Doslej se v življenju nisem vmešaval v šolanje svojih štirih otrok. Zadostna šola mi je bila v tem pogledu ravnanje matere, ki je bdela nad mano, od tega, da mi je nosila torbico, pa do tega, da je proti moji volji izposlovala zame oprostitev od telovadne vzgoje.

Praviloma sem torej že na prvem roditeljskem sestanku – hodil sem na takšne reči vselej jaz kot svobodnjak – povedal, da zaupam tako otroku kot učnemu osebju in da me ne bodo več videli, če pa bi bilo nujno, me lahko obvestijo bodisi otroci ali šola.

Tudi razne zapeljive ponudbe, da bi prek interneta nadzoroval ocene in prisotnost, sem olikano zavračal. Bolj zaupam zaupanju.

Ta načelnost mi je bila včasih v napoto pri sinovih. Fantje so pač pripravljeni manj potrpeti.

Klemnove težave so bile sicer – merjeno z vatlom, ki sem si ga pridobil v času lastnega šolanja – minornega značaja, pa vendar, aprila leta 2013 je končno prišlo pisemce njegove skrbne razredničarke, gospodične Anje Pirc. Profesorica matematike ga. Brcarjeva jo je opozorila, da je Klemen pri matematiki zelo popustil. Zadnji čas je, da predela naloge za utrjevanje snovi (strani 342–361 v nevemkateri knjigi).

Da utegne priti do tega, sem sicer slutil, že vse odkar smo se jeseni 2012 vrnili v domovino. Čeprav gre za gimnazijo z načeloma enakim učnim (IB) programom, kot sta jo otroka obiskovala na Portugalskem, slovi bežigrajska po vrhunski zahtevnosti. Še posebej se ponaša z ravnijo matematike in osvaja stopničke na raznih mednarodnih tekmovanjih. Kos ji ni niti Škofijska klasična gimnazija, ne glede na, domnevam, pomoč sv. Stanislava.

Zato ni nič čudnega, da sta Klemen in Ana imela nekaj težav, ko sta se po vrnitvi v domovino vpisala na GIMB. Oddelek je sicer »mednarodni«, a namesto da bi bila v ugodni konkurenci običajne razvajene dece tujih diplomatov, trgovinskih predstavnikov ter bančnih in vladnih svetovalcev, sta odkrila, da je med njimi tudi veliko otrok slovenskih mater, ki so se, morda da še malo privijejo vijak, odločile, da naj se njihovi upi šolajo v angleščini. Potem jim bo na Harvardu ali Cambridgeu pač lažje.

Ko sem vprašal Klemna, kaj se dogaja, mi je povedal, da je zadnji test pisal s 3-odstotno uspešnostjo. Rekel je, da bi se želel prepisati na kako slovensko gimnazijo.

»Na slovenski gimnaziji bo treba pisati po slovensko. Od tretjega razreda hodiš v angleške šole, slovenska terminologija ti je španska vas. Vejico staviš po angleško, se pravi, samo tam, kjer je nujna za umevanje smisla, ne pa po kurje kot pri nas, pred kerkikodače. Kaj ni dovolj, da v krempljih slavistk trpim že jaz?«

»Potem mi pa pusti, da za maturo ne delam diplome IB, ampak samo certifikat IB, za katerega ni nujno izdelati v matematiki. Razlika je samo v tem, da je treba certifikat nostrificirati, kar traja pri nas tri mesece, in potem se lahko vpišeš. Itak ne grem na kakšno fensi tujo univerzo, saj se že iz moralnih razlogov ne nameravam pridružiti wallstreetovcem.«

Rekel sem mu, da cenim ta sentiment, da pa ga svarim pred faliranostjo. Edine grde sanje, ki me še preganjajo, so povezane z njo. Sanja se mi, da moram končno že narediti magisterij iz umetnostne zgodovine, ki sem ga, da bi s Kidričevo štipendijo prehranil svoja prva dva otroka, vpisal v sedemdesetih brez namena, da bi zares študiral, po dveh letih pa sem prof. Nacetu Šumiju namignil, da mi huda bolezen – kolikor odloča iskrenost, ne pa objektivnost dejstev, niti nisem lagal, kajti bil sem iskren hipohonder – onemogoča, da bi še namenjal kopneče življenjske moči študiju. In čeprav je bil vrli doktor razumevajoč in mi ni bilo treba vračati denarja, se zbujam preznojen in z ničvrednostnimi občutki.

