Nekdanja predsednica Društva ljubiteljev znanstvene fantastike in fantazije Prizma pravi, da znanstvena fantastika več kot o prihodnosti pove o sedanjosti. "Skozi prizmo prihodnosti se nam razkrijejo želje, strahovi in potrebe današnjega sveta. V času H. G. Wellsa in Julesa Verna se je pozornost posvečala tehnološkemu napredku; polet na Luno, potovanje skozi čas... V času socialnih nemirov v 60. letih pa se je razmišljalo o drugačnih družbenih sistemih in socialni dinamiki."

Zveni logično. A velja tudi, da svet v literarnih delih je in ostaja izmišljen. Tu se pri znanstveni fantastiki zaplete. "Znanstvena fantastika je že davno postala resničnost," je popolnoma samoumevno pred nekaj meseci dejal avtor knjige Sprogramirani za vojno, Peter W. Singer. V svoji knjigi citira velikane žanra: Isaaca Asimova, avtorja uspešnice Jaz, robot, H. G. Wellsa, čigar roman The World Set Free je porodil idejo za atomsko bombo, Arthurja C. Clarka... A Singer raziskuje resnični svet vojskovanja. Piše strokovno literaturo o tem, kako v raziskovalnem laboratoriju Pentagona razvijajo učinek Luka Skywalkerja, ko z robotičnimi protezami vojakom nadomeščajo roke ali noge, da se lahko vrnejo na bojišče. Povsem resno pripoveduje o evolucijskih programiranjih, ki se sama razvijajo v nove smeri in stegujejo tipalke proti umetni inteligenci, ter kako bomo morali kmalu začeti misliti novo vrsto - človeka robota. O bitju, ki se zdi kot človek, a je močnejše in mogočnejše, je pisala Mary Shelly sicer že leta 1818 v Frankensteinu. "To ni znanstvena fantastika. O tem danes resno govorimo v Washingtonu," je sklenil svoje misli P. W. Singer. Zvenelo je, da je vsebina žanra zamenjala kategorijo.

Da nima znanstvena fantastika za cilj nič manj kot spremeniti svet, kaže tudi jasna politična profiliranost njenih največjih piscev. H. G. Weels je bil angleški socialist in pacifist. Arthur C. Clarke, avtor romana 2001: vesoljska odiseja, je za eno največjih tragedij človeštva označil dejstvo, da je religija ugrabila moralo. Robert A. Heinlein, tretji od velike trojice peres znanstvene fantastike, je bil libertarec in sekularist, ki je ljudi razumel kot socialne živali in se navduševal nad svobodno ljubeznijo. Njegov roman Tujec v tuji deželi velja za neuradno biblijo hipijev. Heinlein je preživel mladost v ameriški mornarici in napisal številne knjige znanstvene fantastike za mlade. Prva, Raketa Galileo, ki je izšla leta 1947, je zgodba o treh najstnikih, ki so prvi poleteli na Luno. Devetnajst let pred dejanskim pristankom človeka na Luni se je ideja zdela preveč drzna in založniki so knjigo najprej zavrnili, četudi se je s poletom na Luno igral že Edgar Allan Poe leta 1835 v The Unparalleled Adventures of One Hans Pfall.

Lenart Zajc, slovenski pisatelj in urednik mladinske literature pri založbi Goga, se spominja predvsem, kako je prebiral Sirene s Titana in Klavnico 5 Kurta Vonneguta. Ta v svoja dela ni lovil le prihodnosti, ampak tudi humor in socialno kritiko. "Pa Štoparski vodnik po galaksiji Douglasa Adamsa in zbirka romanov Dune Franka Herberta. V njih je Herbert ustvarjal čisto nov družbeni sistem bivanja z drugačnimi socialnimi vrednotami in na novo ustrojenimi pravili sobivanja. To mi je bilo všeč. Vedno me je privlačil ta odprti prostor za napol utopične družbene svetove. Bolj kot sama tehnična znanost, njen razvoj in kam gre."

To se kaže tudi v njegovem romanu Hevimetal. V njem, pravi, je želel današnjo družbo postaviti v ekstremno situacijo in si zamisliti, kako bi v njej funkcionirala. "Šele kasneje, ko sem bolje spoznal SecondLife, ta novi sociološki internetni pojav, sem videl, da si na njem ljudje izmišljajo podobne svetove, kot sem si jih izmislil v Hevimetalu. Prvič sem pomislil, da gre morda za nekaj več, za določen duh časa."

Tanja Cvitko razlaga, da je isti vzorec kot mnoge mitološke pripovedi najrazličnejših kultur, ki sledijo junakovemu potovanju, uporabil tudi George Lucas, ko je pisal scenarij za Vojno zvezd. "Poseganje po mitoloških in pravljičnih zgodbah je uveljavljena praksa. To so korenine, iz katerih se napajajo današnji fantastični žanri. V preteklosti so znanstveno fantastiko in fantazijski žanr zanimali predvsem daljna prihodnost in svetovi, ki nimajo veliko skupnega z našim, šele kasneje so se pojavila dela, ki so združevala sodobnost z oddaljenimi svetovi. To je svet Harryja Potterja ali obsežen žanr vampirskih romanov." Kaj je znanstvena fantastika in kaj ne, veš, ko je zgodba pred tabo. A obstajajo tudi stroga pravila. "Znanstvena fantastika se opira na realistično predvidevanje na podlagi znanstvenih dognanj," pojasni Tanja Cvetko.

Če je osemdeseta leta zaznamoval Iztrebljevalec Ridleyja Scotta, Lenarta Zajca danes intrigira znanstvena fantastika, ki jo ponuja Matrica. Prenos človeka v kibernaetični svet matric. "Deloma je to že tu. Facebook in SecondLife ponujata odmik od resničnosti, kjer se ljudje fizično srečujemo, v kibernetično realnost, kjer se srečujejo naše ideje, misli. Gremo proti domišljijskim svetovom, ki nam bodo vedno pri roki bodisi prek računalnika ali kako drugače." To bo en svet. Grega Beara zanima neki drug. Že leta 1983 je v svojem romanu Blood Music v literaturo prvič vpeljal nanotehnologijo. DNA je zanj sistem, ki ga je mogoče reprogramirati, širiti in spreminjati. V kasnejših delih raziskuje umetno inteligenco, v Darwin's Radio in Darwin's Children pa evolucijo, ki sledi napadom nenavadnih bolezni in virusov. Njegova natančnost in doslednost v svetu fikcije sta mu prinesli občudovanje znanstvene revije Nature. Z znanstvenofantastičnim svetom robotov se danes zabava enaintridesetletni doktor robotike Daniel H. Wilson. Po njegovem prvencu How to Survive a Robot Uprising so posneli film, v zadnjem času pa piše predvsem za mlade. V Sloveniji Lenart Zajc opozori na Sama Petančiča, za katerega pravi, da je z romanom Anor Kath zaoral ledino v slovenskem fantazijskem romanu. A ne gre spregledati tudi Danile Žorž, Andreja Ivanuše, Maje Novak in Mihe Remca, pa seveda Vida Pečjaka, Berte Bojetu, Vladimirja Bartola…

Privlačnost znanstvene fantastike, pisanj Aldousa Huxleyja ali Georgea Orwella, je resnična. Ker ne priznava začrtanih družbenih okvirov in s tančico vizionarstva ustvarja drugačne svetove. Ker je napisana v enačbah, meritvah, v jeziku futurističnih izrazov in z znanstveno natančnostjo. In če jo pišeš, gledaš, poslušaš ali bereš, imaš občutek, da si zraven pri ustvarjanju jutrišnjega sveta.