Prvi problem: na koga naj se obrne? Seveda si želi mnenje dobrega zdravnika, ne kar nekoga. Z ortopedsko problematiko se sooča prvič, zdravnikov, ki se ukvarjajo s tem področjem, še ne pozna in si tako še ni mogla ustvariti mnenja, komu velja zaupati. Na srečo naleti na razumevajočega zdravnika druge specialnosti, ki ji prijazno ponudi, da se bo med kolegi pozanimal, kdo uživa ugled dobrega kirurga. Na srečo je razumevajoč tudi ta ortoped in povabi jo na pregled v svojo ambulanto. Po pregledu in preučitvi istih slikovnih diagnostičnih posnetkov, kot jih je imel na voljo prvi ortoped, potrdi diagnozo, a odločno odsvetuje oba posega, ki ju je svetoval prvi ortoped.

Pacientka se znajde pred naslednjim problemom: kateremu mnenju verjeti? Jasno ji postane tudi, da je odločitev povsem v njenih rokah, saj so poskusi, da bi pri drugih zdravnikih neuradno preverila še njihovo mnenje, neuspešni. Odloči se, da operativnih posegov ne bo opravila, ob zavedanju, da najbrž nikoli ne bo vedela, ali se je odločila prav ali narobe. Še naprej hodi na kontrole k prvemu zdravniku, ki pa ji da vedeti, da ne razume, zakaj še hodi k njemu in ne k zdravniku, za čigar mnenje se je odločila.

Skrbi in dileme

Resnična zgodba lepo ponazarja, s kakšnimi dilemami se sooča pacient, ki želi o svojem zdravstvenem stanju ali načinu zdravljenja pridobiti še drugo zdravniško mnenje.

Gospa pravi, da sicer ni niti pomislila, da bi poskusila drugo mnenje poiskati po uradni poti, ki jo predvideva zakon o pacientovih pravicah. Ta določa, da ima pacient enkratno pravico do drugega mnenja, vendar lahko tega pridobi le v tisti zdravstveni ustanovi, v kateri se zdravi; za pridobitev drugega mnenja napotnica ni potrebna, ker naj bi se drugo mnenje opravilo za obstoječe zdravljenje, za kar po mnenju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ustrezna dokumentacija že obstaja in torej dodatne preiskave niso potrebne.

Pridobitev drugega mnenja v praksi poteka tako, pojasni zastopnica pacientovih pravic Duša Hlade-Zore, da lečeči zdravnik pacientovo željo, da želi drugo mnenje, sporoči predstojniku klinike oziroma oddelka, na katerem se pacient zdravi, in ta izbere zdravnika, ki bo na osnovi dokumentacije pripravil drugo mnenje.

"Paciente skrbi, da bo zdravnik jezen, če bodo zahtevali mnenje drugega zdravnika. Problematično je tudi, da naj bi drugo mnenje podal zdravnik v isti ustanovi, saj imajo pacienti pomisleke, ali bo to res drugo mnenje, saj se zdravniki poznajo oziroma si ne želijo nakopati zamere kolega," povzema izkušnje pacientov Hlade-Zoretova.

Razumljivo je, da s takim načinom iskanja drugega mnenja ljudje niso zadovoljni, zato se jih malo odloči za to pot. Zastopnica pacientovih pravic je izračunala, da se je za pridobitev drugega mnenja odločilo 3,6 odstotka pacientov, ki so se obrnili nanjo. Zanimanja je sicer več, a se večina, potem ko jim razloži postopek pridobitve drugega mnenja, za uveljavitev te pravice ne odloči. Mirta Koželj, predstojnica oddelka za kardiologijo, Borut Geršak, predstojnik oddelka za kardiokirurgijo, in Vane Antolič, predstojnik ortopedske klinike, vsi iz UKC Ljubljana, ne poznajo primera, da bi na njihovi kliniki kak pacient poskušal pridobiti drugo mnenje, kot to predvideva zakon o pacientovih pravicah.

"Verjetno se kdaj zgodi, da kak pacient ne zaupa zdravniku in gre k drugemu zdravniku, a se temu ne reče drugo mnenje, ampak se preprosto prijavi za pregled pri drugem zdravniku," je povedala Mirta Koželj, predstojnica oddelka za kardiologijo UKC Ljubljana. Pravi tudi, da pri njih zdravniki delajo po doktrini in ni takih odstopanj, da bi imel kak zdravnik nasprotujoče mnenje. "Lahko pa se zgodi, da bi kakšen zdravnik že dal operirati srčno zaklopko, drugi pa bi še malo počakal," ponazori s primerom.

