Poročanje o tragičnem dogodku je v medijih izzvenelo kot poročanje o naravni nesreči. Pa vendar ni šlo za nič naravnega. Kot je rekel eden od komentatorjev, »smrtne žrtve zrušenega poslopja v Bangladešu so tragedija, niso pa nesreča«. To pomeni, da bi bilo mogoče dogodek preprečiti, in to na več načinov. Razpoke v poslopju so denimo opažali že pred dogodkom, a je bilo delavkam rečeno, naj se za to ne zmenijo. Zaradi večjega števila umrlih je bilo o nesreči vsaj v mednarodnem časopisju zapisanega veliko, toda nesreča ni osamljen primer. Nekaj mesecev pred tem (novembra 2012) se je prav tako v Daki zgodila podobna nesreča, umrlo je sto deset tekstilnih delavk in delavcev.
Bangladeš ni edina država, ki se sooča s tovrstnimi razmerami. Septembra 2012 je prav tako v požaru v tekstilni tovarni v mestu Karači na jugu Pakistana umrlo več kot tristo delavcev. To se je zgodilo le nekaj ur po tistem, ko je v tovarni čevljev v mestu Lahore, prav tako v Pakistanu, zaradi ognja umrlo petindvajset ljudi. Problem neprimernega delovnega okolja, slabe električne napeljave, šibke infrastrukture, pokvarjene politične elite, neurejenih razmer tako imenovanih držav tretjega sveta, kjer za »skodelico riža« v revnih predmestjih ali v izvozno organiziranih conah šivajo majice. So te zgodbe res tako oddaljene in nimajo ničesar s hlačami, ki jih nosim, ali majico, s katero se v izložbi spogledujem že dalj časa?
Zgodbe za globalnim tekočim trakom
Številne študije, kampanje in filmi danes opozarjajo na zgodbe in usode anonimnih v industrializiranih državah, predvsem v tako imenovanih državah v razvoju: maquiladore v Mehiki ali Gvatemali, migrantke s podeželja v izvoznopredelovalnih conah na Kitajskem ali v Bangladešu ipd. Maquiladora je postalo že uveljavljeno ime za izkoriščano, premalo plačano delavko, ki dela v tovarni v Mehiki, Gvatemali ali Hondurasu. Sedemdeseturni intenzivni delavnik, večkrat tudi nadure, neurejene delovne razmere, življenje v barakah brez pitne vode so le delni utrinki iz njenega življenja. Podobne so razmere delavk v izvoznopredelovalnih conah, katerih namen je z davčnimi olajšavami privabiti tuji kapital v državo (predvsem s finančnimi olajšavami). Cone so izvzete iz rednega nacionalnega carinskega območja in pogosto tudi iz nacionalne zakonodaje ter zaščite.
Semifevdalna ali celo suženjska razmerja pa niso značilna zgolj za tako imenovane države v razvoju. Naomi Klein nas v svoji knjigi No Logo opominja na leto 1995, ko so v Kaliforniji odkrili tekstilno delavnico z 72 tajskimi šiviljami, ki so bile privezane na stroje. Nekatere so bile tam že sedem let. Majhna delavnica je izdelovala oblačila za Nordstrom, Target in Sears.
Cena naše majice
Zgodbe za globalnim tekočim trakom pripovedujejo tudi delavke v Sloveniji. S prispodobo »Smo bili kot piščanci pod žarnicami« je pred kratkim odpuščena tekstilna delavka Silva opozorila na ekonomska preoblikovanja po matrici fleksibilizacije in intenzifikacije dela v Sloveniji. V novem konkurenčnem kontekstu so se tovarne spremenile v organizacije z visoko obremenitvijo in fleksibilno proizvodnjo. Kot je spremembe v proizvodnji opisala Silva, je to lahko pomenilo, da so bili delovni postopki pogosto le teoretično izmerjeni, nihče pa ni fizično poskusil, ali je delo sploh izvedljivo. V delovni čas in s tem v normirano delo niso bile vštete priprave (različni materiali zahtevajo različne stroje, priprava za to pa vzame čas), prav tako ne čas, ko so delavke čakale na materiale oziroma na popravilo stroja v primeru okvare. Delovne postopke so oteževale tudi prostorske razmere, predvsem vročina in pomanjkanje zraka. Takšna organizacija dela, delovne razmere, socialna klima v podjetjih in širši družbi so intenzivno zaznamovale življenja delavk. Mnoge se soočajo s številnimi psihofizičnimi posledicami, za katere ne dobijo nadomestila, saj niso vpisane v register poklicnih bolezni. Vprašati se je treba, kakšne možnosti imajo delavke s trajnimi poškodbami in obolenji v aktivnem iskanju zaposlitve. Razmislek o globalni tekstilni industriji kot tudi o strukturni brezposelnosti v Sloveniji zahteva razmislek o usodi tekstilne delavke in o tem, kakšna je cena (ne zgolj finančna) naše majice.
