Tega se zavedajo tudi pri Zbornici za arhitekturo in prostor RS. Na svojem 2. kongresu bodo v začetku novembra postavili v fokus pomen prostorskega načrtovanja. Poetični naslov osrednje teme "Identiteta prostora" skriva v sebi praktične in pragmatične premise prostorskega načrtovanja, ki je strokovna kategorija in naj bi ustvarjalno povezovalo razvojne potrebe družbe z mehanizmi varovanja prostora ter oblikovalo funkcionalni in harmonični urbani kot tudi naravni prostor.

Med konstruktivnimi kritiki aktualnega stanja, kako se v Sloveniji oblikuje prostorska identiteta, je tudi profesor Aleš Vodopivec, ki je bil v prvi polovici 90. let nosilec predmetov Razvoj naselij ter Osnove arhitekturnega in urbanističnega načrtovanja na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Vodopivec je praktik in teoretik, dober poznavalec domače in svetovne arhitekture, avtor strokovnih člankov in avtor nagrajenih arhitektur.

Že v osemdesetih letih 20. stoletja ste dobil nalogo za preveritev lokacije novega prirodoslovnega muzeja. Vse bolj se zdi, da gradnja prirodoslovnega muzeja ne bo začeta pred letom 2009 zaradi drugačnih prioritet ministrstva za kulturo.

Ta zgodba je zares dolga. Priprava projektov za novo stavbo prirodoslovnega muzeja traja več kot dvajset let. Že leta 1990 so bili dokončani vsi potrebni projekti za začetek gradnje. Muzej naj bi stal v Biološkem središču, to je prostor ob Večni poti, kjer so locirani različni oddelki Biotehniške fakultete in Živalski vrt. V prihodnosti naj bi se sem preselil tudi Botanični vrt, saj na sedanji lokaciji nima možnosti širitve. No, v devetdesetih letih ni bilo denarja za začetek gradnje, nato pa je leta 2003 ministrstvo za kulturo ponovno pokazalo voljo, da reši prostorske težave Prirodoslovnega muzeja, ki sedaj gostuje v stavbi Narodnega muzeja, v historični stavbi na Prešernovi v Ljubljani. Z novogradnjo bi potemtakem pridobil muzejske površine tudi Narodni muzej.

Od začetka devetdesetih let do leta 2003 pa so se tehnični normativi muzejev tako spremenili, da je bila potrebna ponovna priprava dokumentacije. Leta 2004 smo že drugič pripravili vse faze projekta od idejne zasnove do izvedbenih načrtov. Vendar se je na ministrstvu za kulturo zamenjala politična garnitura in podpora gradnji je presahnila.

Vse je bilo ustavljeno. Kako si to razlagate?

Tako kot prvič je bil vzrok spet pomanjkanje sredstev. In to razumem, saj denarja za realizacijo vseh načrtov nikoli ni dovolj. Gre pa za vprašanje, kje vidi ministrstvo za kulturo prioritete nacionalnega pomena. V času, ko so ustavili priprave za gradnjo prirodoslovnega muzeja, so finančno podprli izdelavo študije za gradnjo evropskega muzeja Krasa, za katerega se je zavzemal Peterle. In to bi gradili sredi krajinsko najobčutljivejšega dela Krasa! Torej, ministrstvu očitno ne gre za varovanje naše naravne in kulturne dediščine. V politiki je bolj pomembno, kdo predlaga, kot kaj predlaga.

Mar ni Peterletov kraški muzej naletel na odpor že zaradi prve izbrane lokacije ob robu Planinskega polja?

Predvsem imamo na Krasu dovolj opuščenih gradov in drugih praznih objektov, ki so primerni za muzej. Gradnja nove stavbe sredi občutljive kraške pokrajine je zares zadnje, kar potrebujemo. Svojevrstna ironija je, da bi z gradnjo uničili del pristnega kraškega okolja, ki bi ga potem predstavili v muzeju. Naravovarstvenikom je menda uspelo ustaviti projekt novogradnje. Upam, da jim je res!

V primerjavi z današnjo mlado generacijo arhitektov, ki je tako rekoč takoj po študiju dobila priložnost za realizacijo prvih projektov, je vaša generacija dobila svoje prve priložnosti mnogo kasneje.

