A vest je nenavadna le na prvi pogled. Nekoliko globlji pogled v nemško ekonomsko politiko v zadnjem desetletju, predvsem plačno, pove, da je rast plač v Nemčiji pričakovana in za druge članice evrskega območja spodbuden ukrep. Nemške plače so namreč v minulem desetletju zaostajale za rastjo produktivnosti dela in hkrati za rastjo plač v drugih državah z evrom, kar je bilo eno glavnih orožij nemških sindikatov pri njihovih zahtevah po zvišanju plač. Za lažjo predstavo; če so se v Nemčiji od leta 2000 do lani stroški dela na enoto proizvoda zvišali za vsega šest odstotkov, so se v Grčiji za več kot 30 odstotkov. V Sloveniji so se v enakem obdobju na primer povečali za več kot polovico.

Nemčija domačo nalogo opravila pred desetletjem

Nemčija je imela pred očmi jasen cilj - otresti se vzdevka "bolnik Evrope" in to ji je tudi uspelo. Danes velja za "motor Evrope", ki pa mu v zadnjih mesecih mnogi očitajo, da je s svojimi ekonomskimi politikami vsaj deloma prispeval h globoki gospodarski krizi v območju evra. Na račun krepitve konkurenčnosti nemškega gospodarstva so namreč najbolj izgubljala periferna evropska gospodarstva. A teza, da je Nemčija s pred desetletjem sprejetimi strukturnimi reformami želela načrtno škodovati Grčiji, je vendarle pretirano populistična. Pravzaprav je ravno nasprotno - Nemčija je za dosego sedanjih rezultatov največje žrtve zahtevala od svojih državljanov, ki so se morali celo desetletje odpovedovati rasti plač.

Brzdanje rasti plač v Nemčiji ni bilo spontano. Nemška vlada je skoraj pred natanko desetletjem zaradi pešajočega gospodarstva sprejela globoke strukturne reforme, ki so prinesle velike spremembe predvsem na področjih trga dela, socialne države in davčne politike. Takratni nemški kancler Gerhard Schröder iz vrst nemške socialnodemokratske stranke SPD je bil na čelu tako imenovane ekonomske agende 2010, s katero si je vlada zadala okrepiti vlogo nemškega gospodarstva v svetu, ne le v Evropi. In pomemben del sicer obsežnih strukturnih reform je bil tudi dogovor socialnih partnerjev o zaostajanju rasti plač za rastjo produktivnosti. Posledično je to prineslo izboljšanje stroškovne konkurenčnosti nemških izvoznikov.

S tovrstnimi dogovori ima izkušnje tudi Slovenija. Za podoben korak se je odločila pred vstopom v območje evra, da bi zadostila maastrichtskim merilom o dopustni višini inflacije. Socialni partnerji so takrat sklenili dogovor, da bo rast plač za rastjo produktivnosti zaostajala za eno odstotno točko, s čimer se je konkurenčnost krepila tudi v slovenskem gospodarstvu. Za ilustracijo: stroški dela na enoto proizvoda so se od leta 2003 do 2007 v Sloveniji povečali za le devet odstotkov, medtem ko so se samo v naslednjih dveh letih povečali za krepkih 15 odstotkov.

Ob izjemnem razkoraku med plačnimi politikami Nemčije in drugih evrskih držav se seveda takoj postavlja vprašanje, ali ni nemara vsa skrivnost nemškega uspeha v "prelivanju" sredstev iz plač v kapital. Dr. Sašo Polanec z ekonomske fakultete v Ljubljani poudarja, da Nemčija svoje konkurenčnosti v zadnjih letih ni gradila zgolj na nižanju plač. "Stroški dela na enoto proizvoda so se nižali tako zaradi brzdanja plač kot zaradi povečevanja produktivnosti. Poleg tega je bila za povečevanje konkurenčnosti zelo pomembna reforma trga dela, tako imenovani Hartzov zakon, ki je povečal fleksibilnost na trgu dela. A če gremo k povsem osnovnemu vprašanju, ali mora katerakoli država resnično karkoli narediti: seveda ne. Toda ko je začela Nemčija krepiti svojo konkurenčnost, je Grčija padanje svoje konkurenčnosti pokrivala z najemanjem posojil. To je bila politika Grčije za ohranjanje standarda, kar dolgoročno pač ne more iti. Grki življenjskega standarda, za katerega pravijo, da jim ga Nemčija zdaj jemlje, pravzaprav nikoli niso imeli," Polanec pojasnjuje vzajemne učinke nemške in grške ekonomske politike ter življenje Grkov "na kredo".

