Agota Kristof, se zdi, nerada daje intervjuje, ko pa jih že, praviloma odgovarja kratko. Njena pisava je ostra, natančna, neizprosna, izrazito prečiščena - tudi zato morda njene knjige zadevajo v bistvo sveta. Dejstvo, da smo se med intervjujem večkrat od srca nasmejale, naju kljub temu ni niti najmanj presenetilo.

Gospa Kristof, zakaj ste začeli pisati?

Ah, zakaj sem prenehala?

Ne, zakaj ste začeli?

Ker... ne vem... v naši družini je bilo to najpomembnejše, knjige. Ves čas smo brali, razen mati, ona ni marala, bila je zelo gospodinjska; ampak moj oče je pisal, eden od bratov piše, zame sta bila branje in pisanje edino, kar me je zanimalo. Branje sem oboževala in zgodaj sem poskusila pisati, ker zame ni bilo drugega, kar bi me zanimalo. Tudi moj mlajši brat, Attila Kristof, je pisatelj, živi v Budimpešti.

Novinar, ki vas je ob vašem 70. rojstnem dnevu intervjuval za neki švicarski radio, v spremnem besedilu pove, da je nekje prebral ali slišal, da ne pišete in ne berete več. Je to res?

Da, lahko bi rekla, da je res.

Precej nenavadno - malo prej ste, denimo, tudi sami rekli, da sta bila branje in pisanje za vas vedno izjemno pomembna… in nato nič.

Zadošča, kar je. Obstaja besedilo, ki sem ga začela pisati pred desetimi leti in se nikamor ne premakne. Potem sem imela namen pisati o drugih stvareh, o mojih boleznih in podobnem, vendar so predvsem bolezenske težave tiste, ki me ovirajo pri pisanju.

Torej ne gre za odločitev v smislu "ne bom več pisala, ker nimam več česa povedati" ali za nekakšno cinično gesto?

Malo tudi. Gre tudi za občutek, da ne morem pisati bolje, kot sem že pisala. Že zadnji dve deli, Analfabetinja in Vseeno je, mi nista bili všeč, ni bilo več...

Čeprav je težko sprejeti dejstvo, da ne pišete več, pa je po drugi strani to razumljivo, saj je Trilogija vrh, nekaj popolnega.

Da, napišem lahko samo še kaj takega kot Včeraj, ne zares dobrega.

Pravite, da so zgodbe v zbirki Analfabetinja resnične. So poleg dogodkov iz vašega življenja še drugi ključni viri za vaše pisanje?

Da, veliko temelji na mojem osebnem življenju. Celo ko sem začela pisati Šolski zvezek, sem imela namen pisati o svojem starejšem bratu in sebi. Skupaj sva preživela vojno, bila sva stara približno deset let, in vse sva počela skupaj. To se je nekako preoblikovalo v roman, ker sem stvarem, ki sva jih doživela, dodala še tiste, o katerih sem slišala govoriti ali ki so doletele druge ljudi, prijatelje itd.; toda vse skupaj temelji na mojem življenju. Tudi naslednja romana temeljita na tem, saj gre za moje občutke ob vrnitvi na Madžarsko in nato ob ločitvi... Moje življenje in predvsem ta ločitev sta vplivala na vse.

Tudi četrti roman, Včeraj, je resnična zgodba. Gre za moj prihod v Švico; v njej omenjam samomore nekaterih priseljencev, tudi to je resnično, poznala sem jih. V tistem času sem delala v tovarni, tudi o njej pišem, tovarno lahko najdem in tudi kraj, kjer sem živela takrat, vse temelji na tem.

Pravzaprav vsa moja literatura, razen dram, do neke mere temelji na mojem življenju, vendar pa sem si tudi veliko izmislila, veliko sem dodala. Drame, zbrane v dveh zbirkah, ki sta izšli v Franciji in na Japonskem, pa so zelo drugačne, niso osebne… hočem reči, na trenutke nekoliko zagotovo. Ne vem, ali ste prebrali Ključ dvigala, v tej drami se pojavi ženska, ki so ji odrezali nogo... to sem občutila, ko sem bila poročena, saj so me namestili na deželo, nisem mogla ven, nikamor nisem mogla, nisem mogla videvati ljudi... Seveda lahko rečemo, da je simbolično, ampak tisti čas sem doživljala tako, zato sem napisala to dramo.

