Približuje se trinajsta izdaja La vie en rose, ta ponedeljek, ponovno z Vito Mavrič kot gostiteljico večera.

Pravite, da se ljudem dogaja spiralni spust proti dnu okusa, in s prstom kažete na promotorje, organizatorje, glasbeno mašinerijo. Kdo sliši vas, ki se ukvarjate z drugačno glasbo?

Saj veste, kako je s tem: med poslušati in slišati je velika razlika. Saj ne gre za kakšno veliko zaroto. Povprečnost se pač hrani sama s sabo in v tej samozadostnosti sama sebi postavlja standarde, ki jih za vsak slučaj ob vsaki novi priložnosti še malo spusti. Ko že misliš, da nižje ne gre, te vedno znova preseneti. Mislim, da okus ne obstaja kar sam po sebi, ampak se ustvarja. Saj si v principu vsak poslušalec sam izbere glasbo, ki jo posluša, in v tem ne vidim težav. Zmoti pa me vsiljeno prevladujoče prepričanje, da so spuščeni standardi pogoj za dvig popularnosti. To je v vsakem primeru manj posrečena novodobna pogruntavščina. V resnici je vse skupaj le alibi za pomanjkanje idej, znanja in navdiha.

Ta drugačna glasba, kot jo imenujete, torej šanson, je z leti pridobila svoje občinstvo, naš festival La vie en rose pa je profiliral tudi svojski pogled na izvajalce, ki jih promovira. Ne eni ne drugi niso zanemarljiva manjšina, so le v precejšnji defenzivi. Vsakič znova me preseneti, koliko izjemnih kreativnih ustvarjalcev premore Slovenija, žalostno pa je, da je za mnoge od njih naš oder edini veliki oder, na katerem se lahko predstavijo. Podobno velja za občinstvo. La vie en rose enkrat na leto dokaže, kaj se da narediti, ampak do naslednjega leta ostane izjema. Rekla bi, da enako velja za festival Godibodi. Potencial je ves čas tu.

Je šanson snobovska umetnost ali plebejska zabava? Zakaj vendarle ni trenja okrog te glasbe?

Šanson ni ne eno ne drugo! Kar pa ne pomeni, da ta nenaravna in škodljiva getovska delitev ne obstaja. Pa še kako obstaja. Črno-bela delitev je posledica poenostavljenega in nekritičnega shopinga v supermarketu popularne kulture; "visoka", torej snobovska kultura, je bližnjica do "kakovosti", "plebejska", torej lahkotnejša, pa bližnjica do zabave. Vendar nič od tega ni res, tako piše zgolj na ovitku. Šanson kot tak pravzaprav združuje, kar se zdi z današnje pervertirane perspektive tako rekoč nezdružljivo: je kakovostna zabava, ki pa je hkrati v nekakšnem vakuumu, v zlati sredini, kjer se križata umetnost in razvedrilo. Tu je uspeh najtežji in zato je gneča najmanjša.

Koliko sodobnemu šansonu uspeva presegati nostalgičen prizvok ritmov besed in glasbe? Kje išče inspiracije?

Glejte, vsa glasba, ne samo world music, je danes globalna, možno je vse, vplivi in inspiracije so brez meja. Dober primer je pevka Zaz, ki je pred kratkim obnorela vso Evropo. Konkretno, La vie en rose je odprt za vse, čeprav se konceptualno rada vračam h koreninam šansona. To se mi zdi nujno, vendar se pri tem nikakor ne ustavljam zgolj pri nostalgiji, bilo bi preveč enostavno in prozorno.

Šanson nikakor ne temelji na zvoku harmonike iz zakotnih pariških ulic nekje med obema vojnama, to je čisti stereotip. Principi šansona tistega časa so temeljili na "ljudskosti" in "umetnosti", to je bilo eno in isto. Ravno skozi to prizmo se je naš festival vsa ta leta definiral: vrhunski glasbeno-gledališki dogodek, ki si postavlja visoke standarde, kakovostna besedila in glasba ter izvajalci, ki imajo kaj povedati. Pa naj gre za šansonjerje, kantavtorje ali raperje. Edini kriterij je kakovost. Trend seveda gre naprej in ne nazaj.

Zakaj danes nič več ni samoumevno? Recimo odnos (države, ljudi, ustvarjalcev samih...) do (kakovostne) glasbe.

Popularna glasba sčasoma postane klasika. V zadnjih nekaj stoletjih je humanistična, civilizirana in civilna družba poskrbela za to, da so se vsaj vrhunci glasbenega izročila ohranili. Lep primer takšnega vrhunskega, živega glasbenega muzeja je recimo opera. Kljub relativno visokim stroškom. V sodobnih državah je skrb za to prevzela celo kulturna politika. Vse to pri nas ni več samoumevno, v preteklosti pa je bilo. Četudi kak politik ni bil preveč "kulturen", vsaj ni hotel izpasti nekulturen. Bojim se, da nastopajo časi, ko jim je tudi to vseeno. Kamor gre politična kultura, tja gre tudi kulturna politika. Položaj šansona je zato še toliko težji. Roko na srce, položaj je obupen!

