IZ LASTNEGA DOMA NAZAJ DOMOV

V hotelu mama

Brezposelnost torej v veliki meri vpliva na življenjski slog mladih. Slovenija je v samem evropskem vrhu po deležu mladih, ki živijo v skupnem gospodinjstvu s starši. A tu ne gre za lenobo, temveč za preplet (neustrezne) zaposlovalne, stanovanjske in pokojninske politike. Raziskava Mladina 2010 je denimo pokazala, da se v starosti od 15. do 18. leta dobrih 90 odstotkov mladih želi odseliti od doma do svojega 29. leta starosti. Vendar pa je (bila) realnost takšna, da pri 29 letih komaj slaba tretjina mladih živi povsem ločeno od staršev.

»Pozno odseljevanje od doma je najbolj značilno za mediteranske in posttranzicijske države. Slovenija je ena redkih, ki ustreza obema kriterijema, zato izrazito pozno odseljevanje mladih od doma, gledano s širše perspektive, ne preseneča; drug primer take države je Hrvaška, kjer se mladi od doma odseljujejo še bistveno pozneje. Očitno gre za kombinacijo kulturnega in ekonomskega dejavnika. Po eni strani je za mediteranski kulturni vzorec značilno visoko vrednotenje družine, ki igra tudi ključno vlogo v preživetvenih strategijah posameznikov in zagotavljanju socialne varnosti na ravni držav. Po drugi strani pa posttranzicijske države praviloma niso razvile dovolj učinkovitega povezovanja izobraževanja in trga dela pa tudi gospodarskega sistema nasploh, da bi bilo zgodnje odseljevanje mladih brez resnega tveganja revščine sploh možno,« je prepričan dr. Miran Lavrič z mariborske filozofske fakultete in vodja raziskave Mladina 2010.

Revščino pa smo, tako smo prepričani, v Sloveniji že »prerasli«. Kot pravi dr. Mirjana Ule s Fakultete za družbene vede, nanjo že nekaj generacij nismo več navajeni.

»Dolgo smo živeli v visoko egalitarni družbi, materialno stanje se je počasi izboljševalo in zdelo se nam je, da revščine ni več.« Zato imamo zelo nizko stopnjo tolerance do revščine. »Družina se čuti dolžno zaščititi svojega mladega ali kateregakoli drugega člana pred tveganjem revščine, mladi pa to sprejemajo,« še pojasnjuje Lavrič.

Uletova poudarja, da starševska odgovornost do otrok ni samoumevna. »To je sicer nekoliko bolj značilno za južnomediteranske narode, a ne v tolikšni meri kot pri nas.« S tem je povezano tudi dojemanje mladih. »Mladim izvorna družina veliko pomeni, starši so glede na raziskave osebe, ki jim mladi najbolj zaupajo, celo bolj kot prijateljem. Razlog je najbrž ta, da so starši tisti, ki jim stojijo ob strani, jim pomagajo, ko vse drugo odpove. Je pa vprašanje, kako dolgo lahko to deluje.«

Vrnitev v srednješolska leta

»Podoživljam srednješolska leta,« življenje v skupnem gospodinjstvu s starši po osmih letih relativne neodvisnosti kratko, a zgovorno oriše Marina. Z omar v svoji stari spalnici je pobrisala prah in nekoliko preuredila prostor, za katerega se zdi, da je ostal zamrznjen v času, ko je bila še srednješolka. Za vse bi bilo lažje, če bi si lahko uredila nekoliko ločen bivalni prostor, denimo zgornje nadstropje hiše, saj si zdaj s starši hodijo po prstih. Ne toliko zaradi pomanjkanja prostora kot zaradi generacijskega prepada in s tem povezanega življenjskega sloga. »Vsak, še tako dobronameren komentar na moja dejanja me iritira. Po osmih letih popolne svobode me vsakič znova šokira ocenjevanje mojega početja z neke druge, meni tuje perspektive.«

Vrnitev domov ni enostavna, se strinja Uletova. Spremljajo jo napetost, strah in tesnoba, tako pri otrocih kot pri starših. »Dejstvo, da se ne moreš preživljati, je ponižujoče in deluje negativno na dostojanstvo in samopodobo. To, da te starši sprejmejo in razumejo, nekoliko olajša vso zadevo. Saj ne gre za to, da si lačen, ampak za ohranjanje življenjskega sloga, zato se preseliš domov. Po eni strani je torej ponižujoče, po drugi olajšanje, vse to pa spremljajo strahovi za prihodnost. Družine se s tem običajno spopadajo tako, da o tem ne razmišljajo preveč, temveč se trudijo živeti skupaj in iskati kompromise.«

