O Kitajski mi je večkrat govoril prijatelj Ignac Golob, diplomat, ki je bil v Pekingu odpravnik poslov v času kulturne revolucije (1957). Nagovarjal sem ga, naj svoje vtise zapiše. Poduhovičil je, da bi takim spominom dal naslov: Njih sedemsto milijonov in jaz - kranjski ptiček. Ko sem se pripravljal na novo delovno mesto, jih je bilo že milijarda dvesto milijonov.
Pred odhodom v Peking je znance skrbelo, ali bom Kitajce sploh razlikoval, saj da so si tako podobni. Opazoval sem jih več let. Na zunaj so si bolj podobni kot mi, na videz drobni, na severu višji in na jugu manjši. Po telesu niso poraščeni kot belci, zato so nas najbrž že prehiteli v razvoju. Od prvega dne sem jih z lahkoto razlikoval, motilo pa me je, da sem včasih komaj ločil moškega od ženske. Spomin me je pahnil v študentska leta, ko smo hodili v Operno klet. Tam je zvečer raznašala časopis znana slovenska pesnica v oprijetih hlačah in fantovsko pristrižena. Nekoč jo je okajen gost vprašal: "Kaj pa si - baba ali dec?" Ošvrknila ga je s stavkom: "Če bi bil ti moški, bi moral vedeti!" Takrat sem ji zaploskal, zdaj pa tudi sam včasih nisem vedel.
V Pekingu sem ostal pet let. Bilo mi je v veselje in breme, da so v mojem času Kitajsko obiskali skoraj vsi najvišji predstavniki Slovenije. Diplomacija se je močno spremenila, tudi komunikacije državljanov - preko televizije se ogledujejo vsak dan. V diplomaciji niso več glavni problem podatki, temveč kako prepoznati, kateri so pomembni, tudi ne, kako jih uporabiti v svojo korist, temveč kaj je sploh lastna korist v prepletenih odnosih v svetu. Kljub vsej praznosti diplomatskih turnirjev so osebni stiki državnikov, njihova medsebojna merjenja, z napuhom velikih in uslužnostjo ter preračunljivostjo majhnih vred, nepogrešljivo lepilo v prizadevanjih, da bi obdržali svet skupaj.
Razlikujemo delovne in državniške obiske. Delovni so posvečeni določenemu vprašanju, so kratki, tudi enodnevni, brez odvečnih ceremonij in pevskih zborov. Državniški pa polagajo temelje, zasajajo drevesca, podpisujejo dokumente, preskušajo kemijo osebnih stikov in razkazujejo državno perje v najlepših barvah. Zato državni obiski trajajo dlje, še posebno Kitajske in še posebno, če so prvi.
Obiski zunanjega ministra Lojzeta Peterleta, predsednika vlade dr. Janeza Drnovška in predsednika države Milana Kučana na Kitajskem so bili državniški. Zaznamovali so razmerja s kitajskim delom planeta, pospešili so ali pognali v tek več konkretnih projektov sodelovanja, povečali so razpoznavnost Slovenije tam in, upam, razširili včasih kot špranja ozko slovensko nebo.
Obisk Kitajske je sprehod po kontinentu. V Ljubljani smo na ministrstvu za zunanje zadeve vedno razmišljali, kam naj peljemo tuje goste, tudi zaradi stroškov: glavna smer je bila Gorenjska - Bled, Brdo, Strmol; druga smer Obala - Postojna, Koper, Portorož; zadnja in redka pa - Štajerska in Prekmurje. Ko pa Kitajci peljejo goste na vzhod ali jug, potrebujejo več dni in letalo, kot da bi gosta popeljali iz Finske v Grčijo in Španijo.
Kitajci so v Pekingu najvišje goste nameščali v zaprto območje Diaoyutai, kjer so nekoč cesarji lovili ribe. To je zaprt kompleks okoli 20 palač, ki so povezane z jezerci, mostički in vrtovi. Vile so oštevilčene, nobena pa nima številke ena, da bi se izognili sumu, da dajejo komu prednost, pa tudi ne številke 13, ki bi lahko koga motila.
