ISKANJE NOVE POLITIČNE GOVORICE

Anti-ka(pitalistični blok)

V petek pred tednom dni je snežilo. Bilo je mokro in mraz. Ob pol sedmih zvečer se je dvatisočglava množica skozi center prestolnice bližala parlamentu. Spredaj in ob straneh je skupina anarhistov in drugih somišljenikov nosila dolge transparente in se pomikala kot blok, ki je ščitil vse v skupini. Prostor pred Banko Slovenije je množica ljudi napolnila z zahtevo, da mora denar k ljudem in ne k bankam. Anti-ka blok predstavlja vselej prisoten in najbolj organiziran del ljubljanskih protestov. Med njimi je tudi 21-letna pisateljica mladinskih romanov in študentka tretjega letnika fakultete za socialno delo Asja Hrvatin. Dobršen del lanskega leta je preživela na ploščadi pred borzo, ki jo je zasedlo gibanje 15o. Pravi, da razen okrepljenih skupin, ki so sodelovale v lanskem dogajanju, in izkušnje ljudskih skupščin, kjer se odločitve sprejema s sodelovanjem vseh in soglasno, konkretnih učinkov zasedbe ni bilo. »A ideja tako ni tako ni, da imamo poklicne aktiviste, ki pridejo in ljudi prepričajo v nekaj. S svojo izkušnjo lahko morda vdahneš možnosti, ljudi opogumiš, da določene stvari izrazijo. Potem se umakneš, kajti sami morajo peljati stvari naprej.« Pri nasprotovanju varčevanju je brezkompromisna. »Varčevanje je politični in ekonomski samomor. Alternativa ni, da pride boljši menedžer, ampak da začnejo delavci sami upravljati tovarno. Da začnemo študentje v sodelovanju s profesorji sooblikovati učni proces. Ne moremo samo zrušiti vsega in čakati, da pride nekdo nov, ki bo vse prevzel. Direktna demokracija ne živi le na višji, politični ravni. Pomeni, da jo moramo živeti, delati. Solidarnost je skupni boj,« pripoveduje mlada Ljubljančanka.

Čuvar – Vseslovenska ljudska vstaja

V času, ko so protestniki hodili skozi sneg mimo železniške postaje v Ljubljani, sta pred Cankarjevim domom podala izjavo Uroš Lubej, urednik in lastnik spletnega medija Čuvar, in Nejc Škof, 21-letni Vrhničan. Šlo je za prvo izjavo, ki jo je »v imenu protestnikov« sploh kdo podal. Z Urošem Lubejem sta se srečala in se odločila povezati na večer predsedniških volitev, pripoveduje Nejc Škof, ki o sebi pravi, da je eden od pobudnikov protestov v Ljubljani. Prvih spontanih ljubljanskih demonstracij v torek, dan po nasilnem policijskem obračunu z demonstranti v Mariboru, se ni udeležil. Bil pa je nato na vseh treh protestih v prestolnici. Na naš pogovor je prišel skupaj z Dejanom Steinbuchom in Larisom Gaiserjem, ki sta oba kolumnista (oblastniškega) medijskega portala planetsiol.net. Laris Gaiser je tudi predsednik Panevropskega gibanja in soustanovitelj gibanja Odgovornih, katerega pobudnik in predsednik je Dejan Steinbuch. Nejc Škof je z njima stopil v stik, ker je želel »k sodelovanju pritegniti strokovnjake, za katere sem iz njihovih člankov razbral, da imamo podobno mišljenje. Želel sem, da nam pomagajo pri oblikovanju naših zahtev.« Ne Steinbuch ne Gaiser doslej nista bila še na nobenih protestih. Nejc Škof, ki je trenutno vključen v tečaj splošne mature, občasno pa dela, pravi, da sta z Urošem Lubejem pobudnika oblikovanja »odbora, ki se bo šel pogajat. V njem verjetno ne bom jaz. V njem bodo strokovnjaki, ki jih želimo v ta odbor pridobiti.« Steinbuch in Gaiser sta več kot tri četrtine našega pogovora govorila o svojih nasvetih in interpretaciji, kaj je in kaj želi skupina vseslovenskaljudskavstaja, kakor so se poimenovali. Gaiser pravi, da sam že leta ponavlja geslo, ki so ga Nejc in kolegi imeli na transparentu: Proti umetni delitvi naroda. In upa, da bo njihova skupina »postala dostojen sogovornik politike. Janša je že ponudil roko s tem, ko je prevzel zahteve skupine vsesloveskaljudskavstaja. Naj se še opozicija vključi v dialog. Moja ideja je, da se izoblikuje miza, za katero bodo sedeli predstavniki odbora, po 22. decembru novi predsednik republike, predsednik državnega zbora, predsednik vlade in predsednik državnega sveta. Skupaj naj najdejo rešitev za prve institucionalne spremembe, ki bodo našemu političnemu prostoru dale dihati.«

