Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

digitalizacija Gutenbergove galaksije

Kako bomo brali v 21. stoletju? Projekt digitalne knjižnice ima ambiciozen cilj

Projekt digitalne knjižnice ima ambiciozen cilj: prej ali slej bo na njem v uporabni obliki vse, kar je bilo v slovenščini kdaj natisnjeno

Knjige, knjige, knjige. Na tisoče, milijone, milijarde potiskanih strani. Vse, kar so ljudje kdaj napisali, na enem mestu. Biblije. Časopisi. Pesmi. Desettisoče pesmi. Vsi romani sveta. Stripi. Reklamni plakati. Nikoli izdani rokopisi. Atlasi. Krojne pole iz petdesetih let. Fotoromani. Ciklostirani orumeneli listi. Skice. Korani. Matematika za tretji razred osnovne šole. Prešeren, Norman Mailer, Ovidij, Corto Maltese, Naguib Mahfouz, Feri Lainšček, sveti Bernard, Ivan Hribar, Leonardo da Vinci. In knjige, knjige, knjige. Vse na enem mestu, z uporabnim katalogom, takoj pri roki. Za ljudi, ki radi berejo, ki morajo brati, ki berejo kar tako. Če je napisano, bo nekdo prebral.

Nalagam galerijo
  • (Foto: Luka Cjuha)
  • »Nizozemci želijo do leta 2013 digitalizirati 20 odstotkov vse svoje kulturne dediščine, za kar bodo porabili okoli 55 milijonov evrov. Države se vse bolj resno lotevajo množične digitalizacije,« pripoveduje pomočnik ravnatelja Nuka, Zoran Krstulović. (Foto: Luka Cjuha)
  • »Vsak od nas raje vidi svet, kjer so gradiva, ki so bila nekoč dostopna le takšnim ali drugačnim izbrancem, vsaj v teoriji dostopna vsem. S klikom. Imamo globalno digitalno knjižnico 21. stoletja,« se veseli Maja Bogataj Jančič, a hkrati opozarja na (pre)močan položaj Googla. (Foto: Matej Povše)
  • Vodja službe za digitalno knjižnico pri Nuku Karmen Štular Sotošek razlaga, da se pogosto srečujejo z vprašanjem: »Zakaj ni mojega priljubljenega avtorja v vaši knjižnici?« Odgovor je vedno samo en: »Zaradi avtorskih pravic.« (Foto: Luka Cjuha)
  • Bojan Kuhar, direktor Cankarjeve založbe in marketinga pri Mladinski knjigi: »Založniki vemo, da smo ponudniki vsebin. V tem smislu je za nas vseeno, v kakšni obliki dobimo vsebino in v kakšni obliki jo nato distribuiramo, prodajamo, prinašamo do bralcev. Ali je to knjiga, kot jo poznamo danes, ali pa v elektronski obliki.« (Foto: Jaka Adamič)
  • »Mislim, da se papir in ekran dopolnjujeta«, razloži dr. Alenka Kavčič, asistentka in raziskovalka na fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani, ki se ukvarja s spletnim učenjem. (Foto: Jaka Adamič)
  • »O knjigarni razmišljam kot o galeriji. Jaz sem njen kustos. Knjige so besede v stavkih zelo dolge pripovedi. Police so kot misel. Imajo začetek in konec, vmes pa nekaj povedo«, pripoveduje Dean Ivandić, lastnik drobne knjigarne Behemot, skrite v uličici pod ljubljansko univerzo. (Foto: Jaka Adamič)

Stati pred bronastimi vrati Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani je res prijetno. Nekoliko preseneti dejstvo, da je tudi neskončno vznemirljivo.

Vse, kar je bilo napisano v slovenščini

V svetu pisane besede se prav zdaj dogaja največja revolucija, odkar so v Babilonu na glinaste ploščice začeli vrezovati zgodbo tega sveta.

"Ta trenutek smo še skromni," je v četrtem nadstropju tega Plečnikovega križanca med renesančno palačo in egiptovskimi templji v Luksorju rekla Karmen Štular Sotošek. Med skladovnicami papirja je njen naziv na prvi pogled skromen: vodja službe za digitalno knjižnico. "Naši zbirki rečemo digitalna knjižnica Slovenije (www.dlib.si). Trenutno prinaša milijon in pol digitaliziranih strani."