»Sicer pa si brihten. Ko se ti bo odprlo, boš videl, da imam prav.«

Dobili smo mu inštruktorico, mično, prijazno, svetlolaso, bliskooko, veselje jo je bilo gledati, kaj šele poslušati, in sredi aprila je prišel domov in z glasom profesorja, ki se mu je po dolgih letih študija posrečilo izvesti nespodbiten Q.E.D., rekel: »Evo.« Na papirju, ki mi ga je pomolil pod nos, je bil rezultat novega testa: pisal je bil s 15-odstotno uspešnostjo.

Vstal sem in razburjeno obhodil mizo, kar ni bilo tako lahko glede na to, da je bila kotna.

»Klemen, kaj ne vidiš, za kaj gre? Poglej na to stvar skozi matematične oči. Petnajstodstotna uspešnost – to je vendar faktor 5! Meni v življenju ni uspel tak napredek!«

A me je imel na sumu, da ga zafrkavam.

Dne 8. maja 2013 je prišel v mojo delovno sobo in rekel: »Ej, ti boš gotovo tole prepoznal.« Zažvižgal je nekaj taktov melodije, ki je lezla gor in dol, kot se ladjica ziblje na valovih med nebom in morjem.

Potem ko sem premagal osuplost – kajti dotlej njegovo zanimanje za klasično glasbo ni presegalo občasnega klica, naj zaprem vrata ali dam na tiho, ker drugače ne more igrati igric – sem mu rekel: »Seveda, tole bo duet Sull'aria ... che soave zeffiretto iz tretjega dejanja Mozartove Figarove svatbe, sijajen napev,« in sem ga odžvižgal naprej, da preverim, ali sem zadel.

Prikimal je: »To bo, ja. Gledal sem en film – Kaznilnico odrešitve – tam notri Tim Robbins tole predvaja celi kaznilnici. Ti se spoznaš, mi lahko daš še kaj takega?«

Klasično glasbo res od nekdaj poslušam, kajti moj oče je ustvarjal z njo, mislim, zvočno zaveso, da med prevajanjem ni slišal moje matere. Bil je nasploh čustveno dokaj zapet in glasba mu je laže segla v dušo kot kake medosebne čustvenosti. Kot predšolski otrok sem večino časa preživel na drugi strani tatekove pisalne mize, kjer sem, skrit zadaj za underwood pisalnim strojem, risal na hrbtno stran krtačnih odtisov in obenem poslušal klasično glasbo, ki je prihajala iz zelenega magičnega očesa starega radia. Hamlet ni imel prav, nismo iz takšne snovi kot sanje, ampak iz takšne, iz kakršne so bili tisti, pri katerih smo sedeli in risali kot otroci.

A nazaj v sedanjost!

Čeprav smo lani prebivali v zasilnem stanovanju, saj je bilo naše spričo prezgodnje vrnitve iz Lizbone zasedeno, sem imel na polici nekaj cedejev za prvo silo. Hitro sem mu dal za začetek Seviljskega brivca in Figarovo svatbo, po rahlem obotavljanju pa tudi Don Juana, čeprav ta gotovo ni lahkoten.

Klemen si je bil v zasilnem stanovanjcu izgovoril kabinet, v katerem skoraj ni bilo prostora za drugo kot za mizarsko kombinacijo računalnika in ležišča. Mislil sem, da notri ni dovolj prostora za zvočnost šolanih glasov, vseeno pa sem naslednje dni izza zaprtih vrat – kajti fant ceni zasebnost – slišal sprva arije, potem pa tudi že instrumentalno glasbo, povečini Mozartovo, vmes pa je bil tudi že kak Chopin.

Nekaj dni zatem odloži na mizo v kuhinji kopico papirjev. Vidim, da so cifre in vmes še drugi znaki. Zame, ki sem zapleteno matko prešprical, je bilo kot egipčanski hieroglifi.

»Kaj je tole?«

»Ah, nič, integralni račun, odkar poslušam Mozarta, mi je vse jasno, česar nisem prej nič razumel.«

Malo sem se zbal, da se je začel kak ireverzibilen proces – da bo čez teden dni oznanil, da pozna odgovor na skrivnost vesolja.

Dva tedna zatem je pisal tekočo snov 58-odstotno. Ne glede na ta »faktor 4« mu teden dni pozneje ni uspelo, da bi popravil za nazaj: test, ki je pokril učno snov celega leta, je pisal 47,5-odstotno, torej poldrugi odstotek premalo za pozitivno.

