Čas je, da se prebudimo

Doseganje nasprotnih učinkov

Nova vojna zoper terorizem (prvo je sprožil agresivni Bush, drugo začenja mirovnik Obama), ki poteka na teritoriju Iraka in Sirije zoper Islamsko državo, je vsekakor spopad s srednjeveškim barbarstvom in divjaštvom. Pohod privržencev Islamske države, z zlagano oporo na izročilih islama, ki ga spremljamo kot resničnostno TV-nadaljevanko, ne more ostati brez primernega odgovora. Ob tem pa ostaja odprto, kaj je privedlo do ponovnega rojstva v davnini že preseženih brutalnosti in surovosti.

Mednarodna skupnost redko prisluhne in podpira upor zoper nasilje, izkoriščanje ali brezpravnost manjšin ali narodov, potisnjenih v neenakopravnost. Taka gibanja in upori se pogosto označujejo za terorizem. Mednarodna skupnost bi morala imeti enotna pravila za obravnavo teh pojavov, ki jim je napovedana vojna do popolnega izničenja.

Še bolj pomembna pa je ocena, ali je z vojno, ubijanjem in uničevanjem mogoče izkoreniniti terorizem ob nejasno opredeljenem pomenu te besede.

V današnji praksi imamo tudi pojave državnega terorizma, ki pa zaradi moči njegovih nosilcev praviloma ne doseže mednarodne presoje, obsodbe in sankcij. V 38. številki Mladine odličen kolumnist Marcel Štefančič ocenjuje, da je »zahod sam s svojim lastnim početjem na Bližnjem vzhodu vnaprej legitimiral strašno početje islamistov« in da je »Bližnji vzhod kraj, kjer se zahod ni samocenzuriral in kjer je počel vse tisto, česar doma, na zahodu, ni mogel in smel«. V tej oceni je veliko resnice.

Pojav terorizma nas najprej vodi v Izrael in Palestino. Nenačelna podpora ZDA in molk že več desetletij dopuščata nezakonita ravnanja, ki onemogočajo življenje Palestincev, razvijajo sovraštvo in rojevajo teroristična dejanja. Surovi in ponavljajoči odgovori izraelske vojske, ki niso brez znakov državnega terorizma, poglabljajo in širijo sovraštvo in na njem grajeni terorizem. Izraelska oblast tako rekoč brez prekinitve že več kot dve desetletji z razlaščanjem in pregoni Palestincev ter gradnjo svojih naselij in mest na okupiranem ozemlju povečuje svoj državni teritorij. Mednarodna skupnost ta nezakonita ravnanja zgolj opazuje in s tem utrjuje prepričanje, da islamskemu svetu odreka enakopraven položaj. In zopet smo pri vzrokih za rojstvo terorizma.

Že prvi napad ZDA na Irak leta 1991 je poglobil sovražnost muslimanov do ZDA in zahoda. Vojna je uničila večdesetletni razvoj te države, ki je bila avtokratsko vodena. Toda takšne so bile in ostajajo tudi druge arabske države, ki pa zaradi svoje do ZDA uklonljive politike niso deležne kritik zaradi represije in državnega terorizma zoper lastno prebivalstvo. Z vojno proti Iraku so ZDA želele pokazati svojo, z vojsko podprto moč svetovnega gospodarja in kaznovati neuklonljivost iraškega voditelja. Dosegle pa so prav nasprotni učinek. Pred napadom obvladana nasprotja zaradi razlik v verskem prepričanju in nacionalni pripadnosti so se razplamtela v vihar. V »osvobojenem in demokratiziranem Iraku« so sprožile notranji spopad, ki bo presežen le z novim uničevanjem in razpadom države. Najverjetneje bo del pripadel tudi danes v radikalni terorizem usmerjenim sunitskim državljanom.

Svoj vojaški pohod v muslimanski svet so ZDA, kljub izkušnjam iz Iraka in ob podpori Nata, nadaljevale (po napadu Al Kaide v New Yorku) tudi v Afganistan. Ta vojna zoper Al Kaido se je kmalu razširila v spopad s talibani in medplemensko spopadanje. V njej je bilo pogosto kršeno mednarodno vojno pravo, vojna pa je dobila obeležje nadaljevanja uničujočega pohoda ZDA in zahoda proti muslimanom. Tudi ta vojna ni dosegla pričakovanih sprememb in izničenja terorizma, zapustila pa je politično nestabilnost in veliko verjetnost za nadaljevanje obsežnih spopadov za oblast. Naša država je kot članica Nata v tej vojni aktivno sodelovala.

