Za razliko od kritičnega zgodovinarja Richarda Edgarja Pipesa, člana Reaganovega sveta za nacionalno varnost, so Brzezinskega v Kremlju ignorirali. Ne more pa ga, spričo današnje ukrajinske drame, ignorirati nihče, ki ga skrbi razvoj dogodkov. V srditem boju za oblast v Ukrajini se je prejšnji petek prvič oglasila ukrajinska vojska in opozorila, da v primeru nadaljnjega zaostrovanja krize grozi celo razpad države.
Ruski predsednik Putin je nekoč dejal, da je razpad Sovjetske zveze največja geopolitična napaka prejšnjega stoletja in tisočletja. V zvezi s tem velja spomniti na zajetno študijo Temelji geopolitike: geopolitična prihodnost Rusije (1997), v kateri Aleksander Dugin (radikalni centrist, ideolog protinatovskega gibanja Evrazija, znan tudi po izjavi »svet mora razumeti Putina, ki je konservativec in nasprotnik zatečenega statusa quo«) med drugim opozarja na probleme tako imenovanega bližnjega zamejstva. Študija je svojčas veljala za neformalno biblijo generalštaba ruske vojske.
Dugin v študiji interesna območja razdeli v šest civilizacijskih sklopov: Zahodna Evropa, Srednja Evropa, Rusija Evrazija, Arabska Azija, Srednja Azija in Daljni vzhod, in sklepa na možne variante vojaških spopadov, vštevši državljansko vojno. V poglavju Paradoks Rusije med drugim simulira scenarij napetosti med središčem Evrazije – Moskvo in drugimi silami, ki težijo k Evropi in imajo dejansko svoje zgodovinske in religiozne kontekste, zato svoje geopolitične interese istovetijo z interesi Srednje Evrope. Na tem mestu posebej omenja Zahodno Ukrajino, med baltskimi državami pa Estonijo. Za razliko od teh dveh držav tako imenovanega bližnjega zamejstva pa dodaja, da prav ukrajinski vzhodni in osrednji del ter Belorusija politično in kulturno sodita v tako imenovano območje Rusija Evrazija. Med tremi variantami zaostritev in posledično državljanske vojne omenja: spopad Rusije z »bližnjim zamejstvom«, spopad regij (Dugin med drugim omenja jug Rusije in Sibirijo, kjer bi lahko vzniknila ideja neodvisne države proti gospodarski ali politični diktaturi Moskve) in spopad ruskojezičnega prebivalstva s pripadniki neruskega naroda. Vse tri variante prepoznava kot usodno nevarne, saj bi pomenile razkol geopolitičnega in strateškega prostranstva Rusije. Dugin opozarja, da je treba kateregakoli od teh scenarijev odločno in na vsak način preprečiti, ne izključuje pa provokacij za razmah tovrstnih konfliktov…
Nesoglasja o skupni zgodovini
Rojstvo tisočletne ruske države in ruska zgodovinska zavest segata v leto 862. Za ruske razlagalce zgodovine je poglavitnega pomena, da se je prva tvorba vzhodnih Slovanov imenovala Kijevska Rusija. Rusko državnost naj bi le prenesli v Moskvo, Kijev pa naj bi ostal prestolnica te prve države. Temu diametralno nasproten je ukrajinski pogled: za prvo poglavje te državne tvorbe, Kijevske Rusije, je pomembno dejstvo, da je bilo njeno središče Kijev, da je tedaj pravoslavna cerkev uporabljala jezik, ki so ga govorila plemena v njenem osrčju, in da je Kijevska Rusija pač prva ukrajinska država.