Po neodvisno mnenje v tujino ali si ga plačaj doma!

Koliko ljudi se odloči za pridobitev drugega mnenja po zakonu o pacientovih pravicah, ni mogoče oceniti. "Drugo mnenje ni pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ampak gre za univerzalno pacientovo pravico. To ni storitev, ki bi jo ločeno financirali," je Damjan Kos iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, plačnika zdravstvenih storitev, pojasnil, zakaj teh podatkov ne zbirajo.

Po izkušnjah zastopnice pacientovih pravic ljudje želijo drugo mnenje najpogosteje v zobozdravstvu, predvsem ortodontiji in protetiki, tudi ginekologiji (umetne oploditve), ortopediji in kardiologiji, kjer iščejo drugo mnenje tudi po neugodnih rezultatih prvega zdravljenja in se želijo prepričati, ali je bilo res narejeno vse, kar je bilo potrebno, pa tudi pri očesnih boleznih, predvsem ko gre za slabe prognoze.

Pacienti od drugega mnenja pričakujejo, da bo boljše, a tudi če drugo mnenje potrdi prvo, dobijo vsaj občutek, da so s tem, ko so poiskali drugo mnenje, naredili še nekaj zase, pravi Duša Hlade-Zore. Zanimivo pa je, ugotavlja, da bi veliko ljudi želelo drugo mnenje iz tujine, saj tujim zdravnikom bolj zaupajo ravno zato, ker se ne poznajo z domačimi: "Če želiš res neodvisno drugo mnenje, moraš to opraviti samoplačniško ali v slovenskem zdravstvu ali prek podjetij, ki ponujajo izdelavo drugega mnenja v tujini."

Pridobitev drugega mnenja iz tujine že leto dni ponuja podjetje Biomedicina V&C. Pridobitev osnovnega mnenja stane 769 evrov, če je treba poslati tudi rentgenske slike, slike računalniške tomografije (CT) ali magnetne resonance, pa do 1400 evrov. Lani so v tujino poslali dokumentacijo za pet pacientov, letos za dva; klicev zainteresiranih je bilo sicer več, a se zaradi cene storitve, ki je za marsikoga previsoka, niso odločili iti naprej, ugotavlja direktorica podjetja zdravnica Jerneja Vidmar. Najpogosteje iščejo drugo mnenje pacienti s področja onkologije, kjer je v zdravljenju veliko novosti in se želijo prepričati, ali je zdravljenje, ki je na voljo pri nas, res tisto najnovejše in najboljše, kar je v svetu na voljo, pri redkih prirojenih stanjih pri otrocih in otroški nevrologiji.

Postopek poteka tako, da na osnovi obstoječe zdravstvene dokumentacije in pogovora s pacientom pripravijo poročilo o njegovem primeru in sestavijo vprašanja, na katera želi odgovor. Poročilo pošljejo skupini Partners v Bostonu (ZDA), kjer imajo v velikem medicinskem centru posebno službo, ki ponuja posredovanje za izdelavo drugega zdravniškega mnenja za paciente iz tujine. Koordinator poišče ustreznega specialista znotraj mreže in ta potem pripravi mnenje.

Kaj pacientu zagotavlja, da je to res relevanten strokovnjak? K mnenju priložijo življenjepis zdravnika, kje se je šolal, kje dela, katere članke je objavil, odgovarja Vidmarjeva. Navaja, da se zelo redko zgodi, da bi se diagnoza v drugem mnenju razlikovala, bolj gre za razlike v predlaganem načinu zdravljenja. "Diagnoza ponavadi ni problematična, razen v primeru redkih bolezni, ko so zabrisane meje med sorodnimi boleznimi. Najpogosteje svetujejo dodatne preiskave oziroma podajo načrt zdravljenja. In to je tisto, kar je pri drugem mnenju največ vredno," meni Vidmarjeva. Velikokrat se v drugem mnenju sklicujejo tudi na najnovejšo strokovno literaturo. Tako so na primer za gospo s krvnim obolenjem, ko naši zdravniki niso vedeli, v katero kategorijo bi uvrstili bolezen, v drugem mnenju zelo natančno stopenjsko svetovali, katere preiskave je treba še narediti, kako zdravljenje začeti, kaj narediti, če bo odgovor pacientke tak ali drugačen, kako zdravljenje nadaljevati, in kot zadnjo možnost svetovali presaditev kostnega mozga. Preiskave pri gospe so nato naši zdravniki usmerili v predlagano smer, je povedala Vidmarjeva.

