Trend padanja zaupanja v institucije sistema v Sloveniji se ohranja, so pokazali predhodni podatki v četrtek zaključene mednarodne raziskave za leto 2012. Sociolog dr. Niko Toš nam je povedal, da je po mednarodni evropski družboslovni raziskavi, pri kateri sodeluje Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij, do največjega razpada zaupanja v institucije pri nas prišlo na sredini mandata Boruta Pahorja, razpad zaupanja pa potrjujejo tudi podatki iz raziskave za leto 2012. Legitimnost institucij je torej skrajno nizka in je v nadaljnjem upadanju. Če se rezultate opazuje v mednarodnem okviru, pa je po besedah dr. Toša mogoče ugotoviti, da je bila Slovenija po osamosvojitvi po zaupanju in pričakovanju na vrhu vzhodnoevropskih držav, danes pa je znotraj manj razvitega dela evropskih držav. Tako smo bili na primer po zaupanju v državni zbor leta 2010 le še pred Bolgarijo, Grčijo in Ukrajino ter skupaj s Portugalsko.
Razlogov, kaj je privedlo do današnjega nizkega zaupanja javnosti in do vala protestov, je več. Vsi naši sogovorniki so kot enega od njih izpostavili gospodarsko in finančno krizo, večina pa tudi neustrezno odzivanje slovenskih oblastnikov na zaostrene gospodarske razmere. Ljudje so namreč – kot poudarja pravni strokovnjak dr. Rajko Pirnat – prepričani, da bremena krize niso enakomerno porazdeljena. »Ljudje vidijo, da se pod krinko varčevanja dogaja marsikaj, kar nima z varčevanjem nobene zveze, da se varčuje neenakomerno, da vlada poskuša ob tem doseči tudi nekatere cilje, ki niso vedno povezani s cilji zagotavljanja manjše javne porabe.«
Jasno je, da so vlade, ki v imenu kapitala vseskozi sprejemajo antisocialne zakone, za tiste, ki jih ti ukrepi najbolj udarijo po žepih, nelegitimne, poudarja politolog Sašo Furlan z Delavsko-punkerske univerze. Ob tem spominja tudi na vse bolj avtoritaren in nedemokratčen način sprejemanja zakonov: večina pomembnih političnih in ekonomskih ukrepov je bila namreč sprejeta po izrednem postopku, brez argumentacije in posvetovanja.
A sežejo razlogi za to, da je oblast pri nas danes na najnižji točki zaupanja, tudi dlje v preteklost. »Dvajset let smo živeli na kredo. Startali smo z izrazito boljše pozicije kot države vzhodnega bloka oziroma Balkana, nato pa smo zaspali,« povzema predsednik komisije za preprečevanje korupcije Goran Klemenčič. Zmanjkalo je velikih pričakovanj, velikih idej, velikih zgodb, ki so nam jih v preteklosti nenehno obljubljali, kot na primer, kako bo vse drugače po osamosvojitvi, po vstopu v EU, v območje evra... K temu je treba prišteti še kulminacijo razdvojenosti Slovencev glede klasičnih ideoloških vprašanj, ki jih politika nenehno servira. Ključni problem pa je danes pomanjkanje pravne države. Ta temelji na dveh stebrih. Prvi je kredibilnost tistih, ki odločitve sprejmejo, drugi pa enako in učinkovito udejanjenje teh odločitev, torej zakonov. A kredibilnosti vlade, parlamenta, sodstva ni, enakopravnega in učinkovitega uveljavljanja zakonov pa zaradi šibkosti inštitucij tudi ne.