Strašno si je predstavljati to žensko, kako pripoveduje o teh grozotah, nakar pride zdravnik, ki bi ji moral omiliti bolečine...

… pa jo popolnoma pohabi, ko ji vse odreže, in ona dovoli vse, do konca, ko pa ji želijo vzeti glas, se upre, ubije moža… Gre za dramo, ki je bila napisana v podporo svobodi izražanja.

Omenili ste že svoje drame. Se njihovega pisanja lotevate drugače kot pisanja kratkih zgodb ali romanov?

V francoščini sem začela najprej pisati drame, nisem začela z romani. Pisala sem že, ko sem prišla sem, nadaljevala sem s pesmimi, ki sem jih pisala že na Madžarskem; nekje od štirinajstega leta sem veliko pisala pesmi, ampak so izgubljene.

Izgubljene?

Seveda, saj jih nismo vzeli s sabo, ko smo prečkali mejo (smeh).

Tu pa ste pisali naprej.

Tukaj sem nadaljevala s pisanjem, ker nisem govorila francosko. Te pesmi obstajajo in so v arhivu, toda v madžarščini. Našel se je nekdo, ki jih je želel prevesti, zato sem jih ponovno prebrala, ampak jih nisem hotela objaviti, ker jih ne maram več. Tudi sicer je v arhivu ogromno stvari, ki jih nočem dati v objavo, med drugim hranijo tudi okoli dvajset dram. Objavljenih je samo devet, drugih iz istega razloga ne želim objaviti.

Zakaj ste ob prihodu v Švico začeli prav s pisanjem dram in ne proze ali poezije?

Ker je bilo to veliko enostavneje od pisanja romanov, saj lahko uporabiš samo osebe in besedilo, kakor se govori vsak dan, torej zelo preprosto, pa tudi zato, ker mi je bilo gledališče zelo pri srcu in sem imela v tistem času celotno ekipo; živela sem blizu nekega gledališča, kjer sem spoznala veliko režiserjev in drugih gledališčnikov in potem pisala zanje. Sodelovala sem celo z učenci gledališke šole, za katere sem napisala dramo Pošast, ki so jo uprizorili.

Zame je bilo torej lažje pisati drame kot romane, dovolila pa sem si še eno reč, namreč "ponarejanje" same sebe. Preden sem začela pisati v francoščini, sem poskusila prevesti iz madžarščine v francoščino svoje pesmi, tako, za vajo, da vidim, kaj se bo izcimilo, in tako so iz teh pesmi nastala besedila - ne pesmi, ampak proza, ker mi ni uspelo ustvariti pesmi v francoščini. V zbirki Vseeno je imajo skoraj vse zgodbe madžarsko podlago, na primer Ne jem več, Sekira, Mislim, Kanal, Hiša... Nisem preoblikovala vseh, le najboljše (smeh). Zabavalo me je, ko sem opazovala, v kaj se razvijajo. Naredila sem veliko različic, kasneje sem dodala tudi nekatere, napisane že v francoščini. Te pesmi, prevedene v prozo, sem velikokrat uporabila v svojih romanih, najti jih je mogoče v vseh.

Zgodbo Mislim iz zbirke Vseeno je je mogoče najti tudi v romanu Včeraj.

Res je (smeh)! Ampak tega se sploh nisem zavedala. To je zato, ker sem imela strašno neurejene papirje in nisem več vedela, kaj sem že uporabila v kakšni knjigi; potem še tista zgodba s tigrom... Nisem vedela, ali sem jo že uporabila v enem od romanov kot moro, sanje... Na to me je opozoril moj japonski prevajalec, ko sem nekega dne govorila z njim, rekel je, oh, pa saj to je bilo že v romanu!

Tako imenovane "sanjske dele" v vaših delih najdemo večkrat, na primer v romanu Včeraj. Imajo sanje ali (divje) živali v njih za vas posebno mesto?

Da, sanje - rada in veliko sanjam in rada opisujem svoje sanje. Živali pa ne, ne toliko. Toda ne vem, od kod ta tiger... Da, zares so bile sanje. Spala sem in roka mi je zdrsnila, takole, v snu sem začutila krzno neke živali in z grozo sem se prebudila. Da, obstaja neka podlaga, sicer pa živali ne maram posebej.

