Kdaj ste fizika prepričevali, da je obstoj Higgsovega bozona neumnost?

Ko intuicija odpove

Osemindvajsetega januarja 1986 je nad Atlantikom pred floridsko obalo eksplodiralo vesoljsko plovilo Challenger. Umrlo je sedem članov posadke. Preiskave so pokazale, da je bil vzrok za nesrečo neustrezno tesnjenje spojev delov nosilnih raket. Noč pred izstrelitvijo je bila pri –8 °C nenavadno hladna, medtem ko naj bi bila varnost vzleta po teoretskih modelih in preizkusih konstrukcijskih materialov zagotovljena nad temperaturo +4 °C. Čeprav modeli in preizkusi niso bili narejeni za temperature pod lediščem, naj bi sodelujoči znanstveniki rezultate obstoječega modela enostavno razširili v področje nižjih temperatur in ugotovili, da model še vedno napoveduje varno izstrelitev. Žal pa niso vedeli, da so spregledali učinek, ki se pri tako nizkih temperaturah pojavi in dejanske razmere bistveno oddalji od napovedanih. Tragedija je bila neizbežna.

Ko sem pred leti v Pittsburghu začenjal doktorski študij ekonomije (pod mentorstvom Alvina E. Rotha, lanskega nobelovca), se nisem mogel načuditi matematičnim orodjem, ki se uporabljajo v neoklasični ekonomski znanosti. Člankov iz vrste znanstvenih revij s področja ekonomije enostavno ne moreš v celoti prebrati, če nimaš vsaj magisterija iz matematike. In tu pride argument naravoslovcev in tehnikov: »In to ekonomisti uporabljate za modeliranje ljudi, za katere vemo, da so vse prej kot racionalni odločevalci, ki naj bi v vsakršnih okoliščinah razmišljali samo znotraj okvirov neke ekonomske teorije. Ob tem, da se ljudje predpostavki o popolnoma racionalnem odločanju navadno ne približajo.«

Večina ekonomskih modelov na neki točki res predpostavi, da obravnavani subjekti tako ali drugače iščejo najvišjo koristnost ali dobiček, kar v ekonomiji pomeni, da se obnašajo racionalno. (Tu se ne bom spuščal v modele omejene racionalnosti, ki to predpostavko že nekaj desetletij rahljajo.) Za razliko od večine fizikalnih sistemov je za ekonomske subjekte res kar jasno, da se nihče ne obnaša točno tako, kot predvideva teorija. Tako se ekonomisti, kot tudi še marsikateri drugi znanstveniki, zanašamo na zakon velikih števil. Upamo namreč, da se pojavi, ki jih naše teorije napovedujejo, v opazovanih velikih vzorcih v povprečju izkažejo za pomembne, manj pomembni učinki, ki jih teorije ne upoštevajo, pa izničijo.

Ko se učinki, ki jih ekonomisti nismo predvideli, v povprečju ne izničijo, smo v podobnih težavah kot odločevalci ob izstrelitvi Challengerja. O tem, da se tovrstne težave ekonomskih teorij in modelov navadno preslikajo v izgubo blaginje množice ljudi, ki je bistveno večja od sedmih astronavtov in njihovih najbližjih, ne gre izgubljati besed.

Zakaj ekonomisti kakšnega pojava ne znamo predvideti in napovedati? Včasih pač še ne vemo dovolj ali pa se zavestno izogibamo modelom, ki so prezapleteni za sledljivo interpretacijo na ravni tega, kar bi aktualne politike znale ali upale uporabiti.

Pa vendar, intuicija s svojimi napovedmi mnogokrat enostavno ni dovolj. Teorija, ki naj omogoča merjenje nekega ekonomskega učinka in izpeljavo z njim povezanih ekonomskih politik, mora biti navadno bistveno bolj splošna in posledično zahtevna, kot želijo zagovorniki enostavne ekonomske intuicije. Če želimo boljše razumevanje in napovedovanje družbenih in ekonomskih odnosov, potrebujemo tudi matematično sliko tovrstnega dogajanja. Drži, da kdaj zaradi dreves ne vidimo gozda, vendar mislimo, da prednosti odtehtajo slabosti.

