DOPUST JE PADEL V VODO

S-S-S

Čeprav je od zadnjega obiska Portoroža minilo več kot petnajst let, je prvi vtis, da je vse tako, kot je bilo. Seveda se je marsikaj spremenilo. Naprave za pobiranje parkirnine zdaj goltajo kovance non-stop. Tam, kjer je bil nekoč vstopni portal na plačljivo peščeno plažo, je zdaj bar, v katerem sta na belem fotelju zleknjeni plavolaski drsali po zaslonih za dotik, tretja prijateljica brez mobilnika pa se je dolgočasila. Ampak to so detajli v sliki, ki bi jo prepoznal kadarkoli.

Portorož ne stavi več na zastarele parametre poletnega dopustovanja. V turistični stroki jim pravijo 3S: Sea (morje), Sand (pesek) in Sun (sonce). Portorož se zdaj trži v tandemu s Piranom, ki je s svojo kulturno dediščino pravzaprav njegovo popolno nasprotje in išče bolj zahtevnega gosta. Hrbtenica obeh so postale sečoveljske soline, turistični delavci izpostavljajo še obvezni obisk zaledja, ki Portorožu daje »dušo«, pridih pristnosti.

»Povprečen gost v naši destinaciji je star 40 do 55 let. Ima enega ali dva otroka in je radožive nravi,« razloži Jadran Furlanič, predsednik Turističnega združenja Portorož. Tretjina gostov je Slovencev, ostalo so tujci večinoma iz Italije, Nemčije in Avstrije. V povprečju ostanejo tukaj 3,4 dneva, vsega skupaj pa občini Piran zagotovijo 1,3 milijona nočitev na leto, kar je največ v Sloveniji. Na prvi pogled se zdi celoletno povprečje dolžine obiska skromno, vendar se tudi drugod po Evropi številka giblje do tri dni, drugače je samo v krajih, kamor večina pripotuje z letali. Sodobni turist se, skratka, praviloma odloča za krajše dopuste kot nekoč, pri čemer si dopust privošči večkrat čez leto, nas pouči Furlanič.

Na znameniti avstro-ogrski zdraviliški hotel me vežejo prav posebni spomini iz otroštva. Oče je na srečelovu zadel prvomajsko bivanje in še zdaj se živo spominjam ročno valjanih vitraž, »muzejske« kopalnice in čudovite jedilnice, v kateri mi je staromodno oblečeni natakar postregel telečje rulade, ki sem jih jedel prvič v življenju.

Jedilnica prenovljenega hotela Kampinski Palace je še zmeraj takšna, kot jo imam v spominu, pravzaprav lepša, nov prizidek pa uspešno vzbuja vtis prestiža, ki si ga v tem življenju bržkone ne bom mogel več privoščiti. Kakšna škoda, da ta čudoviti hotel v zadnjem času doživlja medijsko pozornost zgolj s tem, ko se ga njegovi lastniki (Istrabenz) skušajo znebiti. »O tem morate vprašati Istrabenz, na naše poslovanje to ne vpliva. Kempinski bo po veljavni pogodbi hotel upravljal še nadaljnjih 18 let, in pogodbo nameravamo do konca izpolniti,« zatrjuje direktor Thies C. Bruhn, ki vodi Palace vse od ponovne otvoritve leta 2008.

Hotel posluje dobro, zagotavlja Nemec, vendar zastavljeni cilj še ni dosežen. »Za ustrezno trženje Portoroža nismo naredili dovolj. Že šest let se borim za ureditev igrišča za golf, ki bi regiji zagotovil vsaj 200 dodatnih delovnih mest. Žal na pristojnem ministrstvu nismo našli nikogar, ki bi imel posluh za naše zamisli,« je razočaran. Upa, da bo nova vlada bolj fleksibilna in da novi minister ne bo populist. »V današnjih časih zmagujejo hitri, ne počasni. Nočem, da bi Portorož zaostal v tej dirki,« nam razloži.

Klasični gost mreže 78 hotelov Kampinski ima nedvomno visoka pričakovanja, kaj lahko dobi za svoj denar. Igranje golfa je drugod skoraj samo po sebi umevno. Bruhn razume takšnega gosta tako zaradi svojega družinskega ozadja kot ljubezni do golfa, ki ga igra od šestega leta starosti. Njegov hendikep je 0.