Slovite po svojem slogu pisanja. Je razlog za to, da je tako izčiščen in jasen, iskati v tem, da pišete v tujem jeziku, ali pa gre za nekaj, kar izhaja iz vas, kar je del vaše pisateljske metode?

Ne, ne, mislim, da sem našla svoj slog. Kajti dolgo sem pisala kot vsi. Poleg tega drame niso napisane na tak način. Ne, zelo sem se trudila, ker so se mi moje pesmi uprle, bile so čustvene ali "zelo lepe"; želela sem pisati zares zelo suho, namenoma sem si to izbrala - in potem sem se zavedela, da sem našla svoj slog.

Zdite se namreč neprekosljivi v brezkompromisnem preoblikovanju dogodkov iz zasebnega življenja v popolnoma prepričljivo samostojno literarno tvarino. Lahko to metodo podrobneje opišete?

Hvala, ampak ne znam vam razložiti. Vem samo, da sem na svojih knjigah ogromno delala, leta sem pisala posamezen roman, prvega, Šolski zvezek, sem pisala tri leta. Nedavno so me obiskali iz književnega arhiva (Le Fonds Agota Kristof aux Archives Littéraires de la Bibliotheque nationale Suisse a` Berne, op.p.) in vzeli tudi moje rokopise, ki so nastali pred knjigo; vsi po vrsti so bili začudeni, koliko verzij sem oblikovala, koliko stvari, ki jih kasneje nisem uporabila, sem napisala, koliko sem črtala… Tudi konec ni bil isti in v knjigah, ki sledita, pišem na začetku čisto nekaj drugega (drugi in tretji roman Trilogije se nadaljujeta, kjer se prejšnji konča, op.p.). V Šolskem zvezku, na primer, eden od dvojice prečka mejo, eden pa ostane, v mojih rokopisih pa zasledite, da jo prečkata oba, in podobno. Ogromno je stvari, ki sem jih črtala ali predelala, napisala sem več različic, ves čas spreminjala, spreminjala, spreminjala, na koncu pa se je celo izkazalo, da sem črtala tudi stvari, ki so bile dobre (smeh)...

V Trilogiji je za napisanim resnično nemogoče spregledati izjemno maso materije, ogromno vloženega dela...

Da, dejansko sem napisala približno desetkrat več, kot je v knjigah. V arhivu je ogromno rokopisov in zdaj se z njimi nekdo ukvarja, preučuje, zakaj nekaj ni bilo uporabljeno, kako sem si najprej predstavljala stvari... Ko sem na primer začela pisati Šolski zvezek, sem ves čas pisala "moj brat in jaz". Potem pa se mi je to zazdelo pretežko za slog, tako da sem potem pisala "midva" in nato "dvojčka", ne vem zakaj, kar zgodilo se je, ampak seveda je bilo za tem veliko premišljevanja, ves čas spremembe in spremembe. Tudi imena sem spreminjala.

Bi lahko rekli, da so glavne teme vaših zgodb in romanov pisava, jezik in meja?

Ne vem, vsekakor so moje drame popolnoma drugačne, hočem reči, da so bolj angažirane. V drugi zbirki na primer je drama Pošast, ki mi je predstavljala avtomobil, ki ga ves svet občuduje in obožuje. Bila je zelo uspešno uprizorjena; nato Cesta - vse je betonirano, ničesar več ni... v tistem času sem bila zelo ekološko usmerjena (smeh), in da, moje drame so bile bolj družbeno usmerjene, niso bile osebne.

Ko sem preučevala vašo Trilogijo, sem namreč ugotovila, da pišete o pisavi, da je to za vas zelo pomembna tema.

Da, na to so me že opozorili, kako si v njej vsi želijo pisati. Tudi mene je to v življenju močno zaznamovalo, pa tudi veliko ljudi, ki sem jih srečala, je želelo pisati, a niso uspeli, niso mogli ali niso znali izbrati... Imela sem prijatelja, ki je bil zelo izobražen, ki je veliko prebral, bil je odvetnik. Rekel je, jaz bi lahko pisal kot Bukowski, kot kdorkoli drug, ampak ne vem, na kakšen način naj pišem... Pa sem mu rekla, ampak najti morate vendar lasten slog.

