Ker je zaupanje ena od pomembnih sestavin in/ali kazalnikov socialnega kapitala, ki naj bi bil po ocenah družboslovcev neke vrste "manjkajoči člen" pri pojasnjevanju razlik v razvitosti držav, nizka raven zaupanja v Sloveniji zagotovo ni spodbudna informacija. Pa čeprav znani slovenski pregovor pravi, da je previdnost mati modrosti. Zaupanje je namreč v pozitivni korelaciji z razvitostjo držav, zato naj bi prav (pre)nizka raven splošnega zaupanja in na splošno socialnega kapitala zavirala razvoj.

Socialni kapital, ki ga raziskovalci pogosto merijo ali celo enačijo s splošnim zaupanjem v soljudi, je zato, poleg človeškega kapitala, vse bolj priljubljena raziskovalna tema. Konec koncev zaupanje sploh omogoča kakršnokoli sodelovanje in transakcije med ljudmi, in to ne zgolj finančne.

Čeprav raziskave o zaupljivosti Slovenijo uvrščajo v različne dele lestvic, na nobeni ne prednjačimo. Raven zaupanja se povsod izkaže kot nizka, rezultati pa nekoliko odstopajo predvsem zaradi različnega zajema podatkov. Prej omenjeni rezultati izhajajo iz Svetovne raziskave vrednot iz obdobja 2005-2008, ki je anketirancem na vprašanje, ali je ljudem večinoma mogoče zaupati, ponujala možnost zgolj dveh odgovorov - bodisi da je večini mogoče zaupati ali pa da je treba biti precej previden. Evropska družboslovna raziskava daje anketirancem na voljo 11-stopenjsko lestvico ravni zaupanja, in po tej se Slovenija uvršča nekje v drugo polovico evropskih držav, vendar še vedno prednjači nezaupanje.

Slaba zgodovinska dediščina

Nizka stopnja splošnega zaupanja se običajno povezuje z zgodovinsko dediščino. "Postsocialistične družbe oziroma nove članice Evropske unije naj bi nizko zaupanje podedovale od prejšnjega avtokratskega, v nadzor usmerjenega režima, podobno pa naj bi veljalo tudi za južne članice EU, Portugalsko, Grčijo," pojasnjuje dr. Frane Adam s Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Vendar pa je, tako Adam, ta razlaga le delno uporabna, saj so med postsocialističnimi državami velike razlike, hkrati pa največje zaupanje v soljudi kažejo prebivalci držav, kot so Kitajska, Vietnam in Belorusija, ki so vse nedemokratičnega značaja. Poleg tega se je raven splošnega zaupanja na Madžarskem v primerjavi z osemdesetimi leti znižala.

Velike razlike v stopnji splošnega zaupanja med postsocialističnimi državami bi po Adamovem mnenju lahko temeljile tudi v procesu tranzicije. "Estonija je na nekaterih lestvicah, tudi po Svetovni raziskavi vrednost iz obdobja 2005-2008, uvrščena bistveno bolje, kot so uvrščene Slovenija, Slovaška, Poljska in Madžarska. Razlaga bi lahko bila, da so najbolj nezaupljive družbe, ki so v tranziciji doživele velike pretrese. V Belorusiji, recimo, se ni spremenilo skoraj nič - ohranil se je stari model kohezivnosti in je zato več zaupanja. Toda zakaj Slovenija, če pa je šla po gradualistični poti?" se sprašuje Adam.

Zato opozarja, da raziskave ne kažejo vse enakega stanja. Tako je po podatkih Organizacije za varnost in sodelovanje iz leta 2008 Slovenija uvrščena malenkost pred ZDA. "Spomnim se pripombe Roberta D. Putnama iz devetdesetih let, da lahko ZDA padejo na raven postkomunističnih družb, recimo Slovenije, kar naj bi bila prava katastrofa. Zdaj se je to zgodilo. Slovenija ima nekoliko višjo stopnjo zaupanja," pravi Adam. A hkrati opozarja, da so ZDA po Svetovni raziskavi vrednot precej mest pred Slovenijo, ki je na 76. mestu med 117 državami.