Pripovedi tekstilnih delavk in delavcev po svetu, čeprav vsaka s svojo specifičnostjo, so si podobne. Gre za pripovedi o ponosu in pripadnosti, a hkrati za pripovedi o prevaranosti, telesni in psihični obrabi, pokvarjenosti, izkoriščevalcih krize, izgubljenosti v preoblikovanem svetu. Raziskave kažejo, da pomeni za tekstilne delavke in delavce izguba dela ali zaprtje tovarne izničenje njihovega preteklega dela, investicije in zaupanja, in to ne le posameznic oziroma posameznikov, temveč več generacij iste družine. Ali usodneje, kot v bangladeškem primeru, izgubo življenja, izgubo prijatelja ali družinskega člana. Človeških usod med seboj ne moremo primerjati ali vrednotiti. Z zgodbami posameznikov iz različnih predelov sveta pa lahko vendar razkrivamo skupna sečišča, prekrivanja in mehanizme, ki poganjajo razvoj globalne tekstilne industrije.
Zgodovina tekstilne industrije kaže osupljivo podobo: nekoč zibelka industrijske revolucije, ključni prostor, kjer so se vzpostavljale sindikalne zahteve, se odvijali boji za delavske pravice, je danes postala prostor največjega izkoriščanja, tako imenovana švicfabrika pa normativ sodobno organizirane proizvodnje po svetu.
Tekstilno industrijo zaznamujejo razmeroma enostavna tehnologija, nizka kapitalska zahtevnost in elastičnost zahtev ter visoka delovna intenzivnost. Ne glede na tehnološko (re)evolucijo se sam proces produkcije oblačil v zgodovini ni drastično spremenil. Med šivalnim strojem, ki ga v tovarnah uporabljajo danes, in tistim izpred petdeset let ni velike razlike. Kljub številnim novim tehnologijam delovni proces zaznamujejo enaki postopki, delovna sila tudi danes ostaja ključna pri svetovni organizaciji tekstilne industrije. Velike korporacije zaprtje tekstilnih obratov v Evropi in selitev proizvodnje v države s poceni delovno silo upravičujejo s ceno delovne sile: proizvodnjo preselijo tja, kjer je delo poceni. Takšne utemeljitve, ki dajejo občutek, da je delo poceni že kar samo po sebi, dejansko prekrijejo mehanizme vzpostavljanja vrednosti in cene. Te seveda ne obstajajo same po sebi. Vrednosti in cene diktirajo številni akterji s ponudbo in povpraševanjem (realnim ali fiktivnim) ali s konkurenčnostjo na globalnem trgu. Poleg trgovcev, bankirjev, politikov vrednost in ceno kreirajo tudi kulturne percepcije dobrin ter njihova družbena popularnost. Pri tem igra zelo pomembno vlogo oglaševalska industrija.
Argumentaciji multinacionalnih podjetij o nuji selitve tovarn na območja s poceni delovno silo nasprotuje tudi vpogled v razrez cene majice, narejene v bangladeški tovarni. Ta pokaže, da je le 1 odstotek celotne cene namenjen za plačilo stroškov dela, kar pomeni za delavke in delavce, 13 odstotkov gre za tovarniške stroške, 11 odstotkov za transport, davke in pristojbine, 25 odstotkov za oglaševanje, 50 odstotkov pa za stroške veleprodaje (Clean Clothes Campaign Germany 2008). Kot vidimo iz razreza cene, je v verigo vključenih več igralcev. Če so v isti tovarni v preteklosti iz bombažne kepe spredli prejo, stkali in obarvali tkanino, jo morda sešili in celo prodali, danes v eni tovarni zašijejo rokav, v drugi gumbe, v tretji pa prišijejo blagovno znamko na ovratnik. Majice različnih znamk (Nike, Guess, Hilfinger ipd.) so lahko narejene v isti tovarni in prihajajo izpod rok iste delavke, pa vendar so namenjene popolnoma različnim potrošniškim skupinam.