Šele ob visokih obiskih sem spoznal, kako zanimivi in različni smo Slovenci. Namreč, če srečaš tri ameriške državnike, poznaš vse: znan je način njihovega sproščenega in hkrati arogantnega nastopanja. Tudi pri drugih je enako: Anglež z enim izdihom in brez rok izreče pet besed, Francoz s pomočjo ene roke morda deset, Italijan pa jih z vsemi štirimi komaj spravi skupaj dvajset. Tipični so tudi mnogi drugi državniki - slovenski pa so popolna izjema. Vsak je svet zase.
Najprej je Kitajsko obiskal podpredsednik vlade in zunanji minister Lojze Peterle, in sicer junija 1994, s skromno delegacijo, novinarji in skupino poslovnežev. Glavna tema pogovorov je bila gospodarsko sodelovanje. Dogovoril se je za več sporazumov in za Drnovškov obisk, obnovil je povabila za obiske v Sloveniji, tudi obrambnemu ministru Chi Haotianu, ki ga je vabil minister Janez Janša. Kitajci so podprli naše prizadevanje za odpravo embarga na uvoz orožja, slovenska stran pa je obnovila spoštovanje politike "ene Kitajske", to je nepriznavanja Tajvana. Peterle je obiskal provinco Jiangxi na vzhodu in mesti Guangzhou in Shenchen na jugu.
Peterle je na mah osvojil Kitajce. Od prvega trenutka do odhoda je nenehno razlagal, kaj smo, kako smo in kaj vse še bomo Slovenci, poleg aktualnih je navajal tudi zgodovinske podatke, narodne pesmi, otroške spomine in dovtipe - bil je prijazen, prepričljiv, duhovit, vsak hip zgovoren. Večkrat se je iskrilo.
V Diaoyutaiu je dobil v eni od palač ogromen apartma, v katerem sta bili poleg številnih sob tudi dve spalnici - ena v zahodnem in druga v kitajskem slogu. Peterle nas je povabil na pogovor ob pijači, glede spalnic pa je bil v zadregi: "Rad bi spal v zahodni, kot sem vajen - rad pa bi tudi izkusil vzhodno." Končno se je odločil: "Do polnoči v eni in potem do jutra v drugi."
V provinci Jiangxi so mu priredili neverjetno večerjo: okoli trideset jedil, nič manj zdravljic, glasba in petje. Ko se je zahvaljeval, je rekel: "To je najlepša večerja, kar sem jih doživel, zato bi rad nazdravil kuharju in se mu zahvalil." Kitajci so staknili glave, nekoliko začudeni. In po desetih minutah sta iz kuhinje prikorakala dva v beli opravi. Predstavili so ju Peterletu: "Ta je glavni kuhar, ta pa partijski sekretar kuhinje." Z obema je nazdravil in potem smo skupaj še zapeli. Po Peterletovem odhodu mi je rekel znanec s kitajskega zunanjega ministrstva: "Nisem vedel, da so Slovenci tako temeljiti, vedri in duhoviti." Prikimal sem in rekel: "So tudi taki."
Potem je prišel premier dr. Janez Drnovšek, februarja 1995. V delegaciji so bili ministri, namestniki ministrov, strokovnjaki in ženska ekipa iz njegovega kabineta. Srečal je najvišje predstavnike Kitajske, sodeloval je na poslovnih konferencah in obiskal provinco Sečuan. Poudarek obiska je bil na gospodarstvu: predlagal je večjo in bolj uravnoteženo menjavo, govoril je o naši trgovini s Tajvanom in potrdil slovensko spoštovanje politike "ene Kitajske".
