Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

fantazma novih medijskih paradigem

Fantazma novih medijskih paradigem: Harakiri slovenskih spletnih medijev

Do okenca zavoda za zaposlovanje stopi mlajši moški. "Nekdanji poklic?" vpraša zdolgočasena uradnica in z roko podrsa po apple iPadu XP, kamor vnaša podatke o novih nezaposlenih. "Spletni novinar," zamrmra moški. "O moj bog," zavzdihne uradnica, "danes vas je pa tukaj polno."

Hitra objava vsebin brez lektorskega pregleda in slabo prevajanje vsebin s tujih spletišč sta pomenila, da je kvaliteta vsebin konstantno padala. Ker je bil pomemben samo obisk, so članki postajali vedno krajši, vsebine pa vse bolj trivialne. (Foto: Reuters)

Z roko pokaže na klop, kjer sedi deset žensk in moških, ki vsak s svojim iPhonom 6G preverjajo spletne razpise delovnih mest in upajo, da se bo v zadnjem trenutku našlo kaj zanje.

Fantazija ni daleč od resnične prihodnosti. Medijske hiše v Sloveniji, še posebej to velja za časopisne medijske hiše, so se namreč znašle v nezavidljivem položaju. Tja jih ni pahnila ekonomsko-finančna kriza niti drugi aktualni dogodki, temveč so si za položaj krive medijske hiše same. In spet niti ne toliko novinarji - saj so tukaj tudi sami igrali vlogo roparja, ki pa ga po koncu akcije pajdaši ubijejo - kot pa vodje medijskih hiš, ki so s kratkovidnostjo spregledali znake konceptualne krize, v kateri se je znašlo novinarstvo (na spletu).

Strel v levo nogo - splet postane privesek

Prve napake so se pokazale že pri prvih spletiščih časopisnih medijskih hiš, kjer se je videlo, da je splet za večino uredništev nujno zlo in brezkonceptualna tvorba, ki nima funkcije in namena, ampak je tam zato, ker naj bi bila stvar moderna. Na slovenskem spletu so se tako v letih od 1995 do 2000 z zamikom začele pojavljati vsebine, ki so bile pred tem že objavljene v tiskanih medijih, v nekaterih časopisnih hišah pa so jih objavljali le po delih in upali, da bo splet deloval kot spodbujevalec nakupa tiskane izdaje.

V tem prvem obdobju so bile medijske hiše v izredni prednosti pred drugimi spletnimi uporabniki. Spletna komunikacija je bila večinoma enosmerna, saj zaradi tehnološke osiromašenosti spletišča niso podpirala enostavnega komentiranja, dvosmerne komunikacije oziroma drugih funkcij, ki se nam danes zdijo samoumevne. Hkrati je bilo postavljanje spletišč relativno zahtevno in drago, kar je imelo za posledico majhno število spletnih mest, medtem ko je število uporabnikov spleta skokovito naraščalo. Statistični urad je denimo leta 2004 v svoji prvi raziskavi dostopa do spleta izmeril, da je 43 odstotkov prebivalstva že dostopalo do spleta (do lani je delež narasel na 64 odstotkov).

Vlaganje v novinarstvo na spletu bi se moralo začeti že takrat (kot so to počeli v Veliki Britaniji na Guardianu in mreži BBC), na žalost pa so bile medijske hiše še vedno močno pod vtisom medijske teorije o nedeljivem občinstvu.

Ta teorija je trdila, da se medijski uporabniki ne ločujejo po različnih medijskih kanalih (splet, televizija, radio, časopisi), hkrati pa da konzumirajo samo en medij - če se torej zgodi, da se iste ali pa vsaj zelo podobne vsebine pojavijo na bolj modernem, brezplačnem in lažje dostopnem mediju, bodo uporabniki pograbili ta medij in ignorirali okorne, papirnate, plačljive vsebine.

Zato so medijske hiše začele splet uporabljati skoraj izključno za spodbujanje prodaje tiskane izdaje in tako spregledale oblikovanje javnosti na spletu, ki je konzumirala izključno vsebine na spletu. Če teh vsebin ni bilo na enem mestu, so jih uporabniki poiskali na drugem spletišču, v skoraj nobenem primeru pa niso šli vsebin iskat na druge medijske kanale (tiskovine, radio, televizija...).