"V mednarodni literaturi ne poznam nobene dobre razlage o pomenu zaupanja, niti razlag, zakaj je splošno zaupanje visoko v državah, kjer 'po teoriji' ne bi smelo biti, na primer na Kitajskem. Prav tako nihče ne razloži, zakaj sodi Turčija med najbolj nezaupljive države na svetu. Približno razumemo le položaj skandinavskih držav, ker se zaupanje ujema z drugimi vidiki socialnega kapitala," še dodaja Adam.

Tudi institucijam ne zaupamo

V Sloveniji se je splošna raven zaupanja v zadnjih dveh desetletjih za malenkost okrepila. Na vprašanje "Če govorimo na splošno, ali bi rekli, da večini ljudi lahko zaupamo, ali menite, da je treba biti z ljudmi previden?" je v začetku devetdesetih let pozitivno odgovorilo okoli 16 odstotkov ljudi, zdaj se ta odstotek giblje okoli 21 odstotkov.

Podobno nizka raven zaupanja je značilna za odnos Slovencev do institucij države. Najbolj zaupamo policiji (30,1 odstotka), najmanj pa politikom (7,3 odstotka), medtem ko sta državni zbor (19,3 odstotka) in pravni sistem (19 odstotka) nekje vmes. Vsaj tako kažejo podatki Evropske družboslovne raziskave za leto 2008, v kateri so anketiranci raven zaupanja v posamezno institucijo ocenjevali na lestvici od 0 do 10. In po tej raziskavi smo daleč za najbolje uvrščeno Dansko, kjer policiji zaupa več kot 80 odstotkov ljudi, politiki pa slabih 35 odstotkov.

Dr. Niko Toš s Centra za raziskave javnega mnenja in množičnih komunikacij poudarja, da se Slovenija po teh kazalcih uvršča nekje na sredino lestvice evropskih držav in večinoma pred druge vzhodnoevropske države, čeprav se je prednost Slovenije iz začetka devetdesetih let zmanjšala. Rezultati najnovejše javnomnenjske raziskave, ki jo pravkar opravljajo, pa kažejo, da je gospodarska kriza zaupanje v institucije države dodatno omajala. Vendar Slovenija, tako Toš, v tem ni nič posebnega - enako se dogaja tudi v drugih evropskih državah. Tendenca zaupanja v institucije države je v Evropi negativna, z izjemo skandinavskih držav.

Da padanje zaupanja pomeni erozijo socialnega kapitala, je dejstvo, pravi Toš, in s tega vidika kriza nedvomno razkraja socialni kapital. Ob tem opozarja na številne ozke parcialne interese, konec koncev tudi sindikalne, ki ne delujejo nujno v dobro splošne blaginje vseh. In kako, če sploh, je mogoče okrepiti splošno zaupanje ljudi in s tem socialni kapital? Toš je prepričan, da se vse začne s politično kulturo oziroma pri vodstvih političnih strank, ki trenutno prikrivajo realno stanje, izpostavljajo konflikte in sovražnosti na vseh področjih. V politiki manjka racionalne refleksije, še dodaja.

Adam opozarja, da med raziskovalci ni enotnega stališča o povezanosti med medosebnim in institucionalnim zaupanjem. Nekateri menijo, da sta splošno zaupanje in zaupanje v institucije države pozitivno povezana, da gresta torej visoka raven splošnega zaupanja in visoka raven zaupanja v institucije skupaj. Vendar podatki iz Svetovne raziskave vrednot tega ne potrjujejo, pravi Adam. Pri zaupanju v vlado sta med prvimi 20 državami - vseh je 117 - od razvitih prisotni le Švica in Finska, opozarja Adam in dodaja, da so solidno uvrščene celo države z ekstremno nizkim deležem zaupanja v soljudi, na primer Turčija in Brazilija.

"Slovenija je prav na repu. Za njo so samo še Nemčija, Poljska, Peru in Makedonija. In prav zato se postavlja vprašanje, kaj v tej druščini počne Nemčija," je orisal Adam. Zato sam meni, da je nizko zaupanje prej "posledica cinične distance, nedelovanja pravne države in drugih mehanizmov demokratičnega nadzora kot pa vzrok za družbene težave".

