George Orwell, 1937
Orwell, sicer pronicljiv dokumentarist svojega časa, je tole opazko zapisal ob ogledovanju rojakov na Trafalgarskem trgu v Londonu. Nekoliko vzvišeno je menil, da se Britanci ne le slabo prehranjujejo, temveč tudi ne vedo najbolje, kaj je kakovostna in zdrava hrana, kar se posledično pozna tudi na njihovi zunanji podobi. Ob tem ni upošteval tega, da je bil odgovor na povečane potrebe po zadostni prehrani industrijskega delavskega razreda tako v Veliki Britaniji kot drugod po svetu v porastu proizvodnje konzervirane hrane. Med letoma 1866 in 1871 se je uvoz konzervirane hrane iz Združenih držav Amerike v Veliko Britanijo povečal za kar 1500-krat. Leta 1914 so Britanci postali največji svetovni potrošniki konzervirane hrane (Jack 2007). Orwellovo zgražanje nad rojaki je v današnjem kontekstu mogoče razumeti drugače. Veliko bolj dobesedno.
V Sloveniji je začel maja veljati pravilnik o splošnem označevanju predpakiranih živil (Ur. l. RS št. 36/2014), ki spreminja označevanje roka trajnosti živil na dva načina. Z navajanjem datuma uporabe občutljivih in hitro pokvarljivih živil, kot je predpakirano meso ali mleko, velja, da jih je treba po navedenem datumu uporabe umakniti iz prometa. Drug način pa se nanaša na datum minimalne trajnosti težje pokvarljivih živil, kot so testenine ali trajno pecivo z oznako »uporabno najmanj do…« ali »uporabno najmanj do konca«. Takšna živila lahko trgovci še naprej prodajajo. Ena možnost je, da dajo ta živila na posebne prodajne police ali dajo v sodelovanju s humanitarnimi organizacijami te izdelke v promet. Seveda z jasno označeno informacijo o tem, da ima živilo pretečen datum minimalne trajnosti. Gre za pomembno spremembo, saj vse do uveljavitve tega pravilnika pri nas ni bilo dovoljeno trženje živil s pretečenim datumom uporabe ali pretečenim datumom minimalne trajnosti. Pobudo za takšno ureditev je dal predsednik Republike Slovenije Borut Pahor, ki si prizadeva za vzpostavitev slovenske banke hrane.
Kako velik je problem zavržene hrane? Zakaj nenadoma toliko govora o problemu presežkov hrane? Komu bo nov režim najbolj koristil? In kaj imajo od tega tisti ljudje, o katerih se v zvezi z uveljavitvijo tega pravilnika največ govori?
V javnosti se v zvezi s problemom zavržene hrane največkrat izpostavlja problem pomanjkanja hrane. Minister za kmetijstvo in okolje je nedavno opozoril na to, »da bo leta 2015 na svetu devet milijard ljudi, saj to pomeni potrebo po zvišanju proizvodnje hrane za 60 odstotkov, kar je fizično nemogoče glede na razpoložljiva kmetijska zemljišča« (STA, 19. maj 2014). Kot možen odgovor na nastali problem predlaga zmanjšanje količine zavržene hrane. Ta v svetovnem merilu predstavlja približno 40 odstotkov celotnega obsega proizvedene hrane (Nelleman et al. 2009).
Večji problem je prevelika telesna teža, ne podhranjenost
Kako je s problemom odpadne hrane v Sloveniji? Po podatkih statističnega urada smo v Sloveniji leta 2011 zavrgli 82 kilogramov odpadne hrane na prebivalca, s čimer dosegamo 46 odstotkov povprečne vrednosti EU27, ki znaša 179 kilogramov hrane na prebivalca (EU FUSIONS 2013). Delež zavržene hrane se iz leta v leto zmanjšuje. V primerjavi z letom 2010 smo v Sloveniji zavrgli 14 odstotkov manj hrane. Problem zavržene hrane v Sloveniji je torej obvladljiv in se na letni ravni zmanjšuje.
Rešitev, ki jo predlaga minister, se zdi na prvi pogled logična: porast prebivalstva zahteva večjo proizvodnjo hrane, ki pa jo tako in tako zavržemo, zato je prav, da problem prehranske varnosti rešujemo tako, da hrane enostavno ne zavržemo, temveč pravilno (in pravično) distribuiramo. S tem učinkovito in pragmatično rešimo dva (svetovna) problema. Toda v tej rešitvi so vrzeli, ki terjajo osvetlitev.
Prva vrzel je globalna, saj svetovni prirast prebivalstva pravzaprav niti ni tak problem, sploh če ga vzamemo povsem iz konteksta in ga obravnavamo skozi energetsko vrednost proizvedene hrane. Po podatkih Programa ZN za okolje (UNEP) bi namreč obstoječa globalna proizvodnja hrane, preračunana v vrednost 4600 kilokalorij na osebo, zadoščala za prehrano 14 milijard ljudi (Chalmin in Gaillochet 2009). Kakovost teh kilokalorij je mnogo bolj resen problem, saj je svetovna proizvodnja hrane vse bolj homogena, kajti v njej prevladujejo predvsem olja in žita.