Tako so slovenske medijske hiše ustvarile dvojno izgubo: na eni strani niso povečale bralstva tiskanih izdaj, na drugi strani pa so s slabimi izdajami na spletu odbijale spletno občinstvo, ki je vsebino našlo na tujih spletiščih.

Ko so splet prvič opazili oglaševalci in začeli vlagati v spletno oglaševanje, so se novinarji spet prebudili. In storili drugo napako, zaradi katere je novinarstvo na spletu tam, kjer pač je, in zaradi katere bo čez deset let na zavodu za zaposlovanje toliko brezposelnih spletnih novinarjev.

Strel v desno nogo - oglaševalci diktirajo tempo novinarjem

Dopustili so, da jim razvoj novinarstva na spletu diktirajo oglaševalske agencije oziroma da se kvaliteta informacij na spletu meri izključno in samo z branostjo oziroma številom obiskovalcev. Novinarske hiše so na to igro pristale zato, ker so še vedno enačile spletno konzumacijo vsebin s konzumacijo tiskanih medijev, kjer je branost avtomatično pomenila večji zaslužek, saj je moral bralec časopis kupiti, preden ga je lahko prebral. Oglaševalec je pri zakupu oglasov v tiskanih izdajah tako lahko zgolj približno nadzoroval učinkovitost in doseg svojih oglasov, medtem ko spletne tehnologije omogočajo vedno bolj natančno sledenje uporabnikov, ki klikajo na oglasne vsebine.

S pojavom boljših orodij za merjenje in preverjanje obnašanja uporabnikov na spletnem mestu se je spet izkazalo, da je večina spletnega prometa na klasičnih medijskih portalih zelo nekvalitetna - da gre za uporabnike, ki ne klikajo na oglasna sporočila niti niso lojalni blagovni znamki posamezne medijske hiše, ampak vsebine berejo na več medijskih spletiščih hkrati. Hkrati so ugotovili, da imajo zaradi istih razlogov oglaševalci težave pri vlaganju oglaševalskih sredstev v spletno oglaševanje in da zaslužki iz spletnega oglaševanja na klasičnih spletiščih medijev ne bodo prinesli težko pričakovanega dobička.

Spet so tukaj medije prehiteli oglaševalci in razvili kontekstualne mreže oglaševanja, ki uporabnikom strežejo bolj "uporabne" oglase, oglaševalci pa namesto predplačanih prikazov plačujejo dejansko porabo oziroma dejanske obiske oglaševanih spletišč.

To je bil tudi glavni razlog, da so se slovenske medijske hiše začele ozirati po spletnih izdajah oziroma da jih je novinarstvo na spletu začelo zanimati. Če je nekdo pripravljen to plačevati, potem smo to mi pripravljeni ustvarjati, so si dejali. Spletne izdaje so se širile in poleg poobjave vsebin, ki so jih že natisnili na papir, vključevale tudi vsebine, ki so jih medijske hiše pripravile ekskluzivno za spletno izdajo. In naletele na nov problem.

Ker se medijskim hišam na začetku ni zdelo smiselno razvijati novinarstva na spletu kot ločene veje novinarskega ceha, temveč so ga razumele samo kot tehnološki podaljšek papirja, še danes v Sloveniji nimamo kvalitetnega programa, ki bi izobraževal kadre za novinarstvo na spletu oziroma ki bi poskušal splet jemati še kako drugače kot tehnološki izum, ki ga uporabljajo vsi.

Zato so večino "novinarjev", ki so delovali v spletnih redakcijah medijskih hiš, iskale med študenti družboslovnih smeri, ki so se zdeli najbolj primerni za to delo. Obvladajo računalnike, govorijo vsaj en tuji jezik in so zadovoljni s plačevanjem prek študentske napotnice. Delo novinarja v spletnih redakcijah ni ločeno po področjih, na katerih bi se novinar specializiral, temveč je sestavljeno iz čim hitrejšega objavljanja vsebin tujih medijskih hiš, saj na koncu dneva šteje samo obiskanost spletnega mesta. Hkrati so bile spletne izdaje ločene od drugih uredništev, novinarji pa se med sabo običajno niso družili in sodelovali. Tako lahko opazimo primere, da spletni novinar novico povzame po servisu Slovenske tiskovne agencije, ki pa novico o dogodku dejansko spiše po avtorskem poročilu novinarja iz iste medijske hiše.