Največ je člankov, sledijo knjige, zemljevidi, fotografije, visokošolska dela in glasba.

"Gre za več kot 300.000 enot gradiva. In to ne le s polic Nuka, kajti naš portal deluje kot agregator digitalnih vsebin za vso Slovenijo. Druge, predvsem splošne knjižnice so prispevale okoli 20 odstotkov dostopnega gradiva."

Projekt ima ambiciozen cilj. Prej ali slej bo na njem v uporabni obliki vse, kar je bilo v slovenščini kdaj natisnjeno. Vse. Od prvega Trubarjevega katekizma do zadnje strani včerajšnjega časopisa.

"Knjižnice so načeloma stare institucije, palače s tradicijo, trdnjave, ki varujejo vsebine," je gospa pojasnjevala, kaj delajo.

"Digitalne knjižnice svoje bogastvo ponujajo v drugačnem okolju. Vedeti moramo, kdo so naši uporabniki, kako se jim približati... postati moramo kot dobro prepoznavne blagovne znamke. Veliko raziskujemo potrebe uporabnikov, njihove iskalne strategije. Ne gre za klasične obiskovalce tradicionalnih knjižnic. Članstvo ne igra več nobene vloge. Dostop je prost. Drugače je pri zasebnih zbirkah Oxford ali ScienceDirect. Tam hočejo gesla. Pri nas tega ni. Vemo, da uporabnik ne mara ovir. Vsebine morajo biti dostopne komurkoli, kadarkoli, kjerkoli. Tudi preko mobilnega telefona."

Ideja je zelo preprosta. V Evropi so se nacionalne biblioteke, ki tako ali drugače hranijo vso svetovno pisno dediščino, najprej povezale v Evropsko knjižnico (http://search.theeuropeanlibrary.org/portal/en/index.html) in začele delati skupni katalog vseh gradiv, ki jih imajo. Ker se je projekt izkazal za uspešnega, so dobili nalogo, da ustvarijo Europeano (http://www.europeana.eu/portal/).

"Za prihodnje leto obljubljate, da bo dostopnih 10 milijonov enot iz vse Evrope. Zveni fascinantno. Kaj natančno počnete?" smo vprašali v Haag, kjer je na Koninklijke Bibliotheek vozlišče digitalizirane evropske kulturne dediščine.

Odgovoril nam je Jonathan Purday, direktor marketinga in komunikacij.

"Naš cilj je uporabnikom omogočiti izkušnjo, ki jo zdaj dobijo v internetnih mrežah povezovanja, kot je Facebook. Vam je všeč Mozart? Torej ga hočete poslušati, videti njegove rokopise, pogledati prve izdaje njegovih del, videti njegove portrete, portrete otrok in njegove žene, njuna ljubezenska pisma. Hočete si ogledati koncerte, slišati operne pevce, ki pojejo arijo kraljice noči iz Čarobne piščali. Izvedeti hočete, katera od njegovih oper je prva doživela premiero v Ljubljani, kako so izgledale vstopnice, kaj so pisali takrat kritiki, in hkrati si želite prebrati kakšno knjigo o Mozartu in njegovem delu. Vse to hočete dobiti na enem mestu. Ni vam pomembno, v kateri državi je kaj od tega shranjeno, četudi je Mozart potoval po Evropi ves čas. Prav tako vas ne zanima zares, ali je ta material v muzeju, knjižnici ali arhivu. Hočete le, da bi vse to dobili na enem mestu. Za to skrbimo mi. Kar delamo, je, da rušimo zidove in prepreke. Omogočamo, da vsebine, ne glede na to, kje so ali kdo jih ima, postanejo del širše evropske zapuščine, ki je v celoti dosegljiva na enem mestu."