Politolog dr. Jernej Pikalo pa razloge za nezaupanje v politiko strne v rek: kdor seje veter, žanje vihar. Politika zadnjih dvajsetih let na Slovenskem se je namreč po njegovem prepričanju trudila za čim večjo depolitizacijo. Namen je bil jasen: sistematično zmanjševanje zaupanja v politiko in delovanje političnih institucij, da bi zainteresirana manjšina ob nezainteresirani večini čim lažje vladala. »Šlo je za paradoksalno in cinično igro političnega establišmenta, ki je v taki ali drugačni – vladni ali opozicijski – vlogi igral na karto protipolitike.« Problem slovenske politike po prepričanju dr. Pikala ni v tem, da je je preveč, temveč v tem, da se z njo ukvarjajo napačni ljudje. Ljudje, ki v njej vidijo možnosti za osebne (materialne) koristi, ki jih v drugih sferah življenja niso sposobni izkoristiti. V resnici pa bi morala biti politika predvsem delo za dobrobit drugih. »Politika bi morala biti visoka pesem, ki bi slavila odnos ljubezni in zaupanja med državljani in njihovimi politiki, ne pa da je umazana pesem, ki se jo poskuša očistiti s protipolitičnimi čistili,« poudarja profesor na FDV.
Doktrina šoka
Pogledi naših sogovornikov na to, kako bi se vendarle dalo »očistiti« politiko, pa so različni. Kot so različne že ocene, koliko zaupanja sedanja etablirana politika sploh uživa. Najbolj pozitivno mnenje o sedanji politični eliti imajo predstavniki največje vladne stranke. Tako nekdanji predsedniški kandidat SDS (in NSi) dr. Milan Zver meni, da demonstracije ne kažejo nujno na množično nezaupanje ljudi v demokratične institucije in institucije pravne države. Dosedanji protesti so namreč po njegovem prepričanju bolj plod ekstremnih gibanj, ki na demokracijo kot tako ne dajo veliko. V zadnjih dneh pa se je tudi razkrilo, da ti niso bili tako spontani, kot se poskuša prikazati, temveč so bili vsaj delno vodeni iz krogov blizu »stare levice«. Množičnih demonstracij je bilo po njegovi oceni pri nas za zdaj torej malo in jim ne pripisuje velike vloge. So se jih pa udeležili tudi nekateri demokratično misleči ljudje, ki jih skrbi stanje v državi in želijo apelirati na oblast, na politike. Vendar pa imamo v Sloveniji predstavniško demokracijo: glavni akter v njej so politične stranke, inštitut volitev pa kaznuje tiste, ki so izgubili večjo stopnjo legitimnosti. Množični protesti torej ne morejo biti glavni pokazatelj, da je nekdo izgubil legitimnost.
Po drugi strani prvak Državljanske liste in predsednik DZ dr. Gregor Virant meni, da je zaupanje v politične institucije na kritično nizki ravni. Predvsem sedanja vladajoča koalicija pa je tista, ki mora poskrbeti, da se razlogi za proteste zmanjšajo oziroma nevtralizirajo. Odgovornost za iskanje širšega soglasja za ključne odločitve je predvsem na predsedniku vlade in ministrih.
Nekaj bi k povrnitvi ugleda politike po prepričanju vodje poslancev opozicijske PS Janija Möderndorferja prinesel že drugačen način pogovora in spoznanje, da se pod znamko krize ne sme početi tako rekoč vsega. »V politiki smo šli tako daleč, da ni več medsebojnega spoštovanja, kulturnega dialoga,« opozarja. Za predsednika druge opozicijske stranke, SD, dr. Igorja Lukšiča pa je sporočilo protestov, da je Slovenija stvari »strukturno zavozila«, zato so potrebne nekatere strukturne spremembe: v lastnini podjetij, pri participaciji zaposlenih pri dobičku, odnosu do javnega sektorja... Tega po njegovem prepričanju sedanja vlada ni sposobna narediti, saj gre njena politika v povsem nasprotno smer.
Večina naših sogovornikov iz vrst stroke sicer poudarja, da bi k dvigu ugleda političnih institucij lahko prispevala sprememba delovanja aktualne vlade. V glavnem pa v možnost tovrstne spremembe ne verjamejo. »Ne pričakujem, da lahko ta vlada bistveno spremeni stil vladanja. S predlogi za drugo republiko oziroma spremembo političnega sistema je situacijo še poslabšala,« ocenjuje dr. Pirnat. Sociolog dr. Samo Uhan v »kurikulumu te vlade« ne vidi predmetov, ki bi govorili o tem, da so povsem legitimne tudi drugačne poti do istega cilja, torej do blaginje, varnosti državljanov, kot je njena pot. To, kar počne sedanja vlada, je doktrina šoka. Sredstvo za dosego cilja je strah.