Moja generacija je pogosto imenovana "generacija AB", ker nas je družilo urejanje Arhitektovega Biltena. Morda je res zatišje gradbene dejavnosti proti koncu 70. in v 80. letih dodatno prispevalo k temu, da smo se ukvarjali predvsem s teorijo. Po osamosvojitvi je zaradi političnih in gospodarskih sprememb prišlo do konjunkture v gradbeništvu. A če smo mi gradili manj, pomeni, da nosimo tudi manj odgovornosti za to, kar danes vidimo v prostoru. Živimo v času, ko je vsega preveč, ta svet pa ni brezmejen. Zato sodim med tiste, ki verjamejo, da je treba v prostor posegati čim bolj zadržano. Skromnost v arhitekturi cenim kot izraz elementarne človeške odgovornosti - do družbe in okolja.

Vzporedno z arhitekturo ste študirali filozofijo. Se vam zdi, da imate kakšno prednost zaradi tega?

Rekel bi, da obstajata dve temeljni vedi ali raje področji znanj - filozofija in fizika z biologijo. Pri ustvarjalnem delu je filozofija pomembna, ker se sprašuje o vzrokih in bistvu stvari. To je toliko bolj potrebno danes, ko živimo v družbi spektakla in se vse meri z videzom in podobami. V našem času sta eksces in hiter učinek bolj zaželena kot kvaliteta in pozornost. Zato so na seznamu študijske literature, ki jo priporočam študentom, poleg arhitekturnih knjig tudi filozofski teksti - da bi se kot bodoči arhitekti spraševali o smislu svojega dela in predvsem o tem, kako bo njihovo delo vplivalo na kvaliteto življenja ljudi, ki bodo v njihovih objektih bivali. Prepričan sem, da je to pomembnejše od spremljanja modnih trendov.

Najmlajša generacija vam na neki način očita konservativnost, oziroma, da prestrogo sodite trendovsko arhitekturo. Kako jim odgovarjate?

Moje mnenje o trendovski arhitekturi je znano. Tega ne skrivam, o tem pišem, predavam. Že desetletja spremljam stroko in v tem času sem spoznal, da ima moda v arhitekturi kratko življenje. Mediji so postavili arhitekturo ob bok filmu, modnemu oblikovanju, dizajnu itd. A modne kolekcije se menjajo vsako leto, stavbe pa ostajajo desetletja in stoletja! Arhitektura je zavezana materialnosti in obstojnosti. Zato me čudi, če arhitekti razmišljajo tako kot modni kreatorji. Če prelistamo dve ali tri desetletja stare arhitekturne revije, vidimo tedanje arhitekturne ikone, ki danes ne zanimajo nikogar, a še vedno stojijo v prostoru. V posmeh trendovstvu. Zato pa danes prepoznamo vrednote v mnogih tihih, takrat neopaženih arhitekturah, ki imajo svojstveno duhovno moč. Alvar Aalto, eden najbolj poetičnih arhitektov modernizma, je trdil, da lahko arhitekturo sodimo šele 50 let po njeni izgradnji. Atraktivna podoba za kvaliteto arhitekture ni dovolj, saj prostora ne doživljamo le vizualno, ampak s celim telesom. Mimogrede, v kratkem bo izšel slovenski prevod knjige The Eyes of the Skin Juhanija Pallasme, izjemnega misleca in neprizanesljivega kritika sodobne arhitekture. Knjiga govori prav o enostranskosti naše kulture, ki temelji na hegemoniji vidnega.

Glede konservativnosti pa gre verjetno bolj za pomisleke v zvezi s tem, kaj je v našem času napredno. Po vseh tehničnih katastrofah, ki smo jim bili priče v zadnjih desetletjih, od Bophala, Černobila, concorda, Kurska, bolezni norih krav do nepredvidljivih posledic globalnega segrevanja, je naš odnos do tehničnega napredka lahko le ambivalenten. Optimistična vera v razvoj je bila razumljiva v začetku 20. stoletja, danes pa nima trdnih temeljev. Ali sploh še lahko govorimo o napredku, če je tretjina svetovnega prebivalstva brez redne zaposlitve, razkorak med revnimi in bogatimi pa se pospešeno povečuje prav s pomočjo novih tehnologij.