Če je šlo pri gospe za redko bolezen, zakaj ni njen zdravnik sam poiskal drugega mnenja pri kolegih, morda tudi iz tujine? "To se pogosto tudi zgodi. Zakaj se bolj ne zavzamejo v vseh primerih, ne vem. Velikokrat bolniki tudi sami rečejo, da bodo poiskali drugo mnenje in tako poskusili narediti vse, kar je v njihovi moči, da bi zdravljenje potekalo kar najbolj uspešno," odgovarja Vidmarjeva.

Kaj mora pacient vedeti

Preden se pacient loti iskanja drugega mnenja, mora vedeti nekaj stvari, svetuje Vidmarjeva. Vedeti mora, da lečeči zdravnik drugega mnenja ni obvezan upoštevati. Vedeti mora, kam oziroma h komu naj gre po drugo mnenje, "saj v vsaki zasebni ambulanti ne moreš pričakovati enako kvalitetnega mnenja in je pomembno, kdo bo drugo mnenje podal. Če je to mnenje relevantnega kolega, ga zdravniki obravnavajo s toliko večjo resnostjo." Po njenih izkušnjah nekateri zdravniki mnenje iz tujine upoštevajo, drugi ne. "Treba je vedeti, da bolnika zdravi lečeči zdravnik in je v končni fazi ta tisti, ki izvaja ustrezne ukrepe. Zato je zelo pomembno, da je odnos med bolnikom in zdravnikom čim boljši, da je to odnos zaupanja in da ni sumničenja pri pacientu niti zamere na zdravnikovi strani, ker je pacient prinesel mnenje od drugod. Zato pacientom svetujemo, naj se z zdravnikom pogovorijo o nameri, da bodo zaprosili za drugo mnenje. To mora biti narejeno v sodelovanju, skupaj se morata odločiti, kako naprej. Kaj bo sicer pacient naredil z mnenjem, ga dal v predal?"

Tudi zastopnica pacientovih pravic Hlade-Zoretova pacientom, ki želijo drugo mnenje, svetuje, naj se najprej pogovorijo z lečečim zdravnikom, ki naj jim natančno razloži potek zdravljenja in zakaj se je odločil za tak način zdravljenja. Sama sicer meni, da je treba drugo mnenje iskati predvsem doma, saj "strokovnjake imamo, pa tudi naši zdravniki se povezujejo s tujimi".

Morda se pacienti premalo zavedajo, nadaljuje Vidmarjeva, da je tudi drugo mnenje samo mnenje, da to ni absolutna resnica in ni nujno boljše od prvega.

Pomislek, ki se ob tem poraja, je, da lečeči zdravnik pacienta vendarle bolje pozna kot zdravnik, ki bo podal drugo mnenje in bo pacienta videl le enkrat, če gre za mnenje iz tujine, pa še to ne. Zakaj bi torej pacient iskal mnenje v tujini, kjer se lahko opirajo le na pisne podatke, sploh pa v ZDA, saj je ameriška medicina nemara drugačna od evropske? Medicina je danes tako globalna, odgovarja Vidmarjeva, da ne moremo govoriti o ameriški ali evropski medicini. Je pa res, da na nekaterih področjih medicine zdravljenje v anglosaškem svetu poteka drugače kot v nemško-avstrijsko-švicarskem prostoru.

Pacient mora tudi vedeti, kdaj sploh iskati drugo mnenje. "Imamo paciente, ki prečešejo vse zdravnike od Avstrije do Hrvaške, si nabirajo mape z mnenji in niso z ničimer zadovoljni. Drugo mnenje potrebujejo ljudje z redkim obolenjem, kadar se sicer običajna bolezen ne odziva na zdravljenje po pričakovanjih, kadar je pacient pred odločitvijo o različnih metodah invazivnega zdravljenja ali kadar obstaja za isto bolezen več načinov zdravljenja," svetuje Vidmarjeva. Hlade-Zoretova načelno iskanja drugega mnenja ne svetuje, razen v primerih, ko je pacient v velikih dvomih in je bolje, da pridobi še eno mnenje, ki odločitve lečečega zdravnika bodisi podpre bodisi potrdi upravičenost dvomov, "saj dvom o zdravnikovi odločitvi ne prispeva k dobremu poteku zdravljenja".

