To se pravi tudi slovenski. Pa lahko (tudi v Dnevniku) beremo tekste izpod peresa slovenskih zgodovinarjev, kako so bili, denimo, Prekmurci "vedno del slovenskega naroda". V resnici, seveda, niso bili, saj pred letom 1848 slovenskega naroda ni bilo. Nastal pa je šele potem, ko so Kranjce, Korošce, Primorce in Prekmurce združili v novo skupnost.
Nove politične skupine (narodi), ki so se v devetnajstem stoletju začele pojavljati v Evropi, so bile še v drugi polovici stoletja v notranjeavstrijskih deželah habsburške monarhije novost, za katero sodobniki niso imeli nobene podlage v osebni izkušnji. Kot je 28. avgusta 1844 zapisal prvi slovenski časopis, Kmetijske in rokodélske novize, tedaj vsi "Slovenci" niso niti razlikovali med besedama narodno in nerodno: "Nektéri Slovenci ne razločijo, kakor je potréba, teh dveh besedi: narodno in nerodno. Narodno je nekaj lepiga, kar je jednimu ali drugimu narodu lastniga, zato se reče: národnost: Nationalität. Nerodno je pa nekaj malovredniga. Ungeschicklichkeit. Gerdo bi bilo, ako bi mi te dve clo različne besede razločiti ne znali. Zato v glavo si jo zarežimo!" Kot vidimo, je bila razlika med besedama in pojmoma narodno in nerodno govorcem slovenskega jezika tako nejasna, da so si pri pojasnjevanju morali pomagati z - nemščino.
Da so tako imenovani narodni buditelji namesto regionalne uspeli uveljaviti narodno zavest, je bilo treba veliko trdega dela; tega pa so morali opraviti pravi ljudje v pravem času. Brez pravih ljudi, ki so znali v pravem času narediti prave poteze, bi razvoj lahko potekal tudi v drugo smer.
Na poti oblikovanja slovenskega naroda je bilo veliko pomembnih mejnikov. Prav na današnji dan mineva stoletnica enega od takih mejnikov.
Skupščina Družbe sv. Cirila in Metoda
Člani Družbe sv. Cirila in Metoda, ki je s prostovoljnimi prispevki delala na razvoju slovenskega šolstva, so septembra 1908 sklicali skupščino na Ptuju, tedaj mestu z nemško čutečo večino. Skupščina Družbe je imela namen okrepiti slovenski ponos in samozavest. Njeni sklicatelji so se gotovo zavedali, da njihova parada ponosa ne bo potekla brez reakcije. Nasprotno, na sovražno reakcijo so se dobro pripravili. In imeli so prav. Dnevnik Slovenec je 14. septembra 1908 pisal: "Nemški listi so že par dni vzdigovali nemški tabor proti nesramnim Slovencem, ki si upajo zborovati na svetih nemških tleh. Ker pa je Ptuj tako nemški, da ni mogel odvrniti 'napada', so prosili za pomoč svoje brate po vsem Štajerju. In res so se ti odzvali v dokajšnjem številu, prvi seveda buršaki, ki so se pripeljali večinoma s tistim vlakom, kakor Slovenci. Grozili so že med potom in obljubovali, da nauče Vindišarje kozjih molitvic. Pri izstopu Slovencev je bila zbrana pred kolodvorom nadebudna nemška mladež, ki je sprejela došle z divjim tuljenjem in žvižganjem. 'Windische Hunde', 'Lausbuben' in podobne psovke so letele na slovenske goste, ki so pa ta izbruh nemške kulture prenesli s prezirajočo hladnokrvnostjo. Ko banda le ni nehala razgrajati, so zapeli Slovenci 'Hej Slovani'. Prepevajoč slovenske pesmi se je napotila nato množica v 'Narodni dom', spremljana od tulečih hajlovcev, ki so metali na Slovence jajca, napolnjena z rdeče- in modro-barvano vodo. Napadli so tudi dejansko nekaj Slovencev, vendar pa niso mogli ugoditi povsem svoje bojaželjnosti, ker je bilo med Slovenci kakih poldrug sto kmečkih fantov in mož."
Razburjenje v Ljubljani
Zaradi napada na skupščinarje so burno reagirali tudi prebivalci Ljubljane, ki so čutili slovensko. Prišlo je do demonstracij in pouličnih izgredov. Tretji dan demonstracij, 20. septembra, je nastopilo nemško vojaštvo. Patrulja sedmih vojakov pešpolka št. 27 pod vodstvom poročnika Mayerja je celo streljala na skupino mladih ljudi v bližini Pogačarjevega trga, in to kljub temu, da je predstavnik vlade dr. Mathias klical, naj ne streljajo. En človek je bil smrtno zadet, več ranjenih. Smrtno zadet je bil 15-letni dijak Ivan Adamič. Pa še ni bilo dovolj žrtev. Mayerjevi vojaki so nadaljevali s streljanjem in v bližini trgovine pri Solncu smrtno zadeli 24-letnega strojnika v Narodni tiskarni Rudolfa Lundra.
