Zanimivo je, da je pridevniško rabo besede queer danes v veliki meri zamenjala samostalniška raba. Razlogi za dosledno rabo angleškega izraza queer pa so predvsem v prevajalski zagati: v slovenščini namreč izraz, ki bi se približal pomenu besede queer v angleščini, ne obstaja, v tolažbo pa nam je lahko to, da imajo podobno dilemo z najdbo domače ustreznice tudi drugi jeziki.

Življenjska pot besede queer po malem spominja na legendo o iz pepela vstalem feniksu. Večji del 20. stoletja so besedo queer uporabljali z namenom žaljenja in degradacije gejev, lezbijk, biseksualcev in transseksualcev. Sicer pa ima beseda nemške korenine in izvorno pomeni netočnost, nepravost, v angleški jezik pa je zašla v 16. stoletju, kjer je začela označevati nenavadno, čudno in neznano. Na prelomu 20. stoletja so jo kot kodo za prepoznavanje menda uporabljali geji v New Yorku. Vsekakor je skoraj do konca 20. stoletja obdržala svoj pejorativen pomen in večina starejših predstavnikov lezbične in gejevske manjšine jo še danes razume kot sinonim za nemoralno, sramotno ali sprevrženo. Prvič se je beseda nekoliko otresla slabšalnega pomena, ko se je v 90. letih organizirala Queer nacija, ki je na demonstracijah proti nasilju nad geji popularizirala slogan: "We’re here, we’re queer, get used to it!" (Tukaj smo, queer smo, navadite se!) Nekako v istem času je akademska srenja predstavila queer teorijo, ki je kritično polemizirala z idejo, da je mogoče spolno identiteto in spolno usmerjenost priročno umestiti v fiksne kategorije, kot so gej, strejt, transseksualno. Biti queer danes pomeni imeti ponos in svobodo samouresničevanja ter neodvisnost od pričakovanj in omejitev družbe. V zadnjih 15 letih so termin posvojili mnogi, ki se identificirajo kot pripadniki LGBTI, kot neke vrste nadpomenko za skupnost, ki zajema vse ljudi, ki oporekajo vsakršnim družbenim normam, ne glede na svojo spolno usmerjenost. Zaradi nevtralnega stališča do vprašanj spolne identitete in eksplicitne socialne nekonformnosti je beseda queer, zdaj že prerojeni feniks, pridobila izrazito pozitiven in v političnem kontekstu opolnomočujoč pomen.

Queer teorija: politika antinormalizacije

Staro angleško reklo "there's nowt so queer as folk (nič ni tako čudnega, kot so lahko ljudje) kaže, da so se ljudje že pred našo čudes polno dobo zavedali, da je človeška čud nepredvidljiva, polna nepričakovanega in predvsem zmuzljiva zanesljivim opisom. Pregovor zlahka razumemo kot nenameren, duhovit in zgoščen "zametek" queer teorije, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja v družbo prinesla pojem razrahljane identitete, ki se izneveri togi ideološko podkrepljeni delitvi na osi moški/ženska, heteroseksualno/homoseksualno. Teorije, ki izvira iz podmene, da ne obstajata samo dva spola oziroma dve seksualnosti, saj sta tako spol kot seksualnost družbeno konstruirani kategoriji, spolne in seksualne identitete pa so posledica sprejemanja norm, kakršne proizvaja binarni heteroseksualni okvir.

Kot piše pisateljica in ena prvih lezbičnih aktivistk v Sloveniji Nataša Sukič v študiji Queer telesa v elektronskih medijih, institucionalizirana in naturalizirana heteroseksualnost zahteva in obenem proizvaja enodimenzionalnost spolov, bipolarnost seksualnosti ter izgrajuje meje možnosti želje. "Etablirana, heteroseksualna kulturna matrica, skozi katero se izgrajuje spolna identiteta, tudi zahteva, da nekatere identitete preprosto ne obstajajo, in tak odnos moči, ki ga tovrstne zahteve ustvarjajo, skušajo nekonformne seksualne manjšine ovreči." Prav to si za cilj postavi drugi val gejevskega in lezbičnega gibanja, ki ugleda izvor zatiranja manjšin v kulturnih reprezentacijah in predvsem v tem, kako določene avtoritete v znanosti portretirajo in konstruirajo identitete. Gibanje tako v 90. letih prvič pod vprašaj postavi njihovo vrednotno nevtralnost in objektivnost. Kot piše Roman Kuhar v predgovoru h knjigi Domala normalen Andrewa Sullivana, "akterji gibanja zahtevajo opustitev binarnih razmerij heteroseksualnost-homoseksualnost in moški-ženska ter se zavzemajo za redefinicijo esencialističnega razumevanja seksualnosti". Z zavračanjem kategorij "homoseksualnost" in "heteroseksualnost" promovirajo idejo biseksualnosti in notranje polimorfne, androgine človeške narave ter se oprejo na konstruktivistični argument, da so seksualne identitete zgolj družbene fikcije, ne pa nekaj "naravnega", kot lahko še danes tudi na naših odrih slišimo govoriti kakega polizobraženega političnega populista.