Skratka, tudi v arhitekturi ne moremo mimo vprašanja, ali in koliko je tehnika sploh še pripomoček za dosego človeških ciljev ali pa je le sama sebi namen. Ali je stavba s steklenim ovojem in videzom visoke tehnologije napredna, če porabi več energije kot zgradbe, ki so bile grajene pred stotimi leti? In ne nazadnje, tehnični razvoj ni v nikakršni povezavi z arhitekturno poetiko.

Kako torej ocenjujete sodobno slovensko arhitekturo?

Da ne bo pomote! Moje mnenje je, da je sodobna slovenska arhitektura zelo kvalitetna in povsem primerljiva s tistim, kar gradijo v najbolj razvitem delu sveta. To nam priznavajo predvsem v tujini, kjer se čudijo, da tako majhen narod premore toliko dobrih arhitekturnih stvaritev.

Vprašanje pa je, koliko ima novejša slovenska arhitektura še lastne kulturne identitete, koliko pa je le refleks svetovnega dogajanja. To je danes problem vseh dežel, ki se ponovno pridružujejo Evropi. Zakaj govorim o tem? Ker v dobi globalizacije izginja v prostoru predvsem tisto, kar je majhno in pristno. Ne glede na to, kje živimo, so si naša življenja podobna. Danes pogrešamo kulturno raznolikost in avtentičnost; na to kažejo tudi turistična potovanja. V tem smislu verjamem, da prihaja čas, ki bo bolj naklonjen pristnosti periferij kot metropolam, ki so si vse bolj podobne in kjer je vsega preveč. Že danes je arhitektura dežel z obrobja, na primer Portugalske, Španije, Finske, Irske, neprimerno bolj zanimiva kot tisto, kar gradijo v Nemčiji, Italiji ali Franciji. Podobno je v umetnosti, filmu… to bi bila lahko tudi naša priložnost. Toliko bolj, ker je v zahodni Evropi veliko zanimanje za dogajanje v deželah nekdanjega vzhodnega bloka, kamor prištevajo tudi nas.

Kateri vaš projekt vam je najbolj pri srcu?

Vsekakor objekti pokopališča Srebrniče pri Novem mestu.

To vaše delo je poželo tudi največ priznanj in nagrad!

Verjetno to delo izraža moj odnos do arhitekture in očitno so različne žirije v tem prepoznale določeno kvaliteto. Gre za objekte v gozdnem pokopališču. Zame je bolj vznemirljivo graditi v naravnem okolju kot v urbanem. Dialog z naravo je zelo primaren, hkrati pa tudi nič manj občutljiv kot v mestu, kjer se arhitekt sooča z zgodovino, tradicijo, s tistim, kar so ustvarili drugi. V arhitekturi me bolj zanima tišina kot hrup. Želel sem ustvariti okvir ali zavetje poslednjega slovesa. To je lahko le prostor miru in tišine, nekakšen umik iz sveta, v katerem živimo.

Študirali ste pri Edvardu Ravnikarju, najpomembnejšem slovenskem modernistu. Letošnje leto bi moralo biti posvečeno njemu, saj decembra mineva sto let od njegovega rojstva. Pa vendar smo letos spet in ponovno obhajali Plečnika, tokrat 50. obletnico smrti. Ali ni že končno napočil čas, da stroka in tudi kulturna javnost obrneta svoj pogled od Plečnika k Ravnikarju?

Hvala za to misel. Povsem se strinjam z vami, saj se tudi v tujini že kaže vse večji interes za Ravnikarjevo delo. V opravičilo pa, Ravnikar je bil rojen decembra, in takrat organiziramo v Cankarjevem domu mednarodni simpozij o Ravnikarjevem delu. Poleg simpozija bo v Jakopičevi galeriji velika razstava njegovih del, na prostem bo razstava fotografskega natečaja, ki je vezan na Ravnikarjevo arhitekturo, pri Slovenski matici bo izšel zbornik Ravnikarjevih tekstov, kasneje pripravljamo tudi monografijo o njegovem delu itd. Ob tem lahko le upamo, da se bo našel nekdo, ki se bo s takšno predanostjo posvetil Ravnikarjevemu delu, kot se je Prelovšek Plečnikovi arhitekturi.

