POLOVICI »JUGOSLOVANOV« GRE PO ČETRT STOLETJA SLABŠE

Nič bliže bogati Evropi

Zato ni presenetljivo, da šesterica (Hrvaška, BiH, Srbija, Črna gora, Kosovo in Makedonija) tudi po četrt stoletja ni nič bliže razvitosti jedra Evropske unije, EU15. Od konca osemdesetih let do danes je šesterica BDP na prebivalca v povprečju več kot podvojila, Hrvaška na primer skoraj potrojila, a regiji kljub temu razvojnega zaostanka za EU15 ni uspelo zmanjšati, ugotavlja dr. ekonomije Valerija Botrić z zagrebškega ekonomskega inštituta.

1

Primerljiva statistika za regijo je zelo skromna. Eurostat ima za večino držav na voljo le podatke od leta 2005 ali v najboljšem primeru od leta 1995 naprej. A če upoštevamo dejstvo, da z izjemo Hrvaške in Makedonije preostali četverici padca BDP iz vojnega časa še ni uspelo nadoknaditi, ne bomo naredili velike napake, če bomo kot izhodišče vzeli novejše podatke. Če za presečno leto vzamemo leto 2005, ugotovimo, da je BDP BiH na prebivalca po kupni moči takrat dosegal komaj 25 odstotkov povprečne razvitosti Unije, najbogatejše Hrvaške pa 59 odstotkov. Leta 2013 ti odstotki niso videti kaj dosti drugačni. BiH je z 29 odstotki najrevnejša evropska država, Hrvaška je napredovala za dve odstotni točki. Še največji skok je uspel Črni gori, ki se je povprečju EU približala z 31 na 42 odstotkov.

V Svetovni banki so nedavno izračunali, da bi moral zahodni Balkan beležiti vsaj šestodstotno letno gospodarsko rast, da bi do leta 2040 dosegel povprečno razvitost EU. Takšna rast sicer ni nerealna. Pred izbruhom svetovne gospodarske krize jo je šesterica že dosegala. V obdobju 2004–2006 so države zahodnega Balkana v povprečju dosegale 3,3- (Kosovo) do 7-odstotno (Srbija) gospodarsko rast. V zadnjih dveh predkriznih letih so rast še pospešile. Črna gora je na primer leta 2007 ustvarila kar 10,7-odstotno rast.

A podobno kot spektakularne stopnje rasti v Sloveniji so tudi »balkanski čudež« v veliki meri napajala tuja posojila, ki pa so z izbruhom svetovne gospodarske krize presahnila.

Konec kreditov, konec rasti

V slabem desetletju pred globalno krizo so se v regijo stekale milijarde evrov bančnih posojil iz zahodne Evrope. Med bankami, ki so v tem obdobju močno povečale kreditiranje regije, so bile tudi slovenske. V predkriznih letih so evropske banke (predvsem avstrijske in italijanske, pa tudi grške) na Balkanu, prek svojih hčerinskih bank, kreditiranje v povprečju letno povečale za 30 odstotkov. Edina, ki ji je kreditno ekspanzijo uspelo zadržati v »normalnih« okvirih, je bila Hrvaška, kjer je bila kreditna rast med letoma 2003 in 2007 »le« 15-odstotna. Kreditna ekspanzija, kot v analizi učinkov evrske krize na finance zahodnega Balkana ugotavlja dr. ekonomije Mehmed Ganić

2

K hitri gospodarski rasti so prispevale tudi tuje neposredne investicije (TNI) in domača potrošnja, ki se je okrepila tudi zaradi višjih dohodkov, ki so jih domov pošiljali izseljenci. Sredstva, ki jih domov pošiljajo izseljenci, niso zanemarljiva. V BiH so v najboljših letih predstavljala slabih 15 odstotkov BDP, podobno v Srbiji. Obseg tujih neposrednih investicij se je v desetletju od leta 2000 močno povečal. V Srbiji kar za 20-krat, na 20 milijard dolarjev, in na Hrvaškem za 12-krat, na okoli 35 milijard dolarjev. Slabše je šlo BiH, kjer so se TNI povečale komaj za šestkrat, na okoli sedem milijard dolarjev, in Makedoniji, kjer so se povečale za osemkrat, na slabih pet milijard dolarjev, in to kljub agresivnemu oglaševanju v tujih medijih in tujim investicijam prijazni politiki.