Popravca je po tednu dni učenja opravil z 78-odstotnim uspehom.

Malo sem tedaj pobrskal po internetu, kajti medlo sem se spominjal, da so njega dni priporočali poslušanje Mozarta, če želite, da bi dojenčki in menda konoplja bolje uspevali, in res sem v Wikipediji našel članek z naslovom The Mozart Effect, v njem pa zvedel, da ima večina današnjih raziskovalcev učinek Mozartove glasbe na prostorsko-časovno izvajanje logičnih nalog zgolj za mit. Metaanaliza je menda pokazala, da ljudje z večjim veseljem in zato bolje počnejo, kar že počnejo, če jim je všeč glasbena spremljava – ali pa kaka zanimiva zgodba, recimo, ampak kdo bi danes še pripovedoval zgodbe kot nekdaj, ko je Levstikov Močilar še »razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli in kako so imeli to in to reč med sabo«.

Sredi avgusta – medtem smo se preselili v našo hišo na Brdu – je Klemen na lepem naznanil, da si bo omislil pajka. Tarantelko. Rekel je, da so tarantele prijazna, družabna bitja, ki se navežejo na človeka.

Nisem imel nič proti tej odločitvi, nasprotno, imel sem jo za dokaz Klemnove rasti, kajti ni bilo še dolgo, kar se je pajkov in insektov bal oziroma mu je bilo v njihovi družbi tako neprijetno, da je, če je zasledil katerega v svoji sobi, poklical Bernardo in jo prosil, naj živalco odstrani na varno. »Svet je dovolj velik za naju oba – ampak ne v isti sobi.«

Vseeno sem ga opozoril na alergene ščetinice, s katerimi je obraščenih več vrst teh pajkov po trebušju.

Isti večer je rekel, da mu je dovolj tako imenovane civilizacije, da se odslej odreka tehnologije, podaril je Bernardi svoj telefon (galaxy) in rekel, da se bo odselil na Aljasko in živel tam pod milim nebom.

Rekel sem mu, da česa manj plemenitega niti ne bi želel slišati od njega, vendar ga opozarjam, da je na Aljaski, sploh poleti, ko ni toliko snega, ogromno komarjev, ki znajo biti zelo nadležni. Torej sva se dogovorila, da mu raje poskusim najti kako planšarsko skupnost, ki bi ga sprejela čez poletje za pomožnega pastirja. Privolil je, potem ko je Bernarda popustila glede električne razsvetljave v njegovi sobi: rekel je, da si bo svetil s svečo.

Bilo je očitno, da v njem kar vre, odločitve in sklepi so se prehitevali, da so se kar spotikali. Rekel sem Bernardi, ki jo je zaskrbelo: »Glej, ne pije, ne kadi, ne eksperimentira z drogo – nekje se vendar mora upreti oziroma se mu mora upreti ta naš odrasli svet, kakršen je. Mislim, da je to, kar počne, sijajno.«

Strinjala se je in mu odnesla gor svečo v kristalnem podstavku, ki ga je edinega našla, kajti v hiši nasploh nimamo takih reči, ker se bojim požara še iz časa, ko je odraščal moj starejši sin Mitja, ki ga je ogenj nekaj časa nezadržno privlačil.

Ponoči se je Klemnu nekaj divjega sanjalo, nemara o komarjih, in klatil je v spanju z rokami, tako da se je sveča prevrnila, kristal pa se je razbil.

Pri zajtrku je rekel, da ne bo več vztrajal glede tarantelke, pa tudi glede bega pred civilizacijo ne, vendar edinole pod pogojem, če mu dovolimo, da si omisli – klavir. Rekel je, da bi se ga rad naučil igrati.

To me niti ni presenetilo, saj sem slišal, da posluša vse več Chopina. Seveda pa se mi je zdela želja obsojena na pogin, kajti v hiši imamo en sam prostor, ki je dovolj velik, da bi šel vanj klavir, tam pa stoji že miza za biljard, predvsem pa je znanstveno ugotovljeno, da se po štirinajstem, morda celo že po dvanajstem letu ni mogoče uspešno učiti igranja na klavir, saj se potencialne vertikalne sinaptične povezave v možganih tedaj že »zaprejo« in jih ni mogoče odpreti. Posledica je, da tak učenec nikoli zares ne obvlada prvega pogoja za uspešno igranje, namreč ročne samostojnosti.