Danesjenovdan

Danesjenovdan je ime internetnega portala, ki so ga idejno »zakrivili« študentje, doma z vseh koncev Slovenije. S šestimi pravicami so zarisali nov prostor debate. S pravicami do dobrega življenja in solidarne družbe, do skupnega, do dobre politične oblasti, (do) narave, do človeku prijazne ekonomije in s pravico do vključenosti vabijo, da kdorkoli poda vsebinske in s pravicami skladne predloge sprememb, idej ali ukrepov. Če predlog izpolnjuje ta pogoja, ga vedno objavijo. Na naše povabilo na pogovor je prišlo šest nasmejanih in samozavestnih posameznikov. »S svojim portalom ne želimo utišati glavnega sporočila Kanglerju in elitam, da so gotofi,« razlaga Žiga Vrtačič. »V nekem trenutku smo ugotovili, da nihče nič ne naredi. Zato smo se odločili, da je morda naša naloga, da poskusimo nekaj storiti,« pravi Jasmina Ploštajner. Nina Mahnič kot ključno izpostavlja sodelovanje čim več ljudi. Ne ponujajo rešitev. »Gremo v bolj dodelano in bolj interaktivno različico strani, ki bo omogočala tudi več aktivnega delovanja in sodelovanja,« načrt, kako vključiti potenciale in znanja ljudi, razlaga Eva Vrtačič. Nato bi radi odprli prostor za srečevanje in debate. Ljudem je namreč treba dati, kot poudarja Filip Dobranič, prostor in možnosti, da predlagajo in dajo v presojo svoje izboljšave. »Protesti so sicer nastali iz krize, a ljudje so obupani, ker jih nihče ne posluša.« Ne verjamejo, da se jim mudi, saj so prepričani, da se je sprožil proces, ki je neustavljiv. Ideje in predlogi, ki so na njihovi spletni strani, so dostopni vsakomur. »Reakcija je tu. Vprašanje ni, ali bo revolucija ali je ne bo, vprašanje je, ali si del nje. Gre za trajen proces družbenih sprememb,« zadovoljno pokima Žiga Vrtačič.

Koalicija solidarnih

Po vseslovenskih sindikalnih protestih 17. novembra v Ljubljani so civilnodružbena gibanja in dve sindikalni centrali ustanovili Koalicijo solidarnih, ki želi povezati boje proti varčevalnim ukrepom in zavzemanja za socialno državo. Izmed 13 ustanoviteljev smo govorili s člani štirih med njimi.

Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti

Koreografinja in plesalka Bara Kolenc je predsednica Društva za sodobni ples Slovenije. Gledala je, kako je pol milijona evrov za ustanovitev dolgo pričakovanega Javnega zavoda za sodobni ples šlo v nič, ko ga je superministrstvo letos spomladi, še preden je zavod zaživel, ukinilo. »V preteklem mandatu je dialog obstajal. Niso nas vedno upoštevali, a odgovarjali so,« razlaga Bara Kolenc. »Sedaj je, kot bi komuniciral s steno. To je najbolj boleče. Zato so šli ljudje na ulice. Ni posluha, ni možnosti dialoga. Sistem je zbirokratiziran in nestrokoven. Bojim se, da se vzpostavlja avtokratski sistem brez posluha za javnost in civilno družbo.«

Strategija uspeha je bila po njenem prepričanju solidarnost in to, da so stopili skupaj. »Združitev sil umetnikov in kulturnikov je bila ključna. Sposobni smo bili dogovora, da se ne bomo borili vsak zase ali drug drugemu pljuvali v skledo. Skupaj smo po pol leta razpršenih in neučinkovitih inciativ končno dosegli, da so pri novih določbah, ki urejajo naš status, upoštevali vsaj del naših predlogov. A dlje ko sedanja represija traja, pomembneje je, da se združijo različni sektorji. Povezava med civilnodružbenimi gibanji in sindikati je zelo pomembna. Z oblikovanjem skupnih stališč je to zagotovo ena od pravih poti,« razloži slovenska umetnica.

