KAPITALSKA “ČRNA LUKNJA”

Neviden kapital

Najbrž ne bo presenetljiva ugotovitev, da se razvite države zavedajo pomena, ki ga imajo investicije v neopredmetena sredstva tako na mikro, to je podjetniškem, nivoju kot na nivoju države. Njihova poglavitna značilnost je, da so neotipljivi, neopredmeteni (na znanju temelječi) kapital, ki ga OECD razvršča v tri skupine: informacije v računalniški obliki (programska oprema in podatkovne baze), inovacijska oziroma intelektualna lastnina (patenti, avtorske pravice, dizajn, blagovne znamke) in ekonomske kompetence (za podjetje značilen človeški kapital, kapital, ki izhaja iz njegovega imena oziroma blagovne znamke, omrežja, ki povezujejo ljudi in institucije, ter organizacijski know-how, ki povečuje uspešnost podjetij). Zato so tovrstne investicije po obsegu v marsikateri državi, na primer v ZDA, Veliki Britaniji, na Švedskem, večje kot investicije v fizični, otipljivi kapital (na primer v opremo, stroje ipd.). Kako pomembna so neopredmetena sredstva oziroma neopredmeteni kapital (v nadaljevanju članka oba izraza uporabljamo kot sinonima) na podjetniškem nivoju, pokaže primer telefona iphone 4. Maloprodajna cena, ki jo je telefon dosegal na trgu, je bila 600 ameriških dolarjev dobiček družbe Apple je znašal 270 ameriških dolarjev, korejsko podjetje, ki je dobavljalo glavne komponente telefona, je zaslužilo 80 ameriških dolarjev, kitajsko podjetje, ki je sestavljalo telefon, pa je zaslužilo samo 6,5 ameriškega dolarja. Primer kaže, kakšna je korist dobro prepoznavne blagovne znamke, dobrega dizajna in agresivne marketinške promocije pri doseganju visoke prodajne cene (dodane vrednosti) izdelka na trgu.

Makroekonomski vidik pomena neopredmetenega kapitala je dokazalo več študij. Tako je na primer študija o kapitalizaciji izdatkov za raziskave in razvoj (to je izkazovanje izdatkov za raziskave in razvoj kot investicij v nacionalnih računih) za obdobje 1997–2007 pokazala, da bi se ob pravilnem vrednotenju bruto domači proizvod (BDP) v Veliki Britaniji v povprečju povečal za 1,6 odstotka*. Podobna študija slovenskih avtorjev pa je pokazala, da bi kapitalizacija neotipljivega kapitala za obdobje 1995–2005 v povprečju povečala BDP v državah EU27 za 5,5 odstotka, v novih državah članicah (vključno s Slovenijo) pa bi to povečanje znašalo v povprečju 4,5 odstotka**. Rezultati študij kažejo na to, da dosedanje računovodske prakse, ki so evidentirale vlaganja neopredmetenega kapitala kot strošek in ne kot investicije, niso ustrezne.

Celo Nemčija, poznana predvsem kot industrijska država, se zaveda pomena znanja, zato nemška podjetja povečujejo investicije v neopredmeteni kapital. Zadnja leta pa postaja tudi vse bolj privlačna za tuja podjetja, ki tam odpirajo svoje razvojne oddelke. Nemčija je v letu 2009 tudi pravno uredila področje, s spremembami zakona o računovodstvu (Bilanzrechtsmodernisierungsgesetz), in s tem omogočila podjetjem, da neotipljivi kapital, ki ga ustvarijo v svojih razvojnih oddelkih (na primer nove tehnološke rešitve), izkažejo v bilanci stanja. Podobno prakso imajo tudi na Danskem, kjer njihov zakon o računovodstvu celo zahteva od podjetij, da morajo tista podjetja, ki imajo veliko neopredmetenega kapitala, o tem tudi poročati, revizorji pa navedbe o vrednostih v poročilih in izkazih redno preverjajo.

Navedena dejstva o pomenu neopredmetenih sredstev nas napotujejo na razmišljanje, da bi se morali tudi v Sloveniji veliko bolj zavedati pomena potencialov, ki so skriti v slovenskih podjetjih in ki bi jih lahko bolj učinkovito izrabili za ponovni gospodarski zagon. Ocenjujeva, da je v Sloveniji precej neopredmetenega kapitala, ki pa ni nikjer izkazan, zato je slovenski bruto domači proizvod, ki ga računa Statistični urad, prikazan manjši, kot dejansko je. Ta neizkazani del predstavlja neke vrste črno luknjo, kapital, ki sicer obstaja, a je neviden.