Zvenelo je impresivno. Evropska kulturna dediščina, ki je v evropskih arhivih, knjižnicah in muzejih dostopna že nekaj sto let, postaja zdaj dostopna na prenosnem računalniku v vsaki kavarni, ki ima brezžični internet. Poleg Mozarta si lahko vsak pogleda tudi Mono Lizo v Louvru, v digitalni zbirki British Library (http://www.bl.uk/) pa z veseljem pokažejo skice Leonarda da Vincija. Lista jih program, ki počasi in pazljivo obrača strani na kateremkoli ekranu, tudi na drobnem okencu malo bolj zmogljivega mobilnega telefona.

Gospod Purday pravi, da je Europeana projekt, ki se ne bo nikoli končal. Trenutno so šele malo podrgnili po površini.

"Za digitalizacijo vse Slovenike bi potrebovali 45 milijonov evrov," zamenja časovne okvire s finančnimi pomočnik ravnatelja Nuka mag. Zoran Krstulović. Za ceno nekaj oklepnih vozil bi lahko vse, kar je bilo v slovenščini napisano in v slovenščino prevedeno, potisnili v 21. stoletje.

Medtem ko je ob Aškerčevi cesti samevala globoka luknja nove nacionalke, so v starem Nuku stran za stranjo gradili njegovo virtualno zgradbo.

"Za digitalizacijo zdaj namenimo od 300.000 do 500.000 evrov na leto. V zadnjih treh, štirih letih skupaj morda kakšen milijon. Če bo šlo tako naprej, bo vse skupaj trajalo sto let. Lani smo z lastnimi sredstvi, okoli 150.000 evri, digitalizirali celotni Laibacher Zeitung, 100 let v gotici. A to je le en naslov od nekaj tisoč časopisov in revij, ki jih imamo. Zelo nam pomaga, da tudi druge splošne knjižnice kandidirajo na razpisih ministrstva za kulturo, kjer dobijo sicer relativno majhne vsote za digitalizacijo domoznanske literature. Zato začnejo z digitalizacijo lokalnih časopisov - Dolenjskih novic, Soče, Ptujčana... Vse to je potem dostopno tudi prek dLiba. Na leto v vsej Sloveniji digitaliziramo nekaj deset naslovov revij, nekaj slik, razglednic... Sodelujemo, a denarja je vseeno premalo, da bi lahko v doglednem času vse naredili."

Čigava je knjiga?

Digitalizacija zveni preprosto. A resnica je daleč proč. Mag. Krstulović razlaga, da se postopek začne, ko je treba knjige poiskati. "Nato jih moramo pregledati, narediti bibliografske zapise, po katerih se jih lahko najde, jih postaviti v digitalni format, le-tega preveriti, knjige vrniti in nato preslikave naložiti na portal." Mag. Štular-Sotoškova razlaga, da bi potrebovali še celo vojsko ljudi, poleg finančnih sredstev, da bi lahko začeli uresničevati ideje o množični digitalizaciji. V okvirne izračune pa ni vračunan denar, ki bi bil potreben za reševanje vprašanj avtorskih pravic, ki so tudi za Europeano največji izziv. "Bojimo se, da bomo na koncu imeli črno luknjo 20. stoletja, ker iz tega obdobja ne moremo digitalizirati dovolj vsebin."

Mag. Krstulović razlaga, da pri Nuku ta vprašanja rešujejo sproti. "Poskušamo biti čim bolj pragmatični in zadeve reševati po sklopih. Vse knjižnice najprej digitaliziramo vsebine zunaj avtorskega prava. Pri Nuku smo hkrati sklenili dogovor z Javno agencijo za raziskave in razvoj ter založniki sodobnih znanstvenih revij. Gre za sodobne znanstvene publikacije, ki so deloma financirane z javnimi sredstvi in so z nekim časovnim zamikom dostopne tudi na dLibu. Povezali smo stvari, ki so že obstajale."

