Naj najprej opravim z najlažjim delom, torej s strankami, ki sploh niso hotele sodelovati. Simptomatični sta Stranka za trajnostni razvoj Slovenije (TRS) in SDS. V TRS menijo, da so zastavljene dileme sicer ključne, vendar pa so odgovori nanje preveč enostranski. Če se postavim v vlogo pripadnika te stranke, je tovrsten odgovor TRS seveda edini možen. Če živiš v svetu Matjaža Hanžka in Mance Košir, je celotna situacija okrog nas zgolj posledica globalne kapitalistične zarote, suženjskega izkoriščanja zaposlenih in zlorabljanja narave. Mi, posamezniki, smo izkoriščani in zlorabljani, plače so prenizke, javna uprava je učinkovita in preslabo plačana, zato si moramo izboriti več pravic, ki nam pripadajo. Kapitalizem je treba uničiti in vsakomur izmed nas omogočiti toliko, kolikor potrebuje za dostojno življenje. Kako neki nas lahko zdaj iz uredništva nekega časopisa žalijo z vprašanji tipa "se zavzemate za težje pogoje odpuščanja zaposlenih in s tem za višjo stopnjo brezposelnosti ali obratno?".
Če si član SDS ali še bolje njen mastermind Janez Janša, je njihov odgovor, ali še bolje, odsotnost kakršnegakoli odgovora na anketo, enako razumljiva. Predvidevam, da s tem želijo povedati naslednje: Prvič, v SDS ne odgovarjamo časopisu, katerega novinarji niso sposobni videti letečih slonov in katerega bralci niso naši potencialni volilci. In drugič, v SDS ne potrebujemo tako slaboumnih vprašanj, v SDS vemo, kakšne so razvojne dileme Slovenije in imamo že dolgo vse odgovore nanje. Če vas zanima, kakšni so, si preberite naš predvolilni program!
Poglejmo si temeljne dileme Slovenije v sedanjem trenutku. Osredotočil se bom predvsem na šest vprašanj, ki se dotikajo gospodarskega in socialnega razvoja.
Več ali manj sociale?
Osnovna dilema, ki jo ponuja anketa Objektiva - višji davki in več sociale ali obratno -, je zgolj navidezna dilema. Davki namreč že danes ne morejo pokriti vseh stroškov socialne države. Zadnja tri leta se v ta namen v tujini vsako leto zadolžimo za skoraj dve milijardi evrov, kar znaša nekaj čez 5 odstotkov BDP. Glede tega smo zelo podobni kot Grčija. Razbohotili smo javni sektor in več kot sto različnih oblik socialnih transferjev in temu se nočemo odpovedati. Več sociale je torej iluzija, saj niti sedanje ne moremo plačati s sedanjimi davki.
In prav na tej dilemi se seveda pokaže ločnica med levo in desno orientiranimi strankami. Njihovi odgovori so pričakovani. V SD te dileme sploh ne priznavajo, zavzemajo se za ohranitev sedanje ravni socialne varnosti, financiranja oziroma vzdržnosti sedanjega sistema ne omenijo niti z besedo. Pri Jankoviću so bolj "pošteni": povišali bi davke za še več sociale. V Zares to dilemo ignorirajo. V Desusu bi ohranili oboje na enaki ravni, dosegli bi prihranke pri organizaciji socialnih transferjev. V LDS pa bi dodatno še nekoliko premešali davčne vire. Če gremo bolj proti desni, bi Virantovi zagotavljali enako raven sociale ob manj davkih, medtem ko je drugi del njihovega odgovora, "zagotavljanje sredstev skozi ukrepe za uspešen razvoj gospodarstva ter varčevanje v javnih financah", kontradiktoren in se ne zdi povezan s to dilemo. V SLS so samo proti višjim davkom, vprašanju o sociali pa se izognejo. V programu SDS se dilemi elegantno izognejo. Znižali bi javno porabo na 45 odstotkov BDP, uvedli enoten in pregleden sistem socialnih transferjev glede na materialni položaj posameznikov oziroma gospodinjstev. Zgornjo višino socialnih prejemkov bi vezali na višino plač. No, glede na izkazano populistično noto SDS znižanja ravni socialne države z njihove strani ni mogoče pričakovati.
