Že dolgo namreč vem, kako malo imajo z učnimi dosežki opraviti prelepo urejene učilnice, zdizajnirane jedilnice in vsako leto na novo prepleskane športne dvorane. In po drugi strani: kako veliko pomenita nevidna šolska tradicija in kultura. A razočaranje ob prihodu na šolo, kamor se zaradi odličnih rezultatov zgrinjajo šolske delegacije z vsega sveta, se vseeno kar ni hotelo razkaditi.
Učni dosežki šanghajskih petnajstletnikov so namreč tako impresivni, da človek podzavestno pričakuje tudi impresivno materialno podstat zanje. Za ilustracijo: v zadnji mednarodni raziskavi PISA je osnovne bralne kompetence v povprečju doseglo 79 odstotkov slovenskih šolarjev, 82 odstotkov evropskih in kar 96 odstotkov šanghajskih. V Šanghaju so najvišjo raven bralne pismenosti dosegli trije odstotki otrok, v Sloveniji desetkrat manj, le 0,3 odstotka. V točkah je to pomenilo, da so šanghajski otroci v branju in razumevanju prebranega zbrali v povprečju 556 točk, Finci kot najboljši Evropejci 533, Slovenci pa - 483. K temu dodajmo, da je ta teden objavljeno poročilo OECD razkrilo, da je Slovenija po deležu otrok na prvi ravni bralne pismenosti, ki ne omogoča normalne vključitve v družbo in na trg dela, močno pod povprečjem držav EU in OECD. Le nekoliko manjše razlike so v raziskavi PISA 2009 izmerili tudi na področju matematike in naravoslovja.
Ustvarjalnost, marljivost, bratstvo in kultiviranje
Pudong Yang Ying Experimental Primary School, petrazredna vzorčna javna šola v industrijskem predelu 20-milijonskega Šanghaja, domuje v preprosti, škatlasti stavbi z velikanskim napisom v angleščini - creativity, dilligence, fraternity cultivate people (ustvarjalnost, marljivost, bratstvo kultivirajo). Obdaja jo venec igrišč - ta bi ji res lahko zavidali -, v daljavi jo po pravilih feng šuja "varujejo" visoki stanovanjski bloki, ne preveč različni od fužinskih ali poljanskih. Pred vhodom monotonost v "el" razporejenih sončno rumenih poslopij razbija manjši ribnik s prelepim bonsajem v ozadju. Otroci so tisti dan, ko smo trije slovenski novinarji obiskali šolo, na igriščih vrteli nenavadno, a zabavno napravico za razvijanje motoričnih sposobnosti. Tako kot vsi otroci na svetu so nas radovedno opazovali, a vrtečih napravic niso niti za hip izpustili iz rok.
Vtisa že videnega ni spremenila niti notranjost šole. Izstopale so laboratorijsko bele, že malo razdrapane ploščice na hodnikih in špartansko opremljena jedilnica s plastičnimi stoli brez naslonjal. A učiteljice, ena od njih v elegantni obleki in biserni ogrlici, ki so tisti dan za dolgo mizo za festival zmajevih ladij pripravljale zi donge, tradicionalne lotosove svitke, so se očitno zabavale. Še posebej ko je iz kakšnega nespretno zvezanega svitka čofnil lepljivi riž in se oprijel mize, rok in oblek…
Kaj je skrivnost uspeha vaše šole, sem vprašala ravnatelja, g. Chena Yana Quana, ki šolo vodi od ustanovitve pred dvanajstimi leti. Ravnatelju se je po smehu sodeč vprašanje zdelo zabavno. "Nobene skrivnosti ni," je razložil, "ključno je nenehno, vsakodnevno prizadevanje za kvaliteto. Vseh nas." V dobri uri pogovora nam je nato razkril nekaj kamenčkov iz mozaika koncepta šolske kvalitete, kot ga snujejo na tej, po marsičem posebni šoli, ki jo obiskujejo otroci od prvega do vključno petega razreda, ob učiteljih pa z otroki redno delajo tudi starši. Tudi v šoli, ne le doma. Učijo jih tisto, kar znajo - od kuhanja do gledanja zvezd. Za razumevanje celotnega koncepta in dejanske šolske prakse bi seveda potrebovali vsaj mesec ali dva bivanja na šoli, a tudi dveurni vtis je bil poveden.