Naj rečem nekaj bogokletnega: Ravnikarjev vpliv v slovenski arhitekturi je širši in močnejši od Plečnikovega. S tem ne želim primerjati kvalitete njune arhitekture, ker to niti ni mogoče. Plečnik je brez dvoma genialen arhitekt. A Ravnikar ni bil le izjemen arhitekt, temveč tudi karizmatičen pedagog in pronicljiv publicist. Bil je človek z neverjetno širokim miselnim horizontom. Plečnikova šola je bila klasična mojstrska delavnica, kjer so vajenci poskušali slediti mojstru, to se tudi pozna v mnogih delih njegovih učencev. Ravnikarjev seminar pa je bil svojevrstna šola mišljenja. Bil je družbeno angažiran laboratorij arhitekturnega, urbanističnega in oblikovalskega raziskovanja. Zato je iz njegove šole izšla vrsta arhitektov, ki so postavili temelje slovenskega oblikovanja, urbanizma, teorije, publicistike in seveda arhitekture. In na vseh navedenih področjih je Ravnikar pustil sled, ki je vidna še danes.

Lahko rečemo, da je Ravnikar ustanovitelj moderne slovenske šole za arhitekturo v Ljubljani. V zadnjih letih pa je ta šola na preizkušnji sprememb bolonjske deklaracije, torej evropske visokošolske reforme. Kako vi vidite družbeno vlogo arhitekta, ki bi na primer zaključil študij po treh letih?

V času priprav novega študijskega programa v skladu z bolonjsko deklaracijo sem bil prodekan za študijske zadeve. Bil sem zelo razdvojen, saj sem se strinjal z vsemi pomisleki takratnega rektorja dr. Mencingerja. Bolonjska deklaracija prinaša v evropski prostor zmanjševanje razlik, vendar na račun zniževanja standardov in ravni izobrazbe. To bi moralo skrbeti vsakogar, ki uči na univerzi. Drugo vprašanje pa je, kaj sploh je izobrazba arhitekta? Namreč, arhitektura ni eksaktna veda. In ne da se je učiti tako kot ekonomijo ali pravo izza katedra. Arhitektura je del kulture, ustvarjalnosti in celo umetnosti, kar pomeni, da je v veliki meri avtobiografska, torej je tudi pri presojah kvalitete in bistvenih vprašanj stroke zelo subjektivna. Kaj pomeni nekoga naučiti arhitekturo, je neoprijemljivo. Sam bi rekel, da se arhitekture pravzaprav ne da naučiti, lahko pa nekomu pomagamo, da postane arhitekt. Ali je za to potrebno tri, pet ali sedem let? V treh letih si študent lahko pridobi nekaj tehničnega znanja, ki je potrebno za delo v biroju, ne more pa se v tako kratkem času usposobiti za samostojno ustvarjalno delo. Večina uglednih evropskih šol zato vztraja pri enovitem petletnem študiju arhitekture. Edino prednost bolonjske reforme študija pa vidim v možnosti prehajanja študentov z ene fakulteti na drugo.

Predvsem pa sem vedno bolj prepričan, da študijski program nima kaj dosti opraviti s kvaliteto študija. Kvaliteta študija je odvisna od ljudi, ki učijo. Arhitektura je v tem pogledu podobna filozofiji. Dobre filozofske šole so tiste, na katerih učijo vidni filozofi, ki so sposobni študenta uvesti v filozofijo. Enako velja za arhitekturo.

S stavbno dediščino se je v preteklih 15 letih družbene tranzicije, ki je pomenila tudi vzpostavitev novih vrednot (predvsem zasebne lastnine), ravnalo neodgovorno, še posebno z arhitekturo druge polovice 20. stoletja. Kaj storiti?

Šestdeseta leta so verjetno najlepše obdobje slovenske arhitekture. Profesorju Ravnikarju je tedaj uspelo oblikovati generacijo mladih ljudi, ki so ustvarili arhitekturo z razpoznavno kulturno identiteto. Pravzaprav ne gre za slovensko arhitekturo, saj arhitektura ne pozna nacionalnih ali državnih meja. Gre za gradnjo, ki se odziva na posebnosti prostora, drugače na Krasu kot v Prekmurju in drugače v Kranju kot v Kopru. To ni modernistična arhitektura internacionalnih kanonov, ki veljajo ne glede na to, kje stavba stoji. Gre za sintezo modernističnih načel in regionalnih stavbnih posebnosti. Takšno razumevanje stroke je bilo v tistem času izjemno celo v svetovnem merilu. Pionirsko delo v tem smislu je bila Ravnikarjeva dvoranska stavba občine v Kranju, ki je danes v katastrofalnem stanju, kar je dovolj zgovorno.