Makedonija se je odločila, da bo tuje vlagatelje pritegnila z davčno prijaznim okoljem in inovativnimi tehnološkimi conami. V Makedoniji so tako dobički neobdavčeni, če jih podjetja reinvestirajo, sicer pa zanje velja desetodstotna obdavčitev (enako kot v Srbiji in BiH, v Črni gori je še za odsotno točko nižja), kar je ena najnižjih obdavčitev dobičkov v svetu nasploh. V posebnih conah za inovatorje velja oprostitev plačila davka na dobiček in dohodnine zaposlenih za kar desetletno obdobje. Makedonija se je tako na lestvici enostavnosti poslovanja, ki jo pripravljata Svetovna banka in EBRD, lani zavihtela kar na 25. mesto med 189 državami, s čimer je prehitela vse druge države v regiji, vključno s Slovenijo.

Kljub agresivni politiki do TNI pa Makedonija ostaja med manj privlačnimi državami; priliv investicij na letni ravni ostaja med 200 in 300 milijoni dolarjev. Prav posebne cone ostajajo veliko razočaranje. V Unctadu opozarjajo, da ne bodo zaživele, dokler bodo oblasti dostop do con in posebne davčne obravnave omejevale na točno določene sektorje in izvoznike. V agenciji se bojijo, da bi cone postale izolirani otoki sredi države in domačemu gospodarstvu ne bi prinesle nikakršnih koristi, niti s prelivanjem tehnologije niti s plačevanjem davkov državi. Ob tem velja opozoriti, da v primerjavi z drugimi tranzicijskimi destinacijami regija ostaja najmanj privlačna za tuje neposredne investicije, ključni razlog za to pa je, kot ugotavljajo raziskovalci,

3

Poleg tega, da je šesterica balkanskih držav v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami manj privlačna za TNI, slednje tudi niso prinesle pričakovanih rezultatov: niso namreč prispevale k integraciji regije v zunanjetrgovinske tokove v pričakovani meri. Izvoz v deležu BDP na zahodnem Balkanu se giblje okoli 37 odstotkov, v vzhodni Evropi dosega okoli 66 odstotkov. Kot ugotavljajo ekonomisti, je problematičen predvsem izostanek večjih investicij v industrijo, ki bi lahko pospešile prestrukturiranje sektorja in povečale zaposlenost, ki ostaja glavna rakava rana regije. Čeprav TNI niso prinesle vseh želenih rezultatov, pa se jim v regiji zaradi skromnih domačih virov kapitala kljub vsemu ne morejo odpovedati. O tem dovolj pove podatek, da so v Črni gori prilivi TNI v obdobju od leta 2003 do 2011 predstavljali kar 70 odstotkov bruto investicij v osnovna sredstva, v Srbiji nekaj čez 30 odstotkov, v Makedoniji pa dobrih 20 odstotkov. Za primerjavo, v vzhodnoevropskih državah je ta delež v povprečju znašal okoli 17 odstotkov. Podobno sliko pomena TNI za gospodarski razvoj regije pa kažejo tudi deleži TNI v BDP.

Ko država ni država

Najbrž ni treba posebej izpostavljati, da so imele Slovenija in vzhodnoevropske države, ki so se leta 2004 v tako imenovanem velikem poku skupaj pridružile EU, za razliko od zahodnobalkanske šesterice to srečo, da so padec komunizma preživele brez vojn. Škoda desetdnevne vojne v Slovenije je v primerjavi z opustošenjem v drugih republikah nekdanje Jugoslavije zanemarljiva. Glede na vojno škodo in politično realnost je v regiji v najbolj nezavidljivem položaju BiH. Predavatelj s sarajevske ekonomske fakultete dr. Fikret Čaušević je izpostavil, da je prav slednje nujno upoštevati pri oceni, ali so države v regiji od razpada Jugoslavije dalje ekonomsko napredovale po pričakovanjih ali ne.

»Izhodiščni položaj BiH je bil v primerjavi z drugimi državami v regiji in v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami zaradi ogromne vojne škode daleč najslabši. V vojni v BiH je bilo ubitih najmanj 102.600 ljudi, po ocenah nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona celo več kot 200.000, okoli 260.000 ljudi ima status invalida, kar proračun BiH letno stane 5,6 odstotka BDP. V letih 1992 do 1995 je BiH zaradi vojne izgubila okoli 30 milijard takratnih dolarjev BDP, škoda na infrastrukturi pa je znašala 35 do 40 milijard dolarjev. Četudi je povojna pomoč BiH iz tujine do leta 2005 po ocenah Donalda Haysa znašala okoli 14 milijard dolarjev, je jasno, da je vojna škoda, še posebej v človeškem kapitalu in tudi fizičnem, daleč presegla mednarodno pomoč po vojni,« o težkih razmerah v BiH pove dr. Čaušević.