Stagnacija plač ni dolgoročno vzdržna

Politika zaostajanja plač za produktivnostjo res zvišuje konkurenčnost in s tem gospodarsko rast, vendar pa takšna politika ne more biti dolgotrajna in niti ni v interesu prebivalstva neke države. Če bi namreč plače v nedogled zaostajale za rastjo produktivnosti, bi to pomenilo, da se vedno večji delež ustvarjenega dohodka steka v roke lastnikov produkcijskih sredstev, medtem ko bi delež plač v celotnem ustvarjenem dohodku padal. S tem bi padala tudi potrošnja na račun rasti investicij, kar pa ni zaželeno, saj je končni cilj vsakega gospodarstva zagotoviti potrošnjo in ne visoko gospodarsko rast samo po sebi. Prav takšne pomisleke lahko velikokrat slišimo v povezavi s kitajsko ekonomsko politiko, ki po mnenju nekaterih na račun blaginje svojih prebivalcev ustvarja ogromen zunanjetrgovinski presežek s spodbujanjem izvoza in zaviranjem domače potrošnje.

Takšna politika, ki vodi do vse večjega deleža dobičkov na račun plač v ustvarjenem dohodku, je po mnenju nekaterih ekonomistov, predvsem tistih iz tako imenovane keynesijanske šole, tudi eden ključnih vzrokov za nastajanje kriz v kapitalističnem sistemu. Ko namreč prevelik delež dohodka konča v rokah lastnikov produkcijskih sredstev, to povzroči previsoke investicije, saj ti večji delež svojega dohodka namenjajo investicijam kot potrošnji. Tako se proizvodne zmogljivosti gospodarstva povečujejo, medtem ko potrošniki zaradi zniževanja dohodka iz plač trošijo manj. Posledica je hiperprodukcija, ki jo kot vzrok za krizo pogosto navajajo tudi slovenski "staroekonomisti".

"Seveda si Evropejci ne želimo, da bi tekmovali v nižanju plač. To ne more biti dolgoročna politika. Ključen pa je hiter odziv na krizo. Grčija zdaj znižuje plače, kar bo povečalo konkurenčnost gospodarstva in znova pognalo gospodarski cikel," pravi dr. Polanec, ki tudi sicer vir vseh "grehov" vidi v velikih makroekonomskih neravnovesjih, pa naj gre za trgovinska neravnovesja med Kitajsko in ZDA ali pa med Nemčijo in perifernimi evrskimi državami. Iz prvega grafa je razvidno, da je med sedemnajsterico danes evrskih držav od leta 1995 do 2010 le Nemčija plače prilagajala produktivnosti, medtem ko so vse druge države plače zviševale bolj, kot je rasla produktivnost dela. Najbolj izstopajo Estonija, Irska in Slovenija, kjer je rast plač v tem obdobju močno presegala produktivnost dela.

Ena od razlag, zakaj so nekatere periferne države v območju evra izgubile konkurenčnost, tiči v nenadnem dostopu do (pre)poceni denarja, ki se je v veliki meri zlival v ne najbolj produktivne sektorje gospodarstva, kot je na primer gradbeništvo. Ob tem je dostopnost poceni posojil spodbujala visoko potrošnjo, tako prebivalstva kot držav, katere velik del so predstavljali uvoženi izdelki. To je vodilo do eksplozije gospodarske rasti - kdo se ne spomni rekordne gospodarske rasti v Sloveniji v letu 2007 - in posledično do zahtev po zviševanju plač, ki so presegale rast produktivnosti. Na ta način so države izgubljale konkurenčnost, in ko je udarila kriza, so bile te države najbolj prizadete, zato so sedaj prisiljene na hitro zviševati konkurenčnost z bolečimi in zelo nepriljubljenimi ukrepi.