Dr. Maja Bogataj Jančič je pravna strokovnjakinja, ki je avtorsko pravo študirala v najboljši knjižnici na svetu, na Harvardu. "Europeana je odlična ideja, ampak hitro pridemo do konca 19. stoletja, ko nastopijo avtorske pravice," utrdi strah in negotovost knjižničarjev. "Kaj narediti od tod naprej, ne vemo - treba bi bilo vzpostaviti določena splošna pravila. Druga možnost je, da se rešuje vsaka avtorska pravica posebej, a tega si nobena knjižnica dolgoročno ne more privoščiti." Direktorica Inštituta za intelektualno lastnino strokovno sodeluje tudi z Nukom pri iskanju rešitev in pripravljanju predlogov sprememb zakonodaje. Opozori na enkratnost Europeane, ki temelji na ideji prostega dostopa. V Ameriki so razmerja drugačna. "Google se je digitalizacije lotil že pred leti. Pristopil je h knjižnicam in jim ponudil brezplačno digitalizacijo njihovih arhivov.

Začel je z deli, ki so v javni domeni, kar pomeni, da so avtorske pravice na njih že potekle. Dostopa tu ni mogoče omejevati. A kmalu je začel digitalizirati tudi razprodana dela, torej knjige, ki niso več v tisku oziroma je njihova naklada pošla. To so dela, kjer avtorske pravice še obstajajo, ni pa jih več mogoče kupiti. Google je začel ponujati samo delčke teh knjig. Postavilo se je vprašanje, ali to lahko počne. Google je trdil, da je to v okvirih poštene rabe, kar bi pri nas morda pomenilo, da gre za zasebno rabo oziroma rabo v znanstvene namene. Knjižnice so bile navdušene in so z veseljem odprle vrata, saj se je zdelo, da gredo stvari v smer večjega in prostejšega dostopa do teh del. Avtorji in založniki pa so se že od začetka temu upirali. Stroje, ki so digitalizirali knjige, so poimenovali knjigožerci. Malo po letu 2004 so založniki in avtorji pripravili skupno tožbo proti Googlu. Trdili so, da to, kar počne Google, ne sodi v okvir poštene rabe. Sodba bi bila močan precedens v Ameriki in pomemben znak svetu. A do sodnega epiloga ni prišlo, saj sta Google in ameriško združenje avtorjev in založnikov sklenila poravnavo. Izkazalo se je tudi, da Google ni vedno vzel celotnih arhivov knjižnic, ker je imel posamezne dele že digitalizirane iz drugih arhivov."

Pravilo je, da Google knjižnici omogoči dostop le do del, ki jih je od nje poskeniral, in vseh del, ki so v javni domeni. Sam se financira od oglasov, hkrati pa bo tržil tudi dela, ki niso več v tisku. Ponujal jih bo za določeno ceno. Knjižnice bodo dobile dostop do teh zbirk le na enem računalniku v knjižnici, za vse drugo bo treba plačati.

"Ko je to postalo očitno, so knjižnice stopile korak nazaj. Mislile so, da se bo Google na sodišču boril za pošteno rabo oziroma prosti dostop, a se to ni zgodilo. Predvsem zbuja skrb to, da smo s poravnavo med Googlom in založniki ter avtorji dobili največjega svetovnega monopolista glede ponujanja vsebin. Verjetno celo večjega, kot si mislimo, saj ne gre le za knjige. Gre za vse vsebine, ki jih knjižnice hranijo. Google je postal največja knjižnica in knjigarna na svetu."

Ob tem obstajajo še drugačni misteriji. Švedska internetna stran www.omnibus.se/beseda ponuja brezhibno digitalizirane slovenske knjige, ki so še pod zaščito avtorskih pravic. Nekropola Borisa Pahorja je eden od štiristo naslovov, ki jih je mogoče prebrati na kristalno čistih straneh brez napake. Na pisma ne odgovarjajo, Pahorja je digitaliziral oblikovalec tiskarskih fontov Franko Luin. Če so vključeni v kakšen sistem, to dobro skrivajo.

Kako bomo brali v tem stoletju?

Na fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani je v vsakem prostem kotu nekaj študentov, ki stikajo glave nad prenosnim računalnikom. Celo v restavraciji so zraven pladnjev s kosili na mizah prenosni računalniki. Hrana se hladi, medtem ko pari oči zaposleno motrijo ekrane.

