Bila je izjemna solata. Komaj je preživela.

Prinesite semena svojih babic

Za slovensko rastlinsko gensko banko skrbijo štiri institucije. Preko šest tisoč genskih virov hranijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije v Žalcu, na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru ter na Kmetijskem inštitutu Slovenije (KIS). Del imetja banke je v hladilnih komorah, del v nasadih in na njivah.

Slovenija je na osnovi mednarodnih, evropskih in slovenskih predpisov dolžna vzpostaviti in skrbeti za rastlinsko gensko banko, v kateri se hrani genski material tradicionalnih in avtohtonih rastlinskih vrst. Delež prisotnosti tradicionalnih in starih slovenskih sort rastlin na slovenskih poljih pa je v povprečju majhen.

»Vendar tu ne hranimo zgodovine, ki je mrtva,« opozori dr. Jelka Šuštar-Vozlič. »Ves čas skrbimo, da je naše seme živo, kar pomeni, da kali. Zato moramo vsak vzorec po določenem času razmnožiti. Na leto lahko razmnožimo le nekaj deset sort, vzorcev pa je tisoč.«

Zato količine semen posamezne sorte v genski banki ni veliko. Na hodniku KIS je v starih lesenih omarah za steklenimi vrati razstavljenih na desetine kozarčkov s semeni. Veliko je semen fižola. V lanski decembrski številki zbornika Acta agriculturae Slovenica, posvečenega genskim virom v Sloveniji, je poseben članek namenjen prav raznolikosti zbirke fižola na KIS, kjer danes hranijo preko tisoč slovenskih genskih virov fižola. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja jih je dr. Silva Avšič zbrala preko tisoč petsto, iz katerih so bile požlahtnjene štiri slovenske sorte, ki se pridelujejo še danes: Jabelski pisanec in Jabelski stročnik, Klemen in Zorin. A veliko semen je skozi desetletija zaradi napačnega hranjenja izgubilo kalivost. Z zbiranjem semen fižola je v osemdesetih letih nadaljevala dr. Mihaela Černe, ki je nagovorila šolarje in otroke v vrtcih, da so prinesli semena od doma. Izpolnili so tudi anketne liste z opisom sorte in koliko časa že raste na njihovih domačih vrtovih.

»Stare sorte izginjajo iz pridelave. Zato smo še vedno zelo veseli, če nam vsak, ki ima doma staro seme, tega prinese, da ga shranimo in tako preprečimo, da bi se sorte izgubile. Kajti smisel genskih bank je, da hranijo staro, avtohtono seme,« opozarja dr. Jelka Šuštar-Vozlič. Semen ne prodajajo, si jih pa izmenjujejo z drugimi genskimi bankami in inštitucijami ter posamezniki, ki želijo semena raziskovati, jih uporabiti za žlahtnjenje, vzgojiti nove sorte...

Kaj nauči seme fižola?

Prav za semena petih vrst fižola je rastlinsko gensko banko pri KIS zaprosila Tamara Urbančič, mentorica kmetijskih krožkov na štirih šolah v okolici Ilirske Bistrice, izvaja pa tudi delavnice o kmetovanju na drugih šolah. Od januarja 2009 prek Društva za razvoj podeželja med Snežnikom in Nanosom skupaj z učenci skrbi za šolske ekološke vrtove, skupaj spoznavajo domače živali, gojijo in uporabljajo zdravilna zelišča, v zadnjem času pa vse več pozornosti namenjajo tudi kulturni dediščini. Leta 2010 so na treh šolah zbrali skupaj 120 sort fižola, priredili razstavo v knjižnici in nato vzorce semen poslali tudi v gensko banko na KIS.

»Strašljivo je, ko vidim, da na podeželju, kjer so kmetije opuščene, ni več semen, prav tako ne zavedanja med otroki, da hrana pride iz semena in ne s police v supermarketu,« razlaga Tamara Urbančič. Posebej vesela je, da so sami z otroki vzgojili burgujsko zelje, ki je avtohtono za obmejni prostor, in bodo letos lahko pobrali tudi njegovo seme.

