Dobra novica je tudi za celotno evrsko območje, saj zmanjševanje velikih trgovinskih neravnovesij prispeva k stabilizaciji območja. Drznemo si celo reči, da bo Evropa iz krize izšla šele, ko bo odpravila ali pa vsaj dovolj omilila ekonomska neravnovesja med jedrom in periferijo.
Ko danes poslušamo in beremo o krizi v Grčiji, na Portugalskem in v Španiji – ter nenazadnje tudi v Sloveniji –, o krčenjih proračunskih izdatkov in strukturnih reformah, ki jih v zameno za kreditiranje od držav zahteva trojka ali pa to od njih zahteva drago zadolževanje na mednarodnih finančnih trgih, je malo govora o tem, kaj je države pravzaprav pripeljalo v takšno godljo. Večinoma lahko slišimo le, da sta k temu pripeljali neoliberalna ideologija in zarota finančnih trgov. Nič pa o ekonomskih in drugih politikah, ki so jih vlade teh držav vodile v obdobju pred krizo. Nič se na primer ne govori o tem, koliko so morali v desetletju pred krizo žrtvovati Nemci za ohranjanje konkurenčnosti gospodarstva in koliko so bili v tem času na boljšem Grki. Zgolj en podatek: v Nemčiji so se plače v realnem gospodarstvu od leta 2000 do leta 2008 povečale za 15 odstotkov, v Grčiji pa za 30 odstotkov. Še večja je razlika v rasti plač v javnem sektorju: v Nemčiji so se plače javnih uslužbencev zvišale za vsega sedem odstotkov, v Grčiji za več kot 55 odstotkov. Podatki za Slovenijo govorijo o 77 oziroma 63 odstotkih. O tem, kako je med evrskimi državami le Nemčija rast plač prilagajala rasti produktivnosti dela, medtem ko so v drugih državah plače prehitevale rast produktivnosti, smo obsežno pisali v eni od preteklih številk Objektiva v prispevku Zakaj si Nemci lahko privoščijo zvišanje plač (30. junij 2012).
Nemci so izvažali, Grki so se zadolževali
Verjetno se boste strinjali, da so krizo v Sloveniji poglobili tudi propadli menedžerski prevzemi največjih podjetij, ki so bili mogoči le zaradi tihega soglasja politike in izbranih menedžerjev, slabe posojilne odločitve bank in padanje konkurenčnosti slovenskega izvoza. A o tem in podobnih napačnih politikah držav samih kaj dosti ni govora. Zakaj so Grčija, Portugalska in Španija še vedno v globoki krizi, medtem ko se Irska, ki je bila prav tako prisiljena zaprositi za pomoč trojke, iz nje izvija? Zakaj so se na primer Avstrija in skandinavske države izkazale za precej odporne na krizo? Na srečo se, kot bomo videli, neravnovesja med državami izravnavajo; Grčija, Španija, Portugalska in Irska pa tudi Slovenija so začele krepiti konkurenčnost, medtem ko ta v Nemčiji, Avstriji, na Nizozemskem in še kje upada.
V ekonomiji so dobro poznani tako imenovani poslovni cikli izmenjujoča se obdobja gospodarske rasti in obdobja nižje rasti ali celo recesije. O podobnem fenomenu lahko govorimo tudi, ko imamo v mislih ekonomske odnose med državami: neka država v določenem obdobju bolj povečuje svoj uvoz, druga bolj povečuje svoj izvoz. To se v drugi državi odrazi v tako imenovanem presežku v plačilni bilanci, saj izvoz v tem času preseže uvoz. S tem pa zgodbe še ni konec. Če želi prva država financirati presežek uvoza nad izvozom, se mora v drugi državi zadolžiti. Prva država živi nad svojimi zmožnosti, bi lahko ta pojav prevedli v jezik politikov.