Pri tem je pomembno, da heteronormativnosti ne enačimo s heteroseksualnostjo, saj bi lahko za mnoge geje in lezbijke ugotovili, da prevzemajo heteronormative, medtem ko na primer manjše število porok, občasni upadi števila rojstev ali nenormativna delitev vlog v hetero odnosih (lahko) kažejo na to, da mnogi heteroseksualci heteronormativnost zavračajo. "Svet moderne gejevske in lezbične asimilacijske politike in pozitivne samozavesti se je namreč izkazal za pretesnega," piše v eni od zadnjih številk revije Narobe Andrej Zavrl, publicist in prevajalec. Queer koncept se tako postavlja po robu vsakršni normativnosti, tudi (in sploh) dovzetnosti manjšine LGBTI za reguliranja in prisilne identifikacije, ter kakršnimkoli shemam biološkega redukcionizma. Gre pravzaprav za politiko antinormalizacije in za upor proti dominantnim konceptom seksualnosti, želja in užitkov, "produktivni upor" pa najde v konstituciji novih užitkov, novih oblik skupnega življenja, novih seksualnih želja in objektov, novih stilizacij telesa in z vsem tem povezanih novih subkultur in skupnosti. "Pri tem je najpomembnejše, da je ta proces konstantno odprt, da se nove oblike upirajo definiranju, saj bi s tem postale normativne," ugotavlja Kuhar.

Queer antiidentiteta

Govorjenje o queer identiteti v klasičnem smislu fiksne identitete je lahko samo po sebi kontradiktorno, saj je queer v svojem temelju prav upor proti identiteti. V jedru queer identifikacije najdemo misel, da so pripadniki bodisi večinskih bodisi manjšinskih spolnih praks v prvi vrsti individuumi in ne le (ali pa sploh ne) predstavniki družbenih skupin. Na skrajnem polu identitetne osi bi tako našli radikalnega queerovca, ki zavrača vsakršno konformnost v zasebnosti ter se morda upira dominantni ideologiji tudi skozi aktiven politični angažma, na drugi pa imamo lahko par istega spola, ki v predmestni hiši z vrtom in psom vzgaja otroke. "Biti queer pomeni pustiti tudi drugim, da se identificirajo, kakor želijo, obstaja veliko bolj plemenitih ciljev, v katere bi morali usmerjati našo energijo, kot to, da vsi izgledamo, mislimo in se obnašamo enako ali v skladu s pričakovanji," pravi dekle, ki se definira "kot queer ne kot gay, niti kot lezbijka in še najmanj kot biseksualka, čeprav bi s to oznako prav tako izstopila iz binarne ukleščenosti". Zakaj queer? "Zaljubila sem se v ljudi najrazličnejših spolnih identitet in usmerjenosti." Identitetni model, pri katerem je spolno orientacijo mogoče preprosto določiti le prek spola seksualnega objekta izbire, je torej v primeru queer "identitete" pretesen in izključujoč. Roman Kuhar pravi, da "medtem ko zakonodaja temelji na predpostavki, da je povsem jasno, kaj pomenijo identitetne kategorije spola, rase, spolne orientacije in podobno, queerovstvo jasne meje postavlja pod vprašaj. V primeru seksualnosti je heteroseksualnost tista, ki je dominantna oziroma normativna kategorija, in queerovstvo spodbija naravnost tega stanja, ko prevprašuje dominantne predstave o seksualni morali in normalnosti."

