Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

Jakov Brdar in Mesarski most

Iz gline naredi dober kruh in ga razdeli med ljudi

Ljubljana -  Na elegantnem novem Mesarskem mostu ob ljubljanski tržnici od danes plešejo balet bronasti Adam in Eva, izgnana iz vesoljskega raja, a bolj zamišljena kot osramočena, navihani Satir, ki se samovšečno šopiri na vse strani, in bežeči Prometej, telesno lahek, spet svoboden, brez okovov in verig, ki samozavestno lebdi nad človeško dolino solz. V svojem ateljeju jih je kot demiurg priklical v življenje kipar Jakov Brdar; vsake od štirih skulptur se je lotil za rojstni dan, pravi, takrat je človek najbolj čist, skoraj tak, kot ga je mati rodila. Sproščen in lep.

Nalagam galerijo
  • (Foto: Matej Povše)
  • (Foto: Matej Povše)
  • (Foto: Matej Povše)
  • (Foto: Matej Povše)
  • Končno odprt: Od danes naprej se lahko čez Ljubljanico sprehodite po Mesarskem mostuDanes ob 11. uri so Mesarski most po večmesečnem čakanju tudi uradno odprli in predali javni rabi. (Foto: Boris Upelj)

Vedno je bil pozoren na detajle. Tudi na renesančnih slikah najraje opazuje ozadja, navidez nepomembne malenkosti ali prav posebno barvo ali svetlobo; šele zatem s pogledom počasi drsi v ospredje k tistemu, kar je umetnik hotel poudariti. Ko v potu svojega obraza gnete stotine kilogramov gline, ga zanimajo točke in spiralaste silnice telesnega. V tem tisočletju je glino včasih zamenjal z voskom in odkrili so se mu povsem novi svetovi in ustvarjalne poti. Rad se tudi igra s posnetki na prenosnem telefonu. Toda ne fotografiram, pravi, ampak modeliram na mobitel. Gospod iz Zagreba, ki si je z nama ogledoval najnovejšo pridobitev slovenske prestolnice, je modro ocenil: "To je most, ki ima širino trga in skulpture, ki ga grejejo. Komaj čakam sprehajalce, da bodo začutili to odprtost in toplino."

Sedela sva na Petkovškovem nabrežju in pogled mu je vseskozi uhajal k Prometeju. S strastjo je govoril o njegovi telesnosti, notranji spirali, ki jo je lovil ves čas njegovega nastajanja, in o želji, ki jo je začutil, ko je delal za Obalne galerije kip Pegaza: da odpre in razgali človeško notranjost. Skoraj sramežljivo pove, da večkrat zgnete glino z nogami in ko stopi ven iz gmote, ni sledu njegovih stopal. Še sam se temu čudi. V tem skoraj božanskem početju je vsakič znova začuden nad ranljivostjo človeštva. Še vedno je isti mali deček, ki je staro mamo v cerkvi pod razpelom spraševal, zakaj ima vendar Kristus blag nasmešek, če pa krvavi iz ran. Še čuti roko, ki ga poboža po glavi namesto tolažbe. Iz dečka je zrasel blag človek, ne pritiska, ampak čaka, da se mu zgodi.

V kratkem času treh let je Jakov Brdar naredil štiri skulpture velikega formata. Pravi, da ga je gnala potreba nadaljevati tam, kjer se je ustavil pri tridesetih, ko je naredil kip Pegaza. Namreč, da odpre človeško telo in se loti reber, hrbtenice, medenice, čvrstega v mehki glini, v kateri sproščeno dela. Najmanj petsto kilogramov gline zgnete v koritu, enako kot ljudje delajo kruh. "Iz tega testa naredim dober kruh in ga po Jezusovo razdelim med ljudi. Takrat sem kot božja žlica, žlica v rokah Boga. Kar nastane, so organske forme, ki me osvobodijo potrebe po prepoznavnosti, poimenovanju, čeprav ljudje radi dajejo mojim figuram imena. Prometeju sem v enem zamahu, brez misli, naredil natanko 24 reber, toliko, kot jih imamo. Ko sem prvič delal hrbtenice, so v Jerihu našli opeko, v kateri so sužnji, ki so gnetli glino, pustili odtise prstov v formi človeške hrbtenice, podobno kot jaz. V tem vidim nekaj simbolike." S pogledom urno preveri, če ni morda povedal preveč.

Pomembni sta samo začetna in končna točka ustvarjalnega procesa, točka izhodišča in vrnitve, drugo vmes se že kako reši. "Ni pomembno, koliko parov je reber, kakšna je medenica, okostje te pripelje do spiralnega v telesu, kot nam ga je podarila narava." Besed haptično in taktilno, ki ju radi uporabljajo pametnejši od njega, ne mara. A zgolj v eni potezi iz gline spretno izvleče rebra in dobi pravo ravnovesje v telesu ali spiralnost, kot temu reče. Kdor ga je kdaj opazoval pri delu, lahko potrdi, da je v ustvarjalnem zamahu videti kot čarodej.

