Hitro se je odpravil tudi Matjaž Šinkovec, ki je moral pustiti poslansko mesto in predsednikovanje mednarodne komisije. (…) Za Pariz sem najprej vabil Capudra, vendar se je premislil; nato smo predlagali Šešerka, tega pa nam je odgriznila komisija pod novo predsednico Logarjevo. Nato je - že pod Drnovškom - prišlo do velike preizkušnje z Vajglom in Draganom, ki sta se srečno prebila do Stockholma in Prage. Za Zagreb sem po padcu vlade navdušil Malešiča, za Ženevo Beblerja, za New York Danila Türka, kar je bila žrtev za ministrstvo, saj je v njem opravil veliko delo..."

Danes je slovenska diplomacija pred novim velikim izzivom. Klasični tip diplomacije je od boja za osamosvojitev do zavzemanja za priznanje slovenske države pa vstopanj v mednarodne organizacije in predsedovanja tem organizacijam svojo zgodovinsko vlogo v veliki meri odigral, zdaj pa je čas za modernizacijo in za nove vsebine diplomacije.

Predavatelj mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Milan Brglez poudarja, da se modernizacija diplomacije odvija skladno s spreminjajočo se vlogo države tako v mednarodnem kot družbeno-gospodarskem vidiku. Danes se diplomacija ne reducira več le na visoko politiko oziroma varnostna vprašanja, ampak mora skrbeti tako za svoje prebivalstvo kot za človeštvo (solidarnost v primeru globalnih problemov, kot so okolje, razvoj, terorizem, kriminal...). Postala je tudi bolj javna v smislu komuniciranja s tujimi javnostmi in podrejena demokratičnemu razvoju. "Diplomacija kot institucija in instrument je predvsem forma, ki se je napolnila z novo vsebino," pravi Brglez.

Zunanji minister Samuel Žbogar je v zadnjem času večkrat poudaril, da mora nova vsebina oziroma prioriteta postati tako imenovana gospodarska diplomacija. In na tej točki se s premierjem Borutom Pahorjem očitno strinjata. Manj pa pri vprašanju, s kakšno diplomatsko mrežo naj se nova prioriteta uresničuje. Predsednik vlade je namreč pred nekaj meseci diplomate vznemiril z izjavo o razsipništvu in potrebnem zmanjšanju števila slovenskih diplomatsko-konzularnih predstavništev kar za tretjino. Kajti Slovenija je - kot je dejal tudi po nedavnem posvetu diplomacije na Brdu pri Kranju - ob postavljanju diplomatsko-konzularne mreže v začetku devetdesetih let poudarjala, da bo imela za razliko od potratne jugoslovanske diplomacije le kakšnih dvajset predstavništev. A je to napoved hitro presegla. Kronološki pregled odpiranja diplomatskih predstavništev in konzulatov (DKP) pokaže, da je država do konca leta 1993 po svetu odprla že 36 diplomatsko-konzularnih predstavništev.

Lažje odpirati kot zapirati

Danes ima Slovenija 56 diplomatsko-konzularnih predstavništev. Kot zadnje je julija odprla stalno predstavništvo pri OECD v Parizu, na čelo katerega odhaja dolgoletni viceguverner Banke Slovenije Andrej Rant. Pred tem je konec lanskega leta odprla veleposlaništvo v Albaniji, leta 2008 je bil podpisan ukaz o odprtju veleposlaništev v Brasilii, Prištini, Sofiji in Riadu, vendar pa zadnji dve veleposlaništvi še ne delujeta; pojavljajo se pomisleki, kje v Zalivu bi bilo slovensko predstavništvo najkoristneje odpreti.

Večina naših sogovornikov tako iz diplomatskih kot strokovnih oziroma gospodarskih krogov se strinja, da je premier Pahor precej na pamet postavil številko zmanjšanja veleposlaništev. Obstajajo pa različni pogledi, ali bi lahko kakšno predstavništvo vendarle zaprli. Milan Brglez sicer ocenjuje, da je sedanja velikost mreže DKP primerna, a dodaja, da lociranost DKP ni optimalna. Možnost, da bi kakšno veleposlaništvo zaprli, dopušča veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič, ki je še pred kratkim vodil direktorat za bilateralo. Po njegovem mnenju se možnost zapiranja DKP ponuja predvsem v tistih državah, ki nimajo veleposlaništva pri nas, toda pri tem je treba upoštevati tudi specifične okoliščine, kot je na primer obstoj večje skupnosti slovenskih rojakov v tej državi.