Posledice prehranske homogenosti na zdravje ljudi so silne. Svetovna zdravstvena organizacija opozarja, da je trenutno v svetu mnogo večji problem prevelika telesna teža, ki pesti 1,6 milijarde ljudi, kot podhranjenost, za katero trpi 1 milijarda ljudi (2006). Ta milijarda ne živi na afriški podcelini in v drugih državah, ki jih tako radi poimenujemo kot tretji svet. Kar 8,7 odstotka ameriških gospodinjstev se srečuje s problemom podhranjenosti (Andrews in Nord 2001). V Veliki Britaniji se s problemom podhranjenosti srečuje kar 8 milijonov gospodinjstev (Lang 1999).
Druga vrzel je lokalna. Kljub zaskrbljenosti ministra v zvezi s prirastom svetovnega prebivalstva si Slovenci z enormnim prirastom ne belijo glave. Zato je treba presežke hrane usmeriti drugam. K revnim. Po podatkih Statističnega urada RS je pod pragom tveganja revščine v letu 2012 v Sloveniji živelo 13,5 odstotka ali 271.000 ljudi. Prag tveganja revščine je znašal 606 evrov na mesec na odraslega člana gospodinjstva. Podatki iz leta 2012 o porabi sredstev v gospodinjstvih kažejo, da petina gospodinjstev z najnižjimi dohodki porabi skoraj 23 odstotkov razpoložljivih sredstev za hrano in brezalkoholne pijače ter 24 odstotkov za stroške stanovanja, kar znaša skupno skoraj 47 odstotkov razpoložljivih sredstev. Za primerjavo: petina gospodinjstev z najvišjimi dohodki za te dobrine porabi slabih 24 odstotkov razpoložljivih sredstev.
Odgovor na pomanjkanje hrane
Hrana predstavlja najrevnejšim pomemben strošek, zato so več kot primerna ciljna skupina, ko je govor o presežkih hrane. Revščina je pomembno gonilo promocije različnih političnih idej in interesnih skupin. Pri tem velja, da cilj opravičuje sredstva. Objektivizacija in zloraba osebnih zgodb ljudi v medijih ima posledično svojo vlogo in služi predvsem sprožanju emocionalnih odzivov ljudi, ki so nenadoma pripravljeni sprejeti vsako rešitev kot dobro in celo nujno. Pornografizacija revščine ali povety porn v svetu marketinga humanitarnih organizacij ni novost. Tako imenovani pozivi krivde, ki jih vidimo v oglasih, polnih žalostnih otrok, ki nas pozivajo k temu, da jim pomagamo, želijo v ljudeh sprožiti predvsem občutek empatije, pozvati k specifični obliki pomoči, ki sproži v ljudeh občutek lastne učinkovitosti. Potem ko na tekoči račun humanitarne organizacije nakažemo nekaj evrov, zmanjšamo notranjo napetost in nelagodje, ki ga čutimo ob pogledu na nesrečne in lačne otroke. Počutimo se zadovoljni, saj smo svoje dejanje ocenili kot hvalevredno in proaktivno. Pogosto se celo prepričamo, da smo aktivisti, zagovorniki ranljivih. Problem pa (vsaj začasno) odmislimo. Pri tem je fokus ves čas na nas. Na naši širokogrudnosti, požrtvovalnosti in ne na ljudeh, ki se soočajo z revščino ali socialno izključenostjo. S tem krepimo lastno pozicijo moči in se po orwellovsko zgražamo nad revnimi.
Podobno kot pornografizacija revščine ne naslavlja resničnih strukturnih problemov pojava, tako tudi vzpostavljanje bank hrane in razdelilnic presežkov hrane ne predstavlja dolgoročne učinkovite rešitve. Velja namreč opomniti, da nastane največji delež odpadkov hrane v proizvodnji in predelovalni dejavnosti (okoli 41 odstotkov), trgovski dejavnosti (okoli 23 odstotkov), gospodinjstvih (okoli 25 odstotkov) ter gostinski dejavnosti (okoli 11 odstotkov). Podjetja te odpadke obravnavajo kot biološki odpadek, ki ga morajo predati pooblaščenim prevzemnikom odpadkov. Zanje je to donosen posel, za prve pa strošek, ki se mu bodo lahko po novem vsaj deloma izognili in si mimogrede še izboljšali javno podobo.