"V naravi je vse spiralno," nadaljuje v zagonu, "ne le naše telo, tudi naš dih, misli, besede, ko jih izgovorimo. Naše telo je kot vesolje, je projekcija vesolja. Rodimo se v ta svet in imamo zadolžitev izpovedovanja, besede poslanstvo ne maram. Za vsakega človeka je dobro, če v sebi poišče to zadolžitev, ki mu jo je dala narava ali bog. Točke začetka in izhoda so v nas, najbolj oddaljena nam je najbližja." Premolkne, nadaljuje bolj stvarno. "V likovni teoriji pravijo, da mora skulptura imeti osem pogledov, noben ni zanemarljiv. Da jo obkrožiš kot planet. Zdaj sem si upal narediti telesa v prostoru, kjer je vsak pogled drugačen in razkriva opazovalcu kaj novega. Človekovo vratno vretence se projicira na stopalo in je čista vertikala, simbol naše prizemljenosti, težnosti, potem sta še diagonali, kajti zgolj horizontala in vertikala sta premalo. Redkokdo pa uporablja tangento, ki ima v sebi mladost, ker je že izven težnosti. Eni temu pravijo, drži se ograje," se zasmeje mojemu preveč resnemu pogledu. "Pri Satirju sem naredil nekaj, kar sem počel že v Berlinu, pa še nisem vedel, zakaj. Vanj sem vrgel kepo trde gline, kajti telo je kot plazma, materija in energija. Eni v tej kepi vidijo rano v telesu, sam sem začutil njegovo ranljivost, globinsko mehkobo. Če ne bi bili ranljivi, ne bi živeli. So ljudje, ki imajo malo duhovnega v sebi, rečemo, ta človek je brez hrbtenice. Pri mojstrih antike se čuti globinska mehkoba, v resnici je to energija vesolja. Včasih se šalim, da lahko Michelangelovo skulpturo požgečkam in se mi nasmehne."

Rad opazuje spretnost in umetnost antičnih, romanskih in renesančnih mojstrov. Vsako pomlad gre z arhitekti po Italiji. "Če Giotto nima časa (če je pred njegovimi freskami prevelika gneča), grem s Cimabuejem (poznosrednjeveški slikar, predhodnik Giotta, op.p.) na kozarec vina!" Četudi je bil že velikokrat v Toskani, vsakič odkrije kaj novega. Letos je v cerkvi Santa Croce v Firencah uzrl fresko, ki ga še zaposluje, o njej razmišlja, saj je skregana z vsem, kar likovna teorija ve o renesansi. "Kot ne bi videl sončnega zahoda, čutiš pa vse tiste, ki ga opazujejo." Včasih njegova misel zaide v labirint, od koder se reši s samoironijo. "Mene rešuje nevednost. Če je konstrukcija dobra, je pol skulpture narejene, nas je učil profesor Tršar na akademiji. V umetnosti sicer ni napak, ampak nobena skulptura ni dokončna. Zgodi se lahko napaka v konstrukciji, kot se je primerila Rodinu pri njegovem kipu Korakajoči mož, ki sem ga neštetokrat gledal, imel je tehnični problem z armaturo, ki štrli iz desne noge. Šele čez čas sem dojel vlogo te napake, ki pomeni gibanje. Pri skulpturi, kot je Prometej, v resnici ne veš, kaj je telo in kaj so duša, krila... Zgolj lebdi, se osvobaja težnosti, všeč mi je njegova lahkotnost. Če bi ga delal po grški legendi, zakaj ga je Zevs kaznoval, ne bi nič naredil. Če bi se ubadal s tem, da je namenjen za Mesarski most, spet ne bi nič naredil. Včasih me kdo vpraša, zakaj nima glave, pa rečem, zmanjkalo mi je gline." Tok Brdarjevih misli teče svobodno, z asociativnimi skoki sem ter tja, skoraj nespodobno ga je prekinjati z vprašanji. Kipar verjame, da vsa modrost, ki kaj velja, prihaja iz antike. Všeč mu je zgodba o antičnem filozofu Demokritu, ki se je dal oslepiti, da ga ne bi videz stvari motil v njegovih premišljevanjih. Ne zanima ga, kaj si bodo o kipih na mostu mislili ljudje, kako jih bodo ocenjevali, kakšna imena jim bodo dajali. Čuti pa se, v njegovi družbi, neprisiljeno zadovoljstvo z opravljenim. To pa je največ, kar lahko umetnik pričakuje od sebe.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.
Povezani članki
Mesarski most končno nared Ljubljana

Mesarski most končno nared

Radovedni Ljubljančani, pa tudi turisti od drugod, ki obiskujejo ljubljansko tržnico, so se že najmanj deset dni neuradno sprehajali po novem Mesarskem mostu, ko so tam še postavljali skulpture kiparja Jakova Brdarja, izvajalci SCT in Gradisa Ljubljana pa so odpravljali še zadnje ugotovljene... Več »

Dolgo pričakovana otvoritev: V soboto se bo možno sprehoditi preko mesarskega mostu Ljubljana

Dolgo pričakovana otvoritev: V soboto se bo možno sprehoditi preko mesarskega mostu

Mesarski most, ki je zgrajen po zamisli arhitekta Jurija Kobeta iz Atelier Arhitekti, bo uradno odprt v soboto. Most je dolg 33 metrov in bo namenjem pešcem ter širitvi stojnic oziroma tržnice. Več »

Na Mesarskem mostu bodo kmalu kraljevali pešci Ljubljana

Na Mesarskem mostu bodo kmalu kraljevali pešci

Gradbeno ograjo, ki na obeh bregovih Ljubljanice pešcem še onemogoča prosto prečkanje čez mestno reko po novem Mesarskem mostu z osrednje tržnice na Petkovškovo nabrežje in nasprotno, bosta izvajalca del SCT in Gradis Ljubljana verjetno lahko odstranila v tem ali Več »

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor

13 december 2014 ob 0:05
Je sodstvo treba sfu…?
13 december 2014 ob 0:04
Usklajevanje Slovenije iz zaledja
13 december 2014 ob 0:04
Različni v enakosti
13 december 2014 ob 0:03
Mački v žaklju
13 december 2014 ob 0:03
Arne Björnberg
13 december 2014 ob 0:02
Tam kmetice svoje gole prsi kažejo nebu
13 december 2014 ob 0:00
Vilice in nož na Marsu?