"Mislim, da se papir in ekran dopolnjujeta," na majhni betonski ploščadi znotraj fakultete, kjer so razporejeni mize in stoli, razloži dr. Alenka Kavčič, asistentka in raziskovalka, ki se ukvarja s spletnim učenjem. "Strokovno literaturo bi zelo težko brala na papirju. Iskanje po besedilih, iskanje referenc, virov, vse to je v elektronski obliki neprimerljivo lažje. Skačeš lahko na druge elektronske vire, ki so povezani z besedilom, ki ga bereš, hkrati je hitrost elektronskega publiciranja mnogo večja. Z objavo na internetu je tvoje delo v trenutku dostopno vsem. Knjiga potrebuje vsaj kakšen mesec, da pride na police. To so nedvomno prednosti elektronske oblike. Tudi če bereš besedilo v elektronski obliki v tujem jeziku, je sijajno, da lahko takoj dobiš prevod besed, ki jih ne poznaš, prek vgrajenega slovarja, tako da ti ni treba posebej brskati. To je zelo udobno. Tudi rešitve pri Nuku so simpatične. Knjige, ki so zelo stare in dragocene, postanejo z digitalizacijo dostopne vsem. Kdorkoli lahko pride do digitalne oblike, samo redki izbranci pa bodo lahko pogledali vanjo tudi v fizični obliki in jo prelistali. A po drugi strani mi je knjiga kot literatura še vedno neprimerno bližja v tiskani obliki. Če nekaj bereš zaradi užitka, morda takojšnja dostopnost niti ni tako bistvena."

Zares privlačna pa je ideja, da čez nekaj let šolarjem ne bo več treba tovoriti torb, ampak bodo vsi zvezki in učbeniki shranjeni na elektronski deščici. Za zdaj pomeni e-učenje pomoč ob klasičnem učenju.

"Del učilnice se da na splet ali na drug elektronski medij. Nismo še na tem, da bi se učili v čisti elektronski obliki, tudi na naši fakulteti ne. Vendar pa se del snovi ali celo vsa snov daje na voljo v elektronski obliki. Odprejo se tudi možnosti raznoraznih komunikacijskih orodij, forumov, učenci lahko skupno rešujejo določene naloge z uporabo komuniciranja prek elektronskih medijev. Internet je multimedijski, kar pomeni, da ne ponuja le besedil, ampak tudi ilustracije, video, avdio zapise. Čim več je teh medijev, lažje je razumeti vsebino. Zanimivo, predvsem s stališča poenostavitve, pa bi bilo, če bi mobilni telefoni dobili večje ekrane in postali e-bralniki, računalniki in vse drugo v enem."

V knjigarni, postelji in banji

Elektronske knjige in elektronski bralniki so tukaj. Potem ko je digitalizacija dramatično spremenila najprej načine dostopanja do glasbe, filmov in časopisov, so zdaj prišle na vrsto knjige. Digitalnih knjig je vsak dan znova več, kot jih lahko prebereš v desetih življenjih. Še pred petimi leti smo se spraševali, kdo bo bral elektronske časopise. Računalnika vendar ne moreš brati v kavarni, v postelji, za kuhinjsko mizo. Pa se je pokazalo, da je tudi elektronski časopis mogoče brati v skoraj vsaki kavarni, v postelji, za kuhinjsko mizo in tudi na najbolj intimnih krajih. Dovolj ljudi to počne, da je finska industrija papirja zaskrbljena za svojo prihodnost.

"Gre za užitek branja," je misli, da gre tudi knjiga to pot, oponiral Dean Ivandić, lastnik drobne knjigarne Behemot, skrite v uličici pod ljubljansko univerzo, na poti do Akademije znanosti in umetnosti in nacionalne knjižnice. "Ljudje, ki so zrasli s knjigo, užitek branja povezujejo s knjigo. Računalnik je orodje, ki ga vsi uporabljamo za delo. Branje knjig se temu upira. Knjiga je na polici, odložiš jo, ponovno vzameš v roke, greš z njo v posteljo, v banjo." Govoriti o knjigi je govoriti o ljubezni. S kom drugim sploh še greš v posteljo in banjo?

