Ko se komunist za veliko noč znajde med ovco in prašičem

Ortodoksi in dogmatiki

»Roberto bo prišel iz Gaze,« je v četrti Abu Thor v Jeruzalemu z obrazom zelo zadovoljne mačke rekel moj prijatelj Michele in si mel roke. »Prinesel bo pastiero.«

Beseda je zbudila toplino v meni. Nekje sem že slišal zanjo, pa sem pozabil, kaj bi lahko bilo za njo.

»Pastiera je torta, ki jo mi v Napoliju pečemo v času velike noči,« je pobožno rekel Michele. Komunist iz tretje generacije komunistov, ki je bil do konca član Lotte continue, je rekel velika noč z istim žarom kot oče Fortunat iz Jeriha.

Roberto je potrkal na vrata in previdno položil plastično vrečko na mizo. Odvil je aluminijasto folijo in si oddahnil. Zlatorumeni trakci testa na zlati skorjici so bili še vsi tam, nedotaknjeni.

»Preživela je. Prinesi nož.«

Tudi Roberto je imel za sabo desetletja aktivnega življenja v italijanski komunistični partiji, preden je v humanitarnih dejavnostih v Gazi odkril nove oblike življenja. Odrezal je lep kos in mi ga porinil na krožnik.

»Jej. Celo popoldne sem jo delal včeraj. Mora stati vsaj eno noč. Žito pa sem že dva dni prej skuhal v ekonom loncu. To, vidiš, mi jemo za veliko noč.«

»Mi komunisti?«

»Mi Napolitanci. Pastiero dobiš samo v Napoliju in pri meni v Gazi.«

Michele je medtem že skoraj pojedel svoj kos.

»Nekateri dajo noter tudi slaščičarsko kremo,« je rekel s polnimi usti.

»Če jo delajo s kremo, potem ni pastiera, ampak neka njihova torta. Piškotno testo, na mleku kuhano žito, ovčja skuta, limona, kandirana cedra, pomaranča in buča, maslo, jajca, vanilija, cimet in voda iz pomarančnih cvetov. In dekoracija s trakci iz testa v rombih. To je pastiera. Vse drugo je revizionizem.«

Užaljeni Michele ga je pogledal postrani.

»A niso rombi že odmik od linije? Mislil sem, da so predpisani kvadrati.«

Roberto je zavil z očmi. »Jaz sledim dogmi. In moja dogma pravi – rombi. Tako je delala moja mama, ki je bila v komiteju.«

Tako komunisti praznujejo veliko noč. Z resno diskusijo o kuhinji kot idejni ortodoksiji, ki pri praktičnem delu zahteva dogmatski pristop k preoblikovanju sveta. Kuhinja je stvar doktrine, natančnih pravil, ki ne dopuščajo odstopanja od predpisov.

Na slanini ali na grmadi?

Strogost pri naboru jedi za veliko noč smo pobrali od Judov, ki dajo na mizo kos pečenega jagnja, trdo kuhano jajce, dve grenki zelišči, od katerih mora ena biti hren, slano vodo in maco, nekvašen kruh. Košarica, ki jo nekomunisti nesejo k žegnanju, je veliko starejša domislica od Kristusa na križu.

Judi so iz Egipta bežali čez puščavo in ob veliki noči tudi mi to praznujemo. Vendar se tudi na mizi vidi dvatisočletni nesporazum. Jud bo za veliko noč bežal od kvasa kot hudič od križa, ker v puščavi ni bilo časa, da bi se počakalo na vzhajani kruh. Kristjan pa bo kvasil vse, kar se kvasiti da, in potem bo mesil še enkrat, da bolje prime. Temu ni težko slediti. Ovca pa je na mizi kot spomin na žrtveno jagnje, ki so ga Judi darovali, preden so šli na pot. Logično. Zakaj se potem na naši mizi znajde šunka?

To je nov izum. Ko sta Izabela in Ferdinand iz Španije izgnala Jude in Arabce in je Kolumb odkrival Ameriko, je v deželi vladala inkvizicija. Nekristjani so imeli možnost sprejeti Kristusovo vero, se izseliti v Afriko ali končati na grmadi. Veliko jih je sprejelo vero, vendar inkvizitorji niso bili prepričani, ali je njihovo spreobrnjenje pristno. Pa zelo radi so kurili grmade. Vprašati ni imelo smisla. Vsak, ki je videl, kako na trgu zlagajo polena, se je začel križati in vihteti roženkranc, čeprav se je doma klanjal proti Meki ali molil proti Jeruzalemu.