Ker pa nisem želel fantu kvariti optimizma, še sploh ne, ker mi je komaj dve leti pred tem vznemirjen zaupal, da ga v življenju sploh nič ne veseli, namreč zares veseli, veseli, da bi tisto počel, ne pa da bi se samo igral, sem nazadnje našel kompromisno rešitev. Klavirja nisem bil voljan kupiti, a moja starejša hči Ivana se je kot otrok učila igrati in je še iz tistega časa selila s sabo po svetu pianino znamke förster.

No, pa smo si ga poskusno izposodili in ga preselili h Klemnu.

Tedaj me je obšla tiha misel, da je bilo vse tisto prej o pajkih in Aljaski psihološki prijem – da bi mu z Bernardo raje ugodila glede klavirja. Pa ni šlo za to. Še galaxyja ni nikoli poterjal nazaj.

Takoj je začel igrati, ne po notah, ampak s pomočjo internetnih »učnih klaviatur«, na katerih se osvetljujejo tipke, učenec pa skuša ta optična zaporedja posnemati na dejanski klaviaturi. Za začetek si je izbral Beethovnovo Für Elise. Zmogel je nekaj začetnih taktov.

Dne 17. septembra sem ga prvič odpeljal k prijateljici Jasmini Pogačnik, ki poučuje klavir v Kranju. Preskusila ga je, igral je tudi že Chopinov Preludij št. 4 (»nokturno«), in tako mu je dala za naslednjič dala za nalogo začetek Chopinovega Preludija op. 28 št. 20 v c-molu.

Takole mi piše: »Ko je Klemen prišel naslednjič, sem pošteno ostrmela – delo prejšnjega tedna je uspešno osvojil in nadgradil z delom v naslednji frazi, kjer so bile note druge, princip pa enak. Tako se je, pač na svoj, malce okoren in ne najbolj ekonomičen način, prebil skozi celo skladbo, ala mu vera!«

Za novo leto nam je priredil prvi recital. Chopinova Preludija v e-molu in A-duru ter Valček v a-molu, pa Beethovnov prvi stavek Mondschein sonate. Osupljivo je bilo predvsem, da je igral s čustvenimi poudarki. Ko sem pozneje moral nujno nekaj zapisati, on pa je igral encore, sem se zavedel, da ne znam reči, ali igra on ali pa predvaja internetni posnetek.

Pod dreveščkom je dobil vstopnico za Kisinov dunajski koncert Schubertovih in Skrjabinovih del.

Jevgenij Kisin (Evgeny Kissin) je eden tistih pianistov, katerih interpretacija me iz neznanega razloga zmehča do solz. Nastopal je 17. januarja 2014 v Musikvereinu, v Zlati dvorani, ki slovi po izvrstni akustiki. Bil je sijajen, pri Schubertu sem doživel celo lucidno halucinacijo, čeprav bi bilo bolj pričakovati, da se mi bo to zgodilo med Skrjabinom, ki je bil halucinanten sinestezist. Najboljši pa so bili trije encori, Chopinova Poloneza št. 59, Kempffova Siciliana po Bachu, vendar še dodatno upočasnjena, in še en kompliciran Skrjabin, kar sem štel Kisinu v plus – ni se zadovoljil z všečnostjo. Ob tem sem se spomnil tistega prizora iz dokumentarca o njem, najdete ga na youtubu, kjer Kisin s posebnim poudarkom pripoveduje, kaj je zapisal slaven ruski kritik ob njegovem prvem nastopu v Moskvi. Približno takole gre: »Ni dvoma, da je Jevgenij Kisin velik talent in da igra virtuozno. Je pa še mlad in pravzaprav ni v življenju še ničesar izkusil. Šele čas bo pokazal, ali bo znal, kar ga še čaka, s pridom pregnesti v svojo umetnost.«

Potem smo šli v zakulisje in počakali, da se nam je podpisal na cede in programski list.

Poprosil sem ga, naj kot posvetilo zapiše: »Listen very carefully, because I will play this only once.« Ker ni razumel poante, sem pojasnil, da gre za namig na znano krilatico iz Alo-aloja. Še nikdar ni bil slišal za to serijo, vprašal je, ali gre za glasbeno oddajo. Takrat sem se ustrašil, da utegne v meni videti ponovitev skrivnostnega naročnika Rekviema, ki je tako vznemiril Mozarta. Nekako sem se izvlekel, ne povsem prepričljivo, on pa je vseeno prijazno napisal:

LISTEN CAREFULLY

Tako je šala postala koan.