Nezaupanje rodi nezaupanje

Ne le, da se Slovenci po ravni splošnega zaupanja uvrščamo na rep lestvice evropskih držav, tudi državljani drugih držav nam ne zaupajo kaj dosti. Iz sicer časovno že precej oddaljenih podatkov Eurobarometrove raziskave javnega mnenja iz leta 1995, ki je vključevala tudi vprašanje, koliko si državljani različnih držav zaupajo med seboj, je razvidno, da je povprečen Evropejec manj kot Slovencem zaupal le še Bolgarom in Turkom. Najbolj so bili zaupanja vredni Švicarji, Danci, Norvežani, Luksemburžani in Švedi.

Zanimiva ugotovitev takratne ankete je bila, da so bile države, ki so bolj zaupljive, ki so torej bolj zaupale drugim, tudi same deležne večjega zaupanja. Velja pa tudi obratno - države, ki so manj zaupljive, so deležne manjšega zaupanja, kar velja tudi za Slovenijo. Zanimivo bi bilo videti, ali se je raven zaupanja med državami do danes že kaj popravila, recimo zaradi vse tesnejše povezanosti evropskega prostora, ali pa jo je svetovna gospodarska kriza morda še dodatno spodkopala. Vendar novejših primerljivih podatkov ni na voljo, saj v okviru Eurobarometra tega vprašanja niso več postavljali.

Da nezaupanje rojeva nezaupanje, kažejo tudi rezultati v ekonomskih raziskovalnih vodah priljubljene igre zaupanja, po kateri imajo posamezniki na voljo določeno vsoto denarja, ki jo po lastni presoji lahko delijo z drugimi ali pa tudi ne. K deljenju denarja z drugimi jih spodbuja dejstvo, da lahko vsoto s tem potrojijo, sicer jim ostane le začetna vsota. "Trik" igre zaupanja je seveda v tem, da lahko "delivec" denarja ostane brez vsega, če mu soigralec nič ne vrne. Prejemnik se lahko namreč odloči, da bo celotno potrojeno vsoto obdržal zase. Po teoriji iger je zato edina racionalna odločitev "delivca", da denarja ne deli z drugimi, pa čeprav tako ne more dodatno zaslužiti. Mu pa zagotovo ostane začetna vsota.

Zaradi dejavnika zaupanja je v praktičnem poskusu vse drugače. Zaupanje, da bo prejemnik delivcu vendarle vrnil določen delež od potrojene vsote, večino delivcev prepriča v posredovanje denarja.

V eni takšnih iger so raziskovalci preverjali razlike v zaupanju med Evropejci na osi sever-jug. Ugotovili so, da so severnjaki manj pripravljeni deliti denar z južnjaki, pri čemer ta učinek z nabiranjem izkušenj skozi igro ni pojenjal, ampak se je celo krepil. Klasičen, na predsodkih utemeljen odgovor bi bil, da pač severnjaki južnjakom manj zaupajo, kar kažejo tudi raziskave javnega mnenja. Vendar so bile ugotovitve poskusa precej bolj zanimive. Res se je izkazalo, da so severnjaki za soigralce raje izbirali severnjake, toda tudi če so za soigralca izbrali južnjaka, mu v začetni fazi igre niso zaupali nič manj denarja kot severnjaku. Kupček zaupanega denarja je začel upadati šele z nabiranjem izkušenj z južnjaki.

Pomislili bi, da so južnjaki ves denar zadržali zase ali pa da so ga vračali precej manj od severnjakov. Slednje drži. V začetnih fazah so dejansko vračali manj denarja, vendar so se v nadaljevanju igre povsem približali "standardu" severnjakov. Težava je nekje drugje. Južnjaki so precej manj zaupljivi od severnjakov. Čez celotno igro so kot delivci denarja soigralcem posredovali manj denarja kot severnjaki. Torej ne gre za to, da bi bili južnjaki manj zaupanja vredni (da bodo torej več denarja obdržali zase), ampak za to, da so manj zaupljivi do drugih (menijo, da jim drugi ne bodo vrnili "poštene" vsote dobička). Južnjake tako "tepe" lastna nezaupljivost do drugih in igro zapuščajo z manj dobička kot severnjaki. Če to prevedemo v realno življenje, lahko rečemo, da je nezaupljivost kdaj tudi precej draga.