O svoji knjigarni govori kot o umetniškem delu. Je mojster svojega posla. Katerokoli knjigo v angleškem jeziku lahko dostavi naročniku v največ dveh tednih. Pogosto še hitreje. Uspešne avtorje ima v knjigarni nekaj dni prej, preden njihova knjiga uradno izide. Nekaj kvadratnih metrov knjižnih polic je svet, ki ga nobena elektronika ne more izriniti.

"O knjigarni razmišljam kot o galeriji. Jaz sem njen kustos. Knjige so besede v stavkih zelo dolge pripovedi. Leposlovje je pri meni razporejeno po abecednem redu. Vse drugo je v pomenskih sklopih. Police so kot misel. Imajo začetek in konec, vmes pa nekaj povedo. V Pragi sem imel pred očmi citat Ralpha Walda Emersona. Rekel je, da se skozi vse knjige sveta vleče podobna črta, zaradi katere lahko rečemo, da jih je napisal en sam pisec. Knjigarna je konceptualno delo. Knjige, ki jih razumemo kot pomembne, postavljamo v medsebojen odnos. Na policah so tudi knjige, ki jih prodam po eno na leto ali dve leti. Morajo biti tam, ker je tam njihovo mesto, ker so pomembne. To je razlika v primerjavi z Amazonom. Na deževno popoldne se ne moreš zateči k njim, se sprehajati in nekaj odkriti. Amazon ima druge prednosti. Povečal je prodajo starih knjig. Če na svoji razvojni poti potrebuješ konkretno knjigo, jo boš našel pri njih. V knjigarni te knjiga pokliče in povabi, da jo prebereš. Vsaka polica je kakor vrata v svetove, ki komunicirajo med sabo. Zato je vsaka knjigarna drugačna."

To je res. Knjigarna www.ruslica.si je zares drugačna. Od lanskega oktobra časopisna družba Večer prodaja digitalizirane knjige, ki jih je mogoče brati na računalniku ali na Microsoftovem bralniku. Prekmurski pisatelj Feri Lainšček, ki tam prodaja svoje knjige, je tam na fotografiji s svojim digitaliziranim romanom Muriša. V roki ne drži knjige, ampak elektronsko bralno ploščico.

Pri Mladinski knjigi je mogoče kupiti elektronski bralnik. Ob oknu v pisarni v drugem nadstropju pa stoji velikanski kup knjig. Zložene druga na drugo so videti kot umetelna skulptura. Bojan Kuhar, direktor Cankarjeve založbe in marketinga pri Mladinski knjigi, razlaga, da se je, ah! trenutek e-knjige že zgodil. Za naslednji korak, da ponudijo e-knjige na spletu tudi oni, pa bo moral e-bralnik postati nekaj samoumevnega. "Založniki se preveč ne vznemirjamo. Vsekakor bodo ti dogodki spremenili založniški trg in založništvo. Tudi način pisanja, branja in prodaje, verjetno bolj, kot si sploh znamo predstavljati. A založniki vemo, da smo ponudniki vsebin. V tem smislu je za nas vseeno, v kakšni obliki dobimo vsebino in v kakšni obliki jo nato distribuiramo, prodajamo, prinašamo do bralcev. Ali je to knjiga, kot jo poznamo danes, ali pa v elektronski obliki."

Pripoveduje, kako bo prvo poglavje, ki ga je zdaj pogosto mogoče prebrati že na internetu, napisano drugače; kot vabilo, reklama za celotno knjigo. Na e-bralnikih bodo morda takoj dostopni komentarji prejšnjih bralcev. "Bomo še brali knjigo, kot smo jo brali doslej, od začetka do konca, ali bomo brali le še citate ali pa le najbolj priljubljena poglavja? To so odprta vprašanja. A prvi podatki kažejo, da tisti, ki so kupili ameriški bralnik kindle, preberejo in kupijo več knjig, kot so jih prej. Včasih sta bila knjiga in branje razumljena kot nekaj konservativnega. Veselim se te nove dimenzije, ki prihaja. Je pa zanimivo, da ponavadi vse novosti poskušajo biti drugačne od starega. Ponudniki e-bralnikov pa poskušajo e-knjigo narediti takšno, kot je papirnata. To je nenavadno in verjetno bo tu prišlo še do velikih sprememb. Zdaj smo na začetku, ki bo že čez pet let morda videti primitiven, a je zdaj videti fascinanten."