Mačehovski odnos do intelektualnega kapitala

V čem je prednost izkazovanja neopredmetenih sredstev za podjetje? Izkazovanje daje dodatno informacijo o podjetju, kar je pomembno za vsa podjetja, ki iščejo zunanje vire financiranja. Intelektualna lastnina namreč lahko služi podjetju kot poroštvo pri pridobivanju sredstev v bankah (posebej pomembno je to za mlada, inovativna podjetja, ki imajo premoženje pretežno v obliki intelektualne lastnine). Banke v razvitih državah, tako poslovne kot razvojne banke, vse bolj pozorno spremljajo in vrednotijo neopredmeteni kapital, s katerim podjetja razpolagajo. Tovrstne informacije so zanimive tudi za investitorje, na primer kapitalske vlagatelje (venture sklade), ki jih zanima potencial vlaganj v podjetja z intelektualno lastnino. Ni presenetljivo, da so države, kjer največ investirajo v neopredmeteni kapital, prav države z najbolje razvitim trgom tveganega kapitala, kot so ZDA, Velika Britanija, Švedska, Finska, Danska.

V Sloveniji se obnašamo do intelektualne lastnine zelo mačehovsko in tudi podjetja z njo ravnajo zelo kratkovidno. Po podatkih Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (Ajpes) se je obseg neopredmetenih sredstev z 0,75 milijarde evrov v letu 2002 povečal na 1,94 milijarde evrov v letu 2011, to je za dobro milijardo evrov ali za 2,6-krat. Za primerjavo: v istem obdobju se je obseg investicij v opredmetena sredstva (to je v opremo, stroje itd.) s 25,7 milijarde evrov v letu 2002 povečal na 35,7 milijarde evrov v letu 2011, to je za 10 milijard evrov ali 1,4-krat.

Slovenska podjetja v svojih finančnih izkazih praktično ne izkazujejo neopredmetenih sredstev, čeprav realizirajo precejšen del raziskovalno-razvojnih aktivnosti, ki se odražajo v patentih, imajo prepoznavne blagovne znamke in podobno. Delež neopredmetenih sredstev v podjetjih se, glede na opredmetena sredstva, večinoma giblje pod 10 odstotki, kot je to v podjetjih, kot so Gorenje, BSH Hišni aparati, Elan, Krka, Mercator, Akrapovič. Izjeme so le farmacevtsko podjetje Lek kot veliko podjetje in dve manjši podjetji, Seaway in Bia Separations; pri slednjih dveh je delež teh sredstev večji kot 15 odstotkov pri prvem in 24 odstotkov pri drugem podjetju. Našteta podjetja v svojih finančnih izkazih izkazujejo predvsem dobro ime podjetja (goodwill), vlaganja v informacijsko tehnologijo (software), niso pa izkazani izdatki za raziskovalno-razvojno aktivnost. Obe farmacevtski podjetji, Krka in Lek, v slovenskem gospodarstvu največ sredstev namenjata za raziskave in razvoj ter imata tudi največje število patentov, zato se postavlja vprašanje, zakaj teh izdatkov oziroma investicij ne prikažeta tudi v svojih finančnih izkazih.

Poslovno okolje v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih ni bilo naklonjeno prepoznavanju pomena neopredmetenih sredstev, zlasti davčna politika je bila precej omejevalna in so se podjetja, vse do leta 2011, raje odločila, da izkoristijo splošno investicijsko olajšavo, ki jim jo je davčna zakonodaja omogočala. Pospešena amortizacija (amortizacijske stopnje do 50 odstotkov) je podjetjem omogočila, da so zmanjševala svojo davčno osnovo in s tem tudi višino obdavčljivega dobička. V času obsežnih menedžerskih nakupov podjetij s strani njihovih vodstev je bilo seveda tem v interesu, da je bila vrednost podjetij čim nižja, kar je v nasprotju s poslovno logiko v razvitih tržnih gospodarstvih, kjer si vodstva prizadevajo za čim bolj realne vrednosti podjetij in seveda tudi investicij, ki jih realizirajo.

Če se poigramo s številkami in naredimo simulacijo na podlagi Ajpesovih podatkov in ob predpostavki, da podjetja uporabljajo pospešeno amortizacijo (do 50 odstotkov), pridemo do ocene, da bi morala biti vrednost neopredmetenih sredstev (in s tem kapitala) v slovenskih podjetjih večja za več kot 2,3 milijarde evrov v letu 2011. Če pa bi podjetja uporabljala nižje amortizacijske stopnje (do 25 odstotkov), bi se izkazalo, da bi morala biti vrednost neopredmetenih sredstev večja vsaj za eno milijardo evrov. Na podlagi rezultatov simulacije tako lahko ugotovimo, da je bila, po ocenah, črna luknja neopredmetenih sredstev v finančnih izkazih slovenskih podjetij velika med 1 in 2,3 milijarde evrov v letu 2011. To so sredstva, ki so obstajala, a niso bila nikjer vidna in izkazana.