Glede na to okoliščino bi Slovenija torej - tudi zaradi pričakovanih političnih odzivov - težko zaprla veleposlaništva v Argentini, Avstraliji in Kanadi, čeprav te države pri nas nimajo rezidenčnega predstavništva. Poleg njih predstavništva pri nas nimata Iran in Izrael, medtem ko ga je Švedska zaprla pred dobrega pol leta. Po švedski odločitvi je Slovenija sicer razmišljala, da bi znižala nivo predstavništva v Stockholmu, danes pa je že mogoče slišati napovedi, da bo naša država počakala na skorajšnje parlamentarne volitve na Švedskem, ki bodo morda pomembneje spremenile tamkajšnjo politično podobo in tudi prispevale k drugačni odločitvi glede švedskega veleposlaništva v Ljubljani.

Toda če bi bila reciprociteta edino merilo, bi morala Slovenija več svojih veleposlaništev odpreti kot zapreti. Pri nas imajo namreč predstavništva tudi Azerbajdžan, Bolgarija, Ciper, Litva, Latvija, Norveška in Venezuela, Slovenija pa v teh državah svojih DKP nima.

Veleposlanik na Dunaju Aleksander Geržina ocenjuje razmišljanja, da bi zapiranje veleposlaništev škodilo odnosom med državama, kot predsodek. Države veleposlaništva odpirajo, zapirajo pa zopet odpirajo (tako kot je na primer v Ljubljani naredila Albanija), zato ne vidi problema, če bi tudi Slovenija kakšno veleposlaništvo zaprla in ga morda kasneje ponovno odprla. Veleposlanik v Zagrebu Vojko Volk pa meni, da bi nekaj veleposlaništev lahko zaprli, pri čemer bi slovenske interese v teh državah lahko zastopala kakšna druga država EU. Gradivo zunanjega ministrstva o rekonfiguraciji mreže DKP pri tem opozarja na izkušnje nekaterih držav, kot sta Češka in Nemčija, ki so se v preteklosti odločile za zapiranje veleposlaništev. Kot navajajo, so analize pokazale, da so bili finančni učinki - še posebej ob upoštevanju političnih in drugih posledic - majhni, v obdobju dveh do petih let pa so se nekatere premislile in predstavništva ponekod ponovno odprle.

Uradni govorec MZZ Milan Balažic pojasnjuje, da skupna evropska politika vloge predstavnika še ne more prevzemati, saj se ta skupna diplomatska mreža šele rojeva - v prvi fazi bo delovala predvsem na politični ravni, upa pa tudi na nudenje konzularne zaščite, medtem ko bo zaradi močnega nacionalnega interesa vsake države na ekonomskem področju do možnosti vzpostavitve evropske gospodarske diplomacije še dolga pot.

Tako je uradno stališče MZZ, da veleposlaništev ne bi zapirali, znižali pa bi stroške njihovega delovanja. Eden od načrtovanih projektov je, da bi na večjih veleposlaništvih opravljali nekatere storitve (administracija, finance) tudi za manjša veleposlaništva. Sicer pa je Žbogar na posvetu na Brdu poudaril, da je slovenska diplomatsko-konzularna mreža s 56 predstavništvi - če gledamo primerljive države - med manjšimi. Na MZZ kot primerjavo navajajo Slovaško z 80 DKP, Estonijo s 64 predstavništvi, Irsko z 78 predstavništvi... Minister Žbogar je prepričan, da je slovenska diplomacija poceni in bo za njeno uspešno delovanje treba trend zmanjševanja sredstev za MZZ ustaviti; delež proračuna MZZ v celotnem proračunu znaša letos 0,76 odstotka, prihodnje leto pa naj bi se zmanjšal na 0,73 odstotka. Tudi Milan Balažic je prepričan, da so "vse odvečno salo, vse, kar je spominjalo na nekdanje bleščave diplomatske večerje in razsipna prevozna sredstva, že porezali", da pa si klošarske diplomacije Slovenija vendarle ne more privoščiti.