»Z otroki sadimo predvsem avtohtone sorte in poskušamo sami pridelati semena.« Večino pridelka s šolskih vrtov učenci sami pojedo ali vkuhajo med krožkom, sadike, mila in čaje, ki jih naredijo, pa odnesejo domov ali prodajo na bazarju. Izkupiček jim nato omogoči ekskurzijo ali nadgradnjo njihovega šolskega vrta.

Sodelujejo tudi v programu Šolski ekovrtovi, ki ga koordinira Inštitut za trajnostni razvoj in povezuje tako vrtce, osnovne šole kot gimnazije in srednje šole ter dijaške domove po Sloveniji. Čeprav šolski ekovrtovi niso deležni nobene finančne podpore ministrstva za šolstvo, nabirajo učenci skupaj z mentorji zakladnico neprecenljivih izkušenj. In dokazujejo, da je navkljub zakoreninjenim predsodkom ekološko lokalno kmetovanje ne le sodobno, zdravo in nujno, ampak tudi kul. S sodelovanjem v kmetijskih krožkih postanejo skrbniki semen, nekateri začnejo skrbeti za piščančke, naslednje leto, pravi Tamara Urbančič, pa bodo morda tudi sami oblikovali malo knjižnico semen.

S šolami in vrtci sodeluje tudi mag. Nataša Ferant, ki vodi gensko banko zdravilnih in aromatičnih rastlin v okviru Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije v Žalcu, ki je prav tako del slovenske rastlinske genske banke. Inštitut ima certifikat za ekološko pridelavo semen in sadik zdravilnih ter aromatičnih rastlin. Na vrtu genske banke imajo 237 različnih vrst zdravilnih in aromatičnih rastlin. Vsako leto poberejo njihova semena in vzgojijo eko sadike približno sedemdesetih rastlin različnih vrst, ki jih ponudijo v večji količini tudi zainteresiranim kupcem.

»Gre za vpeljavo genske banke v prakso,« razloži dr. Andreja Čerenak, ki se na Inštitutu ukvarja predvsem z raziskavami hmelja. Genska banka hmelja je na inštitutu že od leta 1952, ko je bil inštitut ustanovljen. Hmelj je med kulturnimi rastlinami v Sloveniji izjema, saj je kar 98 odstotkov vseh sort, ki rastejo po državi, slovenskih. Andreja Čerenak uspeh slovenskih hmeljskih sort pripisuje dvema dejavnikoma. Prvi je občutljivost hmelja na okolje, v katerem raste.

»Kljub poskusom uvedbe tujih sort hmelja pri nas nobena tuja sorta ni dala želenih rezultatov. Po količini pridelka, kakovosti in odpornosti tuje sorte tukaj niso bile primerljive s to isto sorto, ki je rasla in bila vzgojena denimo v Nemčiji. Tu pridemo do neposredne povezave med gensko banko, žlahtnjenjem in vzgojo novih sort. Verjetno je visoka prisotnost slovenskih sort hmelja delno tudi posledica tega, da že od samega začetka na našem inštitutu vzgajamo lastne sorte, ki vključujejo precejšen del dednine avtohtonega slovenskega materiala. To pomeni, da so bili divji hmelji, ki so bili nabrani v naravi, uporabljeni pri križanju in vzgoji novih sort. To je prispevalo k temu, da so te nove sorte hmelja bolj prilagojene razmeram in okolju, v katerih rastejo v Sloveniji.«

Vsi strokovnjaki, ki sodelujejo pri slovenski rastlinski genski banki, poudarjajo, kako pomembno je, da se zagotovi javno financiranje procesov žlahtnjenja in razvoja novih sort. Dr. Borut Bohanec je v pogovoru za Dnevnik novembra lani opozoril, da je financiranje žlahtnjenja rastlin 35-krat manjše od finančnega deleža, ki ga država nameni za selekcijo v živinoreji. Na inštitutu v Žalcu so po drugi svetovni vojni vzgojili 11 novih sort hmelja z vključevanjem avtohtonega materiala, od začetka devetdesetih let do danes pa tri nove sorte. Večinoma je šlo pri tem za skupne projekte, ki so jih sofinancirali tako sami kmetje kot pristojno ministrstvo. Tudi zato, pravi Andreja Čerenak, je interes v prvi vrsti ta, da slovenske sorte hmelja ostanejo med slovenskimi hmeljarji.

