Kot predskupina na tem prvem nastopu Lačnega Franza v Bosni so igrali SCH, nenavaden ansambel, sestavljen iz desetih članov, ki ga je vodil človek, ki je nekaj let pozneje zaslovel v jugoslovanskih alternativnih in underground krogih, upokojeni miličnik Senad Hadžimusić-Teno. No, tisto, po čemer bo ostal v spominu ta koncert v Domu mladih, je, da je bil pevec skupine Branko Đurić-Đuro. Strahotno suh, nenavadnih obraznih potez, s starinsko pilotsko kapo na glavi je Đuro pel mračne in resne Tenove pesmi, ki so v tistih časih zvenele kot neki čuden, genialen miks Joy Division in King Crimson. Takrat še anonimen je bil na odru videti kot nevaren, silno nadarjen norec, čeprav ni znal peti. Po tem koncertu je Đuro zapustil SCH, se pridružil ekipi Top liste nadrealistov, se po več poskusih končno vpisal na igralsko akademijo in postal nekdo drug.

Potem je na oder prišel Lačni Franz: zdi se mi, da so ta koncert pred tridesetimi leti začeli s Starim vojakom, a tudi če niso in so ga zaigrali kasneje - ta pesem je spremenila moj odnos do glasbe. Star sem bil štirinajst let, bil sem mali punker, prva generacija, nabavil sem si usnjeno jakno, ki je bila skoraj identična pravi punkerski, in bil sem zelo radikalen. Valček, polka in harmonika so bili tuji mojemu doživljanju sveta. Kajti če ne bi bili, po čem bi bil potem punker? In potem slišim Slovence iz Maribora - Slovenci so za nas punkerje ideološki, poetološki, glasbeni in življenjski učitelji -, kako igrajo valček na harmoniko, ta valček pa je čisti punk. To je izjemno doživetje in žal mi je, da vas, ki to berete, ne morem poprijeti za dlan, da bi vam poskusil prenesti to občutenje Starega vojaka iz leta 1980.

Nekaj mesecev pozneje je izšla Ikebana, prvi album Lačnega Franza in eden od treh najpomembnejših albumov moje mladosti (druga dva sta prvi album Azre in Bistriji ili tuplji čovek biva kad… Šarla akrobate). Do te plošče je bilo v Sarajevu težje priti kot do kakega albuma, ki je izšel v Londonu. Ikebano je izdal Helidon in ker se Helidonovih plošč ni dalo kupiti niti v eni sarajevski trgovini, redkost pa so bile tudi v Beogradu ali Zagrebu, je bilo treba skočiti kakih šeststo kilometrov do Ljubljane ali Maribora in upati, da v tamkajšnjih trgovinah plošča bo. Helidon je bil v začetku osemdesetih let nenavadna diskografska hiša: izdajali so pomembne naslove, sama kanonska dela našega glasbenega in kulturnega svetovnega nazora, a kot da jim ni bilo do tega, da bi svoje izdelke tudi prodajali. Pravzaprav je bil Helidon pedagoška ustanova, ki je skrbela za to, da ne bi preveč zlahka prišli do objekta svoje želje, temveč se je bilo treba malo potruditi in biti ljubemu Bogu hvaležen, ker ti je uspelo priti do Helidonovih edicij. Še danes na svojo Ikebano, ki je nimam na čem poslušati, ker nimam več gramofona, gledam kot na eno večjih dragocenosti. Davnega leta 1981 sva prvi album Lačnega Franza imela dva, morda trije. Za vedno je to ostala plošča, ki se ne posoja.

Najpomembnejša pesem na Ikebani, zaradi katere, morda, vse to tudi pripovedujem, je Praslovan. Himnična melodija, ob kateri se mi še vedno naježijo dlake (Praslovan je poleg ruske državne najmočnejša himna, kar jih poznam), in tekst, ki ga napišeš enkrat v življenju. V tem tekstu je Zoran Predin opisal dolgo zgodbo čudnega naključja, katerega korenine segajo v čas, ko je Praslovana nekaj pognalo, da se je podal čez rusko stepo proti toplim morjem in se na koncu naselil v naših genih. Pesem se začne z razumnim vprašanjem, kdo ga je naučil plavati, da je preplaval tisto široko rusko reko, in nadaljuje z opisom onih, ki so mu sledili. Praslovan je mračna, žalostna, melanholična pesem, ki bo svoj pravi kontekst našla deset let kasneje, v trenutku razpada Jugoslavije, ko smo čisto zares "zajebali vse, kar se je zajebat dalo". Kdo ve, kaj smo s tem verzom mislili, ko smo ga pijani in objeti peli na koncertih Lačnega Franza v začetku osemdesetih (po prvem leta 1980 so si sledili vsako leto, ponavadi jeseni, včasih pa tudi pogosteje), toda ko so v slovenski junijski vojni padle prve žrtve in so zatem v hrvaški in bosanski vojni že prenehali preštevati mrtve, je ta verz postal ključ naše usode in nesreče. Če bi države imele posmrtne himne, bi se Praslovan danes izvajal kot posmrtna himna Jugoslavije.

Medtem so se spremenili naši življenjski, kulturni, kolektivni konteksti. Na grbi jih imam že štiriinštirideset, že dolgo nismo več punkerji, samo Senad Hadžimusić-Teno vztraja na radikalnih pozicijah. Ali pa jih je medtem še bolj radikaliziral. Ampak ni to tisto, kar sem hotel povedati. Ni mi žal za tistimi časi, preveč je bilo pijančevanja in jutranjega mačka. Preveč krvi je bilo prelite v vojnah v devetdesetih, da bi bilo človeku žal za Jugoslavijo kot državo. Tisto, za čimer je smiselno bridko žalovati in na kar ne morem, da ne bi pomislil vsak dan, pa je kulturni kontekst, v katerem smo živeli in je bil podlaga za nastanek pesmi, kot je Praslovan. Ljudje se včasih morda tega ne zavedajo, toda svoje pesmi in romane pišemo iz nekega zelo določenega kulturnega in kolektivnega konteksta. Tako je vedno bilo in drugače niti ne more biti. Potem ko je velika država razpadla, je ta kontekst postal majhen in strašno veliko truda zahteva, da bi ga vsaj malce razširili. In ko ga širimo, se bedaki norčujejo iz nas, da smo jugonostalgiki. Samo iz mešane krvi, občutka manjšine, čezmejnih vezi, preseljenih domov, iz nekakšnih notranjih in zunanjih pregnanstev danes nastajajo širši konteksti in relevantna umetnost, vredna tega, čemur smo se odprtih ust čudili v začetku osemdesetih. In zato se nam zdi, da sta na primer Magnifico ali Jan Cvitkovič iz tistega, praslovanskega časa.