Gaze.
Sara Roy je raziskovalka Centra za bližnjevzhodne študije na harvardski univerzi. Že skoraj trideset let proučuje Gazo, Hamas in izraelsko okupacijo Palestine. Je avtorica številnih knjig, med drugim Failing Peace: Gaza and the Palestinian-Israeli Conflict ter Hamas and Civil Society in Gaza. V teh dneh komaj lovi sapo. Ameriška družba se je v zadnjih desetletjih korenito spremenila, ko gre za razumevanje dogajanja na Bližnjem vzhodu, opozarja raziskovalka. Postala je bolj kritična do prevladujoče govorice in politike, slike pa ne vidi več črno-belo. »A kar sem se pogostokrat vpraševala v času, odkar raziskujem in pišem o Gazi ter izraelsko-palestinskem konfliktu, je, ali obstaja jezik, ki lahko zares izrazi travmatičnost in mučenje Gaze. Lahko razložim svetu, da to, da je večini še naprej vseeno, prispeva k razmeram, ki tam vladajo?« Izrisuje zgodovino, učinke sporazuma iz Osla in popolno odtujenost in izoliranost, ki je posledica že sedem let trajajoče izraelske blokade Gaze, ki so jo ZN označili za kolektivno kaznovanje in kršitev načel mednarodnega prava: »Izrael je Gazo leta 2005 z lastnim 'izstopom' spremenil v kantonski zapor, odrezan od drugih Palestincev, kar mu je odprlo pot do de facto aneksije Zahodnega brega. Izrael nadzoruje vso palestinsko zemljo in vse naravne vire.« To, da je Zahodni breg odtrgan od Gaze, ločuje ljudi in družine ter najeda nacionalno politično enotnost. Ta je bila za kratek čas letos vzpostavljena, a jo je sedanji napad Izraela na Gazo uničil. »To dodatno krha organizirani upor proti okupatorju,« razlaga Sara Roy.
V Izrael letijo iz Gaze Hamasove rakete. Nevarnejše izstrelke uspešno prestreza izraelski raketni ščit. Tako nekateri prebivalci izraelskih mest večere spet preživljajo na pobočjih z razgledom proti Gazi in s pijačo ter jedačo ob strani navijajo, ko njihova vojska bombardira ozek pas zemlje ob Sredozemskem morju, na katerem živi 1,8 milijona prebivalcev Gaze. Prejšnjo soboto je nekaj protivojnih aktivistov v Tel Avivu organiziralo protest proti izraelskemu bombardiranju Gaze, a jih je kaj hitro napadla skupina izraelskih desničarskih nacionalistov. Policija je stala ob strani.
Kaj poganja uničevanje že tako pohabljenega območja, za katerega so strokovnjaki ZN že pred dvema letoma opozarjali, da brez odprave protizakonite blokade kmalu ne bo več moglo zagotavljati osnovnega šolstva in zdravstva, vode in elektrike svojim prebivalcem? Izraelski zgodovinar in profesor univerze v Exeterju Ilan Pappe opisuje Gazo kot geto, dogajanje tam pa označuje za postopni genocid. Sara Roy je glede namer Izraela jasna: »Cilj je Gazo spremeniti v območje, ki kot gospodarski in politični prostor ne bo moglo več obstajati. Trenutni izraelski napad nima zveze s Hamasovimi raketami niti s samim Hamasom. Ne gre pozabiti, da je Izrael aktivno podpiral ustanovitev Hamasa. Gre za to, da se Gazo 'odstrani' iz palestinskega političnega razmisleka. Kajti Gaza je navkljub vsemu vztrajajoči in nepopustljivi center palestinskega nacionalizma in upora proti izraelski okupaciji.«
Izraelska parlamentarka Ayelet Shaked je v prvih dneh julija na facebooku objavila poziv k etničnemu čiščenju. »Celotno palestinsko ljudstvo je sovražnik,« se je glasil zapis, ki je posebej omenjal tudi starejše in ženske, ki da lahko rodijo »male kače«. To je govorica, ki se lahko meri z grozljivostjo pozivov hutujske vlade pred dvajsetimi leti v Ruandi na predvečer genocida.