»Zdaj naše goste pošiljamo na igrišče v Trst, vendar to ni ustrezna rešitev, bolje bi bilo, če bi jih lahko zadržali doma,« je prepričan. Nekaj več bi morali njegovim gostom ponuditi tudi portoroški trgovci. »Pri nas dopustuje veliko premožnih gostov, ki so razočarani, ker ni Prade ali Guccija. Z golfom bi se zagotovo dvignil rating Portoroža in ljudje bi lahko zapravili precej več denarja.«

Avto si dopusta ne more privoščiti

Soparno oblačno vreme ni vleklo h kopalni inšpekciji portoroške riviere, še manj v trgovine, zato je kazalo izkoristiti priložnost in obiskati enega izmed skritih turističnih presenečenj Portoroža, ki je bolj znano tujcem kot domačinom. Skozi lucijsko industrijsko cono, mimo zadnjega nakupovalnega centra in potem naprej po makadamski cesti skozi gozd vodi pot do najbolj nenavadnega kampa na Obali. Leži na senčnih terasah nasproti nasada kakijev, od tod tudi ime Kaki plac. V že postlanih šotorih najde streho nad glavo približno 30 oseb. Gostje so večinoma tujci, tablice avtomobilov so nemške, francoske, italijanske, v enem izmed iglujev je te dni prenočevala Indijka iz Mumbaja.

Kako so tujci našli Kaki plac? »Imeli smo srečo, že prvo leto nas je odkril pisec slovenskega vodnika Lonely Planet, brez njega bi j...li ježa,« pove vodja eko kampa Simon Zagoričnik-Zagi. Ne samo to: najbolj priljubljen turistični vodnik na svetu mu je v izboru prenočišč v Portorožu podelil laskavi naziv »Top Choice«, torej naj izbor, s čimer se je uvrstil celo pred hotel Kampinski Palace.

Atmosfera v Kaki placu je umirjena, skoraj tantrična. »Smo drugačen Portorož,« reče Zagi in sede na dolgo leseno klop ob ognjišču. Gostom priporoča, naj se zapeljejo po okolici s kolesi, ki jih dobijo brezplačno. Na kopanje jih pošilja bodisi pod klif pri Strunjanu bodisi na plažo med Fieso in Piranom. Omogočijo jim tudi vožnjo s kajakom do solin. Kdor bi rad na »safari« z džipom po primorskih brezpotjih, pa dobi reklamni letak Nizozemca Erika van Hoofa. Mladi Holandec je lani dopustoval v Sloveniji, ugotovil, da peša ponudba dodatnih dejavnosti, in se odločil zapolniti vrzel. Spomladi se je vrnil z dvema terenskima kabrioletoma, s katerima vozi turiste na izlete v zaledje. Za zdaj je zanimanje še zmerno. »Sezona se je šele začela, vreme je letos tudi bolj podobno nizozemskemu kot sredozemskemu,« ostaja optimističen van Hoof.

Prihod v sosednji Piran je adrenalinsko doživetje tudi brez džipa. Pritiska ne dviguje vožnja, temveč nesramno drago parkiranje v garažni hiši Fornače, ki kot utrdba ustavi vsakega motoriziranega Nepirančana. Edino njim je dan privilegij parkiranja bliže mestu. Zaprtje mesta za promet zagotovo ni bila slaba poteza, je pa zato Piran postal nekoliko aseptičen, skorajda sterilen. Nekaj mu manjka. Ne manjka pa ubijalske vročine, ko se vanj upre opoldansko sonce. Angažiran turist v takšni pripeki pomisli na hladilno osvežujoč obisk pomorskega muzeja. A kaj, ko si muzejski delavci tudi na višku sezone vzamejo prosti ponedeljek. Le zakaj bi zaradi dveh, treh mesecev turistične sezone spreminjali urnik?

Zasilna rešitev je sprehod v senci labirinta ozkih uličic in obisk enega izmed priljubljenih lokalov. Ko dobro uro kasneje plačaš 3,4 evra parkirnine, si trdno odločen, da boš ob naslednjem obisku parkiral drugje.

