V Sloveniji je bila prostitucija dekriminalizirana brez kakršne koli analize o njenem dejanskem obsegu in o razlogih zanjo, torej povsem na pamet, brez strokovne podlage, ki bi omogočila kvalificirano odločanje. Ko smo nekateri opozorili na nesprejemljivost takega početja na tako občutljivem področju, kot je prostituiranje, torej prodajanje človeškega telesa, smo bili deležni vse prej kot prijaznih odzivov. In to ne glede na to, da smo zgolj opozarjali na negativne izkušnje držav, ki so prostitucijo priznale kot poklic in kjer je legitimacija tega "sektorja" povzročila dodaten razmah ilegalne prostitucije. Dekriminalizacija prostitucije sama po sebi namreč ničesar ne ureja. Nasprotno. Tak ukrep, ob odsotnosti celovite pravne, socialne in zdravstvene ureditve, dodatno povečuje kaotičnost in možnosti zlorab, ki so v tej dejavnosti prej pravilo kot izjema. Zato je toliko bolj nesprejemljivo, da še vedno nismo dobili odgovora na ključno vprašanje: s kakšnimi konkretnimi sistemskimi ukrepi nameravajo ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter ministrstvo za zdravje uresničiti sicer pozitiven cilj, kot je zaščita elementarnih pravic prostituirajočih se oseb. Tako smo priča že večkrat videnemu teatru, v katerem predstavniki vladajoče koalicije ne skoparijo z izlivi sočutja do "navadnega ma - lega človeka", v tem primeru prostitutk, ko pa kamere ugasnejo, izpuhtijo skupaj s svojim človekoljubjem. In pustijo za seboj kup nerešenih problemov. In tako danes, ko je prostitucija že uzakonjena, nihče od pristojnih ne ve, kako in kot kaj prostitucijo sploh registrirati, kakšen je status prostituirajočih se oseb, ali so se prostitutke dolžne ali ne registrirati in kdo naj sploh izvaja nadzor na obsegom in izvajanjem prostitucije. Dejstvo je, da so same prostitutke večinoma proti registraciji, saj bi ta avtomatično pomenila tudi davčno registracijo. A pustimo podrobnosti, te, kot kaže, nikogar ne zanimajo! Policija, ki je pred sprejetjem zakona vsaj približno bdela nad to dejavnostjo - kazenskih pregonov prostitutk v praksi že dolgo ni več - je od prostitucije preprosto dvignila roke. Zanjo dejavnost kot taka ni inkriminirana, zato se z njo tudi ne ukvarja več. In to v času, ko dobiva Slovenija jasne signale iz tujine, da postaja nekakšen raj za zvodnike in trgovce z ljudmi. Poleg prostitucije je v Sloveniji namreč dovoljeno tudi trgovanje z ljudmi, saj tovrstna dejavnost ni uvrščena med kazniva dejanja. Zato ni naključje, da poteka trgovina z ljudmi v Sloveniji tako rekoč v legalnih okvirih, o čemer zgovorno priča podatek, da izda država vsako leto približno tisoč dovoljenj za tako imenovane kabaretne plesalke. Prostitucija je socialno zlo, ne pa navaden poklic, ki naj bi zagotavljal zaslužek slabo izobraženi, pretežno ženski delovni sili. Ljudje, ki se ukvarjajo s prostitucijo, ne potrebujejo davčne inšpekcije, temveč predvsem socialno in zdravstveno varstvo, izobraževalne in zaposlitvene možnosti, ki bi jim dale priložnost za drugačno prihodnost. Sprejeti ukrep dekriminalizacije prostitucije pa žal priča o povsem nasprotni naravnanosti države, ki je pod taktirko LDS in ZLSD podlegla ekonomskemu oportunizmu, oropanemu vsakršnih vrednot in odnosa do sočloveka, ter danes namesto o ustvarjanju programov pomoči v prostitucijo vključenim ljudem raje razmišlja o njihovi davčni registraciji. In to kljub temu, da ugotavljamo, da se problemi trgovanja z belim blagom in spolnega izkoriščanja v Sloveniji zaostrujejo. Zato bomo svoja prizadevanja za učinkovito ureditev tega področja še okrepili. Tako predlagamo, da se prostitucija v Sloveniji uredi na osnovi rešitev, kot jih je uspešno uvedla Švedska, ki je bila med prvimi, ki je samo prostituiranje sicer dekriminalizirala, vendar prepovedala nakup seksualnih storitev ter uvedla za kupce denarne in zaporne kazni, s čimer je zelo jasno zavrnila prepoznavanje prostituiranja kot poklica. Hkrati predlagamo, da se zvodništvo in trgovina z ljudmi opredelita kot hujše kaznivo dejanje, za katerega je določena kazen najmanj tri leta zapora v primeru zvodništva in najmanj osem let zapora v primeru trgovine z ljudmi, kar je tudi v skladu s priporočili EU. Upam, da se ne bo tudi ob teh predlogih sprožila polemika o potrebnosti milejših (denimo zgolj pogojnih) kazni za zvodnike in tihotapce z ljudmi. Kajti nesporno dejstvo je, da se lahko s temi problemi novodobnega suženjstva, kar prisilna prostitucija in trgovanje z ljudmi nesporno sta, spopademo le z učinkovito zakonodajo in doslednim kazenskim pregonom. Tudi tuji strokovnjaki ugotavljajo, da so stroge kazni za zvodnike in tihotapce z belim blagom nujne zaradi svojega preventivnega učinka, saj postane ob grožnji večletne zaporne kazni taka dejavnost bolj tvegana in manj dobičkonosna. Kako se bo Slovenija dejansko lotila urejanja področja prostitucije, zvodništva in trgovine z belim blagom, ni v tem hipu tistim, ki bi morali to problematiko učinkovito urediti že zdavnaj, niti najmanj jasno. Tako nismo videli še niti enega programa za pomoč žrtvam prostitucije in tihotapcev z belim blagom, torej za ljudi, ki pristanejo v prostituciji in drugih oblikah spolnega izkoriščanja. Država še ni pripravila nobenega programa brezplačne pravne pomoči, zatočišč ali sistematične pomoči vračanja teh ljudi, večinoma deklet iz vzhodne Evrope, domov. Naj ob tem poudarim, da parcialni ukrepi na tem področju ne bodo prinesli nobenega rezultata, kar je razvidno že iz doseganje prakse. Slovenija bi zato morala sprejeti poseben nacionalni program preprečevanja prostitucije in trgovine z belim blagom, upoštevajoč pri tem izkušnje nekaterih drugih držav ter priporočila EU. Naj ob tem omenim primer Italije, ki je pred kratkim sprejela novi zakon, ki opredeljuje trgovanje z ljudmi kot zločin proti človečnosti, za katerega je zagrožena kazen do 20 let zapora. Kazni bodo veljale tudi za tiste skupine kriminalcev, ki silijo ženske v prostitucijo in otroke v beračenje. Najlažje je seveda ne storiti ničesar. Prepustiti stvarem, da gredo svojo pot. Tako kot to počne sedanja vladajoča koalicija. Dekriminalizirati prostitucijo in pustiti, da postane cvetoči posel. Posel, ki, mimogrede, v svetu prinaša organiziranemu kriminalu več dobička kot prekupčevanje z mamili.