Tragedija, ki je zadela Adamiča in Lundra, je združila slovensko prebivalstvo Ljubljane brez razlike v mišljenju v globoki žalosti in silnem ogorčenju nad krvavimi dogodki. Župan Ivan Hribar je na ministrskega predsednika naslovil protestno brzojavko. Na rotovžu so izobesili črno zastavo, po vseh ljubljanskih cerkvah je zvonilo na mestne stroške. Na izredni seji mestnega sveta je Hribar predlagal, da se ubitima priredi pogreb na stroške mestne občine ljubljanske, ki poleg tega prispeva za nagrobnik znesek 1000 kron.
V črnino odeto mesto
Mestni svet je zahteval strogo preiskavo, zakaj je civilna oblast rabila za vzpostavljanje miru nemški polk, o katerem je bilo znano, da je bil Slovencem sovražen. Zakaj so pri tem dali poveljstvo mlademu oficirju, ki je živel po načelih "Halt's Maul-kulture"? Zakaj se je streljalo brez ukaza političnega komisarja in zakaj se ljudi ni opozorilo, da bo vojaštvo streljalo?
Na seji se je oglasil tudi dr. Ivan Tavčar, ki je zahteval, da naj se vojaštvo sploh umakne iz Ljubljane. Na županovo pojasnilo, da po cesarskem patentu iz leta 1844 politična oblast nima "ingerence na rabo orožja", pa je zaklical: "Kaj nas briga tisti stari patent, saj ne živimo v letu 1844."
V znak žalovanja je bila v črnih zastavah vsa Ljubljana. Črne zastave so visele na številnih hišah in oknih zasebnih stanovanj. Na vrhu zvonika šentjakobske cerkve jo je razobesil znani plezalec po zvonikih Martin Sušnik, cesarsko, ki je bila prej tam, pa je umaknil. Tudi ljudje so nosili žalna znamenja. Večina slovenskih dijakov si je nadela črne kravate v znak žalosti za umorjenim tovarišem. Črne zastave so izobešale tudi nemške tvrdke. Vendar jim ljudstvo tega ni dovolilo. Vse nemške tvrdke so morale črne zastave umakniti. Ogorčeni Ljubljančani so zahtevali tudi, da mora mesto že na zunaj kazati slovensko lice. Zahtevali so, da se morajo ne le napisi raznih tvrdk, temveč tudi ulični napisi takoj zamenjati s samo slovenskimi. Tako je z mestnih ulic izginila velika večina napisov, ki so spominjali na nemštvo, in 21. septembra 1908 je Ljubljana postala slovensko mesto.
Spomenik šest čevljev pod zemljo
Po zapisu v Domoljubu je slovenski narod znal ceniti kri, ki sta jo po "nedolžnem prelila na žrtveniku domovine" Adamič in Lunder. Izkazal jima je zadnjo čast, kakor je pred tem ni še nobenemu svojemu sinu. Domoljub je s tem v zvezi zapisal: "20. september ostane v zgodovini slovenskega naroda neizbrisen, zapisan s slovensko krvjo - nismo si ga zapisali sami, zapisali so nam ga drugi - in temu dnevu se je postavil spomenik tam gori na ljubljanskem pokopališču, in tudi spomenik so nam postavili drugi. Ni to rezan kamen, ni ga klesal kipar - umetnik, ne blešči ti nasproti v dragoceni kovini, ne, šest čevljev pod zemljo ima slovenski narod svoj spomenik, kakor že priprost naš narod, ubožen, kakor je ubožen naš narod sam, ali nerazrušen. Naj besni preko naše domovine najsilnejši vihar, naj se rušijo naši domovi, naj pade vse, ta spomenik ne pade, kajti iztrgali so ga iz našega telesa in spojili so ga z našo krvjo - stal bo, dokler se bo še kdo zval Slovenca, dokler bo še kdo znal izgovarjati imena Adamič in Lunder."
V protestu proti vojaškemu divjanju so ljudje navdušeno zbirali sredstva za postavitev kamnitega nagrobnika, Družba sv. Cirila in Metoda je izdala celo narodne kolke z napisom 20. IX. 1908. Kip je izdelal kipar Svetoslav Peruzzi. Vendar državne oblasti niso dale dovoljenja, da bi spomenik postavili, češ da je prevelik in da je na njem predviden napis: Postavil celokupen slovenski narod stare in nove domovine. Trimetrski kip, izdelan iz tirolskega marmorja, ki predstavlja žalujočega genija Slovenije, so postavili šele na komemoraciji ob 25-letnici, dne 17. septembra 1933; kipar Peruzzi ga postavljenega ni nikdar videl. Takrat so tudi bronasto medaljo z upodobitvijo glav obeh žrtev vzidali v slop, ki veže škofijo z ljubljansko stolnico, to je na mesto, kjer sta bila ustreljena Adamič in Lunder.
Številke 20. IX. 1908 in imeni Ivana Adamiča in Rudolfa Lundra so postale simbol prizadevanja za emancipacijo slovenskega naroda. Ljudje tistega časa so bili prepričani, da ta simbol ne bo pozabljen tako dolgo, dokler bodo ljudje čutili slovensko. Vendar se je to zgodilo. Stoletnica septembrskih dogodkov mineva neopaženo, niti župan Zoran Janković ni utegnil sklicati spominske seje mestnega sveta. Saj v naši zavesti še vedno ni povsem jasna razlika med tem, kaj je narodno in kaj nerodno.