S parkirninami je res hudič, turisti so zaradi kasiranja na vsakem koraku že na robu psihoze. Neki Švicar se je pred spustom do Fiese ustavil pred opuščeno vstopno točko in neumorno poskušal prepričati avtomat, da mu natisne listek. Pri tem pa spregledal, da zapornice ni več. Zamenjali so jo parkomati vzdolž ceste.

Zagi je imel prav. Tam je plaža res spodobna. »Glej, ati, kako je lepo morje,« je med sprehodom do Pirana navdušeno govoril fantič, »glej koliko barv ima: rumeno, rjavo, modro, črno.«

Načrtovanje pobega

S podobnim nebrzdanim navdušenjem pripoveduje turistična vodička Janja Spevan o Piranu. Da ima kljub vsemu Piran res rada, ne pozabi večkrat omeniti. »Kulturni turizem bi moral biti ključna prednost Pirana, ponujati bi moral svoj koncept, ne pa da se gre 'kopiraj in prilepi',« je prepričana. Ključno vlogo v tem procesu bi morali odigrati strokovno podkovani vodniki, vendar so ti, zavzdihne, na Obali premalo cenjeni.

Več pozornosti bi veljalo nameniti tudi strukturi gostov. »Tisti, ki prihajajo k nam v sklopu obiska Benetk, so najslabši,« je razočarana, »podobna beda so tudi 'kuponko' turisti.« V svoji domišljiji premleva drznejše projekte, ki bi lahko temeljili tudi na literarnem turizmu. Dober primer se ji zdi Forum Tomizza v Umagu.

A kaj, ko se tukajšnji vodstveni kadri ne zavedajo potenciala te izjemne, skorajda butične destinacije. Razlogov za takšno slepoto je več. Eden izmed njih je že to, da je sedež turističnega združenja v Portorožu in ne tukaj, je prepričana. Kronična bolezen slovenskega turizma je tudi nepovezanost in razdrobljenost, zaradi katere nismo sposobni niti enotnega trženja Obale, kaj šele, da bi se propagirala vsa državica. Slovenija je posledično morda največja turistična skrivnost v Evropi, malokdo ve, kako lepo je pri nas. »Želim si sprememb. A hkrati načrtujem pobeg,« nam prizna v nekem trenutku.

V ekipi se izusti želja po obisku lepe razgledne točke na Tartinijevem trgu. Najlepša je na terasi hotela Tartini. »Ali je možno stopiti tja gor?« vprašamo receptorja. »Seveda lahko greste gor. Maribor!« odvrne in ponudi prijateljski udarec s pestjo v pest. Izkaže se, da receptor David goste poimenuje po njihovi nacionalnosti. »Hallo, Schweiz!« reče mladima dekletoma, ki prideta po ključ. »Good day, Scotland!« pozdravi starejši par in jima skuša svetovati, kam naj gresta na večerjo. Neuspešno. »Kako so ti Škoti postali nezaupljivi,« mi prišepne.

Kaj so tiste vreče, ki so nametane zadaj za recepcijo? »Kolesarske torbe,« nas pouči. »Smo predzadnja postojanka na kolesarski turi od Benetk do Portoroža in, kar je najbolj hecno, nihče od kolesarjev ni mlajši od 65 let. Mlajši najbrž nimajo časa.« Hotel v centru Pirana pa privlači še neki drug profil gostov. »Vidiš tisto zastavico? To je tukaj pustil glavni urednik Lonely Planet za Evropo. To pomeni, da smo prijazni homoseksualcem,« pravi gostobesedni receptor. Istospolnih parov prihaja v Piran veliko, v Italiji baje marsikje še čudno gledajo, če dva moška rezervirata zakonsko posteljo. V Tartiniju ne.

Med večernim vračanjem k avtomobilu so se v glavi preurejali načrti za naslednji dan. Bi šli na vožnjo s turistično barko? Ali pa na obisk solin? In potem nas zjutraj zalije dež, ki obalno cesto v Portorožu spremenil v plitko rjavo morje, odtoke pa v brizgajoče fontane, okoli katerih bi hotel Franc Kangler nemudoma postaviti novo krožišče.