Na davčnem področju je Slovenija ena izmed najbolj nekonkurenčnih držav, in sicer predvsem zaradi napačne strukture davkov. Visoka obremenitev dela, predvsem z visokimi socialnimi prispevki in drugimi dajatvami (stroški malice, prevoza na delo itd.), ubija delovna mesta. Za isto bruto plačo lahko v Avstriji podjetje diplomiranemu inženirju izplača za tretjino višjo neto plačo kot pri nas. Narobe svet. Zato pri nas podjetja zaposlujejo manj inženirjev in drugih diplomantov in raje stavijo na slabše plačana delovna mesta. Na drugi strani pa zaradi previsoke javne porabe, ki je posledica preveč razbohotene javne uprave in previsoke ravni socialnih transferjev glede na to, koliko ustvarimo, poberemo premalo davkov. Torej gre odgovor, ki ga v anketi sugerira Objektiv - višji davki na premoženje in nižja obdavčitev dela - v pravo smer. Alternativa - nižja obdavčitev premoženja in višja obdavčitev dela - seveda sploh ni relevantna, saj premoženje pri nas sploh ni obdavčeno. Odgovori strank na to navidezno dilemo bi seveda, ne glede na politično opcijo, morali biti enoznačni. In večinoma so, vse stranke so načeloma za višjo obdavčitev premoženja in nižjo obdavčitev dela. Razlike so le v niansah glede obdavčitve premoženja: Janković in SD bi obdavčila samo luksuzne nepremičnine, v SLS pa želijo natančno opredelitev, katero vrsto premoženja bi obdavčili in po kateri stopnji. V programu SDS se glede tega vprašanja ne opredeljujejo, je pa iz javnih izjav predstavnikov SDS mogoče razbrati, da se nameravajo lotiti znižanja obdavčitve dela prek uvedbe tako imenovane socialne kapice (omejitev socialnih prispevkov navzgor za tiste z najvišjimi prihodki). Hkrati je treba povedati, da je program SDS na področju davkov oziroma davčnega spodbujanja podjetij svetlobna leta pred vsemi drugimi. Vesel sem tudi dejstva, da se jih je kritika prijela in so opustili idejo davčnih blagajn in se zdaj zavzemajo za pavšalno obdavčitev samostojnih podjetnikov in mikropodjetij.
Zanimivo pa je, da nobena izmed strank pri tej dilemi ni želela tvegati z napovedjo dviga stopnje DDV. Dejstvo namreč je, da iz premoženja ne bo mogoče pobrati prav veliko davkov, saj bi bilo socialno nesprejemljivo obdavčiti nepremičnino, v kateri družina živi, ali zemljo, ki se uporablja v kmetijske namene. Obdavčiti je torej mogoče samo druge in tretje nepremičnine, glede tega pa bodo gospodinjstva zelo inovativna, na koga bodo te nepremičnine prepisala in kdo izmed otrok bo v njih imel stalno prebivališče. Splošno povečanje obdavčitve porabe bo preprosto nujno. Večina držav je šla v to smer. Kot dodatni vir davkov so mogoče le še dodatne trošarine na porabo energije in nov bančni davek.
