Je sodstvo treba sfu…?

Razžalitev, pravo, politika in mediji

Oglejmo si spor med predsednikom vrhovnega sodišča Brankom Maslešo in ustavnim sodnikom Janom Zobcem. Spor, ki se zdi na prvi pogled osebni konflikt med dvema nekdanjima sodelavcema, v resnici pa gre očitno za trk dvoje pravno-političnih razmišljanj, ki so prestopila mejo dobrega okusa. Ne gre več za kritično izmenjavo mnenj, temveč za obtožujoče izjave, ki predstavljajo razžalitve in obrekovanja. Iz Masleševega intervjuja za Mladino je razvidno, da naj bi bil Zobec tisti, ki je Maslešo proglasil za simpatizerja nekdanje JLA, ki se je ne samo navduševal nad »tepihovanjem« Slovenije, temveč je tudi nekajkrat legaliziral streljanje graničarjev JLA na prebežnike. Zato Masleša v omenjenem intervjuju o Zobcu pove, »da ga je večkrat skušal diskreditirati s psihološko dovršenimi in zelo učinkovitimi javnimi diskvalifikacijami ter zavestno izrečenimi neresnicami«. Masleša Zobcu tudi očita, da je »jasno politično profiliran«.

Mimogrede, ali ni grozljiv že zgolj občutek, da na ustavnem sodišču (ali kateremkoli drugem sodišču, na primer na mariborskem okrožnem, kjer v dveh urah najdejo že izbrisano sodbo proti enemu od županskih kandidatov) sodijo »jasno politično profilirani« sodniki, ki bodo v usodnih trenutkih za državljana ali državo odločali glede na svojo, tožnikovo, toženčevo ali obtoženčevo politično prepričanost?! Bomo morali v prihodnosti kot državljani in subjekti sodnih postopkov skrivati ali pa poudarjati svojo politično orientacijo?! Ali bomo zato v posamičnih sodnih postopkih morali izločati ali favorizirati posamezne nam politično (ne)naklonjene sodnike? Bomo razen Janeza Janše po tej logiki dobili še kopico »političnih« zapornikov?

Odgovori na ta vprašanja gotovo terjajo posebno strokovno obravnavo. Osebno pa menim, da je največja težava sodstva predvsem v strokovnosti, modrosti in iskanju pravičnosti – in ne političnost. Odvetnik Jimmy Lee v Grishamovi kriminalki Prevarant pravi: Večkrat sem že bil priča, ko so sodniki sprejeli nekaj nezaslišanih odločitev, za kar pa je bila običajno kriva neumnost ali lenoba!

Vrnimo se k sporu med Brankom in Janom. Zakaj nihče od njiju, kljub kopici izrečenih težkih besed, ne poseže po orodju, ki ga poznamo v civilizirani pravni državi in ki je namenjeno temu, da se preneha z žalitvami in obrekovanji – po tožbi za razžalitev časti? Eden od možnih odgovorov se gotovo skriva tudi v dilemi obeh, da je izid tožbe nemogoče napovedati. Tako kot ne moremo napovedati, kdo bo v tem pregretem ozračju koga »popolnoma sfukal« in kakšni bodo eventualni sodni epilogi. Morda pa ne želita obremenjevati sodnega sistema z nepomembnimi tožbami, o katerih bi »sodile kokoši«?

Gotovo si posebno poglavje zaslužijo razne razžalitve, objavljene v medijih, kjer se je s pomočjo nekaterih intelektualno pogumnih sodnikov izgrajevala in varovala novinarska svoboda izražanja, k temu pa je izdatno prispevalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ki s svojimi odločitvami prestavlja meje tolerantnosti tudi v povezavi s takimi izrazi, kot so idiot, fašist ali cerebralni bankrotiranec. Tako je sedaj očitno, da je poslanec državnega zbora, ki je z besedami in kretnjami žalil homoseksualce, od novinarja Mladine upravičeno dobil povračilo z enakim nesramnim orožjem – medijsko je bil razglašen za cerebralnega bankrotiranca. Ampak, take sodbe so možne le v korist novinarjev. Kaj pa, če »navadni« državljan javno okrca drugega »običajnega« državljana z običajnimi zmerljivkami, kot so tepec, osel, lopov, kriminalec … in to zato, ker je bil najprej sam žrtev takega tepca ali osla ali lopova? Tu pa naša sodišča ne poznajo milosti.