Že pred leti ste napovedali, da se morate pokloniti velikemu mojstru Bojanu Adamiču. Kaj je s svojim šansonom oziroma popevko doprinesel v slovensko zgodovino?

Bojan Adamič ni prvi in ne zadnji od zaslužnih mojstrov šansona, ki sem jih postavila na piedestal, ki jim pripada. Stoletnica njegovega rojstva je odlična priložnost, da spomnimo javnost na kriterije, o katerih sva ravnokar govorili. Šanson je živa umetnost, vitalna že tako dolgo, da se ob ustvarjanju koncepta La vie en rose lahko brez slabe vesti poigravam med prepletanjem tako krstnih izvedb kot retrospektive. Na ta način tradicijo soočim z aktualno produkcijo. Mladim izvajalcem pa v izziv ponudim možnost, da na novo prebirajo dela starih mojstrov.

Adamičeva glasba v novih preoblekah oziroma v novih aranžmajih in izvedbah z avtorskim pristopom je pravzaprav eden tipičnih konceptov La vie en rose in mojega Café teatra. Smo kot nekakšen samoiniciativni izvajalec kulturne politike za področje šansona. Šalim se, a nisem daleč od resnice. Iz Adamičevega obširnega in raznolikega opusa, kjer imajo v tem primeru seveda najpomembnejše mesto popevke in šansoni, sem izbrala vse tisto, kar ga na tem področju dela nesmrtnega. Nekateri šansoni se bodo dotaknili tudi njegovega ustvarjanja za gledališče in film. Ob vsej bogati širini njegovega ustvarjanja je filmska glasba verjetno najobsežnejša ter ob popevki in šansonu tudi najpomembnejša.

Kako ste se sploh zakopali v ta obsežen opus?

V vseh dvanajstih letih ustvarjanja La vie en rose večerov mi še ni bilo težje sestaviti koncepta. Preposlušala sem skoraj ves njegov arhiv, ubijalo me je dejstvo, da moram njegov opus nekako stlačiti v dve uri. Kar se je zdelo na prvi pogled nemogoče, mi je po dolgih, neprespanih nočeh le nekako uspelo. Izluščila sem vsaj vse pomembne segmente njegovega opusa.

Z njim sem delala njegovo zadnje odrsko delo, igrala sem v opereti Sneguljčica. Ogromno sva se pogovarjala ob ustvarjanju tega projekta. Vsak dan sem imela zanj pripravljen cel seznam vprašanj. Debatirala sva in debatirala, a sem bila premlada. Mislila sem, da sem ga dobro poznala, a zdaj vem, da ga nisem. Njegovo delo je zakladnica, po kateri lahko brskaš in brskaš ter vedno odkriješ kaj novega. Povsem me je prevzela njegova ustvarjalna dediščina in žal mi je, da vsega tega nisem poznala že prej. Toliko novih vprašanj bi imela zanj.

Osebna izkušnja z mojstrom Adamičem je precej dragocena, kajne?

V scenariju za La vie en rose sem zapisala: Bojan Adamič. Mojster za vse in mojster za vse čase! Tako ga skoraj najlažje opredelim. Res sem ga iskreno občudovala. Nikoli ni bil konservativen, vedno ga je zanimalo vse, kar je bilo novo. Ko je leta 1945 kot pionir slovenske zabavne glasbe pričel dolgotrajno borbo za uveljavitev velike in sporne novosti, jazza, je imel za sabo že petnajst let jazzovskih izkušenj. Zato sem se pri koncipiranju tega večera podala na potovanje v več smeri - šla sem po poteh njegove kariere, kot tudi lastne zgodovine. Začelo se je kot izlet v neznano, na katerem se je zdelo, da se bom vrtela v začaranem krogu. Potem pa je naenkrat vse postalo logična in zaključena celota, našla sem tistega Bojana Adamiča, ki ga bom zdaj predstavila.

In na neki način sem našla tudi sebe. Ravno po Adamičevi zaslugi se je izraz šanson v Sloveniji udomačil, po zaslugi njegovih vizij pa sem tudi sama ustvarila ta del svoje kariere. Nekaj let po njegovi smrti in smrti Boruta Lesjaka sem občutila prvo pravo praznino. Café Teater se je takrat že ustalil, šanson pa je domoval zgolj še v arhivih Radia Slovenija. Nič več se ni dogajalo na tem področju, manjkal je Bojan in njegov nalezljivi entuziazem.