Kdo ima bolj seksi merilno opremo?

Tako pridemo do očitne in najbrž spregledane razlike med ekonomijo in, denimo, fiziko. Peter Higgs in druščina leta 1964 napovejo obstoj delca, ki bi razrešil prenekatero dilemo v našem razumevanju vesolja in sil, ki delujejo med njegovimi gradniki. Julija 2012, slabih pet desetletij in 7,5 milijarde evrov kasneje, znanstveniki z dveh vzporednih projektov v Cernu objavijo, da so zelo verjetno našli Higgsov bozon. Fiziki so torej sposobni empirično preveriti precej nezaslišane teorije.

Pa postavimo ob bok nekaj ekonomskih teorij in jih preverimo v praksi. Ker imamo na voljo omejeno zgodovino ekonomskih sistemov, ki bi bili ustrezno spremljani z vidika za analizo primernih podatkov, smo navadno zadržani, ko je govor o statistični značilnosti opaženih pojavov. Zgodi se, da zaradi majhnega vzorca ob preverjanju neke teorije na podatkih zakon velikih števil ostane le želja. Kako naj zgradimo eksperiment, na katerem bi do potankosti preverili delovanje nekega ekonomskega sistema, po možnosti povezanega z vrsto drugih ekonomskih sistemov? Leta 2002 je bila sicer podeljena Nobelova nagrada za eksperimentalno ekonomijo (Vernon L. Smith), ampak poskusi, ki bi jih potrebovali za preverbo teorij, ki bi na primer ponujale rešitve sedanje krize, so nepredstavljivi. Eksperimenti iz polpreteklih obdobij, ki so zaznamovali generacije ljudi v različnih državah po svetu, tudi nam niso tuji.

Fiziki so tu v prednosti pred ekonomisti. Če le lahko, zgradijo ustrezen poskus za potrditev teorije. Lahko celo izračunajo verjetnost zaznave iskanega pojava, poskus ponovijo ustrezno mnogokrat in so skoraj prepričani, da bodo pojav, če je teorija prava, opazili. Ker ekonomisti navadno nimamo dovolj podatkov za enostavno identifikacijo iskanih učinkov, so ekonomski statistiki – ekonometriki – prisiljeni v neverjetno inventivne metode statističnega razločevanja takšnih in drugačnih vzorcev obnašanja opazovanih subjektov od šuma v podatkih.

Osnovni delci poznajo zavist?

Pa eden od prijateljev reče: »Nobena znanost, ki ne temelji na zakonu o ohranitvi energije, ne more biti resna znanost.« Ta zakon, sicer eden od ohranitvenih zakonov v fiziki, lahko zelo enostavno razloži prvi Newtonov zakon. Ta pravi, da se telo, na katerega delujejo zunanje sile, vsota katerih je enaka nič, giblje s konstantno hitrostjo ali pa miruje. Takšen ravnovesni princip ekonomisti uporabljamo na vseh področjih – od splošnega ravnovesja v gospodarstvu do Nashevega ravnovesja in njegovih izpeljank v teoriji iger. Sile, ki jih uporabljamo v definicijah ravnovesij, so razlike med povpraševanjem in ponudbo po proizvodih, storitvah, virih, inštrumentih za obvladovanje tveganj...

Tu pridemo do naslednje težave, ki je fiziki ne poznajo v taki meri. Njihovi delci »razmišljajo« samo skozi zunanje sile, s katerimi okolica deluje na njih. Kako daleč od delca nas bo ta še dojemal kot svojo okolico, je lahko zoprno vprašanje, a manj od naslednjega. Ali ekonomske subjekte poleg navedenih sil zanima še kaj drugega? Marsikaj. Radi se primerjamo z drugimi. Če se dva navzven enaka subjekta primerjata z nekom tretjim, bo njun odziv na enako razliko lahko diametralno nasproten. Prvi razliko lahko zazna kot pozitivno in jo uporabi za motivacijo za izboljšanje svojega delovanja, medtem ko jo drugi lahko zazna kot negativno silo, ki ga hromi. Kako modelirati zavist? Kako vključiti pojme, kot je morala? Ali imamo enoznačno definicijo vrednot, s katerimi se bomo vsi strinjali, da jih vključimo v naše modele? Pa dejstvo, da ekonomski subjekti za potrebe trenutnih odločitev poskušajo napovedati prihodnost?