Okoli Hrvaške v žep

Ko Štajercu dež odplakne počitniške načrte, svoje skrbi najraje poplakne s kozarcem vina. In ker je časa na premočenem dopustu na pretek, ni slaba zamisel vinoljubni refleks združiti z izletom v neznano. Obisk vinarstva Brič je skoraj idealna izbira.

Druga največja vinska klet na Obali se skriva daleč v zaledju, slaba makadamska pot vodi čez Dragonjo v neposredno bližino hrvaške meje. Kdor se med potjo ne ustraši, da bi mu v eni izmed neštetih lukenj utrgalo kolo, dočaka za nagrado nepremagljiv pogled na skoraj 40 hektarjev veliko vinogradniško posest z impozantno kletjo s podpisom arhitekta Borisa Podrecce.

Ko so se lastniki na prelomu tisočletja lotili naložbe, je bila zamišljena kot nekakšen luksuzni bordojski chateau, kamor se bodo petičneži pripeljali na izlet in kupovali kartone odličnega vina. Vina, ki jih je mogoče dandanes kupiti v vsaki bolje založeni trgovini na Slovenskem, so izpolnila pričakovanja. Tudi pogled na Bričev dvorec je nagrada za vsak prevoženi kilometer do njega. A obetanih gostov ni od nikoder, debela knjiga vtisov v degustacijskem prostoru se polni po polžje. »Ključni problem je slaba cesta, mnogi se je ustrašijo in se na polovici obrnejo. Občino Koper že dolgo prosimo, da bi nam položila asfalt, a nas ne usliši,« nam ob kozarcu malvazije pojasni enologinja Maja Nemac.

Da ne bo pomote. Brič ne sameva, turistom, ki pridejo v Koper s križarkami, organizirajo izlet do njih in jih odpeljejo tudi na iskanje tartufov. Julija so imeli štiri takšne dogodke. A če to primerjamo z obiskom v kleteh onstran meje, je promet pri Briču skromen. »Veliko si obetamo prav od padca schengenske meje, saj bo pot čez Hrvaško bistveno krajša in lepša,« pove simpatična vinarka, ki se ji že na prvi pogled vidi, da ima res rada svoj poklic. »Morje me sploh ne mika, veste. Ljubim zemljo. Na obalo sploh ne bi hodila, če ne bi imela ta mičkene hčerkice.«

Šablonskega turista pa vendarle vleče nazaj k morju. Kdor se želi pri tem klicu narave izogniti portoroškemu vrvežu in piranskim parkirninam, je zanj imenitna alternativa Izola. Prepriča s svojo iskreno sproščenostjo ribiškega mesteca, poleg tega od nedavnega ponuja še optično sicer nekoliko zgrešeno, a praktično uporabno novo mestno plažo.

Slednje seveda velja le, če je vreme primerno. Na deževni torek pa se tudi Izola zavleče pod kopreno malodušja, zaradi katerega ostanejo zvečer zaprti vsi tisti umetniški ateljeji v Ljubljanski ulici, ki so nekoč postali vzorčni model, kako reanimirati prazno mestno jedro. In ko Izolani ostanejo doma, gosta čaka en sam dolgčas.

Slabo vreme se je s sršenjo trdoživostjo oklepalo Obale in po poročanju RTV Slovenija sprožilo turistični eksodus. Avtokamp Jadranka v Izoli je zapustila že polovica gostov, dopustniki so množično zapuščali tudi kamp Adria v Ankaranu, samo v jutranjih urah je kamp v sredo zapustilo sto gostov ali desetina vseh. Ker vremenska napoved ni bila najboljša, so se odhodi še kar nadaljevali.

Tudi v Kaki placu je večina gostov spakirala svoje stvari. Med hotelskimi gosti na Belvederju se je malodušje širilo počasneje, kljub temu so pri zajtrku mnogi dajali vtis, kakor da jim hrbet upogiba nevidno breme, ki bi utegnilo po še enem dnevu brez sonca postati nevzdržno.