V vojni za »demokratizacijo« Iraka je bilo naše sodelovanje že večkrat kritično ocenjeno. V tej vojni je Slovenija po svojem zunanjem ministru prevzela vlogo voljne države za svojo vključenost v napadalno koalicijo. Vse utemeljitve tega napada so se izkazale za zlagane. Napad na Irak je bil zgolj posledica agresivne politike, oprte na politične in gospodarske interese ZDA v tej državi. Naša voljnost in podpora v tej vojni pa je potrjevala veliko odvisnost naše zunanje politike od te zahodne države. Baje nam je prinesla hitrejšo vključitev v Nato, ob vplivu moči vodilne članice te zveze pa tudi v članstvo EU. Zaradi tega usodno zgrešenega podpisa (vilenske izjave), ki ga je »stara« Evropa zavrnila, je voljnost do ZDA postala dopolnilo k imenu naše države. Da je ta dodatek ustrezen, pa smo še večkrat potrdili v svojih kasnejših zunanjepolitičnih odločitvah. Ob tem ravnanju ni veliko razlogov za pretirano začudenje, če voljnost naše države v podpori za novo vojno na svoj javni spisek zapišejo kar ZDA same.

Povrnimo si suverenost

Naša država si mora povrniti ta del s preteklo voljnostjo drugim prepuščene suverenosti. Nihče ne bi smel posegati v pravico državljanov RS, da namesto njihovih zakonodajnih in izvršilnih organov odloča o zadevah, ki so v pristojnosti vsake države, dokler ohranja svojo suverenost. Gospod Karl Erjavec pravilno ugotavlja, da je RS vedno bila na strani tistih držav, ki nasprotujejo terorističnim oblikam boja povsod v svetu in da je v okvirih svojih zmožnosti vedno bila in bo pripravljena pomagati pri odpravljanju posledic terorističnih dejanj. Toda ta zavzetost nikomur ne dovoljuje, da našo državo brez soglasja njenih pristojnih organov vključuje v spisek 55 držav, s katerim utemeljuje širino mednarodne odločnosti in soglasja za svojo napoved globalne (torej teritorialno neomejene!?) in trajne (tudi časovno neomejene!?) vojne zoper terorizem vse do njegovega iztrebljenja.

Vojna še nikoli ni bila dokončna rešitev. Barbarstva ni mogoče premagovati po starem načelu »glava za glavo«, ali, sodobneje, za vsako glavo sto glav sovražnika. Ubijanje in uničevanje sovraštvo le poglabljata, nikoli pa ga ne izkoreninita. Mnogo koristnejša pot, toda žal preveč optimistična, bi bila jasna mednarodna obsodba vsega, kar se je v preteklosti napačnega dogodilo na Bližnjem vzhodu. Tega pa je veliko.

Začeti bi bilo treba z mednarodno obravnavo in obsodbo terorističnih dejanj na obeh straneh izraelsko-palestinskega spopada. Enako potrebna in nujna bi bila mednarodna presoja in obsodba neutemeljenega napada na Irak, s kazensko in civilno odgovornostjo za vse njene posledice. Takšna obravnava bi bila koristna tudi glede napada na Afganistan. Razkritje teh grobih napak in njihova mednarodna obsodba bi delovala uničujoče na vse nosilce terorističnega boja. Odpravljala bi sovraštvo in nezaupanje.

Toda žal namesto te poti poteka nova vojna, ki jo razen petih arabskih držav islamski svet razume kot nov napad na svoje vrednote, kulturo, običaje in religijo. Vključenost naše države na listo sodelujočih držav ni sporna po vsebini in pomenu te liste. Sporen in nesprejemljiv je le postopek odločanja za ta zapis. Vstop v koalicijo, ki z bombnimi napadi nekaterih držav že povzroča nova razdejanja, nikoli ni brez posledic. Le upamo lahko, da ne bo ena od posledic povračilni teroristični ukrep na območju naše države. Takšen odgovor so voditelji Islamske države napovedali prebivalcem vseh držav, ki sodelujejo v tej koaliciji. Veliko število v boj za Alaha in islam vključenih borcev iz zahodnih držav, z veljavnimi potnimi listi, tudi držav na Balkanu in naše republike, povečuje možnost za uresničitev teh groženj. Slovenski državljani smo jasno opredeljeni zoper terorizem v vseh pojavnih oblikah. Zato nam nihče ne more jemati pravice, da svobodno odločamo o svojih podporah in vojaških aktivnostih, s katerimi se uvrščamo v protiteroristično koalicijo. S tem pa prevzemamo tudi odgovornost za poostrene varnostne ukrepe pred napovedjo terorističnih dejanj na našem teritoriju.

Naj ta sestavek zaključim s citatom iz že omenjenega intervjuja dr. Primoža Šterbenca: »Zahod bi se moral naučiti, da vojaška sila ne pripelje k ničemur dobremu. Britanski zgodovinar je dejal, da lahko zahod s sofisticirano tehnologijo v vojaškem smislu naredi, kar hoče, lahko vse razstreli, osvoji, porazi, ampak sovraštvo bo le naraščalo. Američani lahko uničijo še marsikaj, a uničeno bo vedno generiralo novo in novo spiralo sovraštva.«

Te misli žal nismo slišali na nedavnem zasedanju generalne skupščine OZN in njenega varnostnega sveta. Čas je, da se prebudimo in za reševanje problemov namesto vojn pričnemo uporabljati pravične poti in sredstva. Zlasti pa bi morali dosledno preprečevati politično retoriko, ki v imenu demokracije in osvobajanja z vojnami vodi naš svet v nevarnost nove svetovne morije.