A tudi opoziciji protestniki niso kaj bistveno bolj naklonjeni. »Dvomim, da je dvig integritete in verodostojnosti politike možen ob istih političnih obrazih,« pravi Goran Klemenčič. In spomni, da je komisija v svoje poročilo zapisala, da se je sicer mogoče pogovarjati o pravnih niansah različnih položajev predsednika vlade na eni in vodje opozicije na drugi strani, prav tako obstajajo razlike med obtožnicami, obsodbami... Facti bruti pa so, da položaja, v katerem sta tako Janša kot Janković, predstavljata realno in objektivno oviro za kredibilnost politike.
Tehnična vlada?
Realne možnosti, da bi Zoran Janković na čelu vlade zamenjal Janeza Janšo, ni. Opozicijski stranki v parlamentu namreč (če odmislimo nenaklonjenost SD takšni rešitvi) nimata dovolj poslancev, koalicijske stranke, tudi tiste najmanj navdušene nad sedanjim položajem vlade in Janševim odnosom do njih, pa Jankovića na čelu vlade ne bi podprle. V nekaterih koalicijskih strankah pa ne izključujejo možnosti, da bi podprli tehnično vlado. K takšni rešitvi se nagibajo v stranki upokojencev s Karlom Erjavcem na čelu. Da je tehnična vlada vedno možnost in da jo je DL skupaj s SLS in Desusom takoj po volitvah postavljala kot prioritetno, meni tudi dr. Virant. »Če bi na mizo prišel predlog tehničnega mandatarja, bi DL o tem resno razmislila,« pravi. Če bi ugotovili, da gre za osebo, ki lahko povrne zaupanje javnosti v politiko, »še toliko bolj resno«. A se zaveda, da bi moral tehnično vlado podpreti (vsaj) eden od predsednikov dveh največjih parlamentarnih strank.
Takšna možnost pa, vsaj za zdaj, ne obstaja. V PS, kjer so sicer prepričani, da je delo sedanje vlade za Slovenijo škodljivo in bi morala prepustiti mesto novi, vztrajajo (sicer nekoliko manj odločno kot pred meseci), da je v primeru Janševega odhoda za sestavljanje vlade na vrsti zmagovalec zadnjih volitev, torej Zoran Janković. Ta je prepričan, da bi bil najboljši premier on sam. Nekateri v tej stranki sicer dopuščajo možnost, da bi res odličnega kandidata za tehničnega mandatarja podprl tudi Janković, ne bodo pa takega kandidata iskali oni. Tudi zato ne, ker bi se to lahko razumelo, kot da se je Janković vdal, PS pa še ni tako močna stranka, da bi lahko živela brez sedanjega predsednika. Sicer pa lahko po besedah Janija Möderndorferja do realnih pogovorov o sestavljanju nove vlade pride šele, ko aktualna vlada reče, da se ne gre več. »Ime, ki bi ga kdo pred tem dal v igro, bi bilo že v prvi rundi 'skurjeno'. O teh stvareh se na odprti sceni ne bo nihče pogovarjal.«
Nekatera imena, ki bi jih želeli videti na čelu tehnične vlade, je v političnih krogih že mogoče ujeti. Tako nekateri razmišljajo, da bi bil za to mesto primeren predsednik koncerna Kolektor Stojan Petrič, drugi navajajo nekdanjega direktorja in partnerja mednarodnega svetovalnega podjetja McKinsey dr. Petra Kraljiča. Prav v luči preigravanja možnosti oblikovanja tehnične vlade so nekateri razumeli tudi nedavno srečanje dr. Viranta in dr. Kraljiča, a nam je predsednik DL potrdil le, da je do »kratke večerje« prišlo, ter zaupal, da dr. Kraljiča zelo spoštuje in da sta »govorila o marsičem«.