Za to pa je potrebno ogromno potrpežljivosti. »So dnevi, ko opazim, da sina preplavita malodušje in zaskrbljenost. To težko prenašam, počutim se nemočno, saj vem, da mu ne morem pomagati. V takšnih trenutkih mu skušam pokazati, da ga razumem, zato mu pustim prostor in čas,« pripoveduje Alanova mama Veronika. Gospa Nevia, mama 27-letne Marine, pa o skupnem gospodinjstvu s hčerjo pravi: »Življenje pod isto streho postane včasih tudi naporno, saj imava z možem počasnejši življenjski ritem od nje, tako da velikokrat pride do trenj. Nekaj let samostojnega življenja v Ljubljani je zabrisalo domače navade. Nekatere spremembe so sicer dobrodošle, druge nekoliko manj.«

Z vprašanjem, ali naj starši sprejmejo otroka domov, ko mu začne teči voda v grlo ali ko preprosto ne more več ohranjati življenjskega sloga, ki ga je bil vajen, se že nekaj let ukvarjajo številni psihologi v zahodnem svetu. (Mlade, ki se po določenem času samostojnosti zaradi nevzdržne finančne situacije vrnejo v skupno gospodinjstvo s starši, so v žargonu poimenovali »generacija bumerang«.) Medtem ko se zdi, da predvsem v ZDA prevladuje mnenje, da je treba že na začetku doreči pravice in dolžnosti, med drugim tudi finančni prispevek otroka, predvsem pa omejiti čas njegovega bivanja pri starših, se zdijo slovenski starši veliko bolj popustljivi. Razen pomoči v gospodinjstvu pravzaprav ne pričakujejo ničesar. »Vlada pa nenapisano pravilo, da del svojega prostega časa podredim njihovim potrebam in gospodinjskim opravilom,« pojasnjuje Marina. Zelo podobno izkušnjo ima tudi Alan. »Starši vidijo, da situacije ne izkoriščam za brezdelje, ampak se aktivno trudim najti vsaj primerno priložnostno delo ali projekt, da si tako zagotovim vsaj delno samostojnost in jih ne bremenim še bolj, kot jih že s tem, da sem pač doma.«

Kako koristno za mlade je življenje pod isto streho dolgoročno, je sicer odvisno od vsakega posameznika oziroma od tega, kako funkcionira znotraj izvorne družine, meni Lavrič. »Rezultati študije Mladina 2010 so pokazali, da je v večini primerov sobivanje mladih in njihovih staršev dokaj neproblematično in da mladi pogosto prevzemajo pomemben del odgovornosti za blaginjo celotne družine. Če ob tem še aktivno iščejo zaposlitev in se izpopolnjujejo, je lahko podaljšano sobivanje s starši najboljša oziroma najmanj slaba rešitev.«

Sistem stanovanjskih zadrug kot ena od možnosti

Odselitev mladih iz domačega gnezda je kot okno, skozi katero vidimo celotno delovanje družbe, meni dr. Srna Mandič, predstojnica Centra za proučevanje družbene blaginje na Fakulteti za družbene vede. Ta dogodek namreč spremlja ogromno tveganj in vprašanj – kako preživeti, najti službo, priti do ustreznega stanovanja. Prav dorečena stanovanjska politika bi po njenem lahko bistveno pripomogla k zgodnejšemu osamosvajanju mladih. »V prejšnjem sistemu je pomembno vlogo odigralo solidarnostno stanovanje oziroma stanovanje delovne organizacije, zdaj tu zeva praznina.« Rešitev je več, meni sogovornica. Obdavčiti bi bilo treba prazne nepremičnine, s čimer bi spodbudili najemništvo, in po drugi strani subvencionirati mlade, ki bi ta stanovanja želeli najeti. »Mladi dandanes nerazumljivo težko dobijo stanovanjski kredit. Že to, da nekdo garantira zanje pri banki, je veliko,« poudarja Mandićeva.