Diplomacija naj sledi gospodarstvu

Ali bi lahko z zmanjševanjem števila zaposlenih na njihovem veleposlaništvu še kaj privarčevali, smo vprašali nekatere veleposlanike. Aleksander Geržina (na Dunaju so zaposleni štirje diplomati, šofer in dva lokalna uslužbenca) ocenjuje, da bi v sosednjih državah težko še kaj privarčevali, če želijo opraviti naloge, ki jih imajo. Kot neprimerno ocenjuje, da so - glede na to, kar Dunaj predstavlja na področju kulture - zaprli mesto kulturnega svetovalca. Tudi Mirošič je prepričan, da bi v Rimu število zaposlenih težko zmanjšali (poleg veleposlanika so tam zaposleni še njegov namestnik, diplomatka za politične odnose, vojaški ataše in konzularni predstavnik ter lokalna delovna sila), saj je Italija sosednja država, s katero "imamo zahteven bilateralni dosje", poleg tega pa gre za pomembno članico EU in Nata. Po prihodu Vojka Volka v Zagreb se je tam število zaposlenih že zmanjšalo za enega diplomata in dva lokalna uslužbenca. Sicer pa Volk kot možnost nadaljnjega varčevanja v diplomaciji navaja najemanje skupnih prostorov. Sam razmišlja, da bi "v duhu novih časov" Slovenija in Hrvaška pregledali možnosti in tam, kjer ima ena od držav primerno zgradbo, bivali skupaj.

V gospodarskih krogih prevladuje prepričanje, da bi morali mrežo DKP preoblikovati tako, da bi nekatera predstavništva prerazporedili na območja, kamor bi se v prihodnje usmerilo slovensko gospodarstvo. Kateri trgi so to, pa je po besedah direktorja Centra za konkurenčnost pri GZS Aleša Cantaruttija, vprašanje za milijon dolarjev. Pregled programa internacionalizacije slovenskega gospodarstva, ki ga je pripravilo ministrstvo za gospodarstvo, namreč pokaže, da so tam navedeni praktično vsi trgi in gre torej za preveč ohlapen program, da bi lahko gospodarska diplomacija pripravila strategijo, kaj okrepiti, kje pa predstavništva počasi opuščati. Po njegovih navedbah se gospodarstveniki obračajo proti vzhodu, torej na območje nekdanje Sovjetske zveze, še zlasti v države, ki imajo surovine, kot so nafta, plin..., in jih torej kriza ni preveč prizadela. Veliko se govori tudi o hitro rastočih trgih, kot so Kitajska, Brazilija, tudi Rusija, a - kot pravi - izkušnje kažejo, da so mnoga naša podjetja premajhna, vložki pa preveliki, zato čez noč nekih velikih rasti tu ni pričakovati. Prav tako Cantarutti meni, da so pričakovanja o veliki širitvi na Balkanu nerealna, saj se tja pospešeno selijo druge, večje države. Ključni za slovensko gospodarstvo so po Cantaruttijevem prepričanju še vedno zahodni trgi.

Lahko pa diplomacija po njegovem prepričanju podjetjem pomaga predvsem pri uveljavljanju na trgih vzhodne Evrope, pa v Zalivu, mogoče v severni Afriki, skratka tam, kjer je ekonomija tesno povezana s političnim aparatom. Tako je tudi za gospodarstvenike pomembno, če spremljajo premierja ali predsednika države v države vzhodne Evrope, v arabski svet, nimajo pa kakšne pomembne teže takšni obiski v zahodni Evropi. Cantarutti tako kot pravilna ocenjuje razmišljanja, da bi Slovenija odprla predstavništvo v Zalivu - sami so predlagali Združene arabske emirate. Prav tako tudi pozdravlja odločitev za odprtje DKP v Albaniji, ki je ena od šestih držav, v katere smo v lanskem kriznem letu povečali izvoz, pa v Braziliji, Indiji. Skratka, usmerjati se je treba na trge, "kjer ima slovensko gospodarstvo neke primerjalne priložnosti".