Svojevrstna igra zaupanja se ta čas odvija v območju evra, le da so delivci denarja in prejemniki vnaprej določeni. Članice EU, tudi Slovenija, so tiste, ki so in še bodo posodile denar Grčiji, Irski in Portugalski. Čeprav so pogoji igre vnaprej določeni - posojilojemalke morajo v določenem obdobju vrniti celotno posojilo z obrestmi vred -, pogodbeno razmerje še vedno sloni na zaupanju. Na zaupanju, da bo druga stran izpolnila pogoje iz pogodbe, kar "sodniki" v Grčiji pravkar preverjajo in ocene za zdaj niso preveč spodbudne. Prav lahko se izkaže, da je bilo zaupanje posojilodajalk neutemeljeno in bodo iz igre izšle praznih rok - v primeru bankrota države morda s prepolovljenim ali še manjšim poplačilom prvotnega vložka.

Manj zaupanja, večja težnja po regulaciji

Čeprav imajo družboslovci še precej dela pri definiranju socialnega kapitala in ugotavljanju, od kod izvira, kako ga je mogoče oblikovati in kakšni so njegovi učinki, to področje raziskovanja vendarle prinaša nekaj zanimivih ugotovitev, tudi za Slovenijo. Eno takšnih je vprašanje povezave med zaupanjem in regulacijo. Od podjetnikov je na primer največkrat slišati pritožbe, da se morajo pri svojem poslovanju ubadati s preveč birokracije. Neki italijanski podjetnik je na nedavnem srečanju s slovenskimi gospodarstveniki navrgel, da Slovence bolj kot vsebina sodelovanja zanima oblika sodelovanja, da damo torej več na formo kot na samo vsebino. Morebiti se tega "navzamemo" pri "poravnavanju robov" diplomskih nalog na fakultetah in še ob kakšnem birokratskem postopku.

Kakorkoli že, raziskovalci ugotavljajo, da gre nizko splošno zaupanje z roko v roki z večjo regulacijo - nižje ko je zaupanje v neki državi, več regulacije državljani zahtevajo. Slovenija se po tem kazalniku uvršča med države, kjer državljani pričakujejo veliko regulacije - od nadzora nad cenami (spomnimo se samo zahteve po določanju marž trgovcev) do nadzora nad (minimalnimi) plačami, trga dela itd. Kar je še najbolj zanimivo, državljani od države zahtevajo močno regulacijo, tudi če hkrati vedo, da je oblast nagnjena h korupciji in neučinkovita. Po drugi strani naj bi povezava tekla tudi v obratno smer - (pre)več regulacije naj bi krepilo nezaupanje in tako zaviralo gradnjo socialnega kapitala.

Splošno zaupanje, torej zaupanje tujcem, ljudem, ki jih ne poznamo, je po mnenju mnogih raziskovalcev najpomembnejši del socialnega kapitala. Zaupanje tujcem namreč omogoča normalno delovanje institucij in trgov. S tega vidika je večkrat govor tudi o negativnem socialnem kapitalu, ki se pojavi znotraj socialnih mrež, ki negativno vplivajo na razvoj družbe oziroma skupnega dobrega. Nazoren primer tega so mafije ali pa kakšna druga "interesna združenja", ki skrbijo za lastne koristi v škodo skupnega dobrega.

Nekaj je zagotovo: zaupanje je lažje izgubiti, kot pa ga pridobiti ali nemara povrniti. Tisti, ki so bolj zaupljivi, se bodo na lastnih plečih hitro naučili, da si okolje ne zasluži njihovega zaupanja, medtem ko je prilagajanje v obratni smeri precej počasnejše. Kdo bo še zaupal finančnikom, da mu bodo oplemenitili denar, če so med njimi razni "madoffi"? Ne glede na to, od kod po našem mnenju izvira socialni kapital - ali ga lahko okrepijo institucije države ali pa imajo slednje le omejen učinek -, nedelovanje državnih institucij ali pa tudi zgolj dojemanje ljudi, da institucije države ne delujejo, ravni splošnega zaupanja zagotovo ne krepi.