Otroci berejo več in drugače

Elektronske knjige so torej tu. Pravzaprav že kar nekaj časa. Pogosto lahko slišimo, da bo to vse spremenilo. Da bomo brali drugače. Delovali drugače. Pravi naslov za razjasnitev tega, ali je to res, se je zdela dr. Marina Furlan, predavateljica psiholingvistike na Fakulteti za humanistične vede v Kopru. "Psiholingvistika je veda, ki se ukvarja s povezanostjo človekove psihe in jezika. Človeška psiha, um, in lingua, jezik. Kako vpliva jezik na človeka in obratno, kako se jezik strukturira v človekovih možganih, kje so shrambe besednega zaklada? S tem se pri psiholingvistiki ukvarjamo."

Torej, ali beremo s papirja drugače kot beremo z ekrana?

"Sami kognitivni procesi branja so enaki, bodisi če beremo tekst z ekrana ali če beremo tekst na papirju. Za oboje potrebujemo poznavanje jezika, zdrave oči in zdravo povezavo med očmi in vidnim korteksom v možganih ter drugimi centri, ki nam potem pomagajo pri elaboraciji, torej obdelavi vsebine pisanega teksta."

Vendar je tekst na papirju ponavadi mrtev tekst. Na internetu ga spremljajo še druge multimedijske vsebine, sličice, videi, posnetki. To nas lahko včasih dekoncentrira, ker nanje nismo navajeni. Nas, ki beremo že desetletja.

"Drugače je z današnjimi mladimi generacijami, ki jim raziskovalci ne pravijo več teenagerji, ampak screenagerji, ekraniki, prav zato, ker so multimedialni in multifunkcionalni. Moja nečakinja, ki ima enajst let, ima prižgano televizijo, posluša glasbo, zraven se uči in je odličnjakinja. Njej gre to od rok, meni ne bi šlo. Ves čas je bombardirana z vsebinami, ki jih v možganih predeluje veliko hitreje. Mladi, ki so v to rojeni, se enostavno navadijo tako funkcionirati. Za nas motnje so njim osnovni šum, s katerim so navajeni normalno delovati." Raziskovalci tudi že dolgo časa ugotavljajo, da vsaka informacija, ki smo ji podvrženi, nekje v naših možganih pusti sled. Ta ni fizična, ampak je na nevronskem nivoju informacij. "To pomeni, da imajo današnji mladi v sebi veliko večjo količino informacij, kot smo jih imeli mi," razlaga dr. Furlanova.

Svet, ki prihaja, se kaže kot fantastičen. Knjige bomo lahko kupovali 24 ur na dan. Nekaj klikov in brali bomo 700 let star priročnik v arabščini iz Timbuktuja o uporabi matematičnih izračunov v astronomiji in astrologiji. Medtem ko bo simpatičen ženski glas bral Darwinovo biblijo, O izvoru vrst, bomo lahko v miru pregledali, kakšna je bila prva izdaja knjige iz leta 1859. Večino tega lahko počnemo že zdaj. Vseeno je, katero elektronsko okno uporabljamo. Na drugi strani nastaja svet, v katerem je postopoma dostopno vse, kar je bilo napisano v vseh jezikih sveta, in vse, kar je bilo prevedeno v vse jezike sveta. Prostora je dovolj za vse, kar bi bilo napisano, pa ni bilo. Knjige bomo brali. Kaj bi drugega z njimi počeli? Kljub nostalgiji do papirja je to en svet, ki ne gre k hudiču.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor

20 december 2014 ob 0:12
Evropska zima napoveduje kitajsko pomlad
20 december 2014 ob 0:12
Posmeh lastni vesti
20 december 2014 ob 0:10
Ljudje so se naveličali elit
20 december 2014 ob 0:10
100 dni česa?
20 december 2014 ob 0:10
Rutarjeve avstrijske viže
20 december 2014 ob 0:08
Petrol je najhujši kršitelj