»Žlahtnjenje,« razlaga Jelka Šuštar-Vozlič, »se je začelo, ko se je človek v davni preteklosti nehal seliti in se je ustalil. Naredil si je vrtiček in vsako jesen pobral semena, a le od najboljšega pridelka.« To so bili prvi začetki selekcije, ki se je nato z razvojem znanosti razvila do današnjega žlahtnjenja. »Žlahtnjenje je trajen proces, saj so potrebe po novih sortah stalno prisotne. Pojavljajo se nove bolezni, spreminjajo se pridelovalni pogoji... Za vzgojo novih sort iz avtohtonih so potrebni denar, čas in znanje. Žlahtnjenje je povezano s finančnimi sredstvi, za katera si že lep čas prizadevamo. Z novimi slovenskimi sortami in obuditvijo nekaterih avtohtonih sort bi naša genska banka dobila še večjo uporabno vrednost.«

Se še spomniš tiste jablane

Iz zbornika Acta agriculturae Slovenica je razvidno, da na fakulteti v Mariboru hranijo v svojem delu slovenske rastlinske genske banke predvsem sadne vrste. Raziskovalci z Biotehniške fakultete v Ljubljani v istem zborniku opozarjajo na izjemen upad slovenskih vrst koruze pa tudi jablan in hrušk od petdesetih let dalje. Na Oddelku za agronomijo imajo štiri enote slovenske rastlinske genske banke. Hranijo genski material ajde, koruze, sadnih rastlin in trav ter metuljnic. Zlata Luthar, Ludvik Rozman, Gregor Osterc in Jure Čop v istem zborniku pišejo, da »genski viri predstavljajo izhodiščni material, iz katerega lahko nastanejo nove sorte kmetijskih rastlin in je hkrati nepogrešljiv in nezamenljiv vir lastnosti, kot so prilagojenost na dane rastne razmere, zgodnost, odpornost na bolezni in škodljivce, izboljšan pridelek, prisotnost kemijskih snovi, ki imajo zdravilne učinke, itd. Ti geni se nahajajo v lokalnih sortah in v naravnih populacijah, ki so jih kmetje gojili skozi tisočletja ali same rastejo v naravi.«

Prav avtohtone vrste imajo poseben pomen tudi za ekološke kmete. Tega so se zavedali v Mariboru, kjer so v okviru Urbanih brazd ustanovili društvo Varuhi semen, pod okriljem katerega deluje tudi semenska knjižnica. Prejšnjo soboto so imeli bazar semen in sadik. Predsednica društva Mateja Koler pravi, da imajo trenutno v knjižnici na voljo za izposojo članom društva 142 sort rastlin. Osredotočeni so na doma pridelana semena, ki so nerazkužena in netretirana, kalivost semen pa preverjajo v svojem laboratoriju. »Posebej nas zanimajo stare, tradicionalne sorte, ki so zelo pestre in pri njih težko pričakujemo uniformiranost,« pripoveduje Mateja Koler. »Semena izposojamo članom društva, s čimer želimo doseči, da so dostopna čim širšemu krogu javnosti. Hkrati jim ponudimo informacije o rastlini, organiziramo izobraževanja, na internetni strani so dostopni priročniki o pridelavi lastnih semen, ki smo jih razvili skupaj s Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede. Razširiti želimo znanje.«

Prav z izmenjavo semen prek Zveze društev za biološko dinamično gospodarjenje Ajda pa se je začela zgodba o ekološki pridelavi semen slovenskih rastlinskih sort. Daniela Perdih, ki končuje študij živilstva in prehrane na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, že od samih začetkov sodeluje pri zgodbi Amaranta o ekoloških semenih s slovenskih ekoloških kmetij, ki jih označuje oznaka Biodar. Pravi, da si njihovi kupci po Sloveniji ponavadi želijo sorte in zelenjavo, ki jih poznajo, tisto, kar so sadili njihovi dedki, in okuse, ki jih povezujejo s svojimi babicami. Na kmetijah, s katerimi sodelujejo, so našli stare sorte in semena ter do danes štiri sorte vpisali na uradno sortno listo. Kmetijski inštitut Slovenije izvaja strokovno kontrolo njihovih semen, ki so, ker jih zanima izključno ekološka pridelava, v veliki meri vezana na avtohtone sorte.