Lani in letos so gospodarstveniki s predsednikom vlade potovali v sedem, s predsednikom države pa v 11 držav. Generalni direktor direktorata za gospodarsko diplomacijo na MZZ Vladimir Gasparič navaja, da je bilo v teh delegacijah od 15 do 70 gospodarstvenikov. Koliko so ti obiski prispevali k sklenitvi poslov, ni mogoče oceniti, po neki analizi agencije za podjetništvo in tuje investicije (JAPTI) pa se je na osnovi teh delegacij v zadnjih letih podpisalo za 6,5 milijona evrov pogodb. Konkreten primer, ki ga je mogoče slišati v gospodarskih krogih, je, da je prav predsednik države s pogovorom z azerbajdžanskim predsednikom nekemu slovenskemu podjetju pomagal, da je bila sicer že podpisana pogodba tudi izpeljana. Direktor Rika Janez Škrabec pa kot precedens gospodarske diplomacije, ki smo ga doživeli pred kratkim, ocenjuje uspeh premierja Pahorja in njegovega kabineta v Libiji (gre za posel SCT-ju, op.p.). Škrabec tudi poudarja, da je imel sam odlične izkušnje z vsemi našimi premierji in predsedniki države, ki so podjetju vedno stali ob strani tako pri vstopanju na nove trge kot pri pridobivanju poslov. Težko bi sicer ocenil, kolikšen je bil ta delež, saj je pridobivanje poslov kompleksen in dolgotrajen proces. Poudarja pa, da je bila v času, ko so se potegovali za posel izgradnje HE Sv. Petka v Makedoniji, dobrodošla podpora Slovenije pri pogajanju Makedoncev za povabilo v članstvo v EU. 

Veleposlaniki-menedžerji?

Usmeritev h gospodarski diplomaciji poraja tudi vprašanje, ali potrebujemo nov tip veleposlanikov, torej veleposlanike-menedžerje. Oziroma ali so na zunanjem ministrstvu sploh ustrezni kadri. "Ja in ne," odgovarja Balažic in dodaja, da poskušajo obstoječe veleposlanike, ekonomske svetovalce in častne konzule s posveti, literaturo in navodili usmeriti v ekonomske vode. So pa tudi tik pred tem, da vzpostavijo nov sistem izobraževanja.

Da bo treba glede strokovnosti diplomatskega kadra še veliko narediti, je prepričan Milan Brglez. Po njegovih besedah smo preprosto premajhni, da bi si lahko privoščili nekvalitetno osebje, saj je od njega veliko odvisno, kaj Slovenija pomeni v mednarodnem merilu in kako to uveljavlja. Zato se bo v prihodnje treba tudi "specializirati za multilateralne in bilateralne niše", ki sta jih slovenska diplomacija in zunanja politika "sposobni in zmožni pokrivati".

Zanimivo je tudi Škrabčevo razmišljanje. Škrabec v nasprotju z zavzemanjem sindikata slovenskih diplomatov ocenjuje, da je bil z zakonom, ki postavlja v ospredje karierne diplomate, narejen korak nazaj. Funkcija kariernega diplomata po njegovem prepričanju še zlasti v EU vse bolj izgublja pomen. "Veliko bolje se mi zdi, da bi njihovo vlogo prevzeli ugledni gospodarstveniki; ker do obisti poznajo ustroj gospodarskega delovanja, bi se lažje izognili nevarnostim diplomatskega larpurlartizma. Konec koncev je mreža političnih srečevanj tako gosta, da skorajda ne potrebujejo še dodatnih spodbud in pomoči veleposlaništev. Je pa dobrodošlo, da veleposlaništva spodbujajo diplomatska srečevanja v prid tesnejšim vezem," razmišlja Škrabec. "Kjer so kontakti, so tudi kontrakti, pravijo Rusi."

Glavna direktorica Trima Tatjana Fink ocenjuje, da je vsekakor pomembno, da sta tako veleposlanik kot ekonomski svetovalec usmerjena k doseganju ciljev slovenskega gospodarstva. Izkušnje v gospodarstvu seveda lahko pripomorejo k uspešnosti, vendar to po njenem prepričanju ni nujno. "Bolj pomembno je, da je ekonomski svetovalec ambiciozen in ima preference do svojega dela." Po njenem mnenju se sodelovanje z DKP izboljšuje, z večino veleposlaništev pa so na trgih, kjer poslujejo, imeli dobre izkušnje. Izpostavila je slovenska veleposlaništva na Češkem, v Grčiji, na Hrvaškem, v Makedoniji, Nemčiji, na Nizozemskem, Poljskem, Slovaškem, v Srbiji, Švici, Veliki Britaniji in na Švedskem. Da imajo z našimi predstavništvi dobre izkušnje, so nam zatrdili tudi v službi za odnose z javnostmi Krke.

Razumevanje diplomacije se torej spreminja, tudi pri diplomatih samih. Blišč velikih sprejemov stopa v ozadje. Po ocenah večine naših sogovornikov sicer počasi - a se vendarle premika.