Ena od možnosti je tudi sistem zadružništva, ki marsikje, denimo v Nemčiji in Švici, uspešno deluje že desetletja. Modelov je več, pri vseh pa gre za to, da si skupnost ljudi deli lastništvo nad stanovanjsko hišo ali sosesko in demokratično sodeluje pri odločanju o njej. Vsi člani običajno z minimalnim vložkom sodelujejo pri investiciji, večino sredstev pa dobijo s kreditom, za katerega običajno jamči lokalna skupnost ali država. Ključna prednost pri pridobivanju kredita so zagotovljeni končni kupci oziroma najemniki stanovanj. »Gre za obliko samooskrbe, za življenje v prepleteni skupnosti, znotraj katere se mladi učijo pomagati drug drugemu, pridobivajo izkušnje z upravljanjem, morebiti lahko celo dobijo službo.«

V Sloveniji je sicer še vedno najbolj priljubljeno lastniško stanovanje, a mladi do njega zelo težko pridejo. To je pokazala tudi raziskava Mladina 2010. Dvainštirideset odstotkov mladih med 15. in 29. letom, ki so se odselili od doma, živi v stanovanju v lasti staršev ali partnerjevih staršev, tretjina jih stanuje v najetem stanovanju, nekaj manj kot tretjina pa v lastnem ali partnerjevem stanovanju. Skoraj polovica mladih, ki so lastniki stanovanja, je nepremičnino podedovala. Zanimivo je tudi, da se moški večinoma odselijo, ko tako ali drugače pridejo do lastniškega stanovanja, ženske pa že nekoliko prej in živijo tudi v bolj negotovih razmerah, še dodaja Mandičeva.

Če že moram peči hamburgerje, jih raje pečem v tujini

Marina in Alan še zdaleč ne sanjata o lastniškem stanovanju, povsem zadovoljna bi bila že s tem, da bi lahko vsak mesec brez nevzdržnih odrekanj plačala najemnino. Na samostojnost za vsako ceno, tudi za ceno tveganja revščine, ne pristajata, zato se ne nameravata zadovoljiti s kakršno koli službo. »Moji načrti za prihodnost niso toliko povezani z željo po odselitvi od staršev kot z željo, da najdem takšno službo, ki mi bo nudila možnosti osebnega razvoja. Če že moram peči hamburgerje, pa grem to raje počet v tujino,« je odločen Alan. Starši to razumejo in so svoje otroke pripravljeni podpirati na poti iskanja ustrezne službe. No, vsaj nekaj časa.

»Ko sem jaz končala srednjo šolo, je bilo povsem drugače. Napisala sem kakšne tri prošnje, na katere sem takoj dobila dva pozitivna odgovora, tako da sem bila celo v dilemi, katero službo izbrati. V tem smislu nam je bilo gotovo lažje, kot je mladim dandanes,« meni gospa Veronika. Sinu privošči službo, ki mu bo čim bolj pisana na kožo.

Tudi Lavrič ne zagovarja teze, da bi morali mladi poprijeti za vsakršno delo samo zato, da bi se lahko odselili od doma. »Mislim, da je bolje tako za mlade kot za slovensko družbo v celoti, če mladi takšne odločitve sprejemajo premišljeno in namesto da bi takoj sprejeli prekerno delo, raje resno delajo na sebi in tudi s tem prispevajo k ustvarjanju pogojev, da se bodo v Sloveniji ustvarjala kakovostna delovna mesta, s tem pa tudi boljši splošni pogoji za življenje.« Lavrič ob tem sicer opozarja, da morajo mladi ostajati realni in se ne smejo vdajati nerealističnemu sanjarjenju, ki »dolgoročno vodi v apatijo in medosebne napetosti«.

Realnost je žal takšna, da marsikateri mlad človek sprejme službo zaradi golega preživetja in je takšne službe celo zelo vesel. Samoaktualizacijo v tem primeru išče drugje. »Če se nekdo nima priložnosti realizirati v delu, takšno zaposlitev jemlje zgolj kot nujo, kot priložnost za zaslužek, realizira pa se kje drugje, najsi bo na področju športa, prostovoljstva, v medosebnih odnosih in podobno,« pravi Uletova. Drugo vprašanje pa je, ali sploh ima možnost izbire. Lahko se namreč zgodi, da službe ni in po sili razmer ostane samo hobi, velikokrat tudi kot način bega od realnosti. Problem je, poudarja dr. Uletova, da se mlade izrinja iz političnih in javnih odločanj in da jim ostaja samo zasebnost, ukvarjanje s samim seboj. »In to ni usodno le za mlade, ampak tudi za družbo in za njeno prihodnost.«