»Res je, da so avtohtone sorte najbolj zaželene, a hkrati so tudi bolj odporne za rast v pogojih, ki jih imamo v Sloveniji,« razlaga Daniela Perdih. Za marsikaterega ekološkega kmeta je odpornost in hranljivost rastlin na lestvici splezala nad čim večji pridelek. »Seveda vsi deli Slovenije niso primerni za gojenje vseh semen, a vendar lahko upoštevajoč okoliščine in potrebe vzgojimo marsikaj,« vztraja Daniela Perdih. »Veliko naših kmetov je v Beli krajini, kjer so globeli. Kraševci jim rečejo vrtače, Belokranjci drage. Na njihovem robu so ponavadi njive, vse pa je obdano z drevesi. To pomeni, da gre za sijajne naravne prepreke, ki varujejo pred križanjem semenskih sort. Ker vemo, da je v tistih krajih pogostokrat poleti suša, to tudi upoštevamo, ko se odločamo, katera semena želimo tam pridelati. Pomembno je le vedeti, kaj kje pridelati,« se ne pusti zmesti Daniela Perdih.

Nekoč je bila solata

Na sorto, ki so jo dolgo pridelovali v okolici Ljubljane in je zaradi svoje odličnosti segla do Gradca in naprej do Prage, pa je posebej vezana dr. Jelka Šuštar-Vozlič. »Solato Ljubljansko ledenko so pred izginotjem rešile genske banke,« začne zgodbo. Gre za avtohtono slovensko sorto z rdečim listnim robom, ki je bila kot taka vpisana v sortno listo. A nato so se zgodili potrošniki. V sedemdesetih letih so ljudje začeli vihati nos nad rdečim robom. Selekcija odbire rastlin za seme je tako šla v smeri solat z zelenim robom. Ljubljanska ledenka je postala podobna sortama Leda in Braziljanka, ki sta del iste populacije solat. »Leda je edina, ki ima uspešno opravljen test RIN – raznolikosti, izenačenosti, nespremenljivosti. Ta test pa je pogoj za vpis na sortno listo in trženje v EU. Ljubljanska ledenka z zelenim robom zaradi velike podobnosti testa ne bi opravila,« razlaga Jelka Šuštar-Vozlič. Ljubljanska ledenka je bila na tem, da izgine iz pridelave. A v genski banki na KIS so odprli vrečke s semeni. »Poklicali smo tudi genske banke v tujini. Šla sem v Ameriko, na Češko, Nizozemsko in pri njih poiskala semena Ljubljanske ledenke, ki so si jih izmenjali še v času Jugoslavije. Dobila sem semena in v Jablah smo jih nato posejali na naše polje. Pod vodstvom dr. Kristine Ugrinović smo jih tri leta vrednotili in preučevali v laboratoriju. Semena iz tujih genskih bank so večinoma še imela rdeč listni rob. Od 18 semen iz naše banke sta imeli rdeč rob le dve semeni. Sorto Ljubljanska ledenka z rdečim listnim robom smo prijavili za vpis na ohranjevalno sortno listo. Ljubljansko ledenko bomo obudili. In v njeni zgodbi tiči pomen genskih bank,« se zadovoljno nasloni nazaj v stolu Jelka Šuštar-Vozlič.

Boj, ko pride do semen in hrane, je globalen, zmage pa lokalne. To je dokazalo tudi zadnje dogajanje okoli nove evropske uredbe o rastlinskem razmnoževalnem materialu. In to dokazuje tudi napovedana akcija Fundacije za ohranitev semen in EKO civilne iniciative Slovenije »Pro(za)test za prihodnost – sejemo prihodnost«. Z njo se bo Slovenija 25. maja pridružila globalnim akcijam, okupacijam in protestom proti ameriški biotehnološki korporaciji Monsanto. Ali kot pravi Lou Reed: žel boš le to, kar si sejal.