Nova mantra je integrativna medicina, ki naj bi poskušala zbližati obe strani oziroma premostiti globok prepad, ki zeva med obema pristopoma.
Po zakonu o zdravilstvu lahko zdravilsko dejavnost izvajajo posamezniki, ki imajo najmanj srednjo izobrazbo zdravstvene smeri ali najmanj srednjo strokovno izobrazbo in opravljen preizkus iz predpisanih zdravstvenih vsebin ter zdravilsko licenco. Homeopatijo, kiropraktiko in osteopatijo lahko izvajajo le posamezniki, ki imajo diplomo medicinske fakultete in pridobljeno znanje iz teh metod ter zdravilsko licenco. Po drugi strani zakona o zdravstveni dejavnosti in o zdravniški službi ter pravilnik o licencah zdravnikov grozijo zdravnikom, ki se ukvarjajo s temi metodami, z odvzemom zdravniške licence.
Zakonodaja je naravnana tako, da komplementarno medicino – zdravilstvo in uradno medicino strogo ločuje, a je tudi nedorečena in kot taka poraja številne dileme: zdravnikom predvsem o samostojnem odločanju, na kak način bodo bolnika zdravili, bolnikom pa o pravici do izbire zdravljenja, ugotavlja varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik, ki prejema pobude in pritožbe tudi s tega področja. Ena največjih napak se ji zdi, da je zakon zdravnike uvrstil med zdravilce.
»Ali je komplementarna medicina izraz nezaupanja v uradno medicino? Pacienti menijo, da ne. V njihovem interesu je, da pridejo do pomoči čim hitreje in ceneje, še zlasti če nimajo zdravstvenega zavarovanja, homeopatska zdravila pa so običajno cenejša od pravih. Pacient ima pravico, da si izbere določen način zdravljenja, ali torej tudi komplementarno zdravljenje? To pravico ima, a le če si jo lahko plača, saj to ni pravica v sistemu zdravstvenega zavarovanja,« ponazori dileme pacientov Čebašek-Travnikova. Naprej: z izbiro komplementarne medicine pacient stopi v polje neznanega in ne ve, kako se bo na njegovo odločitev odzval zdravnik. Kako naj pacient izve, ali je njegov zdravnik naklonjen uporabi komplementarnih metod ali ne? Kako naj ravna v primeru, če izve, da jim zdravnik nasprotuje – ali naj zamolči, da se je obrnil na zdravilca, in zamolči, da izboljšanje stanja pripisuje komplementarni medicini? Kako se bo zdravnik odzval ob nepojasnjenih spremembah zdravja? Stanje je še bolj zapleteno, če ga zdravi več zdravnikov, kot denimo pri raku – naj vsakemu razlaga, da hodi k zdravilcu? Tako se mora pacient ukvarjati ne samo s svojo boleznijo, pač pa tudi z odnosom različnih zdravstvenih strokovnjakov do tega vprašanja, ugotavlja varuhinja.
Odgovore na te dileme je treba iskati s pomočjo dogovarjanja, je prepričana. »Nujno je zaupanje med zdravniki in pacienti o uporabi komplementarne medicine, nujna je dekriminalizacija zdravnikov, ki se ukvarjajo tudi s komplementarno medicino. Delitev na 'vaše in naše' je treba ukiniti. Z integrativno medicino dokažimo, da je to mogoče, sprejemljivo in učinkovito za vse, ki želijo pri tem sodelovati,« je Čebašek-Travnikova položila na dušo udeležencem prvega slovenskega kongresa integrativne medicine, ki je potekal minulo soboto v Moravskih Toplicah.
Brez izobrazbe, licenc in strokovnega nadzora
Kje pa je pravica pacienta, da ne pride v roke šarlatanom? Za to bi moral skrbeti nadzor nad zdravilstvom, ki naj bi ga po zakonu o zdravilstvu izvajala zdravilska zbornica. Ta bi morala biti ustanovljena že leta 2009, a zaradi preveč različnih interesov in pogledov med zdravilci do ustanovitve ni prišlo in so njene pristojnosti z novelo zakona pred letom dni prešle na ministrstvo za zdravje oziroma zdravstveno inšpekcijo. Tako do ustanovitve zdravilske zbornice njene naloge – izdajanje licenc, vodenje registra zdravilcev, izdajanje dovoljenj za opravljanje zdravilske dejavnosti in opravljanje strokovnih nadzorov – opravlja ministrstvo. Pa nadzor res opravlja?