Kako razložiti nekoga, ki je v začetku septembra 2007 za delnico Petrola odštel 1000 evrov? Kaj je vedel, česar ostali nismo? Česa ni vedel, kar ostali smo? Kažem na naslednjo veliko težavo v ekonomiji – asimetrijo informacij. Zakaj na videz enaka subjekta v enakih položajih sprejemata različne odločitve? Ker imata poleg drugih neopazljivih razlik lahko različne informacije o položaju, v katerem sta. Formalisti bi rekli, da pri obravnavi naših ekonomskih subjektov pač nismo upoštevali vsega dogajanja, ki je privedlo do tega, da imata različne informacije. Drži, a to pomeni, da imamo v ekonomiji opraviti z ogromnim številom subjektov, ki se med seboj razlikujejo v res velikem številu lastnosti.

Nazaj k velikim številom

V odgovor na težave, naštete v zadnjem razdelku, bi znanstvenik predlagal, da se vrnemo k večjim skupinam subjektov, zakonu velikih števil in povprečjem. Pa naletimo na še eno težavo, s katero bi cinik v meni mimogrede ošvrknil demokracijo. Kenneth J. Arrow je leta 1950 objavil članek, v katerem pokaže zelo nenavaden rezultat s področja družbene izbire, ki ga je poimenoval izrek o nezmožnosti. Denimo, da se družba, ki jo sestavlja končno število posameznikov, odloča o tem, katerega od vsaj treh projektov, ki jih ima na voljo, izpeljati. Vsak posameznik oblikuje svojo lestvico zaželenosti omenjenih projektov. Naloga družbe je najti družbeno odločitveno pravilo, ki bo lestvice posameznikov združilo v družbeno lestvico zaželenosti, na podlagi katere se bo družba odločila o tem, kateri projekt izpeljati. Če predpostavimo, da mora družbeno odločitveno pravilo zadoščati štirim intuitivnim predpostavkam (po verziji izreka iz leta 1963), se izkaže, da bo ena od teh vedno kršena. Konkretno, če odločitveno pravilo uboga tri enostavne predpostavke, bo v družbi vedno posameznik, čigar izbira med katerimakoli projektoma bo enaka družbeni izbiri med njima, ne glede na to, kakšne so preference drugih deležnikov. Predstavljajte si računalnik, v katerega bi Slovenci vnesli vsak svojo lestvico zaželenosti raznih projektov, ta pa bi izpljunil podatek: »Družbene odločitve bodo točno take, kot bi bile odločitve Janeza Novaka, stanujočega...« Janez Novak bi bil po definiciji diktator, teh pa ne maramo. Rezultat je nesporno matematično dejstvo.

Kako ekonomisti delimo z ničlo?

Če »normalne«, blizu ravnovesne pojave ekonomisti vseeno kar dobro obvladamo, imamo več težav z izstopajočimi pojavi. Singularnosti, eksplozivni dogodki, do katerih pride, ko se v sistemu nakopiči preveč učinkov, ki kažejo v isto smer, so sicer razmeroma enostavno napovedljivi, kdaj točno bo prišlo do izbruha, kot smo ga videli na začetku trenutne krize, in kako močan bo, pa je praktično nemogoče napovedati. To je bilo v zadnjem primeru zaradi neverjetne asimetrije informacij še prav posebej res.