Druga velika ovira pri ekonomskem napredovanju BiH pa je, tako Čaušević, daytonska ureditev države. Institucionalna ureditev, ki jo je prinesel daytonski sporazum iz leta 1995, ki je državo razdelil na entitete, je ključni dejavnik tranzicije. »Ključni akterji tranzicije so strukture dveh entitet, v bistvu pa treh narodov, ki sestavljajo večinsko prebivalstvo. Čeprav o zunanji trgovini odloča država in sta tako monetarna politika kot pobiranje posrednih davkov (od leta 2005) v pristojnosti državnih oblasti, dejansko o zakonih o privatizaciji odločata entiteti ločeno. Ker o privatizaciji odločata entiteti ločeno, na državni ravni sprejeta politika TNI nikoli ni zaživela na tej ravni, ampak le na ravni entitet. To pa je povzročilo škodljivo konkurenco med entitetama za tuje neposredne investicije. Dominacija etničnega in entitetnega delovanja je ključna ovira pri hitrejšem povezovanju podjetnikov znotraj države, skupnem investiranju s ciljem znižanja stroškov in povečanja zaposlenosti ter izvoznem usmerjanju projektov,« opozarja dr. Čaušević.

Svetovna ekonomska kriza, ki je močno prizadela Balkan, je razkrila še eno rakavo rano ekonomskega razvoja zahodnega Balkana – korupcijo. Dr. Čaušević se strinja, da je kriza spodbudila aktivnejši boj proti kriminalu, korupciji, utaji davkov in nenamenski porabi javnih sredstev. Podobno kot v Sloveniji so se tudi v drugih republikah bivše Jugoslavije v policijskih preiskavah, na zatožnih klopeh in tudi za zapahi zaradi korupcije, v mnogih primerih v privatizacijskih postopkih, znašli podjetniki, šefi različnih agencij, politiki in celo nekdanji premierji. »Med vojnami v BiH, Hrvaški, Srbiji in na Kosovu se je zgodila ena največjih kraj v zgodovini teh narodov. Po vojni je del tega denarja končal v različnih denarnih tokovih. Ekonomske in politične elite, ki so se na osnovi etnične pripadnosti oblikovale med vojno in po njej, so bile precej uspešne v prikrivanju sledov,« opozarja Čaušević. Šesterica držav je tako že sprejela ali pa je tik pred sprejetjem zakonskega določila, da vojno dobičkarstvo in kazniva dejanja v privatizacijskih postopkih ne zastarajo.

Srbija je morala na zahtevo evropske komisije tako pregledati 24 spornih primerov privatizacije, med drugim Sartida, Jugoremedije, Mobtela, C Marketa in ATP Vojvodine, ter umakniti oznako državne tajnosti s privatizacijskih dokumentov, ker je to v nasprotju z evropskimi standardi. Po poročilih srbske vlade naj bi bil v teh primerih srbski proračun oškodovan za okoli 70 milijonov evrov, še preko 50 milijonov evrov naj bi bilo protipravno pridobljene premoženjske koristi. Med preiskovanci so se znašli bivši ministri, bivši direktorji podjetij in agencij, ki so soodločale v postopkih privatizacij, prve sodbe pa pričakujejo konec tega leta. V srbskih medijih pa je bilo mogoče zaslediti, da je bilo oškodovanje države še neprimerno večje, saj je država v privatizacijskih postopkih pristala na prenos več sto milijonov evrov dolgov privatiziranih podjetij v državni proračun, medtem ko naj bi novi lastniki za podjetja plačevali (pre)nizke kupnine. V mnogih primerih – nekatere je razkrila tudi preiskava – so podjetja tudi oškodovali s takšnimi in drugačnimi finančnimi malverzacijami.