Spomnim se najinega prepira. In Bojan ne bi bil on, če debate ne bi razpredel. Izmenjala sva si kar nekaj pisem, še jih hranim. Bilo je v Rogaški Slatini na enem od večerov šansona, ki jih je organiziral. Mislim, da sem bila takrat tam najmlajša in temu primerno predrzna. Rekla sem mu, da je festival šansona v Rogaški Slatini čista iluzija, zgolj letno srečanje čudakov z menoj vred in nič več kot to. Rekla sem mu celo, da mu zamerim, ker ni vzgojil nobenega naslednika. A potem je kot iz topa ustrelil, da bom to jaz. Da sem ravno prav nora, pametna in nadarjena. Mislila sem, da se šali, bila sem namreč rosno mlada. Takrat si niti v sanjah nisem predstavljala, da bom kdaj vodila lasten teater, kaj šele festival šansona. Še zanimalo me ni kaj takega. Pred sabo sem videla samo odrske deske in sebe na njih.

Pa poglejte, kje sem danes: Café Teatru teče devetnajsto leto, La vie en rose je star dvanajst let. Kot bi me zaklel! Najhuje pri vsem skupaj pa je, da tudi jaz nimam naslednika! Če ta trenutek zaključim z La vie en rose, se festival nikoli več ne bo ponovil. Vse bo pozabljeno, v spominih zapisano in v arhivih shranjeno čudaštvo.

Ko vas spremljam skozi leta, kako osamelo pripravite ta slovenski večer šansona, se čudim, da ne omagate, omahnete. Kaj vas žene?

Sam šanson in tudi teater, seveda. Zakaj gre človek na goro? Ker je tam. Tam stoji in ti greš gor.

Entuziazem je po navadi tisto gonilo, ki išče, brska, premika gore, tudi na račun lastne eksistence, zdravja. Je to umetnikova usoda? O tem so pripovedovali že Brel, Piaf, Ježek...

Vprašanje, če je entuziazem sploh pravi izraz. Morda to tako deluje navzven. Prej bi rekla, da je to edini način, da živiš! Tudi omenjena trojica je o tem ne samo prepevala, ampak je tako tudi živela.

Kot levinja se borite tudi zasebno, telo vas je opomnilo. Do katere mere ste prevrednotili svoje vrednote, življenjski smisel, cilje?

Mah, kaj naj rečem? Borim se. S seboj in lastnimi demoni. To je najbolj iskren odgovor, ki vam ga lahko dam. Vsak dan sproti si rečem; če sem bila doslej v življenju hrabra, moram biti od zdaj naprej še bolj. Tudi bolezen te lahko marsikaj nauči. Jaz sem se končno naučila verjeti lastnemu instinktu. Ločiti zrno od plev. Znam se ustaviti in naučila sem se reči ne. To se mi zdi že velik napredek.

Pot, ki sem si jo izbrala v življenju, ni najlažja. Zahtevala je veliko odrekanja, veliko žrtvovanja, upornost. Same neprijetne dolžnosti. Ne jamram. Imela sem možnost izbire. Kot vsi. A sem se odločila za težjo pot, ker sem človek, ki potrebuje izzive. Večina se raje odloči za racionalni izbor, ta je seveda varnejši. Tudi sama sem v nekem trenutku preračunavala s to odločitvijo, a sem kmalu ugotovila, da bi se zgolj onesrečila, s tem pa še vse druge okoli sebe.

Večina preprosto verjame v to, v kar želi verjeti. Večina si ne upa tvegati, ker se vnaprej boji poraza. A pogum je zelo pomemben dejavnik v življenju. Zato sem raje ciljala na gol, včasih tudi z zaprtimi očmi. Če sem zadela vsaj stativo, sem si rekla: no, vidiš, Mavričeva, pa saj gre, dala si vse od sebe, samo vprašanje časa je, kdaj boš zadela gol. Ta občutek je neprecenljiv, držal mi je glavo nad gladino, tudi ko me je zdravje izdalo. Pogum in kanček norosti sta pomembna dejavnika v življenju. Če ju imaš, prebrodiš vse preizkušnje. Morda malo ranjen, a to je edini način, da živiš naprej. To je moja dnevna mantra, že vse življenje. Ni lahko, a gre. Korakoma.

Da bo La Vie en rose letos ponovno, gre zasluga tudi spodbudi in podpori stalne ekipe okoli vas. Še enkrat boste stopili na oder. Bo tokrat drugače?

Moja ekipa je dream team, sami neverjetneži, brez njih ne bi zmogla. Kako se počutim jaz? Po letu dni popolne pavze prvič spet na oder? Lepo in paradoksalno obenem: bolj ko je vse skupaj običajno, bolj je vznemirljivo! Nekje sem prebrala, kdaj so Sarajevčani dobili občutek, da je mir, da je resnično konec vojne: ko je spet začel voziti tramvaj. No, moj tramvaj spet vozi! Malce je obrabljen, a deluje.