V komisijo za opravljanje strokovnega nadzora bi morali biti imenovani strokovnjaki za posamezno nadzorovano področje, toda ministrstvo s strokovnim zdravilskim kadrom ne razpolaga in zato tudi ne more izvajati tovrstnega strokovnega nadzora, so pojasnili pri ministrstvu. Nadzor nad dejavnostjo deloma izvaja zdravstveni inšpektorat. Letos so na področju zdravilstva izvedli približno 50 inšpekcijskih pregledov, od tega slabo polovico na podlagi prijav občanov, so pojasnili. Najpogostejše nepravilnosti ugotavljajo pri oglaševanju in izvajanju zdravilske dejavnosti brez licence, kršiteljem pa so najpogosteje izrekli opozorilo.
Ker zakon zahteva, da zdravilci, ki nimajo ustrezne izobrazbe, pridobijo izobrazbo srednje medicinske sestre, je ministrstvo za zdravje začelo leta 2009 izvajati preizkuse znanja za zdravilce brez predpisane izobrazbe. Na šestih izpitnih rokih je od 42 kandidatov izpit opravilo samo 19 kandidatov, je navedel Robert Medved, vodja komisije za področje zdravilstva pri ministrstvu za zdravje. Skladno s prenosom pooblastil iz neobstoječe zdravilske zbornice na ministrstvo za zdravje je to aprila letos imenovalo komisijo za področje zdravilstva. Komisija je prejela 130 vlog za pridobitev licence za opravljaje zdravilske dejavnosti, popolnih jih je bilo le 24. Vendar se komisija do 23 vlog ni mogla opredeliti, saj niso vsebovale potrdil, ki bi pričala o usposobljenosti izvajalca za opravljanje določene zdravilske dejavnosti. Mnogi zdravilci so se namreč izobraževali v tujini, v zelo različnih šolah, njihova spričevala pa v Sloveniji niso verificirana. Zato je vlagatelje ministrstvo pozvalo, naj predstavijo izobraževalno institucijo oziroma katalog znanj, po katerem poteka izobraževanje, čas trajanja izobraževanja in podatek institucije, da je vlagatelj že usposobljen za izvajanje metode, bodisi na podlagi števila praktičnih ur bodisi zaključnega izpita. Licence niso podelili še nobene, ker ni licenciranih izvajalcev, niti ne vodijo registra izvajalcev, so pojasnili pri ministrstvu.
Ministrstvu se zdi z vidika zaščite pacienta in kakovostnega in transparentnega delovanja izvajalcev zdravilske dejavnosti ustrezno zakonsko določilo, da lahko homeopatijo, osteopatijo in kiropraktiko izvajajo le zdravniki, a brez zdravniške licence, je navedel Robert Medved. Priznavajo pa, da imajo veliko težav pri izvajanju zakona o zdravilstvu, predvsem ker ni ustanovljena zdravilska zbornica.
Stanje je torej zelo kaotično, na strani zdravilcev je veliko ribarjenja v kalnem, a s tem stanjem ni zadovoljen nihče: pacienti, zdravilci in, kot kažejo izjave nekaterih uglednih zdravnikov v zadnjem času, niti zdravniki, ki ugotavljajo, da bo treba odnos vsaj do nekaterih komplementarnih metod – teh, ki jih lahko izvajajo le zdravniki – omehčati.
Zdravniki homeopati, ki so združeni v okviru Slovenskega homeopatskega društva, se med zdravilci sploh ne vidijo; zavzemajo se, da bi se s homeopatijo lahko ukvarjali le zdravniki, še zlasti ker se na njih obračajo bolniki, ki so zelo bolni, pogosto jih k njim usmerijo tudi njihovi zdravniki ali specialisti, pravi Katarina Velikonja, podpredsednica društva. Zavzemajo se, da bi bila homeopatija del zdravstvene dejavnosti in bi bila kot taka v rokah zdravnika, ki zna oceniti, kaj je najboljše za pacienta, tudi varna. Zato bi bilo smiselno, da bi zdravnik pri svojem vsakdanjem delu lahko zdravil tudi s homeopatijo, kadar presodi, da je to dobro za bolnika. »Stanje je takšno, da od zdravnikov z zdravniško licenco, ki izvajajo tudi homeopatijo, ni še nihče vrnil licence,« pove Velikonjeva. Prav tako nihče med njimi ni zaprosil za izdajo zdravilske licence. »Pridobitev zdravilske licence se nam zdi nepotrebna, tudi z vidika trenda, da se v zdravstveni dejavnosti zmanjšuje število poklicev, za katere je potrebno licenciranje. Prav tako je za pridobitev zdravilske licence po zakonu še leto dni časa, upamo tudi, da se bo zakonodaja spremenila in se bo razmislilo o drugačnih rešitvah,« razloži Katarina Velikonja.