H komu po drugo mnenje?

Pomembno je torej, da pacient ve, katerega zdravnika bo zaprosil za drugo mnenje. Če ostanemo pri gospe s problemi s kolki, je prva informacija, ki jo potrebuje, kateri ortopedi so se usmerili v zdravljenje kolkov, saj seveda ne potrebuje mnenja ortopeda, ki se ukvarja s hrbtenico. Vendar take informacije pacientom niso na voljo, kaj šele podatki, kateri ortopedi, ki se ukvarjajo s kolki, so najboljši na svojem področju. Kako naj torej pacient najde dobrega zdravnika?

Pri odgovoru na to vprašanje so zdravniki malce v zadregi. Svetujejo, naj pacient na internetu preveri, kakšne so zdravnikove reference, s čim se ukvarja, koliko izkušenj ima, ali je član kakšnega strokovnega združenja, ima tam kakšno funkcijo... Janez Žgajnar, strokovni direktor Onkološkega inštituta Ljubljana, opozarja, da te reference niso absolutne, saj to ne pomeni, da drugi zdravniki ne znajo delati. Sogovorniki menijo tudi, da bi nasvet, h komu po drugo mnenje, pacientu lahko dal lečeči zdravnik.

Pacienti, ki se zdravijo na Onkološkem inštitutu Ljubljana, pogosto zaprosijo za drugo mnenje, in sicer v tujino. "Pogosto vprašajo kar zdravnika, kateri center v Evropi ali ZDA bi jim priporočil. Tudi mene so to že vprašali," je povedal Janez Žgajnar. Je bil zato, ker je pacient iskal drugo mnenje, kaj užaljen? "Nikakor. Te stvari je treba jemati z manj napuha. Če bi bil sam bolan in bi dvomil, ali je to, kar so mi priporočili, prav, bi si zelo želel, da bi dobil mnenje nekoga, ki mu zaupam ali je znan po tem, da je dober strokovnjak."

Žgajnar ugotavlja, da v večini primerov tuja mnenja ne odstopajo od njihovih priporočil. Je pa Onkološki inštitut nekoliko specifična ustanova, pravi Žgajnar, saj večino odločitev o zdravljenju sprejmejo na konzilijih, zato so številne odločitve podprte z mnenji več zdravnikov, s čimer se kakovost zdravljenja in diagnostike izboljša.

Se pa za drugo mnenje na Onkološki inštitut Ljubljana obrne precej pacientov iz tujine; v zadnjih štirih mesecih so dobili 27 takih prošenj. Gre predvsem za paciente z območja bivše Jugoslavije, "saj imata slovenska medicina in Onkološki inštitut v tem prostoru velik ugled". In pogosto se izkaže, da je bila odločitev za pridobitev drugega mnenja pravilna, ugotavlja Žgajnar, saj ugotovijo na primer zgrešen diagnostični postopek ali slabo terapevtsko odločitev, kar pa je lahko tudi odraz nezmožnosti zagotoviti primerno zdravljenje zaradi obstoječih ekonomskih razmer. V skladu z internim pravilnikom, ki so ga na inštitutu sprejeli, mnenje izdelajo zdravniki, ki imajo za to delo sklenjeno podjemno pogodbo. Mnenje enega zdravnika stane 100 evrov, če mnenje izdela več zdravnikov z različnih področij, pa 200 evrov.

Štirje zdravniki, štiri različna mnenja

O referencah zdravnikov se je pozanimala gospa iz našega drugega primera, a ji tudi dobre reference ne koristijo veliko pri presoji, katero mnenje naj upošteva. Zaradi težav s kolenom je obiskala štiri ortopede: najprej v nujni ortopedski ambulanti, nato se je naročila na pregled v redni ortopedski ambulanti, v vmesnem času, ko je čakala na pregled, pa je obiskala še dva zdravnika v samoplačniških ambulantah.