Trg dela
Ureditev trga dela je v Sloveniji že zdavnaj preživeta. Ker je odpuščanje praktično nemogoče, razen če gre podjetje v stečaj ali če likvidira cel oddelek, se podjetja temu prilagajajo tako, da za nove zaposlitve delavce najemajo samo za določen čas. Žrtve takšne ureditve so seveda tisti najbolj ranljivi: mladi in starejši od 55 let. V obeh kategorijah je pri nas stopnja zaposlenosti oziroma zaposlenosti za nedoločen čas bistveno nižja od povprečja EU. Dilema, ki jo izpostavlja Objektiv - lažji pogoji za odpuščanje zaposlenih in nižja stopnja brezposelnosti ali obratno - tako seveda zadeva v srčiko problema. V odgovorih na to dilemo so stranke ne glede na politično orientacijo - skorajda - enotne. Vse podpirajo večjo fleksibilnost glede odpuščanja. Celo Desus. Izjemi sta le Zares, kjer se glede tega vprašanja niso hoteli opredeliti, ter SD, kjer pa so celo zaostrili retoriko. Vendar v povsem nasprotno smer. V SD pravijo, da so sicer za večjo fleksibilnost, vendar ne tistih, ki so zaposleni za nedoločen čas, hkrati pa bi povečali varnost v drugih oblikah zaposlenosti. Torej bi otežili odpuščanje tudi v fleksibilnih oblikah zaposlitve? Hm, očitno v SD sploh ne razumejo, kaj pomeni koncept fleksibilne varnosti, radi pa uporabljajo oba modna izraza, ker se lepo slišita. Program SDS je na tem področju zelo jasen - uvedli bi koncept fleksibilne varnosti in ga podkrepili z ustanovitvijo sklada za odpravnine.
Nespremenjena košarica pravic v zdravstvu
Problematika zdravstva je podobna problematiki pokojninskega sistema, oboje narašča kot družbeni strošek in izdatek v BDP s staranjem prebivalstva. Dilema v razvitih državah je, kolikšen del zdravstvenih storitev prevaliti v breme posameznikov izven zagotovljenih pravic, ki se financirajo iz obveznega zavarovanja. V nasprotnem primeru zvišani stroški financiranja zdravstva prek višje obremenitve plač znižujejo konkurenčnost gospodarstva.
Pri nas je do tega dejansko že zdavnaj prišlo, le nihče noče tega priznati na glas. Če hočeš hitro ali bolj kompleksno zdravstveno storitev, moraš k zasebniku ali koncesionarju in jo plačati iz lastnega žepa. Stranke političnega razmisleka o tem vprašanju niso sposobne ali pripravljene narediti. Pretvarjajo se, da dileme ni, da dolge čakalne vrste in visoki izdatki za zdravstvo iz zasebnega žepa ne obstajajo. Ločnice med levimi in desnimi strankami tukaj ni, vse še naprej govorijo o nespremenjeni košarici zdravstvenih dobrin. Obstajata le dve izjemi. Na eni strani se v SD hvalijo, da so že v tem mandatu dvignili izdatke za zdravstvo in da je za ohranitev sedanje košarice treba še bolj "solidarnostno" obremeniti tiste z višjimi plačami. Na drugi strani pa le v LDS ponujajo bolj trezni razmislek in se zavzemajo za "redefinicijo košarice pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, nadzor nad porabo sredstev in možnost konkurence pri obveznem zdravstvenem zavarovanju".
Soglasni glede dviga upokojitvene starosti
Pri pokojninah dejansko ni in ne more biti nobene dileme. Sistem "pay as you go", kjer država sprotnih prispevkov zaposlenih ni oplemenitila na trgu in obrestovala, ampak denar, ki ga s prispevki pobere zaposlenemu, takoj prenakaže na račun upokojencev, je ob staranju prebivalstva nevzdržen. Vodi v bankrot države. Vse stranke se tega zavedajo, vse so soglasne, da je treba dvigniti upokojitveno starost. Zanje dileme, ki jo postavlja anketa Objektiva, sploh ni.
Problem je le v izvedbi. Nihče tega ne izvede kljub navideznemu političnemu soglasju. Ko poskuša pokojninsko reformo izvesti ena politična opcija, jo druga pri tem blokira in hujska volilce proti njej. Tako je bilo v mandatu Janševe vlade in povsem enako v mandatu Pahorjeve vlade. Gre za neodgovorno obnašanje strank in zato je irelevantno, kaj so stranke s tem v zvezi v anketi odgovorile. Pomembno je gledati, kaj dejansko počnejo, ko so v opoziciji.