Priredil sem sprejem za nekaj sto kitajskih poslovnežev. Tudi Drnovšek je osvojil Kitajce, a na drug način. Govoril je - malo, malo, toda zelo odmerjeno, izbrano in prijazno. Zdelo se je, da govori tudi, kadar molči in pričakujoče gleda okoli sebe. Kitajci so dali tudi letalo, ki je delegacijo preneslo v Chengdu, glavno mesto province Sečuan. Polet je trajal dve uri in pol. Sredi poti so sporočili iz Chengduja, da so zaradi megle zaprli letališče.
K omizju na letalu je stalni spremljevalec privedel starejšega Kitajca. Predstavil ga je Drnovšku kot enega od treh generalov, ki spravijo letalo na tla tudi v najgostejši megli. General je zagotovil našemu predsedniku, da bo vse v redu. Drnovšek je ostal negiben: z očmi je pokimal in rekel: "Verjamem, da smo v dobrih rokah." To - in nič več.
Pomislil sem, kaj vse bi v takem trenutku povedal Peterle. Kasneje sem generalu poslal posebno zahvalo in knjigo o Sloveniji! In ko se je Drnovšek poslovil, mi je prijatelj z ministrstva rekel: "Nisem vedel, da so Slovenci tako redkobesedni, jedrnati in premišljeni." Pokimal sem in rekel: "Tudi taki so."
No, oktobra 1996 pa je prišel Milan Kučan. Kitajci so imenovali pripravljalni odbor: načrtovali smo sleherni del obiska, povabili so me tudi na poslušanje naše himne, če jo dobro igrajo. Z njim so bili ministri, več namestnikov, strokovnjaki in člani predsednikovega kabineta, gospodarska ekipa. Predsednik je obiskal še Šanghaj, kjer so odprli Tomosovo tovarno motorjev, in mednarodni sejem v Cantonu, srečal je guvernerje več provinc, obiskal razvojne cone, inštitute in spregovoril gospodarstvenikom, v Pekingu je imel tiskovno konferenco.
Kitajci so tudi Kučana sprejeli s priznanjem in začudenjem. Ko smo obiskali del Kitajskega zidu (uro vožnje iz Pekinga), so bili v zadregi. Zid ima tudi zelo strme odseke, stopnice so visoke in gladke, vzpon je dokaj naporen. Toda naš predsednik je pohitel po strmini tako, da so ga utrjeni kitajski varnostniki, ki so mu morali slediti v koraku, komaj dohajali. Ob tem obisku se je pojavil dovtip: Kučan da je želel kupiti 670 kilometrov Kitajskega zidu, da bi ga postavili na mejo s Hrvaško, a so mu Kitajci odvrnili, da imajo maloprodajo v Šanghaju.
Kot Peterleta in Drnovška so tudi Kučana v Pekingu povabili na večerjo v staro restavracijo Pekinška raca. Ko so bile race pečene, je k predsedniku stopila okrašena rezalka, s hitrimi gibi je zrezala z race kožo in tanke plasti mesa ter oboje z začimbami spretno zavila v pripravljene majhne palačinke. To ni enostavno. Kučan jo je prosil, naj ponovi. Potem je pogledal po omizju, kjer so drugi le nemočno zavijali z očmi. Vstal je in soprogi Štefki, zatem pa še dvema damama lastnoročno zavil pekinško raco. Kitajci so samo strmeli. In ko smo mu na letališču pomahali, mi je stari prijatelj rekel: "Nismo vedeli, da so Slovenci tako spretni, vzdržljivi in pozorni - če je tako pomagal ljudem za mizo, kako šele skrbi za državljane doma!" Prikimal sem in rekel: "So tudi taki!"
No, potem so prišli še drugi - Pahor, Hvalica, Rupel, in še za vsakim sem zadihano ponavljal: "So tudi takšni". Zdaj mi je žal, da ni bilo tudi Janše. Ne vem sicer, kaj bi mi rekel kitajski prijatelj, sam pa bi brez dvoma odgovoril. "Takih pa nimamo več."