Pred krizo je bila država s presežkom uvoza nad izvozom Grčija, ali če hočete Slovenija, medtem ko je bila država z izvoznimi presežki Nemčija. Poenostavljeno povedano: medtem ko so Nemci proizvajali, smo Slovenci in Grki nekoliko več trošili in se zato zadolževali pri Nemcih. Prav zato so Nemci krizo pričakali veliko bolje »pripravljeni« in jih ni prizadela tako močno kot Slovenijo in Grčijo. Z današnjega vidika sta seveda uspeh Nemčije in njena odpornost na krizo zavidljiva, vendar pa je popolnoma drugače, če primerjamo države pred krizo. Medtem ko smo Slovenci in Grki na podlagi hitre rasti plač trošili, so Nemci zategovali pas in prihranke posojali jugu. Vsakemu nekoliko pozornejšemu bralcu je zdaj postalo jasno, da takšne razmere ne morejo trajati v nedogled. Nemci si namreč ne bi želeli v nedogled le proizvajati dobrin za potrošnjo na jugu, saj je konec koncev gospodarska rast namenjena povečevanju blaginje državljanov prek povečane potrošnje in ne zgolj beleženju številk o visoki rasti bruto domačega proizvoda. Slej ko prej se razmere torej morajo obrniti in uravnotežiti. Nemci bodo s prihranki iz preteklih let začeli trošiti dobrine z juga in na račun tega bodo južne države začele ustvarjati presežek izvoza nad uvozom. Ob tem velja dodati, da države, ki so v razvojnem zaostanku, običajno beležijo nekoliko negativen saldo. Tudi zato ob pričakovani hitri konvergenci manj razvitih evrskih držav k povprečju nihče ni bil preveč zaskrbljen nad naraščajočimi primanjkljaji južnih držav. Kriza pa je neravnovesja znova postavila v ospredje pozornosti ekonomske stroke.
Med posameznimi državami se ravnotežje običajno vzpostavi prek nihanja menjalnih tečajev. Če nadaljujemo z našim primerom; valuta neto izvoznice (v preteklosti nemške marke) postane močnejša in s tem postanejo nemške dobrine za Grke dražje, medtem ko postanejo grške dobrine za Nemce cenejše (na primer počitnice na grških otokih). V evrskem območju pa za uravnoteženje ne morejo več poskrbeti menjalni tečaji, saj je menjalni tečaj fiksen, ker vse države uporabljajo evro. To pa ima za posledico, da se neravnotežja razrešujejo na drugačen način. Namesto zmanjšanja vrednosti drahme oziroma tolarja morajo države, ki imajo primanjkljaj, poskrbeti za neposredno zvišanje konkurenčnosti; z zvišanjem produktivnosti in s tako politiko plač, da slednje zaostajajo za rastjo produktivnosti.
Težave PIIGS so se nabirale dolga leta
Kar se danes dogaja v odnosih med severom in jugom Evrope, ali če želite med jedrom in periferijo, bi torej doživeli tudi brez izbruha krize. Dokaz za to je Portugalska, ki je v krizo zašla že nekaj let pred globalnim pretresom. Njena gospodarska rast se je upočasnila, proračun je zašel v težave, prav tako je začel naraščati javni dolg, a nihče ni opozarjal, da je država na robu bankrota. Država je začela izboljševati svoj plačilnobilančni položaj, in to bi se lahko nadaljevalo brez velike pozornosti evropskih politikov in medijev, dokler ne bi portugalsko gospodarstvo znova postalo konkurenčno. Prilagajanje je precej manj boleče, če medtem tvoje trgovinske partnerice rastejo. Vendar pa je kriza povzročila to, da je prilagajanje nekaterih držav veliko bolj hitro in v nekaterih primerih tudi škodljivo za dolgoročno rast držav. Prilagajanje temeljem v realnem gospodarstvu poteka precej hitreje, kot so se kopičile težave držav – v Grčiji na primer že od devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Kaj se je v desetletju pred krizo dogajalo v državah PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija, Španija)? Od vstopa v evrsko območje so države začele hitro izgubljati konkurenčnost. Cene in stroški dela so se relativno gledano še posebej zvišali v primerjavi z Nemčijo; od leta 2000 do leta 2010 v nekaterih državah, na primer na Irskem in v Grčiji, za več kot 20 in celo 25 odstotkov, kot je razbrati iz nedavno objavljene študije Mednarodnega denarnega sklada (IMF) na temo zunanjih neravnovesij evrskega območja. To je seveda močno podražilo grški izvoz in Grčija je začela izgubljati tržne deleže v tujini.
Ker se država ni mogla več financirati, poenostavljeno povedano, z lastnim delom, se je morala začeti bolj naslanjati na zadolževanje. Grčija bi seveda lahko, če ne bi bila v evrskem območju, izvoznikom (vsaj kratkoročno) pomagala z depreciacijo drahme. Na ta način bi se grški izvoz cenil, a to bi povzročalo druge težave, vključno z inflacijo. Tako smo na primer v Sloveniji izvoznikom pomagali vse do vstopa v evrsko območje, a to, kot vemo iz zgodovine valutnih vojn, ni dolgoročno vzdržno.
Raziskovalci IMF v prej omenjeni študiji ugotavljajo, da so za strukturna neravnovesja med jugom in severom evrskega območja v precejšnji meri krivi zunanji dejavniki. Ko je evro nominalno apreciiral v primerjavi s tujimi valutami, je to preko realnega efektivnega menjalnega tečaja bolj kot na nemško negativno vplivalo na izvozno konkurenčnost držav PIIGS. Ključno vlogo je pri tem odigrala Kitajska z močnim povpraševanjem po strojni in drugi podobni opremi iz Nemčije, medtem ko je na drugi strani izrivala nekonkurenčne, manj inovativne izvozne dobrine iz držav PIIGS. Trgovinski šoki bi v državah dolžnicah morali spodbuditi depreciacijo realnega efektivnega menjalnega tečaja in s tem povečati konkurenčnost, a se zaradi poceni denarja iz Nemčije in Francije ter apreciacije evra to ni zgodilo. Nevzdržno stanje je presekala šele kriza.
Kako to, da sta si Grčija in Portugalska lahko privoščili, da sta padanje izvoza celo desetletje financirali s krediti? Eden od razlogov je finančna integracija območja, ki je vsaj začasno odpravila državno specifična tveganja in spodbudila prelivanje kapitala iz bogatih v revnejše države; mejni donos na kapital je v revnejših državah zaradi relativne redkosti pač donosnejši. Francoske in nemške banke so zato intenzivno vlagale v Grčiji, Španiji in tudi v državah vzhodne Evrope, vključno s Slovenijo. Drugi razlog tiči v (pre)optimističnem pričakovanju konvergence evrskih držav, zaradi česar so se cene in stroški dela glede na produktivnost preveč povečali.
Portugalska na primer se je začela soočati z vse manj konkurenčnim proizvodnim sektorjem in izvozom, zaradi česar je beležila le skromno rast. Enako velja za Španijo in Grčijo, ki pa sta si nadpovprečno gospodarsko rast zagotavljali z naraščajočo domačo potrošnjo, ki sta jo financirali z zadolževanjem za naraščajoči uvoz. To je na drugi strani seveda povzročilo velike primanjkljaje v tekočem delu plačilne bilance. Če bi Grčija pred desetletjem ubrala drugo pot in socialni mir ohranjala ne z zadolževanjem, ampak s povečevanjem inovativnosti svojega gospodarstva in s tem izvoza, bi danes verjetno ne govorili o razpadu grške družbe. Ampak dolgoročnega razmisleka so sposobne le redke vlade, sploh če imajo na voljo (pre)poceni kredite v tujini.
Periferija vendarle krepi konkurenčnost
Ekonomska neravnovesja med evrskimi državami, še posebej veliki plačilnobilančni presežki Nemčije in primanjkljaji držav PIIGS, ki so eden glavnih krivcev za evrsko krizo, pa morebiti le niso usodno zacementirana v delitev Evrope na sever in jug. Podatki namreč kažejo, da je večina držav, ki so zapadle v hudo krizo, od jeseni leta 2008 pa do danes že precej izboljšala svojo stroškovno in cenovno konkurenčnost ter znižala primanjkljaje v tekočem delu plačilne bilance, torej izboljšala pokritost uvoza z izvozom.
Najbolj sta pri prilagajanju uspešni Irska in Grčija, iz katere sicer nismo vajeni slišati dobrih novic. Na drugi strani pa se je stroškovna konkurenčnost Nemčije, ki ima med evrskimi državami najvišje presežke v tekočem delu plačilne bilance, v primerjavi z drugimi evrskimi državami nekoliko poslabšala. Da smo si v Sloveniji po izbruhu krize predolgo zatiskali oči in se obotavljali pri sprejemanju ukrepov, kaže tudi dejstvo, da se je v Sloveniji stroškovna konkurenčnost v primerjavi z drugimi evrskimi državami med krizo še poslabšala. Izboljšanje je opaziti šele v zadnjih nekaj mesecih. Poleg baltskih držav je Irska med najuspešnejšimi tudi pri odpravljanju primanjkljaja v tekočem delu plačilne bilance. Z dobrih 6 odstotkov BDP primanjkljaja je med krizo že prišla na dobre 3 odstotke BDP presežka in tako v štirih kriznih letih več kot nadoknadila negativen trend. S hitrimi koraki ji sledita tudi Španija in Grčija, ki pa uvoza še vedno ne zmoreta pokrivati z izvozom. Slednje še zlasti velja za Grčijo, ki uvoz že dve desetletji pokriva z zadolževanjem. Na drugi strani enačbe je med drugimi Nemčija, ki pa kljub krizni ohladitvi še vedno precej več izvaža kot uvaža. Posebna zgodba je Francija, ki ji že vse od nastanka evrskega območja primanjkljaj v tekočem računu plačilne bilance narašča, in tudi med krizo se trend, ki kaže na padanje konkurenčnosti države, ni ustavil. Zaradi tega in še drugih razlogov je tednik Economist v svoji izdaji prejšnji teden Francijo označil za časovno bombo v srcu Evrope. Čeprav so se Francozi na kritiko časnika odzvali izjemno žolčno, to realnosti pač ne bo olepšalo. Ali, kot bi rekli v Sloveniji, delati se »Francoza« pač ne bo pomagalo.
Profesor z univerze Berkeley in redni pisec portala Project Syndicate J. Bradford DeLong je v svoji zadnji kolumni ocenil, da Evropi ne preostane drugega, kot da se sever »žrtvuje« za okrevanje juga z nekoliko višjo inflacijo in da nekaj več porabi za državo blaginje, medtem ko bo moral jug znižati davke in skrčiti socialne pravice. Brez teh ukrepov DeLong evrskemu območju napoveduje izgubljeno desetletje, kot ga je že videla Japonska, ali pa bo moral sever financirati jug, ki porabi več, kot ustvari, preko fiskalnih transferjev z obdavčitvijo severnoevropskih držav, na kar pa slednje ne gledajo ravno z velikim odobravanjem.
Protestniki, ki že skoraj po vsej Evropi protestirajo proti varčevalnemu izhodu iz krize, imajo deloma prav, ko pravijo, da varčevanje vseh evropskih držav Evrope ne bo rešilo – za rešitev je sicer še vedno ključno varčevanje držav, ki so v preteklosti preveč trošile, vendar na drugi strani tudi zapravljanje držav, ki so si pred krizo zategovale pas. Za rešitev Evrope je namreč ključna odprava ekonomskih neravnovesij, kar pa pomeni, da bodo morale države PIIGS tako ali drugače okrepiti konkurenčnost izvoza. Če državam ne bo uspelo povečati produktivnosti, bodo morale znižati stroške, torej plače, kar se že dogaja in znižuje povpraševanje po uvozu.
Tako kot se je razkorak med življenjskim standardom Grkov na krilih tujih kreditov in realnimi temelji domačega gospodarstva povečeval več kot desetletje, bo, kot vse kaže, dolgo in boleče tudi vračanje na trdna tla. Kar se bo na prvi pogled mogoče zdelo kot izgubljeno evropsko desetletje, pa bo v primeru uspešnih gospodarskih reform postalo obdobje spreminjanja na bolje. Najbrž se ni težko strinjati, da je propad ekonomsko vprašljivih projektov, kot so bili tajkunski prevzemi v Sloveniji, zaradi ekonomske krize na dolgi rok dobrodošlo, čeprav propad teh podjetij na kratki rok povzroči tudi posledice za ljudi, ki niso sprejemali napačnih odločitev.
Seveda bi bilo za vse skupaj bolje, če bi Grki čez noč podvojili visokotehnološki izvoz ali odkrili nafto v Egejskem morju, a na to ne gre staviti. Tudi za Slovenijo bi bilo bolje, če bi čez noč povečali visokotehnološki izvoz, a tudi na to ne gre staviti. Nas pa lahko z optimizmom navdaja letošnja lestvica najbogatejših, na kateri se prerivajo v ospredje »garažni« podjetniki, na katere pa gre staviti.