Delavsko-punkerska univerza

Kritično razmišljujoči posamezniki, združeni okoli DPU, ugotavljajo, da jim njihove ustaljene aktivnosti založništva, organiziranja okroglih miz in predavanj v novih okoliščinah ne dopuščajo dovolj časa in energije za vse ambicije glede dinamičnosti političnoaktivističnega delovanja. Primož Krašovec opozarja na nevarnost legalistične govorice, ki jo zaznava med protesti. »Ta artikulacija lahko vodi v več smeri: v tehnokratsko avtoritarnost s tehnično vlado 'strokovnjakov', ki naj bi preprečili iracionalnost demokratičnega odločanja, ali v smeri sveta modrecev, kjer strokovnost zamenja domnevna morala izbrancev. Oboje je antidemokratično. K sreči še vedno prevladujejo pozivi k doslednemu spoštovanju zakonov, načelu enakosti vseh pred zakonom ter proti korupciji, ki predstavlja razlaščanje družbe v prid zasebnih interesov.« Medtem ko vidi Krašovec možnosti neposredne demokracije na lokalni ravni, je treba po njegovem prepričanju od javnih uslužbencev najprej zahtevati, da se spomnijo, za koga in v imenu koga opravljajo svoje delo. »Moramo jih zdramiti in prisiliti, da delajo v javnem interesu.« Pogreša kritiko despotizma kapitala, ki ga zaposleni občutijo vsak dan. »Čakam, da nastopi čas, da se oblikuje pogovor o ekonomski demokraciji. O tem govorijo sedaj na Japonskem in v Ameriki.«

Študentsko društvo Iskra

Ko so študenti vseh štirih javnih univerz Slovenije zasedli Trg republike pred parlamentom, so v prvih vrstah s transparenti stali člani študentskega društva Iskra. Klemen Knez, absolvent fizike, pravi, da so njihove ekspertize, konkretni predlogi ureditve študentskega dela in večje transparentnosti dela študentske organizacije vezani predvsem na položaj študentov in stanje na univerzi. »Oblikovati želimo študentsko javnost, ki je danes šibka. Odpreti želimo polje študentske politične misli, ki bo aktivno vstopala v politične debate tega časa,« razlaga Klemen Knez. »Zahtevamo polno financiranje univerze za kvaliteten študij in nasprotujemo podrejanju univerze političnim strukturam,« razloži Blaž Sašek, absolvent na FDV. V Iskri pravijo, da gradijo moč na podpori in delovanju med študenti. »Protesti, četudi brez fizične vezi s politiko, že imajo učinke. Vlada ni prevzela kadrovanja v Nacionalni agenciji za kakovost v visokem šolstvu, omilili so dodatno obremenjevanje predavateljev. Dobili smo bitko pri varčevalnih ukrepih, ki pa še zdaleč ni zmaga. Seveda vlada pri popuščanjih vselej kalkulira,« pravi Klemen Knez. »Gre za drobtinice, ki so jih vrgli, da bi pokazali ljudem, da so se pripravljeni pogovarjati. A morda bodo s tem dosegli ravno nasprotni učinek. Morda bodo ljudje prišli še v večjem številu, ker vidijo, da se s protestiranjem vendarle da doseči spremembe,« dodaja. Kredibilnost so v očeh študentskega društva izgubile vse parlamentarne stranke.

Konfederacija sindikatov javnega sektorja Slovenije

Do sprejemanja proračuna za leti 2013 in 2014 je veljalo, da so sindikati še zadnji ostanek predstavnikov družbe, ki jih vlada mora upoštevati. Sedaj je tudi ta branik družbenih interesov načet. Branimir Štrukelj poudarja pomen vseevropskega sindikalnega boja, ki lahko edini ponudi strateške spremembe. Te so v delu ujete na plakatu, ki med mnogimi drugimi visi v svetlih prostorih stavbe na Viču. »Cilj je, da se uničujoče povečevanje dobičkov v zadnjih tridesetih letih, do katerega je prišlo pod vplivom ideje neoliberalizma, obrne na glavo. Te dobičke je treba omejiti in povečati delež presežne vrednosti pri plačah. Razdelitev dobičkov moramo zasukati nazaj v korist delavcev. To bo družbo najbolj radikalno spremenilo,« graf na plakatu pojasnjuje Branimir Štrukelj. Dodaja, da sindikati ostajajo solidarnostna opora partikularnih, lokalnih zgodb in skupna platforma boja za pravice delavk in delavcev.