Martuljški slapovi in radio Erevan

Slavko in Jože sta bila dolgoletna sodelavca, nakar je Jože postal Slavkov šef. Slavko nikoli ni bil zadovoljen z nobenim šefom, ker je menil, da je on najpametnejši in da mu šefi vedno delajo krivico. Tako kot mnoge svoje prejšnje šefe je tudi Slavko Jožeta tožaril pri še višjih šefih, in ker njegove blodnje niso naletele na plodna tla, se je poslužil bolj učinkovitega orodja – zoper Jožeta je napisal kar kazensko ovadbo za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja, v njej pa mu očital več kot dvajset kaznivih dejanj. Slavkove insinuacije je tožilstvo zavrglo s preprosto ugotovitvijo, da v nobenem primeru ni zaznati znakov kaznivega dejanja. Kljub temu je napisal še nekakšen pamflet za lokalni časopis. V njem je Jožetu očital, da je vedno delal nezakonito in nestrokovno in da je bil zato razrešen z uradniškega položaja, kot ocvirek pa dodal še napeto zgodbico, kako mu je njegov pokojni prijatelj povedal, da je Jože razbil službeni avto pod Martuljškimi slapovi, in to izven delovnega časa, kar je pomenilo, da je Jože spet zlorabil svoj položaj in se najbrž zasebno vozil na izlet na nekakšne slapove.

Jože je napisal odgovor v isti časopis in zatrdil, da še peš, kaj šele z avtom, nikoli v življenju ni bil na tistih slapovih. Da bi posebej opozoril na absurdnost Slavkovega pisanja, je njegove blodne misli hudomušno karikiral z radiem Erevan: »Nedvomno pa bi bil Slavko uporaben subjekt radia Erevan pri vprašanju, ali drži, da je tovariš Slavko na tomboli v Begunjah zadel avtomobil. Načelno da, vendar to ni bil Slavko, temveč Jože, to ni bilo v Begunjah, ampak pod Martuljškimi slapovi, tisto ni bil avto, ampak kolo, in ni ga zadel na tomboli, temveč so mu ga ukradli.«

Prepričan v pravičnost sodstva je proti Slavku vložil tožbo, Slavko pa takoj nasprotno tožbo, ker naj bi ga Jože s primerjavo s priliko radia Erevan razžalil. In tako se je začel mukotrpen postopek, v katerem je Jože kljub zavrženi ovadbi pred več kot desetimi leti moral dokazovati, da nikoli ni delal nezakonito in nestrokovno in da nikoli ni za zasebne namene zlorabil službenega vozila. Na prvi pogled enostaven primer se je sprevrgel v pravo nadaljevanko z mnogimi pričami, nazadnje pa je sodišče usekalo kar počez in oba kaznovalo s sodnim opominom. Slavka zato, ker je o Jožetu širil žaljive obdolžitve, Jožeta pa zato, ker je »s primerjavo z rusko satiro Slavka predstavil v negativni luči in podcenjevalno, pri čemer ni nujno, da je obtoženec imel namen zasebnega tožilca razžaliti, bistveno je, da je članek objavil z zavestjo, da gre za razžalitev drugega. Primerjava z radiom Erevan, pa čeprav gre za rusko satiro, v objektivnem smislu lahko pomeni razžalitev. Po oceni sodišča namreč ni pričakovati, da bi razžaljenec ali javnost poznala to rusko satiro in vsebino članka povezovala z njo. Obtoženec Jože je članek namenoma usmeril na Slavka, zavedajoč se, da o njem piše podcenjevalno, zaradi česar je podan njegov naklep in s tem kazenska odgovornost.«