Da je korupcija močno zažrta v regijo, kažejo tudi ankete o zaznavanju korupcije Transparency International in posebno poročilo Urada Združenih narodov za prepovedane droge in kriminal. Slednji v lani objavljenem poročilu o vplivu podkupnin in drugega kriminala na podjetja na zahodnem Balkanu opozarja, da predstavlja korupcija veliko oviro pri poslovanju in investicijah v regijo. Stanje je zelo zaskrbljujoče v Srbiji, kjer kar 17 odstotkov podjetij pri poslovanju z javnimi uslužbenci plačuje podkupnine. Izstopa tudi Hrvaška, kjer se s podkupninami sicer sooča manjši delež podjetij (10,7 odstotka), vendar pa slednja letno plačajo največ podkupnin.

Ni vse črno

Dr. Čaušević kljub slabim socialno-ekonomskim razmeram v BiH in tudi drugih državah zahodnega Balkana opozarja, da so po mnogih kazalcih te države uspešnejše kot nekatere države iz tako imenovane skupine PIIGS. Tako izpostavlja, da so stopnje javnega dolga v šesterici držav relativno nizke (Hrvaška 66 odstotkov, Srbija 61 odstotkov, Črna gora 52 odstotkov, BiH 46 odstotkov, Makedonija 33 odstotkov, Kosovo 9 odstotkov BDP). Čeprav se BiH izpostavlja kot ekonomsko najslabša država jugovzhodne Evrope, dr. Čaušević poudarja, da se država zunanjetrgovinsko močno pobira.

Podobno gleda na stopnjo brezposelnosti. Čeprav se ta v BiH in tudi v drugih državah giblje na zelo visokih ravneh, so odstotki podobni tistim v Španiji in Grčiji. »Glede na to, da v Španiji in Grčiji ni bilo vojne in da je Grčija IMF dolžna približno 1950 odstotkov njene kvote pri tej organizaciji, dolg BiH pa je »le« 213 odstotkov kvote, lahko rečemo, da ima BiH ob znatno manjšem obsegu posojil približno enako stopnjo brezposelnosti kot Grčija, katere javni dolg je dosegel že 175 odstotkov BDP,« pravi dr. Čaušević in na podlagi teh podatkov opozarja, da so pristopi k reševanju gospodarstev zelo različni in da pri ocenjevanju ekonomske uspešnosti držav pač ni mogoče zanemariti geopolitičnih in integracijskih tokov. »Napredek BiH je počasnejši, kot bi si želeli, predvsem zaradi zapletenih političnih odnosov znotraj države in deloma tudi zato, ker je daytonski sporazum sosednjim državam omogočil, da neposredno vplivajo na politične in deloma tudi na ekonomske odločitve v BiH,« še dodaja dr. Čaušević.

Kljub temu je prav brezposelnost ena največjih težav šesterice, še posebej med mladimi. V BiH je brez dela več kot 60 odstotkov mladih do 25. leta starosti, na Hrvaškem, v Srbiji in Makedoniji okoli polovica vseh mladih. S krizo so se razmere še poslabšale in tudi ekonomske napovedi srednjeročno ne kažejo, da bi se razmere na trgu dela kakorkoli bistveno izboljšale. Šesterica držav si lahko v prihodnjih nekaj letih, v primerjavi s predkriznimi časi, obeta le skromne stopnje gospodarske rasti. Daleč od šestih odstotkov, ki bi jih po ocenah Svetovne banke regija potrebovala, če bi želela »v kratkem« doseči povprečno razvitost EU. K slabi perspektivi so svoje prispevale še nedavne hude poplave, ki naj bi po okvirnih ocenah v BiH in Srbiji povzročile škodo v višini 5 do 10 odstotkov BDP.

Ker je zahodni Balkan zunanjetrgovinsko močno odvisen od EU – z EU ustvari kar dve tretjini vse menjave – je gospodarsko okrevanje regije najbolj odvisno od ekonomskih razmer v Uniji. Ker se je Unija šele dobro začela ekonomsko pobirati iz krize, je najbrž iluzorno pričakovati, da bi »periferija periferije«, kot so nekateri ekonomisti označili zahodni Balkan, v kratkem znova uživala v predkriznih rasteh. Še več, glede na to, da ni kmalu pričakovati vnovične kreditne ekspanzije zahodnoevropskih bank na zahodnem Balkanu – nekatere banke so se ali se še bodo s trgov celo povsem umaknile – bo morala šesterica najti nove vire financiranja gospodarske rasti. Ob dejstvu, da se regiji še ni uspelo otresti »balkanskega efekta«, namreč povezovanja z vojnami in politično nestabilnostjo, bo to še toliko težje.

2

3