To je po izvolitvi napovedal novi predsednik Zdravniške zbornice Slovenije Andrej Možina. »Razlog, da smo pred 15 leti postavili morda prestrogo ločnico med komplementarno in uradno medicino, je bil smrt pacienta, ki je bil zdravljen s homeopatijo. A en tak primer ne bi smel biti povod za take drastične ukrepe,« meni Možina. Pri tem ima v mislih zlasti odnos do homeopatije in ne do drugih komplementarnih metod. »Mnenje o homeopatskih pripravkih je v zdravniških krogih dokaj enotno – o njihovi učinkovitosti ni znanstvenih dokazov. Medicina je znanstvena veda, homeopatije pa ne prepoznamo kot znanstvene vede. Po drugi strani homeopatski pripravki škodljivih učinkov nimajo, homeopatijo uporablja veliko ljudi. Izkušnje kolegov iz Evrope kažejo tudi, da homeopatija razbremenjuje zdravstveno blagajno, medtem ko se zdravila uporabljajo pretirano in imajo pogosto tudi neželene učinke. Zato se bomo pri Zdravniški zbornici, Slovenskem zdravniškem društvu, SAZU in drugih zdravniških organizacijah s to tematiko ponovno seznanili, preučili stanje v Evropi, se pogovorili z zagovorniki homeopatije in se nato po široki strokovni razpravi odločili, ali morda omiliti ločnico, da zdravnik ne bi smel sočasno opravljati tudi homeopatije,« je povedal. Kaj pa druge komplementarne metode? Te bi morda lahko bile na določenih področjih, kjer medicina nima posebnih uspehov, neka »dodana vrednost«, pri čemer je težava, da nimamo dokazov, da so te metode učinkovite, razmišlja Možina.
Družinski zdravnik in profesor na katedri za družinsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani dr. Janko Kersnik integracije obeh načinov zdravljenja ne vidi, potrebno pa se mu zdi sobivanje. Meni, da je treba spremeniti zakonska določila, ki zdravnikom prepovedujejo opravljanje zdravilske dejavnosti, če ne vrnejo zdravniške licence, ne zdi pa se mu sprejemljivo, da bi zdravnik v svoji ordinaciji ob metodah uradne medicine pacienta sočasno lahko zdravil tudi z nekonvencionalnimi metodami. To bi lahko počel ločeno, zunaj delovnega časa, ki ga plačuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. »Naj vsak ostane pri svojem, pri čemer zdravnikov, ki opravljajo komplementarne metode, ne bi smeli marginalizirati, zdravilci pa bi morali spoštovati načelo, da njihove metode niso ekskluzivne, torej da bi pacientom odsvetovali konvencionalno zdravljenje.« Sam je do nekonvencionalnih metod strpen: če mu pacient pove, da hodi tudi k zdravilcu, do tega ni odklonilen, saj je to pacientova izbira, vendar ga opozori, da je potrebna previdnost, če ima pacient denimo osteoporozo in hodi h kiropraktiku.
Treba bo začeti delati drugače
Da bo treba začeti delati drugače, so ugotovili tudi zdravilci. Na zasedanju Združenja za integrativno medicino minulo soboto so namreč povsem spremenili statut združenja, ki bo, tako kaže, poslej telo, ki bo predstavljajo interese zdravilcev. Za predsednika združenja, ki ga je pred dvema letoma ustanovila Irma Ogorevc (Planet zdravja), so izvolili dr. Zmaga Turka, rednega profesorja na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. Turk, ustanovitelj in dolgoletni predstojnik Inštituta za rehabilitacijo UKC Maribor, je kot fiziater in revmatolog ob tem, ko je bil kot zdravnik pogosto nemočen, začel iskati druge načine, kako bi pomagal svojim bolnikom, to pa ga je pripeljalo v akupunkturo in manualno terapijo.
