Države, ki so začele urejati to področje, so povečini najprej uzakonile registrirano partnerstvo, po nekaj letih pa še zakonsko zvezo," pojasnjuje sociolog s Filozofske fakultete v Ljubljani dr. Roman Kuhar.

V skandinavskem prostoru je šlo nekako takole: Danska je leta 1989 postala prva država na svetu, ki je uzakonila registrirano istospolno partnersko skupnost, leta 1999 je registriranemu istospolnemu partnerju omogočila, da posvoji otroka svojega partnerja, pred štirimi leti pa je sprejela še ureditev, ki samskim ženskam in istospolnim partnerkam dovoljuje oploditev z biomedicinsko pomočjo v javnih zdravstvenih ustanovah. Švedska je bila pri ureditvi položaja istospolnih državljanov konkretnejša: že leta je 1984 pripravila zakon o skupaj živečih parih različnega spola in zakon o istospolnih skupaj živečih parih. Potem ko je deset let kasneje sprejela zakon o registriranem partnerstvu, po katerem vse pravne posledice zakonske zveze veljajo tudi za registrirano partnerstvo, istospolna partnerja pa lahko izbirata med enostavno obliko registracije in bolj slavnostno, je leta 2003 kot četrta skandinavska država istospolnim partnerjem dodelila pravico za posvojitev otrok. Takrat je sicer naredila korak dlje od Danske, Islandije in Norveške, saj je dovolila tudi skupno posvojitev in posvojitev otrok iz tujine. Švedski parlament je položaj istospolnih dokončno uredil leta 2009, ko je parom dodelil pravico do sklenitve zakonske zveze.

Registrirani z različnimi pravicami

Razmerja med istospolnimi partnerji se danes po svetu urejajo s pomočjo treh zakonskih institutov. Ob zakonski zvezi, ki ni definirana s spolom partnerja, in neregistriranem partnerstvu, ki ga od leta 2003 poznajo na Hrvaškem, se je večina držav, mednje sodi tudi Slovenija, odločila za registrirano ali civilno partnerstvo, čeprav se pravice, ki izhajajo iz tovrstnega partnerstva, po državah močno razlikujejo. Medtem ko je Slovenija leta 2005 z zakonom o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS) partnerjem dodelila le nekatere pravice, so pravice in dolžnosti partnerjev po britanskem zakonu o civilnem partnerstvu, ki je bil sprejet istega leta, skorajda identične pravicam in dolžnostim raznospolnih zakoncev. Istospolna partnerja tako civilne kot dalj trajajoče neregistrirane skupnosti lahko danes med drugim tudi posvojita otroka.

"Menim, da se bo britanska zakonodaja na tem področju spremenila v letih 2014 in 2015. Britanska družba je na to pripravljena. Pri civilnem partnerstvu in zakonski zvezi gre pri nas že sedaj skorajda za enak institut, razlika se pojavlja le na simbolni ravni," je za Dnevnik britanske razmere pokomentiral londonski profesor prava o človekovih pravicah Robert Wintemute, ki kot enega najpomembnejših dokumentov za popolno izenačitev homoseksualcev pred zakonom (tudi za Slovenijo) omenja evropsko direktivo o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu. Ob tem velja opozoriti, da se je na Škotskem pred kratkim zaključila javna razprava o pravici, da bi lahko tudi istospolni pari sklenili zakonsko zvezo, v marcu pa bodo podobno demokratično dolžnost opravili še v Angliji in Walesu.

Istega leta, ko je Velika Britanija priznala civilno partnerstvo istospolnim parom, je španski socialistični vladi premierja Joseja Luisa Zapatera kljub ostrim kritikam katoliške cerkve uspelo uveljaviti zakon, po katerem so istospolni partnerji dobili možnost sklenitve zakonske zveze in skupne posvojitve otrok (pred tem so določene pravice istospolnim parom priznavali v nekaterih španskih pokrajinah). Do leta 2009 naj bi po podatkih španskega statističnega urada možnost sklenitve zakonske zveze tako izkoristilo že več kot 16.000 istospolnih parov. "Španija je bila izjema - iz skorajda nič je šla v popolno izenačitev. Španija je primer, da je pri sprejemu takšne zakonodaje politična volja še kako pomembna. Čeprav se je moral Zapatero soočiti s številnimi protesti, je želel izpolniti to civilizacijsko zavezo," pojasnjuje dr. Kuhar.

