Bilo je poučno, predvsem glede oblikovanja cen in vprašanja, ali res uživamo ceneno in manj zdravo hrano. Dobil sem vtis, da je blago, ki prihaja vsak dan in se prodaja na teh veletržnicah, vsaj na videz sveže in lepo ter da ustreza standardom kakovosti, ki vplivajo tudi na oblikovanje cen. Prodajalci so pokazali certifikate raznih kemičnih analiz in nadzornih inštitucij, ki jih zahtevajo italijanski predpisi in evropska direktiva, kar seveda ni stoodstotno zagotovilo, da gre za zdravo ali manj zdravo hrano. Dobila pa sva zanimive podatke in namige, ki razkrivajo, da problem cene, kakovosti in založenosti naših trgovin tiči nekje drugje: v poslovni politiki zadnjega trgovca v prodajni verigi, ki tako pri nas kot drugod v EU odloča, kaj bomo jedli in za kakšno ceno.

Padovska veletržnica Mercato Agroalimentare di Padova se razprostira na 370.000 kvadratnih metrih. Osrednji del tržnice zavzema ogromna hala z dvema koridorjema, kjer trgovci prodajajo raznovrstne kmetijske pridelke in imajo tudi svoje pisarne. Številne hale s hladilnimi komorami se nahajajo tudi na stranskih delih veletržnice, kjer veletrgovci (pa tudi drugi) kupujejo sadje in zelenjavo za nekatere znane trgovske mreže. Veletržnici v Padovi in Veroni zalagata z blagom predvsem trge vzhodnoevropskih držav (Slovenijo, Hrvaško, Madžarsko itd.), a tudi avstrijske in nemške. Sadje v tem času prihaja z juga Italije in iz uvoza, zelenjava pa predvsem z okoliških kmetij in osrednjega dela Apeninskega polotoka.

Na padovsko veletržnico je v četrtek ob treh zjutraj zavijalo na stotine kamionov s priklopniki in ponjavami in se nameščalo za razkladanje pripeljanega svežega blaga. Ob vstopu v glavno halo te, kljub temu da se je noč prevesila v svojo drugo polovico, preseneti živahen vrvež. Italijanski in tuji delavci so z električnimi viličarji raztovarjali palete z raznovrstnimi vrtninami in sadjem, dolge kompozicije prikolic pa so se okretno premikale v raznih smereh do naročnikov. Ti nato blago prodajo posredniku ali končnemu kupcu, ki ga pride iskat na tržnico. Cene so "odprte", kar pomeni, da pridelovalec pošlje svoje pridelke na veletržnico brez cene. Trgovec, s katerim kmet sodeluje, blago na tržnici nato ponuja po ceni, ki se oblikuje na osnovi ponudbe in povpraševanja in se zato spreminja iz ure v uro. Ob koncu trgovalnega dne trgovec določi ceno, po kateri bo blago plačal pridelovalcu. Izračuna jo na podlagi povprečne dnevne cene, po kateri je prodal celotno pošiljko (na primer solate), od nje pa odšteje 12-odstotno provizijo zase in odpad. Transportne stroške mora plačati kmet, tako da je njegov izkupiček na koncu lahko manjši, enak ali pa večji od pridelovalnih stroškov. Če se pošiljka ne proda ali se pokvari, kmet ne dobi nič. Zato se pridelovalci ponavadi raje dogovorijo z eno od velikih maloprodajnih mrež za fiksno ceno, s čimer si zagotovijo pokritje pridelovalnih stroškov in vsaj manjši dobiček. To pa posledično pomeni, da je blago, ki se prodaja na veletržnicah, preostanek zelenjave in sadja, ki sta pridelovalcu ostala kot presežek, potem ko ju trgovske maloprodajne verige niso sprejele.

Jakovo fotografiranje je prodajalcem in kupcem izdalo, da sva novinarja. Italijanskih trgovcev to ni motilo, slovenske kupce na tržnici pa. Opazila sva, da kupčije potekajo zelo hitro in da se kupci in prodajalci med seboj dobro poznajo. Na vprašanje, ali poznajo kakega slovenskega posrednika, so nama takoj pokazali na skupino moških v bližini. Stopila sva do njih in se predstavila, vendar sva naletela na negativen odziv in glasno negodovanje, češ, s slovenskimi novinarji nočemo imeti opravka, ker so v svojih medijih neresnično poročali o blagu, ki ga nabavljamo na teh veletržnicah. Italijanski trgovci so bili bolj zgovorni. Roberto Rigon, lastnik podjetja COVES, je na vprašanje, kaj in kakšno kvaliteto blaga kupujejo pri njih Slovenci, odgovoril, da v zadnjem letu opaža, da "nabavljajo samo blago prve kvalitete". Po njegovem so Slovenci dobri, a zahtevni kupci. Povedal je tudi, da le nekateri med njimi kupujejo večje količine ene vrste zelenjave ali sadja, večina kupuje po paletah ali manj raznovrstnih vrtnin in sadja, s katerimi napolnijo kombi ali kamion, kar na koncu pomeni večjo ceno pri nabavi. Rigon opaža, da cene na veletržnicah v zadnjem času rastejo in da je količina blaga, ki tja prihaja, manjša.

Ustavila sva se še pri edinem trgovcu z ekološkimi pridelki, ki so po besedah njegovega predstavnika za 30 odstotkov dražji od drugih. Pravi, da poslujejo drugače kot drugi na veletržnici in da delijo dobiček s kmeti, saj si le tako lahko zagotovijo nadaljnje pridelovanje ekoloških živil.

Hala veletržnice v Veroni pokriva 92.000 kvadratnih metrov in je dolga okoli en kilometer. Ker se je medtem že zdanilo, je bilo v njej manj živahno, čeprav se na veletržnici v Veroni proda okoli 600.000 ton blaga na leto. Predstavnik enega večjih trgovskih posredniških podjetij za sadje in zelenjavo v Sloveniji se je bil pripravljen pogovarjati, a ni želel biti imenovan. Tudi on se je jezil nad poročanjem v medijih in nam zagotovil, da na tržnici kupuje samo prvovrstno zelenjavo po najboljši možni ceni; trditve, da na prodajnih mestih v Sloveniji prevladuje drugorazredno ali slabše blago, je zavrnil. Po tistem, kar sva videla, bi lahko najinemu sogovorniku (sicer nestrokovno) pritrdila. Po drugi strani pa pogled na prodajne police v Ljubljani razkriva, da ponujajo nizkocenovno blago II. kvalitete. Prav tako niso jasna razmerja glede cen. Kako to, da stane v Ljubljani kilogram pomaranč 49 centov, če pa je cena na veletržnici v Padovi 40 centov? Zakaj kilogram motovilca v Ljubljani stane 10 evrov, na veletržnici v Veroni pa je naprodaj po 5 do 6 evrov? Računi se, ob upoštevanju deklarirane kvalitete, transportnih stroškov in davščin, ne izidejo. Zastavlja se tudi vprašanje, zakaj v Ljubljani ali kakem drugem slovenskem kraju nimamo primerne veletržnice, podobno kot jih imajo v Italiji?

Odgovore na ta vprašanja bo treba poiskati v Sloveniji.