»Združenje bodo poslej, tako kot taka združenja povsod po svetu, vodili zdravniki. Ustanovili smo strokovni svet, ki ga sestavlja deset uglednih zdravnikov in bo poskušal oblikovati strokovno vizijo združenja. Članstvo bo redno, pridruženo in podporno. Redni člani bodo posamezniki s strokovnim znanjem predvsem zdravstvene smeri ali drugo visoko izobrazbo, pridruženi člani bodo zdravilci in drugi, ki se ukvarjajo s komplementarno metodo, za katero so izobraženi in imajo dovoljenje za izvajanje te dejavnosti, podporni člani pa bodo podjetniki, ki se ukvarjajo s prodajo zdravstvenih izdelkov,« so po Turkovih besedah najpomembnejše spremembe. Združenje bo veliko pozornosti posvečalo raziskovalni dejavnosti, dokazovanju učinkovitosti in varnosti komplementarnih metod ter izobraževanju. »Če hočemo dobro prakticirati komplementarno medicino, placebo ne more biti temeljna metoda,« je povedal Petar Papuga, ki se ukvarja s tradicionalno kitajsko medicino in je član na novo formiranega strokovnega sveta združenja.
Najprej vzpostaviti red med zdravilci
Kako naj bi se izvajala integrativna medicina, za katero si prizadeva združenje? »Zdravniki bi se morali izobraziti o komplementarnih oblikah zdravljenja, komplementarci pa so dolžni pridobiti ustrezno zdravstveno izobrazbo. Če bi neko komplementarno metodo želeli uporabiti pri zdravljenju, mora biti vodja medicinskega tima s tem seznanjen. Korist od tega bodo imeli vsi, zdravnik pa bo lahko presodil, ali se pacient lahko zdravi s komplementarno metodo, ker nima resnega obolenja, ki bo napredovalo. Največji strah pred komplementarno medicino je namreč, da bodo spregledali kako resno obolenje, ki ga uradna medicina zna pozdraviti. Največja napaka komplementarcev je, da niso dovolj kritični: ker nimajo medicinske izobrazbe, ne vedo denimo, da je v 45 odstotkih pri bolečinah v križu vzrok v notranjih organih. V integrativni medicini bo zdravnik opredelil, ali vzrok izvira iz notranjih organov, in če ne, lahko pacientu reče, da lahko uporabi manualno terapijo, saj ima kronično spremembo na hrbtenici in ne raka prostate ali na genitalijah,« je pojasnil Turk.
Nekonvencionalne metode, ki jih želi integrativna medicina najprej priključiti zdravljenju, so manipulativne tehnike gibalnega sistema, kot so osteopraktike in kiropraktike, zeliščarstvo ali fitoterapija, tradicionalne vzhodnjaške metode, kot so tradicionalna kitajska medicina z akupunkturo in indijske metode, kot so meditacije in ajurveda, ter homeopatija, je pojasnil Turk. Papuga pa, da ni nujno, da je komplementarna metoda vedno dopolnilo metodi uradne medicine, lahko je tudi prva metoda in oblika preventivne medicine. »Bistvena je varnost za pacienta, poznavanje metod, ki pa ni mogoče brez izobraževanja. Treba je vzpostaviti izobraževalne programe, izobraževalna središča. Danes se veliko ljudi v Sloveniji izobražuje za izvajanje akupunkture, ni pa kliničnih inštitucij, kjer bi to vadili. Poiskati moramo pogumne institucije, ki bodo pridobile dovoljenje ministrstva za zdravje in zdravniških strokovnih združenj, da se s tem ukvarjajo.«
Najprej pa je treba narediti red med zdravilci. »Če nekdo roke polaga v kleti in ni nikomur odgovoren, niti stroki niti davčni upravi, ter nima o svoji metodi nobenega papirja, takšen bo težko upošteval predpise zakona o zdravilstvu. Po drugi strani pa imajo mnogi dovoljenje za delo, ki ga izda drug organ, ali odprejo s. p. in jim spet ni treba pokazati nobenega papirja. Ministrstvo za zdravje bi se moralo pri urejanju tega področja bolj angažirati, saj je zadolženo za zdravje ljudi,« pravi Turk. Izpostavlja tudi problematiko kitajskih zdravnikov tradicionalne medicine, ki v zadnjih letih prihajajo v Slovenijo. Na Kitajskem jih novačijo podjetni slovenski poslovneži, pripeljejo jih v Slovenijo, jim uredijo bivalni vizum in dovoljenje za delo. Ti ljudje so običajno šolani zgolj za izvajanje tradicionalne medicine in delujejo brez znanja slovenskega jezika in brez strokovnega nadzora, opozarja dr. Zmago Turk.