Da je politična volja pri urejanju položaja istospolnih še kako pomembna, so med drugimi dali vedeti tudi češki poslanci, saj se je tamkajšnji zakon o registriranem partnerstvu skozi razne zakonodajne zaplete do dokončne uveljavitve prebijal dolgih osem let. Zakon je bil po petih zakonodajnih poskusih in kljub vetu češkega predsednika Vaclava Klausa naposled le sprejet leta 2006. Od postsocialističnih držav je bila sicer Madžarska prva, ki je začela pravno urejati položaj istospolnih državljanov, saj je že leta 1996 prepoznala neregistrirane istospolne partnerske skupnosti. Čeprav je pred dvema letoma uredila tudi registrirano partnerstvo, z izjemo posvojitve in prevzema priimka partnerja na dan registracije, pa je parlamentarna večina Viktorja Orbána pred kratkim dosegla ustavne spremembe, po katerih je poroka opredeljena kot zveza med moškim in žensko. "Madžarska je primer tega, kako se lahko zakonodaja liberalno razvija in da pridobljene pravice niso nikoli za vedno izborjene," meni dr. Kuhar.

Medtem ko v tem trenutku istospolni pari še nimajo z zakonom urejenih pravic v Italiji, Grčiji, baltskih državah in na Slovaškem - ponekod sicer potekajo razprave o spremembi zakonodaje na tem področju, se je v posebnem položaju znašla tudi Francija, kjer posebnega zakona, ki bi urejal pravice istospolnih, prav tako ne poznajo. "PACS (pakt civilne solidarnosti, op.a.) podpira različne oblike skrbstvenega razmerja. Skleneta ga lahko dve osebi, ki živita skupaj, ne glede na razmerje, edina izjema so sorodniki. Če osebi živita skupaj in skrbita druga za drugo, tega ni treba početi državi. Država je zainteresirana za taka razmerja, zato je tudi ne zanima, za kakšno razmerje dejansko gre. Medtem ko so drugod podobne oblike mišljene za partnerska razmerja, kjer gre za čustveno, seksualno in ljubezensko razmerje, je pri francoskem modelu v ospredju skrbstveno razmerje: razbremenim državo, da mi v zameno zagotovi določene pravice," razlaga dr. Kuhar. Po mnenju francoske pravnice Caroline Mécary bi do spremembe v francoski zakonodaji lahko prišlo samo v primeru, če bi na volitvah uspele stranke levice, saj obljubljajo istospolnim parom tako poroke kot posvojitve. "Državljani so pripravljeni na spremembe, saj naj bi jih bilo po nekaterih anketah kar 60 odstotkov prepričanih, da civilna poroka pripada vsem parom. Čeprav je šla Francija skozi francosko revolucijo in je med drugim tudi razglasila splošno deklaracijo o človekovih pravicah, na tem področju zaostaja v evropskem prostoru," se zaveda francoska pravnica.

Slovensko kupčkanje s človekovimi pravicami

Kljub ustavnim zagotovilom, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino, se istospolna skupnost in nevladne organizacije pri nas za pravice istospolnih državljanov borijo že več kot četrt stoletja. V devetdesetih letih so se na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve sicer nekajkrat oblikovale delovne skupine, ki so vključevale tudi predstavnike istospolne skupnosti, vendar se potrebna politična večina, ki bi prisluhnila njihovim zahtevam, v parlamentu ni nikoli oblikovala (več v tabeli). Slovenija je tako šele leta 2005, v času vlade Janeza Janše, dobila zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti, ki pa je istospolnim državljanom dodelil le nekatere pravice. Medtem ko istospolna skupnost pri pripravi tridesetih členov tega zakona praktično ni sodelovala, je ustavno sodišče po treh letih od njegove uveljavitve v 22. členu - o drugih delih ni presojalo - ugotovilo neustavnosti.