Ekonomisti se že dolgo zavedamo, da vloga trgov ni zveličavna in da obstaja vrsta okoliščin, ki vodijo do tržnih napak. Te so rezultati, ki niso alokacijsko učinkoviti, kar pomeni, da obstajajo transakcije med subjekti, ki bi se na trgu morale zgoditi, pa se zaradi raznih dejavnikov v okolju ne. Taka dejavnika sta že omenjena asimetrija informacij in moralni hazard, ki ga ta sproži. Z besedno zvezo moralni hazard opisujemo razmere, v katerih odločevalec, ki navadno nekaterih tveganj ne bi sprejemal, ta sprejema, ker sam ne nosi vseh posledic in stroškov svojih odločitev. Ekonomisti poznamo in propagiramo mehanizme, katerih naloga je odločevalce v čim večji meri uskladiti z »višjimi interesi«. Vseeno se dogaja, da so na primer banke v obdobjih rasti preveč radodarne s krediti, v recesijah pa preveč zadržane. V dobrih obdobjih uporabnikom teh mehanizmov in tistim, ki nad njimi skrbijo za »višji interes«, kolektivno popustijo zavore, v slabih pa jim te zablokirajo. Tudi rezultate tega v Sloveniji danes živimo.

Pa pravi eden od prijateljev: »Potrebujemo več regulacije.« Koliko več pa? Kje je meja in kdo je tisti, ki je poklican, da jo premika? Po kakšnih kriterijih? Naj spet spomnim na izrek Arrowa o nezmožnosti? Strinjam se, da ko ekonomisti in matematiki izumljajo izvedene finančne inštrumente, ki jih nihče več ne razume, nad seboj potrebujejo palico, ki se bo, ko ga polomijo, lomila tudi in predvsem na njihovih hrbtih. Čeprav se bo našel kak kolega, ki me bo poučil o nadomeščanju manjkajočih trgov, je jasno, da pri tako ekstremnih primerih asimetrije informacij nedvomno potrebujemo še boljše mehanizme in več regulacije.

Ekonomska znanost in politika

Dodatna težava je v tem, da med dognanji ekonomske znanosti in njihovo implementacijo stoji politika. Ta ponekod manj, ponekod bolj predstavlja množico parcialnih interesov, ki s svojimi navzkrižnimi potrebami lahko razvodenijo še tako dober ekonomski ukrep. Če se že gremo državo, nekdo seveda mora odločati, in drugi izrek o družbeni blaginji iz mikroekonomije daje državi tudi dobro teoretsko zaslombo za fiskalno politiko, vendar sta država in politika precej različna pojma. Ko ekonomist ugotovi, da bi svojimi ugotovitvami lahko popravil realnost, mora navadno prepričati bistveno večjo skupino raznovrstnih interesov kot denimo fizik, ki bi želel podobno na svojem področju. Skozi prizmo aktualnih dogodkov na slovenskih trgih teh misli v izogib populizmu ne bom razvijal naprej, izrek Arrowa pa sem tudi že omenil.

Kdo potrebuje fizike?

Moj mentor na fiziki, profesor Alojz Kodre, je v slovenščino prevedel Douglasov Štoparski vodnik po galaksiji, tako da me ne skrbi, da kolegi fiziki ne bi premogli smisla za humor, ki ga predvideva zgornji mednaslov. Za konec torej precej nenavadna misel. Ob nakopičenih socialnih in ekonomskih težavah v današnjih globaliziranih družbah, razen tistih, ki rešujejo življenja, nekaj časa ne potrebujemo niti milimetra novih tehnoloških odkritij, saj tehnološki razvoj že tako krepko prehiteva družbenega. Naj si največji svetovni umi vzamejo nekaj študijskega dopusta in za rekreacijo potešijo svojo znanstveno radovednost na izzivih, ki jih ponuja ekonomska znanost. Tu ne mislim samo trenutne krize, ampak še vse prihajajoče. Ne podcenjujem potenciala ekonomske znanstvene skupnosti, ampak, več glav vendarle več vé.

Mimogrede, po mojem skromnem mnenju v vseh srednjih šolah nujno potrebujemo predmet, ki bo dijakom podal vsaj osnove mikroekonomije, makroekonomije in financ. Pa naj gospod minister na svoje zadnje usmerjenoizobraževalne prebliske pogledajo še s te plati.