Vzpostavljanje bank hrane v obliki projektov razdelilnic hrane, ki jih vodijo lions klubi v sodelovanju z velikimi podjetji, kot sta Mercator in Tuš, ni nič drugega kot umikanje države iz zagotavljanja socialne (in prehranske) varnosti ljudi. Ideja, da lahko trg vzpostavi boljše in bolj učinkovite rešitve, se pred našimi očmi udejanja v praksi. Medtem ko socialnovarstvene in druge organizacije mencajo in tarnajo, lionsi stopijo v akcijo in rešijo problem. Za kakšno ceno? Račun bo izstavljen z zamudo.
Presežki hrane, ki jih prevzamejo humanitarne organizacije in naprej posredujejo tistim, ki so v jeziku pornorevščine »lačni«, so v resnici spreten način krepitve odnosov med kupci in podjetji, ki se nenadoma znajdejo v simbiotičnem soustvarjanju učinkovitih rešitev. Vključene podjetniške mreže delujejo na podlagi socialnega, kulturnega in ekonomskega kapitala. Medtem ko je direktor enega podjetja le nekaj telefonskih klicev stran od predsednika države, je neučinkovita mezdna delavka na centru za socialno delo zasuta z izdajanjem odločb o dodelitvi denarnih socialnih pomoči, brez omembe vrednega socialnega kapitala in tudi brez realnih možnosti, da si ga ustvari. Medtem ko podjetja v takšnih projektih vidijo priložnost zase, saj tako krepijo lojalnost kupcev, ti nekoliko dobrodušno in precej naivno sodelujejo v tej igri kot prostovoljci, ki delijo hrano. Medtem pa morajo revni pojesti, kar je na krožniku. Ali v škatli.
Nevarnost tega sklenjenega kroga pornorevščine je, da ustvarja nezaslišani pritisk na tiste, ki so jim ti krožniki in škatle, polne »dobrot«, namenjeni. Pritisk se kaže v vse večji stigmatizaciji revnih prejemnikov tovrstne oblike pomoči. Raziskave kažejo, da se okoli prejemnikov te oblike pomoči ustvarja diskurz primanjkljaja – problem je torej predvsem njihov neprimerni življenjski stil (cigarete, alkohol, sladke pijače), neprimerna prehrana, pomanjkanje znanja in spretnosti (prepričanje, da si ne znajo skuhati zdravega obroka). Individualizacija sistemskih razlogov revščine je tako reducirana na življenjski stil, ki naj bi bil prosta izbira posameznika. Povprečen živilski paket humanitarne organizacije preverjeno ne vsebuje živil, ki bi si jih sicer izbral človek, ko bi se s polno denarnico sprehajal med policami supermarketa, kajne? Vpliv, ki ga imajo ljudje na vsebino in kakovost podarjene hrane, je ničen (ta pojav imenujemo food editing). Še več. Kakršen koli komentar na vsebino ali kakovost podarjene hrane je sprejet kot nehvaležnost.
Kako lahko torej kot skupnost oblikujemo kakovostne odgovore na problem pomanjkanja hrane, ki je še vedno problem v naši družbi? Izpostaviti velja prakso manjše nevladne organizacije South Warwickshire Fresh Food Co-ops iz Velike Britanije. Ta je na podlagi raziskave ugotovila, da kar 85 odstotkov gospodinjstev v njihovem okrožju, ki živijo z manj kot 185 evri na teden, nima avtomobila, kar pomembno vpliva na dostopnost do sveže in zdrave hrane. Organizacija je vzpostavila projekt, v katerem od lokalnih kmetov odkupujejo sadje in zelenjavo ter jo dostavijo gospodinjstvom z nizkimi dohodki za 5,55 evra na zabojček.
Podobno v ZDA od leta 2010 izvajajo program izdajanja zdravniških receptov za nakup sadja in zelenjave gospodinjstvom z nizkimi prihodki, imenovan Wholesome Wave Foundation – Fruit and Vegetable Prescription Programme USA. Rezultati so pokazali, da je 38,1 odstotka ljudi, vključenih v program, v štirih mesecih znižalo indeks telesne mase, ki predstavlja velik zdravstveni problem številnih revnih gospodinjstev, vezanih na prehranske pakete pomoči. Sočasno se je letni dobiček lokalnih kmetov povečal za 6000 evrov.
Zakaj ne bi namesto posrednega subvencioniranja velikih trgovcev, ki jih prinaša sprememba pravilnika, sredstva, čas in energijo ljudi usmerili v iskanje trajnostnih rešitev, ki bodo krepile vse člane skupnosti ne glede na njihov ekonomski in socialni položaj? Kaj bi bilo narobe s tem, da bi se ta sredstva namenila lokalnim kmetom, ki bi revnim gospodinjstvom po subvencioniranem znesku omogočila ugoden nakup ekozabojčkov ali drugih lokalno pridelanih živilskih izdelkov? Kdo bi izgubil v tej igri?
Mag. Romana Zidar, Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani
