Do informacij imajo posamezniki in državne institucije različne odnose. Tudi na iskanje dodane vrednosti v različnih bazah podatkov, kakršnakoli ta že je, so pogledi različni. Nekdanji gospodarski minister je občutljive tajne podatke o spletkarjenju okoli nekaterih slovenskih podjetij, ki mu jih je dostavljala Slovenska varnostno-obveščevalna agencija, metal v koš. V njih ni videl posebne vrednosti. Slovenski župan pa je želel čestitati najstarejšim v svoji občini in je upravno enoto zaprosil za poimenski seznam občanov v častitljivih letih. Informacijska pooblaščenka ni bila srečna.
Starosta med slovenskimi statistiki Franta Komel je pred nekaj meseci v pogovoru za Objektiv primerjavo slovenskega odnosa do statistike s švedskim opisal z besedami, da so Skandinavci imeli in najverjetneje še vedno imajo od državne statistike in zbiranja podatkov konkretne koristi, in te koristi tudi občutijo. »Na osnovi zbranih in analiziranih podatkov so razvijali denimo svojo socialno politiko. Gradili so stanovanja, razvijali znanost in šolstvo, gradili vrtce. Njihova organiziranost in operativna uporaba informacij sta se zdeli fantastični.« In pri nas? »Vedno sem imel določene pomisleke. Po eni strani se ljudje niso zavedali, s čim razpolagajo, po drugi strani pa niso vedeli, kako to, kar smo zbrali in imeli, uporabiti. Vse je bilo preveč usmerjeno v to, da bi vsak imel čim več zase.«
Prvi, ki upravlja s podatki in ima na voljo tudi njihovo največjo bazo, je država. Dobra analiza podatkov lahko pripomore k boljšim zakonom, odločitvam, strategijam. A naši sogovorniki pri vodenju države pogrešajo prav temeljito analizo podatkov.
»V Sloveniji se pogosto zgodi, da pride do nekega dogodka 'črnega laboda', anekdote, na podlagi katere potem sprejemajo ukrepe, čeprav gre mogoče samo za izjemo v statistiki,« razmišlja Gašper Žejn, informacijski tehnolog in nekdanji programer podpornih aplikacij v protikorupcijski komisiji, ki trenutno na pravosodnem ministrstvu snuje »supervizor pravosodja«. Pri povezovanju različnih baz podatkov, s katerimi želijo ustvarjalci ponuditi nekaj več, po njegovih izkušnjah formati podatkov niso največji problem. »Strukturirani podatki so v obliki tabel, xml-datotek... Naslednje je na vrsti vprašanje, kaj pobereš in uvoziš v neki skupni format. To so problemi tehnične narave. Drugi pa so politične narave, kjer se je treba na ravni organizacij dogovoriti, katere podatke bo kdo komu posredoval. Veliko je odvisno od pripravljenosti.«
Odprti podatki
Pripravljenost variira. Kot pravi predstojnik Raziskovalnega centra in Inštituta za informatizacijo uprave na Fakulteti za upravo Univerze v Ljubljani dr. Mirko Vintar, smo bili na Slovenskem še v nekdanji skupni državi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja eni prvih v Evropi z registrom prebivalstva v elektronski obliki. Tudi zato je bila v Sloveniji v drugi polovici devetdesetih let, ko se je z razvojem informacijske tehnologije začela razvijati tudi e-uprava, v prednosti in na tem področju v konkurenci drugih evropskih držav celo v vrhu.
»Res pa je, da šlo pri razvoju javnih baz, registra, katastra, za enostranski pogled. Razvoj je izhajal iz potreb države, državne uprave, nihče pa ni razmišljal, da so številni podatki zanimivi tudi za državljane in podjetja. Ta pogled se je vzpostavil šele v začetku prejšnjega desetletja. Dobili smo zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki je pomenil velik miselni preskok in obvezal vse javne institucije, da morajo podatke, ki so javnega značaja, v ustrezni obliki ponuditi na razpolago. Od tedaj se je začelo bolj sistematično spremljanje tega področja. K spremembam je prispevala tudi Evropska unija, ki je leta 2003 sprejela direktivo o odprtih podatkih, s katero je komisija želela stimulirati članice, da ponudijo čim več podatkov, ki se zbirajo v javnih bazah, na razpolago v ponovno uporabo,« razlaga redni profesor za področje informatike v upravi in e-uprave dr. Vintar.
Ideja o odprtih podatkih je tako prisotna in uveljavljena že dalj časa, sooča pa se s konkretnimi težavami. Te se lahko kažejo pri različnih tehnologijah in oblikah shranjevanja podatkov. Posamezna ministrstva se lahko zatečejo k različnim rešitvam, različnim formatom, kar zunanjim uporabnikom včasih oteži ali povsem onemogoči dostop do nekaterih podatkov. Zato evropske iniciative težijo prav k enotnim platformam ali vmesnikom, ki bi omogočali čim lažjo uporabo javnih podatkov tako znotraj države kot tudi v skupnem evropskem prostoru.
V Sloveniji je za razpršenost upravljanja s podatki delno sokriva tudi odločitev nekdanje Janševe vlade, ki je leta 2004 razbila Center vlade za informatiko in informacijsko podporo razdelila po ministrstvih. Predvsem od leta 2007, 2008 pa po mnenju dr. Vintarja e-uprava stagnira.
»Prejšnji teden je bila na Brdu konferenca o informatiki v javni upravi. Na konferenci se podeljujejo tudi priznanja za najboljšo storitev, ki je bila razvita v preteklem letu. Bil sem član komisije in ko smo dobili na mizo predloge, sem bil tako razočaran, da sem predlagal, da nagrade letos ne bi podelili. Kar je bilo predlagano, je bila ena sama mizerija. Ne morem reči drugače. Na primer: elektronska aplikacija za preverjanje znanja med pripravo na vozniški izpit prek interneta. Lepo vas prosim! Je to kaj pomembnega za državo?« se sprašuje Vintar. In dodaja, da bo država napredovala le z inovativnimi rešitvami, ki bodo izboljšale poslovanje državne uprave, podjetij in življenja državljanov.
Brez pravih novosti
Glede na trenutno slabšo bero informacijskih rešitev tako ni čudno, da je državljanom včasih težko razumeti, kako lahko država in njene institucije leta 2014 še vedno pošiljajo različna obvestila pokojnim in jih za nameček še sprašujejo po pred desetletji poginulem konju. Ali kako da ima popis nepremičnin toliko napak in nelogičnosti, da zaradi njega zardeva celotna vlada. Ali kako da imajo strokovnjaki, ki preučujejo varnost slovenskih cest, zaradi različnih informacijskih platform, formatov in načina zbiranja podatkov policije, zavoda za zdravstveno zavarovanje in zavarovalnic težave pri analizi prometnih nesreč. Ali kako da je, konec koncev, v vinorodni deželi, kakršna je Slovenija, težko sestaviti temeljito sliko plodovitosti brajd po sorti in geografski legi. In kako da ni, ironično, podatkov o podatkih, oziroma se odgovor ministrstva za javno upravo na vprašanje, koliko je trenutno služb, ki se po posameznih ministrstvih in organih v sestavi ukvarjajo z zbiranjem in vrednotenjem podatkov, glasi: »Podatkov v zvezi s področjem zbiranja, vrednotenja in obdelave podatkov po organih državne uprave nimamo.«
A spet, zgolj kritika bi bila nepoštena. Davčni zavezanci v Sloveniji v poštne nabiralnike prejemajo preračunano napoved dohodnine, Slovenija pa je bila celo ena izmed prvih v Evropi z elektronsko zdravstveno izkaznico. Po drugi strani pa so nas prav na področju zdravstva številni oziroma praktično vsi že prehiteli z elektronskimi recepti, ki bodo pri nas šele počasi zaživeli.
Kot največjega krivca za informacijsko stagnacijo državne uprave, ki se kaže tudi v različnih mednarodnih meritvah, po katerih je Slovenija zdrsnila v sivo povprečje, v nekaterih segmentih pa celo v spodnjo tretjino, dr. Vintar izpostavlja politično in institucionalno nestabilnost zadnjih let, ko se vlade menjavajo kot po tekočem traku. Vzporedno se menja tudi vrh državne uprave, spremenijo se organizacijske oblike, projekti pa se ustavijo in začenjajo na novo.
»Od leta 2008 nismo predstavili nobene resne novosti, čeprav je razvoj na tem področju hiter. Ključen je portal e-uprava, ki je bil vzpostavljen leta 2001, vmes pa ničkolikokrat spremenjen in prenovljen. Dodajali so se podportali, in če danes pogledate portal, gre za 'špageti situacijo'. Treba se je poglobiti v to, kaj državljani potrebujemo, kaj je za nas res pomembno in kako vsebine ponuditi tudi manj veščim uporabnikom.«
Na ministrstvu za javno upravo pojasnjujejo, da je v državni upravi na področju informacijske tehnologije trenutno 960 zaposlenih, državna informatika pa bo imela v proračunu za prihodnje leto na voljo nekaj manj kot 16 milijonov evrov. Dejanska številka, ki vključuje tudi različna evropska sredstva za posamezne projekte, je sicer precej višja: leta 2012 so bili skupni stroški državne informatike denimo ocenjeni na približno 86 milijonov evrov.
Spremembe se obetajo. Tako naj bi v prvi polovici prihodnjega leta zaživel prenovljeni portal e-uprava, ki je trenutno dodobra zastarel. »Osnovna ideja, ki stoji za posodobljeno e-upravo, je, da državljani ne potrebujejo administrativnih postopkov, ampak se mora država prilagajati njihovim potrebam. Poleg izboljšave obstoječih storitev, ki jih država že ponuja, bo nova e-uprava še dodatno prilagojena tujcem in sodobnim načinom komuniciranja prek mobilnih naprav, uporabnikom s posebnimi potrebami in obema narodnima manjšinama,« razlaga predstavnica ministrstva za javno upravo Katja Mihelj Nagode. Kot konkretne izboljšave napoveduje portal, kjer bodo na enem mestu združene vse vsebine, ki jih potrebujejo državljani, s poenostavitvijo dostopa s čim manj kliki, boljšim iskalnikom, uporabo na tablicah in pametnih telefonih ter možnostjo vključitve družabnih omrežij.
V Veliki Britaniji, ki trenutno velja za vodilno po odprtosti podatkov, že delujejo rešitve, ki na podlagi klikov državljanov postopke uradnikov prilagajajo potrebam uporabnikov. In ne obratno.
Gospodarstvo pa je posebno poglavje. Od podatkov, ki jih zbira država, ima lahko številne koristi pri poslovanju, načrtovanju, iskanju poslovnih priložnosti. »Ni pomembno, ali so podatki posebej na voljo za gospodarstvo in posebej za običajne uporabnike. Pomembno je, da je pred očmi uporabnik, bodisi pri izboru storitev ali njihovi izvedbi. Večina držav je pri razvoju dala prednost storitvam za podjetja. Mi smo šli po drugi poti, ki je namenjala več pozornosti občanom. Čeprav se storitve, namenjene gospodarstvu, precej bolj uporabljajo,« opaža dr. Vintar.
Reorganizacija!
Na ministrstvu za javno upravo se zavedajo, da je informatizacijo državne uprave treba okrepiti, zato pripravljajo njeno reorganizacijo. Med najpomembnejšimi rešitvami med drugim naštevajo uvedbo enotnih tehnoloških standardov, centralizacijo nabav ter »vzpostavitev organizacije, ki bo enotno vodila politiko razvoja, upravljanja in vzdrževanja skupnih informacijskih sistemov države«, kar pomeni dobrodošlo približevanje stanju pred razsutjem leta 2004.
Izračunov, koliko bi bilo mogoče na dolgi rok prihraniti s kvalitetnejšim vodenjem podatkov, njihovo obdelavo in analizo, na ministrstvu nimajo. Na vprašanje, ali bodo v bližnji prihodnosti sleherniku na voljo vsi podatki ministrstev, ki niso tajni, in sicer na način, da bi jih lahko pregledoval vsakdo, pa odgovarjajo pogojno. Hitro se namreč pojavijo podatki, ki so lahko sporni z vidika varstva osebnih podatkov. Lep primer je zaplet s podatki o nepremičninah, kjer je urad informacijskega pooblaščenca moral ukrepati pri javno dostopnih podatkih, po katerih bi se oziroma se je lahko vsakdo z malce iznajdljivosti dokopal do podatkov o vseh nepremičninah izbranega posameznika. Zgolj inženirski pristop pri odpiranju podatkov zato ni dovolj, nujna je tudi senzibilnost za vprašanja njihovega varstva.
Omejitve ima v mislih tudi informacijski tehnolog Gašper Žejn, ko razmišlja o »pravosodnem supervizorju«. Ali bo mogoče spremljati tudi postopke posameznih sodnikov in ocenjevati njihovo učinkovitost in kateri podatki o postopkih bodo sploh na voljo, sta zgolj dve izmed številnih vprašanj, o katerih bo treba pred realizacijo še temeljito premisliti. Odprto polje je veliko. »Če pogledate na statistični urad, je s področja pravosodja na voljo le statistika s področja kriminalitete. Preostalega niso nikoli aktivno spremljali s podatki.«
Prav tako je pri načrtovanju aplikacij treba tudi v prihodnosti imeti v mislih bodoče nadgradnje. Ko se spomni supervizorja protikorupcijske komisije, ki omogoča pregled nad financiranjem iz javnega denarja, ocenjuje, da bi bilo smiselno spodbujati dobre prakse njegove uporabe: »Če šola toliko in toliko denarja plačuje Petrolu za kurilno olje, bi bilo smiselno primerjati šole med seboj glede na kvadraturo in pogledati, kdo največ plačuje. Na podlagi teh podatkov bi nato z ustreznim načrtovanjem toplotne izolacije lahko prihranili,« kot primer nadgradnje podatkov (supervizorja) navaja Gašper Žejn.