V tisočletni skupni rusko-ukrajinski zgodovini je le malo točk, ki ne bi bile predmet vsaj načelnih nesoglasij in nestrinjanj med Rusi in Ukrajinci. Prvi ne priznavajo nobenih zaslug Ukrajincem pri državnosti Kijevske Rusije, če že, pa zgolj njihov delež pri galicijsko-volinijski kneževini na jugozahodu kijevske države, ki ji pravijo »okrajina«. Le-to zagovorniki ukrajinske zgodovine razumejo kot predhodnico ukrajinske države, kot zaščitnico etnične meje na zahodu proti trem močnim agresorjem (Madžarom, Poljakom in Litovcem) in tudi kot stičišče zahodnega katolicizma ter vzhodnega pravoslavja. Leta 1240 so namreč Mongoli porušili Kijev, središče državnosti pa je postala galicijsko-volinijska kneževina (do leta 1349), ki je bila najpomembnejša država po mongolskem uničenju Kijevske Rusije. To geopolitično dejstvo je tudi pomenilo, da se je ta del sveta že tedaj lahko povezal z zahodnim svetom.
Množična narodna zavest se je v večjem delu Vzhodne Evrope razvila šele v zadnjih desetletjih 19. stoletja, na ta proces pa so vplivali različni dejavniki, povezani z nastankom moderne civilne družbe. Caristični ruski režim ni bil kos nastajajočim in naraščajočim nacionalizmom. Po večinski ruski razlagi je bil temelj ruske nacije pravoslavje, zato Ukrajinci in Belorusi niso bili pripadniki posebnih narodov, pač pa preprosto Malo- in Belorusi. Pristaši carističnega samovladja niso imeli konceptualnih sredstev, da bi se ustrezno odzvali na težave z nacionalizmom, kajti s priznanjem, da so zahteve neruskih narodov upravičene, bi zanikali rasno osnovo ideologije, v imenu katere so si priznavali vodilno vlogo. To stališče je bilo značilno tudi za vse obdobje sovjetskega imperija, sovjetske države, družbe in sistema, čeprav so se bili nekateri sovjetski (ruski) liberalci pripravljeni pogovarjati o ruski federaciji, v kateri bi imeli Nerusi kulturne svoboščine in pravico do omejene samouprave, nihče izmed njih pa ni hotel priznati legitimnosti zahtev neruskih narodov po neodvisni državi.
Britanski zgodovinar Orlando Figes piše v Tragediji ljudstva: Ruska revolucija 1891–1924, da je bil kulturni vidik nastajajoče narodnostne zavesti najbolj izrazit v Ukrajini, nedvomno tudi zato, ker so bili Ukrajinci izmed vseh carstvu podložnih narodnosti Rusom najbližji. Rusi so rekli Ukrajini »Mala Rusija« in so prepovedali tiskati besedo »Ukrajina«. Kulturne razlike med narodoma, zlasti v jeziku, zemljiškem pravu in običajih, so nastale šele med 13. in 17. stoletjem, ko je zahodna Ukrajina prišla pod poljsko-litovsko oblast, ukrajinski nacionalisti pa so se trudili, da so jih predstavili kot temelj samostojne nacionalne kulture. Pri tem so se zgledovali po ukrajinskem nacionalnem gibanju v sosednji Galiciji, ki je kot del avstro-ogrske monarhije uživala sorazmerno velikodušno odmerjeno samoupravo, ki je Ukrajincem in Rutenom (latinska skovanka, ki je pomenila Ruse) dopuščala pouk na osnovnih šolah v domačem jeziku, lahko pa so ga uporabljali tudi v javnem življenju. Izdajali so časopise in knjige, v svojem jeziku pa so lahko tudi preučevali ukrajinsko zgodovino in ljudsko kulturo. Galicija je postala za ukrajinske rodoljube v carski Ukrajini nekakšen »ukrajinski Piemont«, svetilnik narodnostne zavesti in oaza svobode za zavedne ukrajinske intelektualce. Njena prestolnica Lviv (Nemcem znana kot Lemberg in Rusom kot Lvov) je bila cvetoče središče ukrajinske kulture.
Ukrajina ni Sirija ali Balkan
Na tem mestu se ne dotikam tragičnih dogodkov, ki so posledica stalinsko (leninske) politike (sistematično iztrebljanje in asimilacija) in stalinskih napovedi, da bo sovjetska federacija predstavljala prehodno obdobje, v katerem bo »prisilni caristični unitarizem« zamenjalo »prostovoljno bratsko združevanje delovnih množic vseh narodov in plemen Rusije« s končnim prehodom do »bodočega socialističnega unitarizma«. Niti ne omenjam tragičnih dogodkov in delitev iz obdobja druge svetovne vojne.