Sestavljanje skoraj celotne redakcije iz samih študentov je imelo nove negativne posledice za razvoj spletnega novinarstva oziroma pozicioniranje spleta kot resnega medijskega kanala časopisnih hiš v Sloveniji. Hitra objava vsebin brez lektorskega pregleda in slabo prevajanje vsebin s tujih spletišč sta pomenila, da je kvaliteta vsebin konstantno padala. Ker je bil pomemben samo obisk, so članki postajali vedno krajši, vsebine pa vse bolj trivialne. Splet so ljudje začeli jemati kot zabavni medij in ne kot informacijsko bazo podatkov, portale medijskih hiš pa so z uvedbo komentiranja člankov preplavili uporabniki in še bolj trivializirali že tako nekvalitetno vsebino (je pa res, da so bili študenti zelo poceni).

Strel v levo roko - pohabljanje vsebin v imenu oblike

Spletno okolje je bilo tudi zelo kruto do novinarskih vsebin tiskanih medijev. Ker slovenska spletna mesta poznajo samo en tip vsebine (članek) in ker je večina člankov krajših od 2500 znakov, daljši članki na spletu načeloma niso dobrodošli. Pojdite ta članek prebrat na splet in izkušnjo primerjajte z branjem v tiskani izdaji… Oblika in namen splošnih portalov medijskih hiš tako vedno bolj postajata podrejena oglaševalcem in vedno manj medijski javnosti, ki to čuti in spletne informacije jemlje z zadržkom oziroma jih razume kot manjvredne informacijam v tisku.

Poleg branja z zadržkom so spletni uporabniki posvojili kulturo brezplačnosti, ki preveva vse spletne storitve. Murdochov eksperiment s plačljivostjo vsebin se je začel zelo klavrno, saj so v prvem mesecu po obvezni registraciji izgubili polovico vseh uporabnikov. Ob tem je treba poudariti, da registracija še ni pomenila plačevanja vsebin. Vseeno je bil za polovico uporabnikov že ta korak preveč. Tudi slovenski mediji so skeptični do zapiranja vsebin. To bi zahtevalo dodatna vlaganja v sistem plačevanja vsebin, ki pa se skoraj zagotovo ne bi izplačal, zaradi že prej omenjene vsebinske sestave spletnih portalov, ki večino vsebine poberejo pri tujih virih.

Dodaten šok za slovenske časopisne hiše pa je bil prihod spletnega videa. Leta 2006 je svoj program na spletu začela "oddajati" Vest, ki je za infrastrukturo uporabila odprtokodne rešitve, videoposnetke pa shranjevala na strežnike podjetja Google. Kot odgovor so vse večje slovenske časopisne hiše svojim spletnim uredništvom dodale še video oddelek in tako še dodatno obremenile neizkušene spletne novinarje, ki so video vsebine morali producirati na enak način kot vse druge - hitro in brez koncepta. Še slabše, nekatere časopisne medijske hiše so se odločile, da bodo skušale s spletnimi oddajami posnemati klasično televizijo, in namesto da bi televizijo napadale z nelinearnimi vsebinami in posnetki na zahtevo, so na spletu objavljale klasične televizijske formate oddaj, ki so jih uporabniki ignorirali. Tako so še dodatno utrdile koncept "slabših" spletnih vsebin, ki jih "rešujejo" resni novinarji tiskanih izdaj.

Zadnji modni krik tehnologije, v katerega polaga upe tiskana medijska industrija, so elektronski bralniki, ki naj bi korenito spremenili način branja in konzumacije medijskih vsebin. Nove tehnološke platforme, ki jih ponujajo izdelovalci programske in strojne opreme, za zdaj niso nič drugega kot ovitek, v katerega bodo medijske hiše zavile isto vsebino in jo skušale pod pretvezo novosti prodati starim in izkušenim uporabnikom. Ti bodo kaj hitro ugotovili, da gre za že stokrat pogreto juho, in medijske hiše bodo zopet ostale praznih rok. Še več, zapravile bodo priložnost prehoda na novo platformo s svežo strategijo in novim tipom vsebin.