Tako torej sodišče, po katerega logiki zna ta precedens dobiti neslutene razsežnosti z možnostjo več tisoč enakih sodb: novinar Boris Jež je namreč razžalil mnogo slovenskih menedžerjev, ko je v Sobotni prilogi Dela 25. oktobra obudil eno od odličnih šal radia Erevan. Poslušalec je namreč radiu postavil naslednje vprašanje: Ali lahko socializem zgradimo tudi v puščavi? Odgovor: Lahko, ni pa priporočljivo, ker bi morali že čez nekaj let uvažati pesek! Jež pa je šalo parafraziral z vprašanjem, ali lahko gospodarski razvoj v puščavi prepustimo vrlim slovenskim menedžerjem. Odgovor: lahko, a že čez nekaj let tam ne bo več peska. In slovenska sodišča, upoštevajoč omenjeno sodbo, bodo v nove sodbe, ki jih proti Ježu lahko sprožijo užaljeni slovenski menedžerji, zapisala utemeljitev: »Primerjava z radijem Erevan, pa čeprav gre za rusko satiro, v objektivnem smislu lahko pomeni razžalitev.« Razen če ne bo sodišče odločilo, da »gre za publicistično izrazoslovje, ki ni žaljivo, in ni šlo za nedopusten poseg v pravico do zasebnosti tožnikov, pač pa za sprejemljivo kritiko«, kot je sodišče odločilo v neki drugi tožbi. Kdaj torej gre za (ne)dopusten poseg v pravico do zasebnosti in kdaj za (ne)sprejemljivo kritiko, pa vedo le najvišji pravni umi.

Maslešo je treba sfukati

Za špekulativno primerjavo se lahko spet vrnemo k peripetijam, ki jih (je) doživlja(l) predsednik vrhovnega sodišča Masleša. Njegov nekdanji kolega na koprskem sodišču Jan bo v časopisu napisal, da tudi sam ve, da je sodnik Branko slabo pisal zapisnike o zaslišanju in da je osumljence celo pretepal, kar mu je pred mnogimi leti povedal že Maslešev sodelavec – žal že pokojni sodnik Pepe. Poleg tega bo še napisal, da si je Masleša kot dežurni preiskovalni sodnik zatiskal sicer stroge pravniške oči pred umori prebežnikov na državni meji, ki so jih nezakonito postrelili graničarji JLA.

Masleša se bo na pisanje v medijih odzval in napisal, da Jan v svojem pisanju razen podtikanja sumov ne postreže niti z enim resnim dokazom o njegovi krivdi in tako napiše le žaljiv pamflet. Nato pa v podkrepitev absurdnosti Janovih izmišljotin doda šaljivo vprašanje, ali je tudi Jan sodno odobraval oziroma prikrival streljanje prebežnikov, odgovor radia Erevan pa bi se glasil: načelno da, vendar to ni bil Jan, temveč Branko, to ni bilo na državni meji, ampak na uradnem policijskem strelišču, in ni se streljalo na prebežnike, temveč na papirnate tarče. Jan bo zato tožil Branka zaradi kaznivega dejanja razžalitve, ki mora na kar štirih obravnavah dokazovati, da ni storil nobenega kaznivega dejanja in da je vse življenje vestno in zakonito delal v službi ljudstva. Svojo verzijo bosta kot priči povedala tudi zakonca Marvin. Branko bo pojasnil, da se je v bran svoji integriteti le odzval na Janovo pisanje, kar pa sodnika ne prepriča, zato Branku in Janu takole na počez izreče sodni opomin. Branku zato, ker je razžalil Jana s primerjavo z radiem Erevan, Janu pa zato, ker je o Branku širil absurdne in uničujoče laži za njegovo dostojanstvo.

Vrednostne sodbe in namen zaničevanja

Pred nedavnim je ustavno sodišče odločalo o tem, ali izrazi turbo anus, tampon cona in homo erectus predstavljajo žalitev ali le resno kritiko pod okriljem svobode izražanja. Presojali so, ali so stališča sodišč sprejemljiva z vidika ustave oziroma ali sta sodišči pri tehtanju upoštevali vse ustavnopravne okoliščine ter vzpostavili ustrezno ravnovesje med človekovima pravicama. Kot so soglasno poudarili ustavni sodniki, je treba zlasti upoštevati kontekst, v katerem so bile izrečene sporne izjave, in ne zadošča upoštevanje le vsebine izjav, v okviru tehtanja pa je treba ovrednotiti tudi predhodno ravnanje tožnika, ali je s svojim spornim ravnanjem izzval toženčeve sporne izjave. A sodišči nižje stopnje v presojo spornih izjav nista vključili konteksta toženčevih izjav in nista ugotavljali dejanske podlage zanje. Poleg tega ustavno sodišče še ugotavlja, da sodišči nista upoštevali, da je v okviru pravice do svobode izražanja varovan tudi slog kot oblika izražanja in ne le vsebina izjav. Ustavno sodišče je zato sodbo razveljavilo.