Lažje do kreditov

Kako torej prepričati podjetja, da premoženje, ki ga imajo v obliki neopredmetenih sredstev, začnejo prikazovati? Najprej je treba izboljšati zavedanje uprav družb in njihovih lastnikov. Neopredmetena sredstva so premoženje podjetja in z njim je treba skrbno ravnati in ga pošteno vrednotiti. Potreben bo tudi precejšen premik v glavah revizorjev oziroma razsvetljenje glede revidiranja finančnih izkazov in poročil podjetij, ki izkazujejo neopredmeteno premoženje, podobno kot je to postala povsem običajna praksa revizorjev na Danskem.

Spremeniti pa bo treba tudi poslovno okolje, predvsem davčno politiko. To verjetno najlaže naredimo z dopolnitvijo Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj, ki 100-odstotno investicijsko olajšavo prizna tudi za prevrednoteno premoženje in usredstvene proizvode v postopku samoprijave pri Davčni upravi RS, kar omogoča podjetjem reaktivirati njihovo nevidno premoženje. S tem bodo podjetja izboljšala strukturo kapitala in svojo pogajalsko pozicijo pri bankah, pri morebitnih prodajah družb ali dokapitalizacijah. Sama likvidnost podjetij, ki je v sedanjem času sicer zelo problematična, se ne bo povečala, bo pa dobrim podjetjem to omogočilo, da bodo, z izboljšano kapitalsko strukturo, laže pridobila kredite, kjer bi kot garancijo uporabila svojo intelektualno lastnino (kot je na primer to že sedaj, a v omejenem obsegu, možno pri SID banki). Izboljšanje finančne slike podjetij kot bančnih komitentov prinese izboljšanje njihove bonitetne ocene, bankam pa izboljša strukturo kreditiranja; zmanjšajo se potrebne rezervacije, olajša se refinanciranje in kreditna sredstva za gospodarstvo postanejo cenejša.

Kakšna je korist za slovensko državo? Enkratno povečanje bruto domačega proizvoda, spodbuda gospodarstvu prek davčne politike, predvsem pa spodbuda podjetjem, da nadaljujejo prakso vrednotenja neopredmetenih sredstev in izkazovanja v bilancah. Pozitivni stranski učinek pa bi bilo izboljšanje kreditnega portfelja bank, s čimer bi bila manj obremenjena slaba banka, seveda če bo sploh zaživela. Ne nazadnje bo tudi trg tveganega kapitala v Sloveniji morda bolj živahen, kot je sedaj, od česar bodo imela koristi predvsem mlada, inovativna podjetja, teh pa je nastalo v zadnjem času zelo veliko, še zlasti s področja informacijsko-komunikacijskih tehnologij ter biotehnologije.

Manjši donosi na kapital

Kakšni so potencialno negativni oziroma nezaželeni učinki vrednotenja in izkazovanja neopredmetenih sredstev? Na podlagi vrednotenja in izkazovanja neopredmetenega premoženja v podjetjih se poveča njihov kapital. Ob nespremenjenem ali, zaradi amortizacij, celo upadajočem dobičku, ki ga podjetja ustvarjajo, to pomeni padec enega pomembnih kazalcev uspešnosti poslovanja družbe – donosnosti kapitala in s tem signal lastnikom, da se v podjetju dogaja nekaj kritičnega. V tem primeru bi bile uprave podjetij pod močnim pritiskom, da izboljšajo dobičkonosnost vseh sredstev, ki jih upravljajo. Državo bi to, jasno, nekaj stalo predvsem kot izgubljeni davek na dobiček, ki bi ga, na podlagi amortiziranih ali nepriznanih neopredmetenih sredstev, pobrala v prihodnjih letih.

Vsekakor je pri vrednotenju neopredmetenih sredstev treba upoštevati previdnost oziroma zmerno stopnjo konservativnosti, da ne pride do napihovanja vrednosti, kot je bilo to v primeru borznega in nepremičninskega balona. Zato bi veljalo pri tem slediti priporočilom OECD o neopredmetenem kapitalu tako glede vrednotenja kot tudi davčnih spodbud, poročanja podjetij itd. in preučiti tudi dobre prakse držav, na primer Danske, Nemčije, Švedske, ZDA, na tem področju. Pri podjetjih sicer lahko računamo na zmernost pri vrednotenju zaradi dveh nasprotujočih si sil: na eni strani si bodo uprave družb prizadevale za optimizacijo davkov na dobiček in na drugi strani za željo po izkazanih vlaganjih in s tem prikaz realnejše vrednosti podjetij.

In kaj, če tega podjetja v Sloveniji ne naredijo? V tem primeru bodo to naredili tuji lastniki, ki bodo slovenska podjetja poceni kupili.