Strel v desno roko - uporabniki spletnih medijev ne jemljejo resno

Na koncu so žebelj v krsto spletnih medijev zabili še uporabniki sami. S pojavom brezplačnih platform za pisanje spletnih dnevnikov, prihodom omrežij, kot sta Facebook in Twitter, in pocenitvijo tehnologije za produkcijo multimedijskih vsebin se je pozornost spletnih uporabnikov premaknila v druge sfere in spet so bili na izgubi ravno spletni mediji. Eden najlepših indikatorjev tega premika pozornosti je rubrika, ki je prisotna na skoraj vseh večjih slovenskih medijskih portalih in se ji reče "Prispevki uporabnikov". Koncept, ki so ga slovenski mediji prevzeli od anglosaksonskih spletišč, se je v Sloveniji izrodil v zbirnik objav oglaševalskih agencij, ki so izrabile priložnost za brezplačno objavo, medtem ko so jo uporabniki ignorirali.

Dodatno težavo za kvaliteto na spletu predstavljajo komentarji spletnih uporabnikov, ki v večini primerov samo še slabšajo kvaliteto vsebine in uporabniško izkušnjo ob branju člankov. Pod intervjujem s filozofom Aaronom Schusterjem iz prejšnjega Dnevnikovega Objektiva je prvi komentar "o. kakšen kreten je tale 'znanstvenik'. Da bi bilo čimmanj takih", pri čemer je komentar prepisan dobesedno. Kultiviranje bralcev z obvezno registracijo pred prvim komentarjem oziroma urednikovanje komentarjev se je izkazalo za jalovo početje, saj je bilo na eni strani povezano z ogromno količino materiala, ki bi ga moral urednik prebrati, po drugi strani pa so se uporabniki na pozive k registraciji odzvali z abstinenco komentarjev.

Tako se skoraj vsi spletni mediji v Sloveniji nahajajo v vicah. Životarijo s stokrat prežvečenimi vsebinami na že skoraj stereotipno oblikovanih portalih, kjer je maksimiziranje profita z oglaševalskimi vsebinami in naročninami edino merilo uspeha. Vseeno se vedno bolj razgledani spletni uporabniki čedalje bolj ozirajo po drugačnih tipih vsebin in lastnike klasičnih spletnih medijskih portalov puščajo z vprašanjem na ustnicah: "Kaj bo jutri z nami?"

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.
Povezani članki
Matevž Frangež: "Časnik Večer je več kot le eden izmed medijev" Kultura

Matevž Frangež: "Časnik Večer je več kot le eden izmed medijev"

Poslanec SD Matevž Frangež je na ministrico za kulturo Majdo Širca danes naslovil pisno poslansko vprašanje o možnostih za zaščito Večera kot medijske institucije širšega nacionalnega in javnega pomena. Frangež je prepričan, "da je Večer kot najpomembnejša medijska institucija severovzhodne... Več »

Madžarski parlament sprejel spremembe ustave o novi vlogi medijev Svet

Madžarski parlament sprejel spremembe ustave o novi vlogi medijev

Madžarski parlament je v ponedeljek zvečer sprejel spremembe ustave, ki se nanašajo na medije. Ti imajo zdaj nalogo krepiti "nacionalno kohezijo", pomen madžarščine in jezikov etničnih manjšin kot tudi madžarsko in evropsko identiteto, poroča nemška tiskovna Več »

Medijsko poročanje: Katere so najbolj ranljive države na svetu? Svet

Medijsko poročanje: Katere so najbolj ranljive države na svetu?

Ob skoraj dnevnem poročanju o spopadih, mrtvih in terorju se v središču medijev v zadnjih letih nahaja le nekaj držav, za katere velja, da so žarišča nestabilnosti. Več »

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor

Kolumnisti Vse kolumne
Tomaž Mastnak
Tomaž Mastnak
Kriza demokracije
Tanja Lesničar - Pučko
Tanja Lesničar - Pučko
Nežni morilci tam v pisarnah
Aleš Čar
Aleš Čar
Banka ljudi in idej
Igor Grdina
Igor Grdina
Mučeniki dela
Aleksandar Kešeljević
Aleksandar Kešeljević
Družbeni napredek
Ervin Hladnik - Milharčič
Ervin Hladnik - Milharčič
Oklepnica Potemkin v Evropi
12 april 2014 ob 0:04
Erwin Wagenhofer
12 april 2014 ob 0:03
TERABAJTI PROTI TEKOČIM KILOMETROM
12 april 2014 ob 0:02
Metoda naključnega izbora
12 april 2014 ob 0:02
ŠOLA UBIJA KREATIVNOST! DA ALI NE?
12 april 2014 ob 0:01
Odvetniki s posebnimi potrebami
12 april 2014 ob 0:00
Emancipacija v Palestini
12 april 2014 ob 0:00
Opravičilo in pojasnilo