Kombinatke

Pesmi upora so združile Kombinatke in v teh dneh pevski zbor izdaja svoj prvi CD, ki ga zaključuje petje gesel Gotof je! Fertik je! Ejga, konc je! Tako na sindikalne demonstracije kot na vse proteste, ki so se jih udeležile, so Kombinatke prinesle pesem. Maja Cipot pravi, da to znajo in lahko storijo. Pesem povezuje. »S pesmimi lahko prispevamo k mirnemu premiku.« Ključni trenutek za rojstvo protestov vidi v ovedenju ljudi, da pravice niso pridobljene, ampak izborjene. Leonora Flis opozarja, da vztrajnost, ki bo nujna, nikakor ne sme postati ubogljiva in upogibljiva ponižnost. »Ponovno moramo vzpostaviti pravno in socialno državo, ki bo ljudem ponujala človeka vreden način življenja. Govoriti moramo glasno in jasno, pisati, prepevati, spodbujati drug drugega in ne odnehati v boju za pravice, ki so nam bile odvzete. Zavedati se moramo, da imamo moč, da situacijo obrnemo v drugo smer.« Po mnenju Maje Sopotnik bi bila smiselna ukinitev strank in kandidiranje posameznikov v volilnih okrožjih, Karmen Klavžar pa prihaja pet na shode »zaradi vrednot, ki so bile, so in morajo ostati: solidarnost, soodgovornost, medsebojna pomoč, strpnost, borbenost za prav in pravico«. Da je pesem eden boljših načinov, da te vrednote sporočimo drug drugemu, so jim govorili njihovi dedi.

Mestni zbor Maribor

V torek se je v mariborskem Centru alternativne in avtonomne produkcije sestalo okoli 30 ljudi v okviru ene od dveh skupin, ki sta se oblikovali po prvem mestnem zboru pred dobrim tednom. Mestni zbor deluje po principu neposredne demokracije in odločanja s soglasjem. Zbrani debatirajo o potencialih in strategijah protestov in kako se lahko oblikuje prihodnji razvoj mesta. Vsako srečanje zbora vodi drug moderator. Tudi lokacija naj bi se spreminjala, da se srečanja približa čim več ljudem. Prve reakcije na izkušnjo neposredne demokracije mestnih zborov so bile zmeda, strah, nezaupanje. A proces je stekel in v torek je bilo na obrazih zbranih upokojenk, aktivistov, študentov, delavk in kulturnikov razbrati zadovoljstvo. Maribor je z idejo skupščin za vse meščane spet korak pred drugimi. »Vendar se zavedamo, da bo za določene spremembe treba stvari spremeniti tudi na nacionalni in celo evropski ravni,« razlaga Josip Rotar, predsednik Mariborske kolesarske mreže. Za njim je stena, polna orodja, ki služi temu, da si lahko kdorkoli, ki pride, brezplačno popravi kolo. Ob daljši steni visijo kolesa, ki so za simbolično najemnino na voljo vsakomur. »Rešitve pridejo z lokalne ravni in najbolje je, če se odločitve sprejemajo na ravni lokalnih, regionalnih realnosti,« pravi Rotar. In dodaja, da »danes mesta ne potrebujejo velikih vodij. Gre za male reči, ki lahko ljudem v lokalni skupnosti krepko izboljšajo življenje.« Kaj bo iz vsega nastalo v mestu, ki bo prihodnje leto Evropska prestolnica mladih, nihče ne ve.

Skupnost za aktivno državljanstvo Tretji člen

Peticija Za zeleni razvojni preboj ima že skoraj deset tisoč podpisnikov in neskončen seznam združenj, ki poziv vladi podpirajo. »A izkušnje so slabe. Izredne seje, skrajšani in nujni zakonodajni postopki brez vključevanja javnosti, vse to je v mandatu vlade Janeza Janše in sedanjega državnega zbora postalo prej pravilo kot izjema. Vlada in parlament kršita resolucijo o normativni dejavnosti in poslovnik državnega zbora, posledici sta nižja kakovost in nelegitimnost sprejetih predpisov. Opozorila o razgradnji pravne države ignorirajo,« našteva Renata Karba. Narejene imajo raziskave in izračune. »Ponujamo vitalne gospodarske programe, ki so usmerjeni v rešitve in omogočajo zeleni, dolgoročni izhod iz krize. Vlado pozivamo, naj črpanje sredstev iz evropskih skladov usmeri v zeleni razvojni preboj.« Na odgovor na prošnjo za srečanje s predsednikom vlade zaenkrat še čakajo.