Višje cene nas ne bolijo, nižje plače pač

Vrnimo se znova za kratek čas k ekonomskim osnovam monetarne unije, ki jo predstavlja evrsko območje. Države članice, med njimi tudi Slovenija, so z vstopom v območje evra izgubile samostojno tečajno politiko in s tem možnost spodbujanja konkurenčnosti svojega izvoza z devalvacijo valute. V preteklosti so se namreč države ob gospodarskem zastoju lahko zatekle k znižanju vrednosti svoje valute, kar je spodbudilo izvoz in državi ponovno prineslo gospodarski vzpon. Grčija bi tako, če bi še vedno imela svojo valuto, znižala tečaj drahme proti evru na primer za 30 odstotkov, kar bi pomenilo, da bi za prebivalce držav z evrom počitnice v Grčiji naenkrat postale za 30 odstotkov cenejše. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da bi to povzročilo velik naval turistov v Grčijo in s tem dvig povpraševanja ter okrevanje grškega gospodarstva. Povsem enaka logika seveda velja tudi za druge izdelke, ki jih države izvažajo.

V enotnem monetarnem območju spodbujanje gospodarske rasti preko tečajne politike ni več mogoče. Grčija z evrom bi tako, če bi želela privabiti turiste, morala cene počitniških letovanj spremeniti tudi v domači valuti, medtem ko bi z drahmo cene počitniških aranžmajev lahko ostale popolnoma "enake". To posledično pomeni, da bi se evrski Grčiji plače morale znižati, medtem ko bi v Grčiji z drahmo plače lahko ostale popolnoma enake.

Bralec z nekoliko ekonomske logike bo takoj ugotovil, da je na koncu za Grke realnost popolnoma enaka v obeh primerih: znižanje plač v evrih ali pa znižanje vrednosti drahme proti evru na koncu pomeni, da Grki postanejo revnejši. Je pa najbrž jasno tudi, da je politiki in gospodarstvu mnogo lažje izpeljati in zagovarjati devalvacijo valute kot zniževati plače. Takšen psihološki učinek je na primer prisoten pri inflaciji, ki prav tako znižuje realne plače, kljub temu pa je ohranitev nominalnih plač s petodstotno inflacijo veliko bolj priljubljen scenarij kot znižanje nominalnih plač za pet odstotkov ob nespremenjenih cenah.

Slovenijo boleče prilagajanje še čaka

Čeprav so imele reforme trga dela v Nemčiji in začrtana vzdržna plačna politika nekatere negativne posledice, je dejstvo, da ima Nemčija, ki se je v času Schröderjeve vlade soočala z devetodstotno, na višku celo desetodstotno in naraščajočo stopnjo brezposelnosti, danes najmanj brezposelnih v zadnjih dveh desetletjih, slabih 5,5 odstotka. To je takoj za Avstrijo, ki ima z okoli štirimi odstotki najnižjo stopnjo brezposelnosti med evrskimi državami. Mimogrede, Schröderjeva stranka SPD je morala v zameno za strukturne reforme, ki so Nemčiji omogočile hitro okrevanje iz gospodarske krize, žrtvovati svojo priljubljenost pri volilcih; Nemci so jo za dolgoročno razmišljanje nagradili šele lani.

Povečanje plač v Nemčiji tako ni nikakršen čudež - ekonomski kazalci Nemčiji to dopuščajo. In niso redki politiki in ekonomisti, ki rast plač v največjem evropskem gospodarstvu vidijo kot del rešilne bilke za obubožane periferne države, vključno z Grčijo. S povečevanjem plač bo Nemčija izgubljala cenovno konkurenčnost v primerjavi z drugimi državami evra, kar bo preko dražjega izvoza ugodno vplivalo tudi na zdaj velika trgovinska neravnovesja med državami. Seveda ob pogoju, da rasti plač ne bo v enaki meri sledila tudi produktivnost. Hkrati bodo višje plače Nemce, vsaj v teoriji, spodbudile k večjemu "zapravljanju".