Vendar inkvizitorji niso bili naivni. Ponoči so hodili čez vas in vohali, na čem kdo kuha. Iz vernih krščanskih hiš je dišalo po svinjski masti, iz judovskih in muslimanskih pa po olivnem olju in maslu. Kuhinjski ognji so ugasnili, grmade so zagorele. Iz tega je izšla specifična španska kulinarika, ki daje prašiča v vse, kar človek da v usta. Tudi na solato se potrese malo drobno sesekljane pražene slanine. S tem se izraža verska pripadnost bolj prepričljivo kot z oljčno vejico nad vrati in križem nad posteljo. Na Goriškem in na Krasu ti ne dajo krožnika zelenjavne mineštre, ne da bi ti povedali, da »je prašič stopil vanjo«. In te srepo pogledajo.

»Si naš?« govori starodavni pogled od strani. »Boš jedel ali začnemo zlagati drva na dvorišču?«

Grmada nikoli ni zelo daleč.

Knjiga receptov

Zato se na Zahodu v nedeljo zjutraj sveti šunka poleg pirhov kot neizpodbitni dokaz prave vere. Vzhod, ki je bliže Stari zavezi in prakrščanstvu, z istim veseljem da na mizo ovco. V tesnem prostoru med tema živalima se pogovarjajo civilizacije.

Komunist bo od vsakega vzel po malo. Pristopil pa bo pedantno. Komunisti so pri kuhanju bolj fundamentalisti kot karmeličanske nune. Poslušajo in sledijo, nobene improvizacije. Količine so predpisane s stalinistično togostjo, čas kuhanja je nepremakljiv, zasleduje se točno določen okus, barvo in teksturo. Vsak odmik od linije je znak gnilega liberalizma, najbolj uničevalne ideologije sodobnosti. Zato se najboljše je pri komunistih in jezuitih. To so ljudje pravil. Tam se ve, kaj se kuha za veliko noč in kaj za božič, kaj se kuha, ko je post, in kako se stvari naredijo tako, kot Bog zaukaže. Ali je narejeno prav, ali pa je tako, kot da ni narejeno.

Tri velike religije so vzele recepte iz iste knjige. Judovstvo, krščanstvo in islam so v Stari zavezi našli inspiracijo za to, kaj se sme in česa se ne sme. Letošnjega aprila bi lahko praznovali skupaj, vendar muslimanom pade ramadan junija in ostanejo zunaj. Spodobi se jih povabiti vsaj na velikonočno kosilo, da delijo našo radost, še posebej če so sosedje. Z Judi pa si kristjani lahko vsaj čestitajo skozi okna. Nismo daleč. Claudia Roden, ki je pesnica kuhinje krajev, kjer se je rodil Kristus, je znake medsebojne penetracije našla na najbolj nepričakovanih krajih.

»Raziskujem vpliv arabske in judovske kulinarike na špansko kuhinjo,« je povedala med obiskom v Ljubljani. »Pred kratkim sem bila v Barceloni in vprašali so me, kaj je jedel Jezus Kristus. Odgovorila sem, da je torta iz Santiaga de Compostela judovska jed, ki jo pripravljamo za pasho. Vsi španski samostani pripravljajo arabske slaščice. Vse, kar tam dobite, je dediščina Mavrov. Ampak torta, ki jo delajo v Compostelli, je klasična sefardska slaščica. Vsi sefardi jo jedo za največji judovski praznik.«

Kristus bi za veliko noč jedel sefardske slaščice. Logično. Kristus je bil Jud in prvi kristjani tudi. Torto iz Santiaga de Compostella bi vzel za svojo in prosil za še en kos. Vendar v teh rečeh hitro nastopi sitnost. Ne jejo vsi vsega. Bi vzel tudi kos šunke s hrenom in sladek kvašeni kruh?

Ključna žrtev Stare zaveze je prašič. Ni bilo prepričljivo pojasnjeno, zakaj se je prav na to žival zvrnilo toliko sovraštva. Vendar je Stara zaveza v tem pogledu neizprosna. »Da ti ne pade na pamet!« stari Jahve žuga vsakomur, ki poželjivo gleda proti mesu. »Od prašiča ne boš.«

Ni naključje, da je žival prišla v mitologije običajnega življenja. Vzhodno od nas je vključen v pozdrav. »Kako si?« je treba vprašati tudi človeka, ki zgleda zelo slabo. »Kot prašič v Teheranu,« je odgovor naravnost iz Stare zaveze. Ima razcepljen parkelj, vendar ne prežvekuje. Nedotakljiv. Sam, nerazumljen in ogrožen. Judi in Muslimani, dva velika naroda Stare zaveze, ga zavračajo bolj kot katerokoli drugo žival.