Vendar ljudje nimajo veliko potrpljenja, pisanje je precej zahtevno. No, res pa je tudi, da se da napisati zelo enostavne knjige, brez veliko vloženega razmišljanja.

Koliko časa ste porabili za romane? Rekli ste že, da za Šolski zvezek približno tri leta. Pa za druge?

Pri Včeraj je šlo precej hitro, kakšno leto. Drugi in tretji del Trilogije sta prav tako prišla dokaj hitro, takoj za prvim delom. Med temi tremi romani ni bilo premora, nadaljevala sem in nadaljevala… ni bilo predvideno.

Trilogije niste načrtovali?!

Ne, nikakor. Zaključek Šolskega zvezka je bil konec. Nato sem morala nekoliko počakati na njegovo objavo, potem nisem našla druge teme - nadaljevala sem z dvojčkoma in si rekla, dobro, zdaj je pa dovolj. Nisem mogla govoriti o čem drugem, ponovno sem začela... Tako je nastala Trilogija, vendar ni bila predvidena.

In vso Trilogijo ste pisali…

Devet let. Da, veliko je, ampak tako je bilo tudi zaradi jezikovnih težav.

Ste potrebovali koga, ki bi vam popravljal napisano?

Drame sem na začetku dala v pregled nekemu učitelju francoščine, sicer pa ne. Seveda je urednik predlagal določene spremembe, majhne spremembe.

Po brezštevilnih branjih še vedno ne morem z gotovostjo trditi, da vem, kako si dogodki v Trilogiji sledijo.

Da, vem, da se ne da v celoti razumeti.

Da, vendar je ravno to ena od njenih največjih odlik, saj se ob vsakem branju zdi, da se koščki znova sestavljajo, kot bi se tkalo platno. Prav tako ima Trilogija, tako vsebinsko kot oblikovno, izjemno dramatičen učinek. Kako ste jo torej sestavljali?

Ah, da, gre za montažo. Napisala sem, na primer, vaje (eden najpomembnejših delov Šolskega zvezka, op.p.), začetka in konca še ni bilo, nakar sem pisala kaj čisto drugega, o oficirju na primer, in potem je bilo treba to urediti. Odvisno je bilo tudi od mojega razpoloženja ob večerih, od tega, kaj sem želela delati. Ni bilo vzročno-posledičnega zaporedja, nikakor ne.

V Trilogiji je mogoče zaslediti rdečo nit, in sicer laži. Zakaj laži? Zakaj so tako pomembne? Ali izhajajo iz vsebine ali obstaja zanje kak poseben razlog?

Poimenovala sem jih laži, zlasti Tretjo laž, ki pa je najbolj resnična med vsemi tremi knjigami. Laži tudi zato, ker nisem napisala resnice, ki sem jo želela napisati. V zgodbi je skrivnost, ki ni ubesedena.

(Premor.)

Ne, ampak nekje sem napisala, ko ga (Lucasa v Tretji laži, op.p.) vprašajo, kaj piše, reče, rad bi pisal resnico, pa ne morem, ker preveč boli, torej vse olepšam. Za to gre.

Ali sta imeni Klaus (Claus) in Lucas namenoma anagram?

Poglejte, tudi v zvezi s tem so v arhivu ugotovili, da šele v drugem delu poimenujem osebe, v prvem so brez imena; tako sem v Dokazu, v drugi knjigi, ves čas pisala "Claus in Christophe". Ti imeni sta mi bili všeč, potem pa sem začela premišljevati in sem si rekla, da je preneumno uporabiti lastno ime, in tako sem našla Lucasa. Veliko sem razmišljala o tem, ni pa bilo predvideno.

Vedno sem imela težave pri izbiri imen, ker nisem hotela, da bi ime pripadalo samo enemu jeziku, nisem želela dati madžarskih imen. No, v Včeraj sem uporabila ime Sandor, ampak najprej nisem hotela, imela sem neko vsakdanje ime...

Bi lahko rekli, da sta Klaus in Lucas iz tretjega dela Trilogije vi sami?

Da.

Kajti za oba je pisanje bistvenega pomena, vprašanje preživetja.

Da.

Pravzaprav ima človek občutek, da Klaus in Lucas pišeta drug drugemu, čeprav pišeta vsak svoje stvari. Kot da gre za nekakšno vzporedno dopisovanje.