Temelj queer neidentitete je splošno nasprotovanje normalizaciji, kot navaja Andrej Zavrl, "še posebej heteronormalizaciji identitet, in zato ni sopomenka za geje in lezbijke in ni nadpomenka za glbt in ni protipomenka za strejte. Govorimo namreč o strejtovskih moških in ženskah, gejih, lezbijkah, biseksualnih, transspolnih in interspolnih osebah (hermafroditih) ter queerovcih/-kah." To so tisti, ki ne glede na spolno usmerjenost zavračajo klasične seksualnoidentitetne oznake in norme. "Zato je reči, da si gej in obenem queer, teoretični nesmisel. Nobena teh besed/identitet ne pomeni istega kot katerakoli druga," poudarja Zavrl. Queer tako ni identiteta v klasičnem smislu, saj fiksne in nespremenljive identitete neposredno zavrača in poudarja, da povezave med spolom, družbenospolno identiteto in seksualno željo niso tako enostavne, preproste in zlahka ujemljive, kot jih prezentirajo tradicionalno razumljene identitete. "Queer identitete raje prevprašuje in se želi izviti iz tradicionalnega diskurza, znotraj katerega delujejo LGBTI-identitete. Toge identitete so namreč pasti, v katere se ujamemo in so zmeraj izključujoče." Kot dokaz za trdovratnost normativnosti Zavrl navaja primer diskriminatorne prakse gejev in lezbijk do biseksualcev in transeksualcev (obe manjšini LGBTI-skupnosti) ali diskriminacijo drugih subkultur in posameznikov, ki ne izpolnjujejo njihovih norm: "Nelagodje, ki ga tako med nekaterimi geji in lezbijkami kot med nekaterimi strejti sprožajo biseksualci, transvestiti in transseksualci, jasno kaže na močno zakoreninjenost (hetero)normativnega razumevanja spolnih in seksualnih identitet."

Queer vs. homo konzerve

Queer je radikalno nasprotje neke druge lezbične in gejevske "identitetne struje", konzervativnih homoseksualcev, ki so prav tako vzniknili v 90. letih in v slovenščini dobili duhovito preveden termin: homo konzerve. Kot ugotavlja Kuhar, se trenja med umirjenimi in radikalnejšimi pogledi na (še) odprta vprašanja homoseksualnosti med tistimi, ki želijo integracijo doseči z všečnostjo, in tistimi, ki heteronormativnim družbenim praksam nasprotujejo pojavljajo že od samega začetka organiziranega gejevskega in lezbičnega gibanja. Andrew Sullivan, eden od sinonimov homo konzervativizma, skuša v svoji knjigi Domala normalen dokazati, da so geji in lezbijke že ves čas normalni in je njihov problem le v tem, da jih drugi ne vidijo tako. V luči queerovstva je pri tovrstnih stremljenjih homo konzerv problematično to, da si gibanje prizadeva za priznanje družbe, ki sramoto, stigmo in drugorazredno državljanstvo proizvaja: "Namesto da bi se zavzelo za spremembo institucij, ki ohranjajo seksualni sram, je gejevsko in lezbično gibanje po politiki asimilacije prevzelo politiko normalizacije," razlaga konzervativnega duha v LGBTI-skupnosti Kuhar. Na drugi strani homo konzervativci queer politiki očitajo, da z dekonstrukcijo identitet izgublja subjekt svoje politike in spodbuja "apolitično tišino". "Menijo, da pripadniki gibanja queer ne bodo dosegli ničesar, dokler bodo branili svoje marginalne pozicije, saj ne poznajo pravih mehanizmov moči, ter trdijo, da je spremembe mogoče doseči le z naslavljanjem na legitimne institucije moči," razlaga Kuhar. Kot ugotavlja Zavrl, pa kritike queerovstsva prihajajo večinoma iz krogov, ki so bolj ali manj politično konzervativni in/ali nagnjeni k pragmatizmu. "Predvsem drugi so vredni upoštevanja, saj trdijo, da brez relativno fiksne identitete nobeno gibanje ne more zares obstajati, predvsem pa ne verjamejo besednemu briljiranju queerovskih teoretikov in njihovim trditvam, da je heteronormativnost ves čas pred zlomom."

Cilj queerovskega vztrajanja na margini ni osvoboditev homoseksualnega subjekta, kot bi to lahko dejali za konzervativno homo politiko, pač pa "razgradnja, razkrinkanje, dekonstrukcija družbenih razmerij moči, ki šele omogočajo vzpostavljanje heteronormativnosti, to je institucionalizacije heteroseksualnosti kot posebne oblike prakse in odnosov, ki se kaže kot naravna, fiksna, stabilna, univerzalna in predvsem normalna kategorija."

Namesto mimikrije heteronormativnih standardov normalnosti predlaga queer teorija opustitev binarnih razmerij, kakršno je razmerje hetero-homo in na katerih so zgrajene dominirajoče identitete. Queer v osnovi torej spodjeda tisto, kar se zdi in se predstavlja kot "zdrava pamet", kot nevprašljivo, in s tem omogoča uresničitev enakopravnosti in spoštovanje različnosti, "saj se ravno v nevprašljivosti dogajajo največja izključevanja in utišanja," meni Kuhar.