Valentina Kobe je bila rojena leta 1905 kot najmlajši otrok v premožni in ugledni družini veleposestnikov Grošljev na Dobju v Poljanski dolini. Njihova posest se je merila s Tavčarjevino, oče pa je bil napredni župan, ki je že zgodaj elektrificiral Poljansko dolino. Ker je bila Valentina zelo bister otrok, so učitelji predlagali, da nadaljuje šolanje na ljubljanski realni gimnaziji. Tam je bila edino dekle. Med sošolci je spoznala tudi svojega bodočega moža, Borisa Kobeta z Dolenjskega. Želela si je študirati medicino, a se tja ni mogla vpisati, ker se na realki ni učila latinščine. Zato se je sprva vpisala na umetnostno zgodovino, poslušala predavanja Izidorja Cankarja, se učila latinščino in ob tem kljub vsemu obiskovala medicinska predavanja ter se nato vpisala na ta študij. V Ljubljani je končala štiri semestre nepopolne medicinske fakultete in opravila prvi rigoroz.

Med študijem se je srečevala z umetniško nadarjenimi študijskimi vrstniki, med medicinci z bodočima zdravnikoma-pisateljema Slavkom Grumom in Bogomirjem Magajno, pa tudi s Srečkom Kosovelom in Miletom Klopčičem. Bila je intelektualka in si je iskala podobno družbo. Kot ena redkih žensk je po opravljenem prvem rigorozu nadaljevala študij medicine v Innsbrucku in ga leta 1929 končala z odliko. Tam se je družila tudi z bodočim ljubljanskim ortopedom in fiziatrom dr. Bogdanom Brecljem, s katerim sta vse življenje ostala prijatelja. Želela je postati ginekologinja, pa v tistih, ženski še nenaklonjenih časih tega mesta ni mogla dobiti. Zato se je že leta 1929 zaposlila kot pomožni asistent na ljubljanski prosekturi, iz katere so se razvili anatomski, patološki in sodnomedicinski inštitut. Kmalu zatem je postala asistentka prof. Janeza Plečnika, takratnega predstojnika anatomskega inštituta. Portretirankina hči prof. Marjanca Kobe je povedala, da sta oče in mama "strastno in slastno delala" in sta čutila, da morata biti na svojih področjih vzorna. Specialistični izpit je dr. Kobetova opravila leta 1934 v Beogradu. Bila je odlična anatomka, natančna in delovno zavzeta, sodelovala je pri pripravi številnih anatomskih preparatov, didaktičnih pripomočkov za pouk anatomije, zato je bila leta 1938 - po raziskavi zgodovinarja akad. Vasilija Melika - kot prva Slovenka imenovana za docentko na ljubljanski univerzi in je prevzela tudi pedagoško delo s študenti.

Težka leta so nastopila med drugo svetovno vojno, ko je Univerza prenehala delovati, z njo pa tudi anatomski inštitut. Dr. Kobetova je bila naklonjena zdravniški podpori partizanskim ranjencem, sama pa pri tem ni sodelovala, ker je bila noseča; rodila je dvojčici, od katerih je ena pri devetih mesecih umrla, mož pa je bil interniran v Dachau. Med vojno je delala na ljubljanski prosekturi in tam dočakala konec vojne, vrnitev moža in ponovno vzpostavitev dela na anatomskem inštitutu.

Leta 1945 je bila imenovana za izredno profesorico in je sprva skupaj s kolegom prof. Milanom Cundrom opravljala pedagoško delo s 300 študenti v generaciji, nakar je ob informbirojevskem pogromu in Cundrovi aretaciji na božični večer 1948 ostala z množico študentov sama vse do leta 1960! Ta čas je bila na preizkusu njena trdnost: zdrava kmečka natura, prislovična gorenjska trma in organizacijski talent so ji ob zaščiti kolegov zelo pomagali.

Prof. Kobetova je veliko predavala, pa ne le bodočim zdravnikom in zobozdravnikom, ampak tudi medicinskim sestram (zanje je napisala učbenik anatomije in patologije), študentom Tehnične fakultete in Pedagoške akademije. Z mlajšim kolegom in bodočim naslednikom prof. Antonom Širco, ki ga je imela rada kot sina, je izdelala didaktične filme. Delo, ki njeno ime ohranja živo tudi med sodobnimi generacijami medicincev in zdravnikov, pa je učbenik anatomije, ki ga je leta 1966 s sodelavci izdala v petih zvezkih in je do danes doživel veliko ponatisov. Z njim je pomembno sooblikovala slovensko anatomsko izrazoslovje. Prof. Kobetova je bila tudi vodilni jugoslovanski anatom, pobudnica nastanka Zveze anatomov Jugoslavije, njena predsednica in častna članica. Inštitut za anatomijo edine slovenske medicinske fakultete je vodila polnih 23 let, do upokojitve leta 1971. Leta 1968 je postala redna profesorica, nato tudi zaslužna profesorica ljubljanske univerze. Na valentinovo, ko je bil njen rojstni dan, so jo njeni nasledniki na medicinski fakulteti redno obiskovali. Stroki in vzgoji bodočih zdravnikov je prof. Kobetova posvetila 42 najplodovitejših let svojega ustvarjalnega življenja.

Prof. Valentina Kobe, ki je dočakala častitljivih 93 let, je v zakonu z arhitektom prof. Borisom Kobetom vzgojila štiri otroke. Prof. Kobetovo ohranjajo generacije študentov v spominu kot véliko damo svojega delovnega področja z izrazitim pedagoškim erosom. Bila je stroga do sebe in svojih sodelavcev, a hkrati poštena do njih. Prof. Kobetova je bila intelektualka evropske širine, ki je s svojo presežnostjo duha in delavnostjo zaslužila mesto prve slovenske univerzitetne učiteljice. S svojim vzorom je tudi dokazala združljivost dela zdravnice in znanstvenice z materinskim poslanstvom in družinskim življenjem, kar je bilo v njenih časih velika redkost.