Kisin ni samo genij – kot desetmesečen dojenček si je v zibki popeval Bachove kantate, ki jih je na klavir vadila sestra – temveč ima tudi srce na pravem mestu. Tako je recimo ostal zvest svoji prvi učiteljici klavirja Anni Kantor na Gnesinovi nižji šoli in je, ko so ga povabili na Moskovski konservatorij, vztrajal, da jo nastavijo kot profesorico, kar so tudi storili. Kot otrok tega ni opazil, ampak Anna Kantor ni nikoli sama zaigrala na klavir, njeno poučevanje se je omejevalo zgolj na besede, saj ni želela, da bi se učenci prilikovali njenemu zgledu.

Klemen je igral klavir naprej, po štiri, morda pet ur dnevno. Takšna zavzetost se mu je ob drugem početju – predvsem igranju biljarda – seveda poznala pri matematiki. Dalo bi se reči, da mu je bila zdaj v pogubo ista strast, ki je iz njega naredila srednješolskega matematičnega genija. Kmalu so bile njegove ocene blizu lanskim najnižjim.

Nič ga nisem priganjal. Videl sem, da ima zdaj veselje, najmanj dve veselji, in njegova strastna vztrajnost me je, kadar se je v meni zbudila roditeljska skrb, pomirjala.

V začetku maja mi je rekel: »Odločil sem se, da bom pustil matematiko povsem pri miru. Pri diplomi imam šest predmetov, vsaj pri treh moje znanje še šepa. Mislim, da bo pač najbolje, če poprimem pri teh treh, tako da si zagotovim dobro vsesplošno povprečje, potem bom pa gledal, da na popravnem dobim pri matematiki kar največ točk.«

Rekel sem: »Klemen, moram reči, da zelo zrelo razmišljaš. Jaz bi bil vesel, če bi bil v tvojih letih tako pameten, da bi kaj ignoriral, ne pa drezal in drezal, dokler mi niso nazadnje onemogočili v četrtem razredu vpisa na vse ljubljanske gimnazije, tako da sem moral na Šentvid, pa še to samo po zaslugi Ančke Mahničeve, ki je kot žena tatekovega prijatelja Jožeta znala svojega ravnatelja prepričati, da Šentvid pač ni Ljubljana, in me je vzela v svoj razred in me imela rada, jaz pa sem končno dobil razredničarko, ki sem ji vračal dobro z dobrim. Pravzaprav celo s prav dobrim. Torej stori, kakor se ti zdi prav, samo glej, da odločitev pojasniš Anji Pirc in Savini Brcarjevi in ravnatelju Mirku Mrčeli, ki so fejst ljudje, tako da bodo lahko razumeli, kaj se dogaja.«

Maja so potem pisali maturo. V naslednjih tednih sem občasno blago opomnil Klemna, naj se začne pripravljati na popravca, a se je branil, češ da morajo najprej dobiti rezultate. Raje je igral Schuberta, Valček v b molu, št. 6, opus 18. In biljard, ki ga igra sijajno. Nič čudnega, biljard je pol matematika, pol fizika, tretja polovica pa je psiha. Najbrž bi tudi šahirati znal čez noč, pa mu na srečo ne pride na pamet.

Prisilil sem se in ga res pustil pri miru. Navsezadnje bo imel časa za učenje dovolj tudi jeseni, saj se letos v nobenem primeru ne bo vpisal nikamor naprej. Z Bernardo sva se namreč strinjala, naj si dvojčka privoščita leto oddiha, naj se malo ozreta okrog sebe, preden se odločita, kaj bi ju zares zanimalo, pa da ne bi bilo povsem neuporabno pozneje v življenju.

Pred dnevi me je poklical v Bratislavo.

»Nekaj ti moram povedat.«

»Povej!«

»Naredil sem maturo.«

»Hočeš reči, da tudi matematiko?«

»Tako je.«

»Pa ti si genij!« sem se na glas zasmejal. In po premolku pristavil svoj lonček: »Zdaj vidiš, kakšne čudeže dela starševsko zaupanje. Če ni bil Mozartov efekt.«

»Mozartov?« je rekel. »Pozabil sem ti povedati, da sem medtem vzveroval v Beethovna. Ti zaigram Für Elise?«