Danes ima pred sabo mnenja štirih zdravnikov; vsem je bil v pomoč enak izvid magnetne resonance. Prvi je menil, da gre za obrabo hrustanca in počen meniskus, križne vezi so se mu zdele v redu. Drugi je menil, da je nesporno problem zadnja križna vez, morda tudi meniskus in obraba hrustanca, in toplo priporočal rekonstrukcijo vezi. Tretji je menil, da če je problem obraba hrustanca, potem ni problem zadnja križna vez, morda pa je problem tudi meniskus. Četrti jo je poslal na obremenilni test za koleno, o diagnozi pred to preiskavo ni želel govoriti, a še najverjetnejša se mu je zdela operacija kosti tibia. Omenil je tudi, da bo način zdravljenja predlagal zdravniški konzilij. Glavne možnosti zdravljenja so tako tri: operacija zadnje križne vezi, meniskusa ali tibie. Po operaciji meniskusa bi pacientka okrevala tri tedne, po operaciji tibie in križne vezi pa devet mesecev. Sedaj čaka, da se v bolnišnici, v kateri je opravila redni pregled, zbere zdravniški konzilij in ugotovi, kaj bi bila zanjo najboljša rešitev. "Lahko pa bodo seveda predlagali kaj novega," ugotavlja gospa. Za vsak slučaj se je naročila na operacijo meniskusa, kar je svetoval eden od zasebnikov.

Kako je mogoče, da je pacientka dobila tako različna mnenja, smo vprašali predstojnika Ortopedske klinike UKC Ljubljana Vaneta Antoliča in predstojnika Ortopedske bolnišnice Valdoltra Venčeslava Pišota. "To je zelo kompleksna zadeva, ker gre za pogovor s pacientom, ugotovitve pri pregledu, interpretacijo izvida magnetne resonance... To je tako kot pravno mnenje, vsak pravnik bo povedal nekaj drugega." Za katero mnenje naj se gospa odloči? "Nekomu mora zaupati. Mora se odločiti. To je problem, s katerim se soočajo pacienti in ki ga morajo sami rešiti," je povedal Antolič.

Venčeslav Pišot meni, da ni rečeno, da je katerikoli od teh zdravnikov naredil strokovno napako. "Gre za različne pristope do iste problematike, ki je v ortopediji malokdaj absolutna. Menjava kolka, na primer, bo pri nekom, ki je učitelj telovadbe, potrebna hitro, če gre za starejšo osebo, pa lahko morda tudi počaka z operacijo. Kdaj je napočil čas za operacijo, se morata skupaj odločiti zdravnik in pacient."

Toda tak odgovor še vedno ne pojasni različnih diagnoz, ki so jih gospe postavili. "Morda ni bilo dobro, da je bila pri še dveh zdravnikih. Če bi ostala v javnem sistemu, bi imela danes mnenje enega zdravnika. Privatnik je v redu, je prijazen, zdravnik v javnem zdravstvu pa ima možnost konzultacije, podpore. Zdravniki v bolnišnici vztrajamo zato, ker imamo tu koncentracijo znanja in možnost timskega dela in odločanja," razlaga Pišot. "Moj odgovor je, da bi bolnik moral imeti ortopeda, ki mu zaupa, ortoped bi moral poznati bolnika in skupaj bi se morala odločiti o zdravljenju - a je to danes, ko je tak naval na ambulante, težko zagotoviti."

"Po več mnenj greš, da znaš kot bolnik nadzorovati svoje stanje. Naučila sem se, da je dobro imeti stvari pod kontrolo in zdravnikom gledati pod prste. Poleg tega je eden od njih rekel, da so težave s hrustancem kot karies, s katerim ni dobro dolgo čakati," pojasnjuje pacientka, zakaj je iskala mnenja drugih zdravnikov.

Bojazni zdravnikov

"In ne govorite mi, da je treba zaupati zdravniku. Na podlagi česa naj zaupam, kaj pa jaz vem o teh zdravnikih? Izbrala sem zdravnike, za katere sem slišala z različnih koncev, da so dobri kirurgi. Vsi so mi vlivali zaupanje, vsi imajo dolgoletno prakso. A njihove terapije so različne in moram se odločiti med njimi. Na osnovi česa naj se odločim?" se huduje gospa. Prepričana je, da bi za to, da bi se kvalificirano odločila, potrebovala več podatkov o zdravnikih: koliko operacij je kateri naredil, kakšne vrste in kako uspešne so bile.

Kar pacientka pričakuje, so podatki o kakovosti dela zdravnikov; a jih ne bo dobila, ker jih ni oziroma obstajajo v zelo omejeni obliki in dostopu.