"Tega ni več," nas je na drugi strani telefonske zveze pred dnevi malce presenetila gospa z ljubljanske upravne enote, ko smo jo vprašali, kdaj bi lahko registrirali istospolno partnersko skupnost. Po naših pojasnilih, da je "to" pri nas možno - po podatkih ministrstva za notranje zadeve se je do 24. januarja registriralo 53 istospolnih parov, od tega 29 moških in 24 ženskih -, nas je za nekaj trenutkov pustila čakati na zvezi. "Se opravičujem. Lahko pridete k nam vložit prijavo," se je gospa na drugi strani zveze vljudno popravila. V nadaljevanju pogovora nam je uspelo izvedeti še, da se postopki "slavnostne" registracije izvajajo v torek in četrtek med 11. in 16. uro, kar pomeni, da si mora istospolni par za to vzeti dopust.

"Ko sta se registrirali znanki, sta mi povedali, da je postopek trajal vsega deset minut, vključno s parkiranjem. Pri tem gre za simbolno sporočilo v smeri, ali smo zmožni pogleda v soboto dopoldne na ljubljanskem gradu, kjer v vrsti čakata heteroseksualni in istospolni par. Očitno zakonodajalec takrat na to še ni bil pripravljen," poudarja dr. Kuhar, ki vidi največjo težavo ZRIPS v tem, da partnerjema ne podeljuje tistega, čemur bi lahko rekli status svojca.

Zakonske pomanjkljivosti so nameravali na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve v času vlade Boruta Pahorja odpraviti z družinskim zakonikom. Prvi predlog zakona, ki je sicer začel nastajati na Inštitutu za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani že med letoma 1999 in 2005, je tako poleg drugih rešitev s področja družinskega prava zakonsko zvezo definiral kot zvezo dveh odraslih oseb ne glede na spol, istospolnima partnerjema pa je omogočal tudi skupno posvojitev.

Medtem ko so v nekaterih, tudi konservativnih državah v zadnjih letih brez večjih družbenih pretresov sprejemali podobne zakone, nazadnje na Portugalskem, se je pri nas zalomilo v hramu demokracije. In to kljub dejstvu, da se slovenska sodišča v zadnjem obdobju glede postopkov, v katerih nastopajo istospolni pari, tudi samoiniciativno obračajo na ustavno sodišče, saj v takšnih primerih ne morejo več odločati po črki zakona. Da bi Pahorjeva vlada preživela razgreto politično ozračje, je zato političnim nasprotnikom ponudila kompromisno različico zakona, ki ga je državni zbor na koncu tudi sprejel. Čeprav istospolni par po sprejetem predlogu zakonika še naprej ne bo užival vseh pravic, ki pripadajo raznospolnima partnerjema - zakonska in zunajzakonska zveza ter skupna posvojitev otroka so predvidene za heteroseksualne pare, za istospolne pa partnerska in zunajpartnerska skupnost ter posvojitev biološkega otroka partnerja -, je bil to vseeno velik korak za slovensko družbo. "Kompromisni predlog je majhen, vendar pomemben korak za naprej," je sredi lanskega aprila za Dnevnik povedal nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič.

Politično kupčkanje s človekovimi pravicami se kljub vsemu na koncu ni izšlo: svoj prav želita z blagoslovom ustavnega sodišča in nekaterih političnih strank v 21. stoletju dokazati še civilna iniciativa in katoliška cerkev. Podobno kot leta 2001, ko je na prvem naknadnem zakonodajnem referendumu v samostojni Sloveniji padel v državnem zboru sprejeti zakon o zdravljenju neplodnosti in o postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki bi to pravico razširil tudi na samske ženske. "Podobna ureditev, kot jo uvaja družinski zakonik, v tem trenutku obstaja v že šestnajstih evropskih državah. Ne vidim razlogov, zakaj slovenski zakonik ne bi smel biti podoben avstrijski ali madžarski družinski zakonodaji," je zadnje dogodke na področju človekovih pravic v Sloveniji za Dnevnik pokomentiral Robert Wintemute.