Dejansko se, ko pišem, popolnoma vživim v osebo, ki govori.

Bi lahko torej rekli, da je največji uspeh Trilogije, da je sploh napisana?

Da.

Predstavlja pisanje za vas tolažbo?

Ne, niti ne (smeh); toda po drugi strani tudi, saj sem živela tako rekoč v revščini in pisanje je bilo edina stvar, za katero sem upala, da me bo izvlekla iz nje. No, imela sem za hrano, ampak imela nisem nič, res nič denarja. Delala sem v tovarni in živela sem z moškim, ki mi ni dajal nič denarja… Bila sem brez dela, že zaradi jezika, bila pa sem tudi brez kvalifikacij in edina rešitev, da bi se rešila tovarne in imela delo, je bila uspeti z literaturo. Ampak potrebnega je bilo veliko potrpljenja, saj sem bila stara čez petdeset let, ko je bila izdana prva knjiga.

Najprej je bila torej tovarna, potem sem se poročila, nismo imeli denarja, izšolati je bilo treba tri otroke, ločila sem se, med drugim sem delala tudi pri nekem zobozdravniku, pa je bilo grozno, sovražila sem to delo, zaslužila sem zelo malo, kar pomeni, da sem bila brez denarja do petdesetega leta in tukaj, v Švici, je pokojnina, ki jo v takem primeru dobiš po petinšestdesetem letu, tako nizka, da z njo brez pisanja ne bi mogla živeti. Morala bi živeti od socialne pomoči. Nujno sem morala ukrepati; obstajala pa je tudi neka močna sila, ki me je silila pisati.

Torej ste si kruh dejansko služili s pisanjem?

Da, da, dejansko. To je precej redko, zlasti tukaj, v Švici. In vendar me na splošno ne obravnavajo kot švicarsko pisateljico.

Ker ste Madžarka?

Da, in tudi zato, ker sem knjige izdala v Franciji. No, saj vem, da nisem prava švicarska pisateljica.

Vas to moti?

Ne, ne, niti malo.

So vas že primerjali s Samuelom Beckettom?

Morda, nekoliko.

Menite, da gre za ustrezno primerjavo?

Ne, niti ne.

Zakaj?

Ne vem. Nikoli nisem brala Becketta... Morda zaradi mojih dram, drame John in Joe, denimo, ampak razen tega...

V Analfabetinji omenjate Thomasa Bernharda. Obstajajo še drugi pisatelji, ki so vam posebej všeč ali so vplivali na vas?

To me pogosto vprašajo. Na začetku (v Analfabetinji, op.p.) omenjam Dostojevskega, saj je bil moj najljubši pisatelj, ko sem bila še mlada. Kasneje pa težko rečem, ker se ne spominjam vseh imen... Michaux, na primer.

Kakšen je vaš odnos do poezije? Jo berete?

Ne, nič več. Ampak sem je ogromno prebrala, na pamet sem znala več velikih madžarskih pesnikov, zelo sem jih imela rada. Da, na začetku je bila poezija.

Veliko vaših bralcev pravi, da je vaše knjige težko razumeti ali da jim je težko slediti. Se strinjate s tem? Vas sploh zanima, kako bralci sprejemajo vaše knjige?

No, malce me že zanima. Vem, da gre za težke knjige, ampak meni se, nasprotno, zdijo enostavne za branje.

Mogoče jih je brati vedno znova, kar je redkost.

Kar me res preseneča, je to, da to traja že dvajset let in da doživljajo nove in nove ponatise. Moj urednik mi je rekel, da gre za perpetuum mobile. Zdaj so tudi že v mehkih izdajah, nekatere so prav čudovite, in v več državah; v Rusiji je Trilogija izšla že v tretje.

Ali je po vašem mnenju mogoče prenehati biti pisatelj - ne glede na to, ali človek piše ali ne?

Ne, mislim, da ne. Kadar me vprašajo, kaj sem po poklicu, vendarle ne morem reči drugega kot - pisateljica. Ko sem šla na pregled k zdravniku, ki me ni poznal, je sestra zapisala moje ime in druge podatke, nato pa rekla, ste vedeli, da obstaja pisatelj, ki se imenuje kot vi? Jaz pa sem odvrnila - kaj res (smeh)?