Želene podatke že dobro desetletje zbirajo pri Zdravniški zbornici Slovenije, in sicer v sklopu projekta Kakovost v zdravstvu Slovenije. Ta bi omogočil objektivno primerjavo ravni kakovosti strokovnega dela med zdravstvenimi enotami in med posameznimi zdravniki. Tako so prek kazalnikov, ki opredeljujejo kakovost dela znotraj strokovnih področij, začeli zbirati podatke za 47 medicinskih vej; to število je kmalu upadlo na 20 vej, sedaj pa zbirajo podatke za 14 vej medicine, a le za konkretna področja in ne celo vejo. Leta 2009 so tudi prvič podelili priznanja najboljšim zdravnikom na posameznem medicinskem področju - kar so zdravniki sprejeli z mešanimi občutki, kot tudi zbiranje kazalnikov kakovosti dela. Podatke o nagrajenih zdravnikih so objavili v glasilu zdravniške zbornice Isis in so na ta način dostopni javnosti, je povedal upokojeni zdravnik Marjan Pajntar, ki pri zbornici vodi ta projekt. "Mnogi so odnehali, predvsem tisti, ki so mislili, da so dobri, pa se je z zbiranjem podatkov izkazalo, da so slabi. Ti potem naredijo vse, da tega ne bi bilo," je Pajntar pojasnil, zakaj vse manj medicinskih vej zbornici sporoča podatke o kakovosti dela zdravnikov. "Ortopedi niso želeli sodelovati; nekateri si ne upajo, ker bi se videlo, kdo je dober in kdo ni," je okrcal ortopedsko stroko. Počasi pa bo opredeljevanje kakovosti postalo neizbežno, vsaj za dobre zdravnike, je prepričan Pajntar.

A podrobnejši pregled kazalnikov kakovosti dela pokaže, da gospa s tremi možnimi diagnozami in predlaganimi načini zdravljenja morda od tega mehanizma preveč pričakuje, saj ji podatki, tudi če bi ji bili na voljo, ne bi olajšali odločitve, za katero zdravljenje naj se odloči. Kazalnike kakovosti zbirajo namreč za vsak posamezen poseg (na primer operacijo žolčnih kamnov, operacijo karcinoma pljuč, neradikalno odstranitev maternice); odločitev bi ji morebiti olajšali le, če bi bila diagnoza zdravnikov enotna.

Javnosti dosegljivi kazalniki kakovosti bi bili sicer za zdravstveni sistem splošno koristni, a sami po sebi ne bi razrešili problematike pravice do drugega mnenja, se strinja Zlata Remškar, nekdanja zastopnica pacientovih pravic. Tega je namreč smiselno pridobiti le pri opredeljenih strokovnih dilemah o nekem zdravstvenem problemu bolnika in ne kar po posameznikovem občutku. Slednje lahko pripelje tudi do iskanja drugih mnenj zgolj zaradi pravice do drugega mnenja in ne koristi bolniku, temveč le obremenjuje sistem obravnavanja bolnikov. Remškarjeva tako vidi drugo mnenje kot izrazito strokovni problem, saj bolnik le težko utemeljeno presodi, kdaj bi ga v zvezi s svojim bolezenskim stanjem potreboval.

"Potrebo po drugem mnenju bi moral zaznati bolnikov izbrani zdravnik ter bolniku pri pridobivanju drugega mnenja aktivno pomagati oziroma ga v prid svojega bolnika sam iskati pri kolegih," meni Remškarjeva.

Kako bi tak pogled rešil problem gospe s tremi diagnozami?

Negotovost pacientov, ki se kaže tudi skozi iskanje drugega mnenja, po Remškarjevi odraža stanje, ko ima izbrani zdravnik v našem sistemu prevečkrat le vlogo posrednika v zdravstveni obravnavi bolnika in premalo vlogo aktivnega svetovalca in voditelja pacienta pri obravnavi njegove bolezni. Izbrani zdravnik bi moral biti namreč odgovoren za svojega pacienta in bi lahko pogosteje, kot je v navadi danes, aktivno sodeloval z bolnikovimi specialisti pri obravnavi bolezni. Tako bi imeli pacienti občutek, da se zanje skrbi, da so varno in strokovno dobro obravnavani, da so jim omogočene vse medicinske možnosti, ki so na voljo. "Tako pa bolniki ostajajo še vedno prevečkrat sami in v stiski, kar povzroča tudi prepogosto obiskovanje splošnih ambulant in specialistov ter nepotrebno ponavljanje preiskav," ugotavlja Zlata Remškar.