Za bolj kvaliteten izobraževalni sistem
V Sloveniji je izobraževanje praktično zastonj, vključenost mladih na vseh stopnjah v izobraževanje pa med najvišjimi v EU. Danes se praktično že več kot pol generacije vpiše na visokošolski študij. Ker je zastonj. Pa še z delom ob študiju se je mogoče dobro preživljati. Problema sta le dva. Prvič, ker je sistem naravnan tako, da je dostopen za vse, se je kvaliteta študija močno znižala. To pomeni, da ne bomo imeli res dobrih šol in da bodo naši diplomanti v povprečju slabši kot drugod. In drugič, ker imamo anomalijo na trgu dela s študentskim delom, je povprečna doba študija zelo dolga, zaradi česar diplomanti pozno pridejo na trg dela. Če sem povsem neobremenjen, bi si želel, da ne bi imeli univerze v vsakem kraju, ker pač nimamo dovolj kvalitetnih profesorjev niti študentov. Hkrati bi si želel, da se vpis na univerze omeji s strožjimi vstopnimi testi ter z uvedbo odložene šolnine. Prva omejitev bi zagotovila višji nivo študija vključno od prvega letnika naprej, druga pa, da se ne vpisujejo študenti, ki ne mislijo resno študirati, ampak samo kradejo mesta resnim študentom in povišujejo stroške izobraževalnega sistema.
Kot kažejo odgovori strank na anketo Objektiva, zanje ni dileme med kakovostjo izobraževalnega sistema in enako dostopnostjo za vse. Vse stranke brez izjeme menijo, da mora sistem ostati enako dostopen za vse in da je hkrati treba in je mogoče dvigniti še kvaliteto izobraževanja. V SD celo pravijo, da je naš izobraževalni sistem dovolj kvaliteten. Ti strankarski odgovori so seveda bolj populistične predvolilne floskule kot pa rezultat tehtnega premisleka ali samo zdrave pameti. Segmentacija med dobrimi in slabimi visokimi šolami v Sloveniji se je dejansko že zgodila. Delodajalci pač nočejo zaposlovati diplomantov iz določenih slabših šol. Očitno bodo morale univerze vsaka zase uvesti omejitve, če si želijo dobiti dobre študente in če želijo ustvarjati kvalitetne diplomante. Politika jim tukaj ne bo kaj prida pomagala.
Naj se na koncu vrnem k vprašanju v naslovu: sploh imamo izbiro? Vprašanje ni bilo mišljeno z vidika, ali sploh imamo dovolj prave izbire v naboru političnih strank, ki se potegujejo za naše glasove, čeprav bi bilo tudi to vprašanje povsem na mestu. Ne, z uvodnim vprašanjem imam v mislih, ali so navedene dileme v anketi Objektiva sploh relevantne. Ali sploh imamo kakršnokoli izbiro glede tega, kako bo izgledala slovenska ekonomska politika v naslednjih nekaj letih? Mislim, da je nimamo. Glede na to, kako daleč smo v mandatu zadnje vlade zabredli glede javnofinančne situacije, glede na to, kako nervozni so finančni trgi, brez katerih ne moremo nadaljevati sedanje politike trošenja dveh milijard letno več, kot ustvarimo, in glede na dejstvo, da je območje evra objektivno pred dilemo, ali razpade ali pa ga prevzame trda nemška roka in vsem vsili ostro javnofinančno disciplino, v naslednjih letih nimamo nobene izbire. Vprašanje je samo, ali bomo nujne reforme in zategovanje pasu na vseh ravneh, tudi v zdravstvu, šolstvu, plačah v javni upravi in pokojninah, izpeljali sami ali pa jih bomo naredili bodisi po diktatu MDS bodisi po diktatu Bruslja v skladu z direktivami iz Berlina.
Občutek mi pravi, da sami, torej naši izvoljeni politiki, tega zategovanja pasu ne bodo izvedli. Ker se ne bodo hoteli zameriti volilcem ali ker situacije do konca, do bankrota, ne bodo dovolj resno jemali. Torej nam ostane samo obdobje prisilne gospodarske stabilizacije kot v času Milke Planinc. Od zunaj bomo dobili de facto prisilno upravo kot v Grčiji. Če lahko izbiram, bi imel kot prisilnega upravitelja raje Bruselj pod nemškim nadzorom kot pa MDS.
Če mislite, da je to zgoraj slab vic ali da sem po nepotrebnem sarkastičen, počakajte eno leto.