Ampak velika noč je praznik Nove zaveze. In nekaj stavkov Nove zaveze je mogoče razumeti kot odpravo prepovedi. Na tej živali so se prvi kristjani ločili od tradicionalnega judovskega branja božje besede. Saj vendar ne mislite resno, da je segedin od hudiča? Zato se dvajsetega v nedeljo zjutraj na mizi znajde šunka kot identifikator interpretacije teksta. Ampak, šunka v testu ni univerzalni znak vstajenja. Je bolj znak paranoje pred pogubljenjem v ognju kot znak prave vere. Vzhodna cerkev prihod Mesije pričaka z ovco.

Le zakaj?

V Kristusa ne verjamejo, razumejo pa njegov problem

Prašič je pameten, ovca pa je dobra.

Tam, kjer jo znajo narediti prav, je sploh dobra. O Afganistancih so nam povedali, da kristjanu prerežejo vrat, še preden stopi z avtobusa na Piščančji ulici v Kabulu. Če zgrešijo, ga pa vržejo pod prvi avtobus. Da imajo radi dramo. Mimogrede pobijejo šestnajst tisoč vojakov britanskega imperija in pustijo enega, da gre nazaj in pove zgodbo. Vse smo izvedeli o Talibanih, Paštunih s te in one strani Durandove črte, Bin Ladnovih votlinah, ženskah v burkah, deklicah, ki ne morejo v šolo, moških, ki niso za nikamor. Tam človekovih pravic ni. V zrak mečejo ljudi, avtomobile in hiše. So umazani, zahrbtni, podli, brezčutni in arogantni. Moški še posebej.

Nikoli nam niso povedali, kako fantastično kuhajo. Hočete dobro jesti? Ja, Kabul. In to ne v restavracijah za tuje diplomate, generale in trgovce z orožjem, ampak v ljudskih gostilnah ob cesti, kjer ne govorijo nobenega krščanskega jezika. Kristus bi šel jest tja, ne pa za jeklena vrata hotela Serena. Afganistanci kuhajo nekje vmes med fanatizmom forsiranja začimb v Indiji in strogostjo pečenega mesa na ognju v Uzbekistanu in Tadžikistanu. Da ne bo pomote. V Kandaharju znajo speči kos ovce na žarečem oglju in v Buhari vedo, kaj je pulao. Ampak v Kabulu oboje diši drugače. Mogoče zato, ker je minljivost tako otipljiva na vsakem koraku in vsak grižljaj morda zadnji. V mestu v Kristusa ne verjamejo, razumejo pa njegov problem.

Denimo, da je velika noč v nedeljo zjutraj v Kabulu in hočete praznovati kot človek. Po šunko boste morali za visoke zidove poveljstva Isafa, kjer kuhajo dolgočasno in postrežejo brez veselja. Tam vam bodo dali šunko, čeprav je morda niso spekli v testu. Kos z medom in gorčico lakirane šunke iz Virginije pa vam bodo pogreli in niti ne bo tako slaba.

Če pa hočete jesti dobro, morate biti zunaj zelene cone in najti prvo luknjo v zidu, kjer kurijo ogenj in se ven kadi para. »Kabuli pulao,« je vse, kar je treba znati od njihovih jezikov.

»Kabuli?« bo vprašal mlad fant v širokih hlačah.

»Ja, to bi rad.«

Izginil bo za zaveso iz zglajene deke. Za njo stari Mohamed vrti riž v ogromni ponvi na odprtem ognju in ga položi na krožnik. Iz aluminijaste posode vzame dva kosa kuhane ovce, ju položi in pokrije z rižem. Mali to prinese k mizi in zraven položi kos hrustljavega afganistanskega nana. Mohamed izza zavese gleda, kakšen bo učinek.

Najprej se zasvetijo praženi mandlji in rozine, ki jih je potrosil po rižu. Drobljene pistacije so se pomešale s karameliziranim korenjem in čebulo, tisto, kar diši od spodaj, je rožna voda. V sredini z garam masalo, žafranom in kuminom prepojena ovca, ki se je počasi kuhala vse jutro. Riž je Mohamed namočil že prejšnjo noč in ga samo za minuto vrgel v krop. Potem ga je počasi zalival z začinjeno ovčjo juho in vanj metal semena, ki jih je jemal iz papirnatih vrečk in starih pločevinastih škatel. Riž je zlatorjav, ovca temna in zadovoljna. Nič ni trpela. Prosila je, da jo Mohamed vzame v roke in spoštljivo najprej eno uro praži in potem dve uri počasi kuha. Ne zna pisati in brati, kuha pa kot angel.

Po dolgi in neznosni zimi se za vrati svetlika pomlad. To se praznuje po celem svetu.