Naši sogovorniki iz strokovnih vrst možnosti, da bi Slovenija dobila vlado narodne enotnosti, tako rekoč ne vidijo, o sprejemljivosti in možnosti oblikovanja tehnične vlade pa imajo različna mnenja. Po prepričanju pravnega strokovnjaka dr. Mira Cerarja je to ena od možnosti za izhod iz krize oziroma umiritev nezadovoljstva ljudi. Vendar bi imela takšna vlada ob sedanji ostri polarizaciji političnega prostora za učinkovito delo malo možnosti. Tehnična vlada bi bila po njegovem prepričanju lahko uspešna le, če bi imela zelo široko podporo civilne družbe, javnosti oziroma večine družbenih podsistemov in če bi se ji bila sedanja politična elita pripravljena vsaj v začetni fazi relativno močno podrediti. Kar pomeni, da bi privolila v vse nujne personalne zamenjave v vladi in administraciji, v program tehnične vlade in še kaj.
Razmisleku o tehnični vladi daje prednost dr. Pirnat, saj v njej vidi simbolno rešitev. Se pa zaveda problema, da mora tehnični mandatar običajno izigravati stranke drugo proti drugi, da ga te s stisnjenimi zobmi podpirajo. Kot je to v Italiji delal Mario Monti. A mu stranke ob prvi priložnosti, ko morejo, odrečejo podporo. Prav tako se dr. Pirnatu postavlja vprašanje, kdo bi bil pri nas pripravljen prevzeti funkcijo tehničnega mandatarja. Tudi če bi kandidat dobil podporo poslancev, bo imel nato še več problemov pri pridobivanju podpore za posamezne ukrepe. Na vprašanje, koliko bi se bil v nekakšni alternativi sedanji oblasti pripravljen sam angažirati (mnogi namreč vidijo njega in dr. Mira Cerarja kot moralni avtoriteti, ki bi lahko pomembno prispevali k vračanju ugleda političnim institucijam), pa dr. Pirnat odgovarja, da je že zdavnaj sklenil, da se v politiko ne bo vrnil, in da o spremembi te odločitve ne razmišlja. Je pa bilo iz našega pogovora vendarle mogoče zaznati, da bi morda v primeru nadaljnjega stopnjevanja krize takšno možnost vsaj ponovno pretehtal. Tudi dr. Miro Cerar se za vstop v politiko za zdaj ne namerava odločiti. Bo pa v prihodnje razmišljal o vključitvi v kakšno organizirano gibanje.
Tehnični vladi je naklonjen tudi dr. Uhan. Z njenim oblikovanjem bi se naredil prostor za razpravo, za dosego konsenza o razvojnih ciljih in strategijah ter o tem, kar zahteva ljudstvo na ulici. S temi definiranimi cilji pa bi šli nato na preverjanje podpore na volitvah. Po mnenju Gorana Klemenčiča bi tehnična vlada lahko bila rešitev, če bi za seboj potegnila tudi vsaj kratkotrajno kredibilnost oblasti. Se pa bolj nagiba k možnosti, da bi na čelo vlade prišel nekdo z jasnim vrednostnim stališčem do posameznih vprašanj, z velikim ugledom v javnosti in vizijo, manko poznavanja ekonomije pa bi nadomestil s primerno ekipo. »V preteklosti so bili veliki državniki filozofi, pisatelji,« spominja Klemenčič. Tehnična vlada je namreč vlada z menedžerskim pristopom in jasnimi pristojnostmi pri upravljanju države, nima pa ne legitimnosti ne interesa, da bi na primer spreminjala družinski zakonik. Vlada z mandatarjem z jasnimi vrednostnimi stališči pa takšno legitimnost lahko ima. »Tehnična vlada je mehanik, ki ti spravi avto v tek, ne da pa ti ideje, kako naj avto izgleda.«
Dr. Jernej Pikalo ima glede tehnične vlade resne pomisleke. »Problem tehničnih vlad je, da se volilci na volitvah zanje niso odločili, ampak so ponavadi rezultat političnih ali drugih razmer. Dobimo torej vlado, ki tehnično gledano ni odraz mnenja volilcev, sprejema pa politične odločitve v imenu teh volilcev.« Tehnične vlade ali vlade narodne enotnosti se torej po besedah dr. Pikala uvajajo ob izjemnih okoliščinah in pomenijo svojevrsten odstop od načela vladavine ljudstva. V določenih zgodovinskih trenutkih, ko na primer politična elita presodi, da iz cele vrste razlogov ne more politično upravljati države s klasičnimi vladami, so tehnične vlade sicer upravičene. Pogosto se oblikujejo tudi v krajših vmesnih obdobjih med volitvami, ko iz tega ali onega razloga ni mogoče sestaviti vlade na klasičen način. Vendar pa Pikalo ocenjuje, da je na Slovenskem premalo politike, premalo kresanja idej, alternativnih predlogov za izboljšanje življenja ljudi. Vse se zvaja na uspešno (tehnično) upravljanje države, kar pa je veliko premalo. Tehnična vlada bi to stanje še poslabšala.