Nekaj dni prej je izraelski rabin Noam Perel, generalni sekretar svetovnega mladinskega cionističnega gibanja Bnei Akiva, pozval, naj se izraelska vojska spremeni v silo maščevanja, ki se ne bo ustavila niti pri tristo palestinskih kožicah (kar naj bi se nanašalo na tkivo, ki se ga odstrani pri obrezovanju dečkov). »Ponižanje bo popravljeno s krvjo našega sovražnika in ne z našimi solzami,« je rabin zapisal na facebooku. Skupine Izraelcev, ki pozivajo k linču Arabcev in napadajo Palestince, v Jeruzalemu niso nov, so pa aktualen pojav.
Pred štirimi leti so izraelska odvetnica Tamar Peleg-Sryck, vodja izraelskega komiteja proti rušenju hiš, Jeff Halper, palestinski borec za človekove pravice v Gazi Raji Sourani in odvetnik, zagovornik človekovih pravic ter pisatelj Raja Shehadeh v Ramali opozarjali na posledice tega, da mlajše generacije Izraelcev in Palestincev ne poznajo več druge realnosti kot vojno, sovraštvo in odtujenost. Raja Shehadeh je na svojem domu opisoval, da ga je groza posledic tega, da sovraštvo in politika okupacije vse bolj prežemata šolske učne načrte. Tako izraelski kot palestinski otroci rastejo na sovraštvu, odtujenosti, brez ene same izkušnje stika z drugo stranjo razen prek vojaških uniform, orožja in tankov.
Kam lahko to vodi? »Le v še večjo stopnjo nasilja in negotovosti, tako za Palestince kot Izraelce,« odgovarja Sara Roy. »Ko sem v osemdesetih letih začela raziskovati Gazo, so Izraelci, ki so živeli blizu meje, prihajali v mesto Gaza po nakupih ali pripeljali avto k mehaniku, kajti ti so sloveli kot najboljši daleč naokoli. Političnim razlikam navkljub so se tkala prijateljstva, ljudje so videli drug drugega ne le kot 'drugega', ampak kot soljudi, s katerimi si delijo skrbi, pa tudi želje: po domu, normalnem življenju, dostojanstvu in varnosti. Po sporazumu iz Osla sta ločenost in odtujenost vse večji. To je bil premišljen cilj, ki pa ima lahko hudo nevarne posledice. Zelo lahko je razčlovečiti 'drugega', če nimaš z njim nobenih običajnih stikov, če ne veš, da ga lahko razumeš. Zgodovina je do roba založena z grozljivimi izidi takih dehumanizacij,« opozarja ameriška judinja.
Richard Falk, zaslužni profesor mednarodnega prava na univerzi Princeton in posebni poročevalec ZN o stanju človekovih pravic Palestincev, je v svojem zadnjem zapisu Tormenting Gaza jasen – odsotnost mednarodne obsodbe izraelske agresije omejuje možnosti mogočega: »Končno bi nam moralo postati jasno, da se mora palestinski boj za samoodločbo in dosego pravičnosti odvijati globalno, predvsem na ravni običajnih ljudi. Nikoli ni bilo bolj razumno in moralno zavezujoče, da vsi, ki želijo nekaj narediti, podprejo kampanjo bojkota, umika vlaganj in sankcioniranja Izraela. Prav tako je čas, da zahtevamo od vlad, da uvedejo sankcije, dokler Izrael ne konča okupacije Palestine.«
Razmislek Sare Roy je podoben. Resničnih sprememb v politikah Amerike ali Evrope ne pričakuje. A pravi, da se pomembne, četudi počasne spremembe dogajajo med ljudmi in na ravni družb. »Izjemen politični mislec Howard Zinn je učil, da spremembe vselej pridejo od spodaj, ne od zgoraj. S tem se strinjam. In če je kje danes upanje, je med nami.«
Tri leta, od 2009 do 2012, so v ljubljanskem rehabilitacijskem centru Soča pod pokroviteljstvom tedanjega predsednika dr. Danila Türka potekale rehabilitacije invalidnih otrok iz Gaze, ki so bili žrtve izraelskih bombardiranj v letih 2008 in 2009. Vajo lahko ponovimo. Humano pa bi bilo narediti vse, da do novih žrtev izraelskih bombardiranj ne bi več prihajalo.