Lunapark Koper

Severneje vreme seveda ni bilo nič lepše. Ker pa je bilo prostega časa še za cel delavnik, ni bilo razloga, da si ne bi privoščili še skoka v Koper. Od zadnjega obiska je minilo dolgih osem let. V tem času je bilo veliko postorjenega, je nakazovalo predhodno prebiranje časopisnih člankov. Med drugim je dobil mestno plažo, ki je bila zaradi dežja seveda prazna. Škoda, bilo bi zabavno opazovati, kdo pri bogu se hodi tja kopat. Komu tako manjka skok v morje, da to počne s pogledom na tovorne čezoceanke v luki? Nenazadnje se tudi v Dravi sme kopati. Ampak če se kdo na Lentu sleče in skoči v vodo, bo pogumen očividec nemudoma skočil za njim in mu skušal preprečiti samomor.

Koper ima tudi sicer veliko skupnega z Mariborom. Prav tako nima sreče z župani in prav tako ga tare mrtvilo v centru. Staro koprsko mestno jedro, ki po kulturni dediščini ne zaostaja za piranskim, je zapolnjeno samo takrat, ko se v luki ustavi kakšna križarka. Ko je ni, je Titov trg, bržkone najlepši trg na Slovenskem, otožno prazen. V baru Loggia se atraktivna natakarica ne trudi skrivati pred maloštevilnimi gosti, da se ji ne ljubi več. Najbrž se ne bi nasmejala niti za visoko napitnino. Raje z obsesivno nervozo preklada prazne stole, da bi naslonjala stala v neki namišljeni ravni vrsti. Jeznorito je potisnila tudi tistega nasproti mene, ki sem ga, nemarnež, nehote premaknil z nogo.

Slabe volje postane tudi Irena Urbič, ko pogovor nanese na njeno mesto. »Kritična sem do neobčutljivosti upravljalcev mesta, ki se lahko pohvali z več kot dvatisočletno zgodovino, med katero je doživljal vzpone in padce,« izda. Zdaj mesto po njeni oceni seveda pada, ker nima zdajšnja oblast niti najmanjšega občutka za Koper, se ne zna ali noče poistovetiti z njim. »Iz njega delajo lunapark,« se priduša in prizna, da v prihodnosti ne vidi pozitivnih alternativ. Preveč grehov je bilo narejenih, da bi se jih dalo kmalu popraviti.

S tem kritičnim bremenom na duši je pot vodila v še zadnji neraziskani del slovenske obale, ki si tako zelo želi samostojnosti. Nekoč sem se uspešno upiral temu, da bi me starši poslali v otroško kolonijo, poleg tega ni bilo potrebe po kakšnem ortopedskem zdravljenju, niti nimamo v družini nikogar, ki bi nam ponudil nastanitev v počitniškem domu ministrstva za notranje zadeve. Na njihovi betonski plaži za Debelim rtičem se je pod oblaki senčila skupina upokojenk, na pomolu pa je nekaj mlajših gostov namakalo trnke, da bi morda kaj ujeli.

Ker je sonce za nekaj minut razcefralo oblake, sem sklenil za konec preveriti, kakšno kopanje ponuja zadnji zalivček pred italijansko obalo. Nič kaj pretresljivega ni razkril pogled v kalno morje, v katerem sta se na desni kopala dva mlajša moška, na levi pa je v vodi stal objet mlajši par in se nekaj tiho pogovarjal v francoščini.

Med zrenjem nekam v daljavo in premlevanjem spoznanja, da ta obala ne bo nikoli moje morje, je oko nezavedno opazilo nekaj nenavadnega. Pogled v smeri teh dražljajev je zaznal, da je bila drža tistega Francoza nekako čudno ukrčena, goloprsa temnolaska v njegovem objemu pa se je vseskozi ritmično pozibavala gor in dol. Prva reakcija je bila seveda nejevera. Saj sta gotovo opazila, da nekdo stoji tam na obali niti pet metrov stran od njiju. A ju moja prisotnost očitno ni zmotila, da se ne bi sredi dneva prepustila žgečkljivim aktivnostim, pri katerih so Francozi in Francozinje menda prvaki.

Brez besed sem se umaknil k avtomobilu. Očitno ima naša obala celo pri Debelem rtiču neki seksapil, sem pomislil. Samo dovolj odprtega duha in brez predsodkov moraš biti, da ti prodre pod kožo.