Prav tako je glede tehnične vlade zelo skeptičen Sašo Furlan. Svoje nasprotovanje takšni rešitvi utemeljuje tudi z ravnanjem Montijeve vlade, ki je po diktatu evropske trojke z največjo surovostjo izpeljala skoraj vse varčevalne ukrepe. V primeru tehnične vlade si torej lahko po njegovem prepričanju obetamo predvsem nadaljevanje politike, ki jo imamo že sedaj. Edino možnost, da pride do resne spremembe, tako vidi v zamenjavi trenutne politične elite z novo. Pozdravil bi rešitev, da bi se iz sedanjega protestniškega vala razvila inštitucija, gibanje, lahko tudi stranka, ki bi bila pripravljena radikalno preoblikovati politično-ekonomski sistem.
Nesmiselno hitenje z volitvami
Premier Janez Janša je opoziciji v zameno za podporo ukrepom za reformo političnega sistema ponudil vstop v vlado ali predčasne volitve. Opozicijski stranki sta prvi del povabila odločno zavrnili. »Ker so razmere vedno bolj zaskrbljujoče in sem prepričan, da je s pravimi ukrepi mogoče stanje bistveno izboljšati, vaš poziv k predčasnim volitvam podpiramo,« pa je na predlog za ponovno preverjanje ljudske volje odgovoril Zoran Janković. A se ni mogoče znebiti vtisa, da sta bili tako Janševa pobuda kot Jankovićev odgovor dana s figo v žepu in na možnost predčasnih volitev resno ne računata (ne gre spregledati, da se je podpora Pozitivni Sloveniji po zadnji anketi Dela skoraj prepolovila in pristala pri 7,9 odstotka). Dr. Pirnat ne verjame, da bi bila situacija po predčasnih volitvah dosti drugačna, kot je sedaj: kakšna stranka bi sicer izginila s političnega prizorišča, kakšna bi dobila malo več, kakšna malo manj podpore kot na zadnjih volitvah, problemi pa bi ostali. Bi pa s tem izgubili kakšnih devet mesecev.
Po mnenju dr. Lukšiča so v tem trenutku predčasne volitve premalo. »Če gre Slovenija na predčasne volitve nepripravljena, bo zakockala še to možnost za korektno spremembo,« pravi. Zato bi morali po njegovem prepričanju najprej do konca izpeljati očiščenje političnega prostora. Prvi pogoj bi bil, da se vsi tisti, ki so si v procesu privatizacije oziroma dosedanjih političnih procesih nakopali visoko stopnjo nezaupanja, počasi umaknejo in odstopijo prostor drugim. Se pa Lukšič zaveda, da se ta zamenjava ne bo zgodila čez noč.
Ob zadnjem dogajanju v Sloveniji se torej postavlja vprašanje, do kakšnih sprememb lahko protesti pripeljejo oziroma ali lahko počasi usahnejo. Po Klemenčičevem mnenju to, da bi se protesti izpeli, ne bi bilo dobro. Prihodnjič jih bo namreč teže organizirati, teže bo prepričati ljudi, saj bo pri njih prisoten občutek, da se ni nič spremenilo. Nekdanji državni sekretar na MNZ se zaveda, kaj s seboj nosi ulica, od nasilja, populizma... »A če to primerjam z vsem, kar smo imeli zadnja leta: popolno apatijo, prepričanje, da je vse zanič in se nič ne da narediti, potem se odločim za proteste.« Bolj kot ljudje na cestah pa se zdi Klemenčiču pomembna njihova posledica. Da smo se začeli zavedati, da tako ne gre več naprej. Se pa naši sogovorniki večinoma strinjajo, da bo povrnitev zaupanja v politične institucije dolga in mukotrpna pot.