Ali je okrožno sodišče v luči te sodbe v primeru Slavka in Jožeta (in posledično v hipotetičnem primeru Branko vs. Jan) upoštevalo kontekst izjav oziroma pisanj, ki jih je zaradi hudih Slavkovih laži zgolj kot odgovor napisal Jože? Je sodišče ovrednotilo, da je Slavko s svojim ravnanjem sedaj in že v preteklosti izzval Jožetove »sporne« izjave o radiu Erevan? Je sodišče upoštevalo, da je v okviru pravice do svobode izražanja varovan tudi slog kot oblika izražanja (uporaba satire in primerjave z radiem Erevan) in ne le vsebina izjav? Seveda ne, nič od tega sodišče ni upoštevalo! Je sodišče upoštevalo, da se je Jože (in Branko) s simpatično satiro branil pred besedno brutalnim diskreditirajočim napadom? Je sodišče upoštevalo Jožetov najhujši strah, da ga bodo kot dolgoletnega preganjalca nezakonitosti različnih vrst lopovov nazadnje hudo očrnili, spodkopali njegovo verodostojnost, oblatili tisto, za kar se je potrošil in plačal ceno? Seveda ne, nič od tega sodišče ni upoštevalo!

Če gre za novinarja, sodišče pogosto odloči, da je bil njegov zapis vrednostna sodba, zato ni storil žaljive obdolžitve. Saj je bila Jožetova primerjava Slavka z radiem Erevan tudi nekakšna vrednostna sodba Slavkovega javnega širjenja laži. Bi bilo mogoče bolje, da bi Jože v javnem odgovoru Slavku enostavno zapisal, da je Slavko navaden lažnivec? Upoštevajoč v uvodu zapisano Freudovo misel je jezni in napadeni Jože namesto kamna vrgel le besedo. Kajti, da je Slavko lažnivec, je konec koncev ugotovilo tudi sodišče, ki ga je milo kaznovalo s sodnim opominom. Je glede na nekatere sodbe naših sodišč in ESČP možno sklepati, da upravičeno in zakonito lahko smešijo le novinarji in da so osmešenci lahko samo politiki?!

Sklep

V primeru različnih žalitev imajo sodišča širok prostor svobodnega presojanja tovrstnih vprašanj. Sodniki pri kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime nimajo natančno opredeljene določbe, kje je tista meja, kdaj kdo koga razžali. Gre za na prvi pogled bagatelna kazniva dejanja, kljub temu pa sodbe sodišč predstavljajo temelje za pričakovano družbeno ravnanje pri svobodi izražanja. Prav zato se od sodnikov pričakuje ne samo črkobralstvo, temveč predvsem posluh za pravično reševanje sporov, za iskanje vzroka in posledic, skratka za vrhunski intelektualni pristop, ki pripomore k razumevanju današnjega neposrednega in transparentnega komuniciranja v javnosti. Kar pa se tiče intelektualnega pristopa: radio Erevan je s svojimi »zajebancijami« lahko deloval celo v rigidnem in kazensko nastrojenem nesvobodnem sovjetskem okolju. Pri nas ga očitno ni primerno omeniti, kajti sodišče v svoji sodbi celo pravi, da »primerjava z radiem Erevan, pa čeprav gre za rusko satiro, v objektivnem smislu pomeni razžalitev«. Po oceni sodišča namreč »ni pričakovati, da bi razžaljenec ali javnost poznala to rusko satiro(!) in vsebino članka povezala z njo«.

Sodišče tako popolnoma podceni intelektualni potencial in zgodovinski spomin Slovencev in zaključi, da ker ne poznajo šal radia Erevan, je vsaka primerjava z njim objektivno žaljiva!? O sancta simplicitas! Kakšen sklep bi šele sodišče sprejelo, če bi Jože uporabil primerjavo s Kafkovim Procesom. Lahko le ugibamo, kako bi sodišče opredelilo primerjavo lažnivega Slavka z butalskim policajem, ki je več ur pod Cefizljevo kapo na cesti namesto zmaja držal konjsko figo. Tu pa bi sodišče težko zaključilo, da Slovenci ne poznajo šal o Butalcih in da je vsaka primerjava z njimi objektivno žaljiva. Je torej lahko taka sodba »vodotesna«, bi se mogoče vprašal eden od ustavnih sodnikov. Včasih se mi utrne bogokletna misel, da bi o takih sporih morda pravičneje razsojale kakšne modernejše oblike nekdanjih vaških starešin, ki so pod lipo delile pravico svojim vaščanom. Pa še ogromnih sodnih taks ni bilo treba plačevati.