Zdi se, da je znotrajukrajinski spopad tudi posledica nerešenega ruskega vprašanja, zlasti tako imenovanih ruskih manjšin v »bližnjem zamejstvu«, in to kljub dejstvu, da je po razpadu Sovjetske zveze na njenem ozemlju povsem legitimno in skladno z emancipajskimi zahtevami nastalo mnoštvo samostojnih držav, tudi Ukrajina. Kot v Tretjem Rimu lucidno ugotavlja Anton Rupnik, se rusko vprašanje najbolj dramatično nanaša prav na Ukrajino, pri čemer tudi Rupnik opozarja na rusko (ne)prikrito nepriznavanje ukrajinskega naroda in države. Tudi v tem kontekstu se vsakokratno pogajanje o cenah ruskega plina za »ukrajinske« odjemalce in kupce ne zdi naključno, naključno ni videti niti vprašanje ruske finančne in gospodarske pomoči Ukrajini. Zanjo se je odločil ali moral odločiti ukrajinski predsednik Janukovič.
V Ukrajini, kot tudi marsikje v Rusiji, je veliko mešanih družin, v katerih zakonca prihajata iz različnih narodov ali narodnosti, hkrati pa v Ukrajini živi velika ruska »manjšina«. Že Gorbačov je v času pred razpadom Sovjetske zveze opozarjal na nevarnost »rezanja po živem tkivu«. Nasploh je mogoče reči, da 12 milijonov ukrajinskih državljanov, pripadnikov ruske »manjšine«, neuradno predstavlja slabo četrtino (23 odstotkov) vsega ukrajinskega prebivalstva. Toda tudi v Ruski federaciji živi okoli štiri milijone Ukrajincev. Ruska »manjšina« živi pretežno v vzhodnem delu Ukrajine, v urbanih industrijskih središčih, in deloma tudi v južnem delu države. Posebna pozornost velja ruskojezičnemu Krimu, Sevastopol pa od nekdaj velja za trdnjavo ruske vojne mornarice, česar ne more spremeniti niti bizarno zgodovinsko dejstvo, da so leta 1954 (pod Hruščovom) polotok Krim z ruske oblasti prenesli pod ukrajinsko. Ne gre si zatiskati oči niti pred očitnim, tudi skrajnim ukrajinskim nacionalizmom. Ogorčeni protesti v Kijevu in na zahodu Ukrajine imajo tudi to izrazito komponento.
Posebno poglavje razumevanja današnje krize se nanaša na Rusko pravoslavno cerkev, ki ne priznava razpada Sovjetske zveze in vse ozemlje bivše države obravnava kot svoje »kanonično ozemlje«, iz česar izhajajo tudi spori o statusu pravoslavne cerkve v Ukrajini. Moskovska patriarhija trdi, da večina ukrajinskih pravoslavcev nasprotuje temu, da bi ukrajinska pravoslavna cerkev postala avtokefalna.
Krvava zima v Kijevu ni samo spopad za ukrajinski politični prestiž. Ob merjenju moči, ki ga bržčas »sponzorirajo« tudi številni drugi dejavniki in interesi, je v ozadju tudi davek na dediščino nerešenih in nakopičenih zgodovinskih bremen. Zdi se, da ta trenutek nihče ne zna ali noče napovedati končnega razpleta krize v Ukrajini. Vsekakor ta mora biti političen. Odgovornost vseh neposredno in posredno vpletenih je večja kot kdajkoli. Spirala nasilja in vztrajanje pri diametralno nasprotnih stališčih sta nevarna za vse. Kot kažejo dogodki, kriza še ni dosegla dna. Ukrajina ni Sirija ali Balkan. In v tem smislu ne gre pozabiti na svarila ameriškega jastreba Brzezinskega.
Miha Lampreht, novinar, direktor Radia Slovenija in nekdanji dopisnik RTV Slovenija v Moskvi