Dr. Polanec o konkretnih učinkih zvišanja plač v Nemčiji na odpravljanje nesorazmerij med državami z evrom težko sodi. "Konkretni učinki so odvisni od mnogih dejavnikov. Na primer, ali bodo Nemci višje plače prelili v višjo potrošnjo ali varčevanje in koliko Nemcev bo zaradi tega zdaj šlo na dopust v Grčijo. Te ocene bi bilo seveda koristno imeti, a ne delajo jih niti bonitetne agencije, pa čeprav bi bilo to več kot smiselno. In konec koncev je za Grčijo, ki je odvisna od turizma, izjemnega pomena, kaj s svojo valuto počne Turčija. Če Turčija močno devalvira svojo valuto, kam bodo šli Nemci na dopust?" retorično vprašanje postavlja Polanec in z ne preveč optimizma doda, da je mogoče reči le, da bodo po zvišanju plač v Nemčiji neravnovesja med državami manjša.

Iz drugega grafa je razvidno, da sta svojo plačno politiko produktivnosti dela v kriznih letih 2009 in 2010 najbolj prilagodili Irska in Estonija, ki sta sicer v obratnem vrstnem redu od leta 1995 po naraščanju plač v primerjavi z rastjo produktivnosti dela tudi najbolj odstopali. Čeprav nam primerljivih letnih podatkov za minulo leto ni uspelo pridobiti, pa je iz dostopnih četrtletnih podatkov in nekaterih že narejenih ekonomskih analiz o odpravljanju neravnovesij v območju evra razvidno, da je lani plače glede na produktivnost močno prilagodila tudi že Grčija, medtem ko Slovenijo ta korak še čaka.

Kritike, ki jih je danes mogoče slišati na račun Nemčije, češ da je s svojo ekonomsko politiko soodgovorna za krizo v območju evra in da za njene odločitve zdaj plačujejo revnejše periferne države, ne držijo v celoti. Pravzaprav je Nemčija celotno minulo desetletje od svojih državljanov zahtevala, da se sprijaznijo s stagnacijo plač, da bi gospodarstvo izplavalo iz nekonkurenčnosti, pri čemer jih je lahko nagradila z le nekoliko višjo gospodarsko rastjo. Medtem je evrska periferija doživljala velik gospodarski razcvet in hkrati svojim državljanom plače višala precej bolj, kot bi to dopuščala rast produktivnosti dela. Seveda noben politik tega svojim državljanom ne bo neposredno povedal, bodo pa to Grki slišali iz Nemčije in tudi iz Slovenije. Le kdo se ni zgražal ob podatku, da je v Grčiji mogoče prejemati tudi dodatek za točen prihod na delo. In če stagnacija plač dolgoročno ni vzdržna in so Nemci zahtevali višje plače, je enako mogoče trditi tudi za obraten fenomen, namreč rast plač, ki močno presega produktivnost dela.

Če se strinjamo s prepričanjem marsikaterega ekonomista, da so za krizo kriva predvsem neravnovesja med državami, se verjetno tudi ne moremo nadejati, da bodo krizo odpravili kakršnikoli finančni reševalni paketi. Seveda so slednji nujni za to, da države preživijo obdobje prilagajanja, a kriza bo zares odpravljena šele, ko bodo odpravljena neravnovesja med državami - ko bodo torej države, vključno s Slovenijo, znova izboljšale svojo konkurenčnost. To se, kot smo videli, že dogaja preko bolečih notranjih devalvacij v nekaterih državah in to čaka tudi Slovenijo. Ali če parafraziramo dr. Polanca, Slovenci standarda, ki nam ga zdaj jemlje varčevalna politika, nikoli nismo resnično imeli.