Zaradi vsega povedanega bi lahko veljalo prepričanje, da moramo skrbeti za to arhitekturo enako pozorno, kot naj bi spomeniškovarstvena služba skrbela za baročne, renesančne in druge zgodovinske objekte. Ali smo dosegli tovrstni konsenz v družbi?

Žal ne! Mnoga najvidnejša dela tistega časa so že porušena ali uničena z nestrokovnimi prezidavami. Seznam je vse daljši: porušen je hotel Prisank v Kranjski Gori arhitekta Janeza Lajovica, podrte so Učne delavnice in Tiskarna Jožeta Moškriča v Ljubljani ter Gorenjski sejem v Kranju Savina Severja, prezidan je Motel Grosuplje Grege Košaka, uničen je trgovski paviljon v Šiški Miloša Bonče, prezidujejo se Ravnikarjeva dela, celo avtentičnost Plečnikovih del je ogrožena. Očitno dediščini moderne arhitekture nismo dorasli, saj jo uničujemo s soglasjem pristojnih inštitucij, ki so zadolžene za njihovo varovanje. Pa čeprav gre za izjemno kvalitetna dela, ki so prepoznavno naš, slovenski prispevek k svetovni arhitekturi 20. stoletja.

Ljudje, ki imajo danes kapital in moč odločanja, ne kažejo pretiranega zanimanja za kulturo. Prostor in lokacije so postali vir enormnih in na lahek način pridobljenih zaslužkov. Pri tem ni nikakršne obzirnosti in spoštovanja do obstoječih kvalitet prostora.

Kulturna avtentičnost našega prostora zato pospešeno izginja. Poleg tega jo ta hip ogroža še seznam projektov, s katerimi nameravamo postati "svetilnik" razvitega sveta: poleg omenjenega evropskega muzeja Krasa še najvišja piramida na svetu sredi Vipavske doline, namenjena muzeju letalstva, največja igralnica v Evropi v rokah ameriškega kapitala, umetni otok v obliki delfina, največji nakupovalni center v Evropi itd. itd. Očitno bi radi Slovenijo spremenili v ceneno zabavišče, namenjeno zlasti prebivalcem bogatejših dežel. Vsi ti projekti so posledica pomanjkanja samospoštovanja, ki kaže, da ne cenimo tistega, kar imamo: izjemnih naravnih kvalitet in bogate kulturne tradicije.

Zato se večkrat sprašujem, kako vidijo Slovenijo tisti, ki jo upravljajo. Kratkovidna pamet, ki namerava s svetovnimi atrakcijami popeljati Slovenijo v gospodarski razcvet, nosi v sebi nevaren provincializem. Obenem so navedeni projekti izraz skrajno naivne vere, da bodo Slovenijo oblegali tuji turisti, ker bo naša piramida višja od Keopsove. Takšno mišljenje kaže, milo rečeno, izjemno nizko raven kulture.

Kako pa ste zadovoljni z urejanjem prestolnice v preteklih devetih mesecih? Vaš kolega, arhitekt Janez Koželj, je kot podžupan pristojen za urbanizem in prostorski razvoj mesta.

Devet mesecev je prekratko obdobje, da bi nova mestna oblast lahko dokazala uspešnost pri urejanju mesta. Ta hip ne vidim človeka, ki bi bil strokovno bolj kompetenten za usmerjanje mestnega urbanizma kot Janez Koželj. Obenem lahko z gotovostjo trdim, da je Koželj človek, ki se ga da prepričati, ne da pa se ga kupiti, kar je danes enako pomembno kot strokovnost, saj je za vsako politično odločitvijo ekonomski interes. Ljubljana že skoraj dve desetletji stagnira, ker je žrtev strankarskih razprtij. Po zadnji izvolitvi župana pa je prestolnici obrnila hrbet še država. Zato je težko verjeti, da bo županu uspelo uresničiti prostorske projekte s predvolilnega programa, če bo resnično spoštoval urbanistično in arhitekturno stroko. Uspešnost urejanja Ljubljane je zato odvisna predvsem od tega, ali bo Koželj sposoben ubraniti stroko pred kratkoročnimi političnimi interesi.