Prodajalci blagovne znamke
Ob preoblikovanju globalnega (proizvodnega) tekočega traku so v svetu vse večjo vlogo prevzemali mednarodni trgovinski sporazumi in transnacionalne organizacije, ki so lajšali selitev proizvodnje v tako imenovane države v razvoju. Raziskovalci globalnega preoblikovanja tekstilne industrije so izpostavljali povezave med bankirji na Wall Streetu, odločevalci v transnacionalnih centrih Mednarodnega denarnega sklada ali Svetovne banke, upravitelji v korporacijskih centrih, oglaševalci, potrošniki in proizvajalci. Razkrivali so mehanizme organizacije, za katero so ključna številna pogodbena, najemna razmerja, dodelavni posli in podizvajalci. Vsaka tovarna je (pravno) avtonomna, a hkrati vse delujejo usklajeno in kot celota. Pri takšni organizaciji sodobnega kapitalizma, ki ga je antropologinja Anna Tsing poimenovala kapitalizem dobavnih verig, je problematično predvsem prelaganje odgovornosti, kot tudi iskanje različnih niš ter pravnih lukenj, prek katerih se poskušajo blagovne znamke izogibati odgovornosti. Z »outsourcanjem« proizvodnje je prišlo tudi do »outsourcanja« odgovornosti.
Podjetje Nike je bilo eno prvih, ki se je oprlo na sodobno globalno delitev dela, usmerilo se je v razvoj, dizajn in trženje blagovne znamke. Nike ni nikoli izdeloval športnih copat. Ustanovitelji podjetja so začeli kot uvozniki in distributerji japonskih copat. Preboj in uspeh podjetja na svetovnem trgu je zagotovil logo blagovne znamke. Oglaševalci so se povezali s svetovno znanimi in prestižnimi športniki, znamko pa približali različnim socialnim, etničnim in nacionalnim skupinam. Nike je na globalni trg vstopil z zgodbo: blagovna znamka pravzaprav pooseblja športnega duha (Just do it!), dejansko vsakega izmed nas (If you have a body, you are an athlete). »Nimamo pojma o izdelovanju copat,« je pred leti izjavil eden glavnih voditeljev podjetja, »mi smo oglaševalci in oblikovalci.«
Podjetje Nike je poznano tudi zaradi številnih protestov in družbenih kritik, do katerih je prišlo ob razkritju nemogočih delovnih razmer delavcev, ki so copate šivali in med katerimi so bili tudi otroci. Protesti so prisilili podjetje, da se je zavezalo korporativni družbeni odgovornosti, a podrobnejša analiza številnih sporazumov razkriva možnosti izogibanja širši družbeni odgovornosti. Sporazumi so spodbujali k večji samostojnosti pogodbenikov, a jih hkrati zavezali k univerzalnim standardom (delovnih postopkov in produktov). S sporazumi so se blagovne znamke pravno odmaknile od konkretnih proizvodnih delavnic po svetu, po drugi strani pa so od njih (pogosto ravno zaradi družbene kritike) zahtevale vedno več varnostnih ukrepov ter zavezanost predpisanim standardom, čeprav so ob tem ves čas nižale cene produktov in čas izdelave. To je treba poudariti ravno v primeru tragičnega konca tekstilnih delavk v Bangladešu: ne gre le za slabe zgradbe, pomanjkljive nacionalne zakonodaje ali problem upraviteljev teh tovarn. Veliko odgovornost nosijo tudi blagovne znamke same, saj pod pritiski niso zgolj delavci tovarn, temveč tudi njihovi upravitelji. Ob aprilski nesreči v Daki so se hitro odzvali aktivisti, nevladne organizacije in dobavitelji, nekatere zahodne blagovne znamke so začele razmišljati o novih strategijah, s katerimi bi zagotovile varnost, s finančno kompenzacijo pa so se oddolžile družinam umrlih. Po eni strani lahko rečemo, dobro, reagirali so. Po drugi strani pa se je treba vprašati, zakaj se niso za ukrepe odločili že prej.
Ideje in politike etične in odgovorne potrošnje, kot na primer pravične trgovine, naše lastne refleksije, kje, kaj in od koga kupujemo, marsikaj rešijo, pa čeprav prinašajo tudi dileme. Vpogled Anne Tsing v kapitalizem dobavnih verig opozarja, da se sodobni kapitalizem napaja prav v nišah, pri iskanju novih možnosti penetracije. Kar pa ne pomeni nujno zgolj slabega. Niše so namreč tudi možnosti za drugačno razmišljanje in delovanje. To pa je odvisno od nas samih.