Starši

V preteklih dneh se je oblikoval Aktiv svetov staršev vrtcev Slovenije. A peticija za kakovostne vrtce je že prej v osmih dneh zbrala preko osem tisoč podpisov. Napisala jo je mamica skupaj s prijateljico, ki je prav tako mama. Sanda Skubic Drnovšek pravi, da gre morda za duh časa. »Predvsem pa gre za nestrinjanje s predlaganimi spremembami zakonodaje o vrtcih. Ne moremo več dopustiti vseh teh sprememb. Varčevanje pri vzgoji in izobraževanju je nesprejemljivo,« razlaga diplomirana pravnica. »Staršev nas je veliko. A nihče nas ne združi. Morda je to prvi korak k povezovanju,« je v sredo zjutraj v poslovni stavbi na obrobju Ljubljane pripovedovala Sanda Skubic Drnovšek. »Morda je to moj doprinos k protestom. Na ulico ne grem, ker sem osredotočena na družino. Morda je peticija moj prispevek k boljši prihodnosti, k upanju, da bo bolje.« Peticijo namerava poslati tudi komisiji za peticije v državnem zboru.

Vrtec Mavrica

Sveže zapadli sneg je bil sijajen poligon za igranje in otroci so se na soncu kepali v pisanih kombinezonih. Nekaj vzgojiteljic se jim je pridružilo, druge so ob strani opazovale živžav. Brežiški vrtec Mavrica je bil 4. decembra kraj spontanega upora zaposlenih proti predlaganim zakonskim spremembam pogojev dela v vrtcih. Ravnateljica Ana Kupina v vrtcu dela že več kot dvajset let. Vso svojo kariero je članica sindikata, katerega vloga, pravi, je danes posebej pomembna v boju za pravice, priborjene tekom zgodovine. Pripoveduje, da so se pred dvema letoma odločili, da bodo imeli vodstveni tim, s čimer so naloge vodenja razporedili med zaposlene. Razmislek je bil preprost: »Dobro informiran, ozaveščen in zadovoljen človek na delovnem mestu da več kot tisti, ki dobi diktirano nalogo od zgoraj brez obrazložitve. Če ljudje ponotranjijo vizijo in cilje, delajo bolje,« pravi Ana Kupina. In dodaja, da je bila, ko so izvedeli za predlagane zakonodajne spremembe, prav po zaslugi način dela v vrtcu odločitev zaposlenih o protestnem shodu pred vrtcem popolnoma spontana. Poleg tega, da so napisali pismo ministru Žigi Turku, so imenovali še krizni odbor. V njihovi odločitvi jih je podprl svet staršev, solidarnostno pa so se oglasili tudi vrtci iz vse Slovenije.

»Strah je zamenjala jeza,« pojasni pomočnica ravnateljice Silvija Jelen. Skupaj z nekaj kolegicami so se udeležile novembrskih demonstracij v Ljubljani. »Tam smo videle, da nismo sami. Tako so nas porinili ob rob, da ljudje od same jeze pozabijo na strah. Oblast ignorira stroko! Kakovost naših vrtcev temelji na tridesetih letih dela in izkušenj. Demokratično vodenje našega vrtca ni nastalo samo od sebe. Ne moremo dovoliti, da to nekdo kar tako poruši.«

Ana Kupina pravi, da so najprej sodelovali in pristali na idejo varčevanja. A je danes le še huje in nihče ne ve, kam je šel denar, ki se ga je prihranilo na njihov račun. »Zagotovo niso z njim izboljšali položaja slovenske družbe. S tem, kar želijo uvesti zdaj, gremo nazaj k vzgajanju poslušnosti in k temu, da se ne misli s svojo glavo,« pravi ravnateljica.

Silvija Jelen odkima napol v nejeveri: »Ko ogroziš največji zaklad ljudi, z njimi lažje manipuliraš, jih ustrahuješ. Starši bi za svoje otroke naredili vse. In tega, se bojim, se vlada zelo dobro zaveda.«