Pomemben je osebni razvoj otrok
Ključni cilj šolske reforme, ki jo na šoli uvajajo postopoma - prvi krog se je začel leta 1990, drugi leta 2000 - je po ravnateljevih besedah usposobiti otroke za spopadanje z življenjskimi izzivi, ki jih zaradi hitrega razvoja ni mogoče v celoti predvideti. "V tradicionalni kitajski šoli je bilo najpomembnejše memoriranje izbranih šolskih vsebin, učenje za ocene in izpite. Z reformo poskušamo izobraževati za življenje. Vse, kar počnemo v šolah, mora vplivati na osebni razvoj otrok, na njihov odnos do znanja, samo kopičenje tega ne zadošča. V naši šoli veliko pozornost namenjamo interesnim dejavnostim otrok, prav zato imajo poleg obveznih predmetov na voljo še 50 izbirnih, z vseh področij življenja, od trdoznanstvenih do vezenja gobelinov," nam je osnovne črte koncepta orisal ravnatelj.
A za uresničevanje teh ciljev, je poudaril, so še bolj od kurikulov in učbenikov pomembni učitelji. Ti morajo imeti karizmo in znanje, biti morajo ustvarjalni in pogumno preizkušati inovacije. Zelo pomembno je, je poudaril ravnatelj, da so se tudi sami pripravljeni učiti in si z učitelji z drugih šol ves čas izmenjevati primere dobre prakse; v ta namen se povezujejo zlasti z mednarodnimi šolami. Gospod Chen s ponosom pove, da je kar 70 odstotkov njegovih učiteljev seniorjev, kar pomeni, da so dovolj visoko izobraženi, da bi lahko na nižjih mestih predavali tudi na univerzah. Zelo pomembno se mu zdi tudi, da vsako snov, ki jo obravnavajo, poskušajo narediti čim bolj življenjsko. "Če se otroci učijo geometrijo, morajo doma izmeriti hladilnik; na teren gredo tudi pri učenju kitajskih pismenk. Prvošolci jih najprej opazujejo na sprehodu..."
Ko ravnatelja povprašam, kako kaj disciplina pa odnos šolarjev do učiteljev, se njegov odgovor nam, Evropejcem, zdi zabaven. "Oh, veste," pravi, "spoštovanje do učitelja je menda vgrajeno v kitajske gene. Od Konfucija dalje namreč velja učitelj za tistega, ki 'vse ve' in je v družbi zaradi svojega poklica zelo spoštovan. To velja še vedno, učitelj je avtoriteta, ki se jo brezpogojno spoštuje. Na naši šoli se zato še vedno trudimo, da učitelj ne bi bil več samo nesporni vodja razreda, temveč tudi otrokov prijatelj in starš." Nato nas sočutno pogleda: "Vem pa, da na evropskih šolah učiteljem ni lahko."
Glede same discipline v razredu ravnatelj brez obžalovanja pove, da takšne, kot je vladala nekoč na Kitajskem, ni več, otroci so drugačni, ozračje na šoli je bolj sproščeno, toda kakšnih posebnih problemov z disciplino ni. "V prvem razredu (otroci so tedaj stari šest ali sedem let, op.p.) jih naučimo, da morajo vedno dvigniti roko, ko želijo kaj vprašati, in da molčijo, ko učitelj govori. To je bistveno. Potem kar gre."
Ko smo se sprehodili po razredih, so učenci z dejanji potrjevali ravnateljeve besede. Ali zaradi hecnih tujcev, nam seveda ni bilo dano vedeti. Sicer pa so bili večinoma tako zatopljeni v barvanje skopiranih črno-belih predlog umetniških slik ali kitajskih pismenk, da so se na nas komajda ozrli. Xie Fangzhou, zelo posebna deklica, ki premore sposobnost hkratne uporabe obeh rok, je za nas po kitajsko napisala eno od vodil šole: Sklenimo roke, da lahko skupaj uspemo.
Predmeti, ki jih imajo na urniku otroci v tej šoli, so dokaj običajni: matematika, kitajščina, angleščina (že od prvega razreda), glasba, umetnost, šport, družboslovje in naravoslovje. Posebnost je le v tem, da se hkrati učijo angleških črk in kitajskih pismenk. Do konca študija (na univerzi) obvladajo kakšnih sedem do deset tisoč pismenk, nekateri pa tudi več. Abecedo pa se naučijo že v prvem razredu. (Tu velja spomniti, da je kurikularna prenova sredi devetdesetih let na Slovenskem določila, da se morajo slovenski šolarji črk učiti kar tri leta!) Med izbirnimi predmeti si šanghajski učenci običajno izberejo dva, nekateri le enega. Pouk končajo ob dveh ali treh. Večina jih domov odide s šolskim avtobusom; to so otroci iz soseske, za katere je šola brezplačna. Nekateri pa se v šolo vozijo s taksiji, njihovi premožni starši - in v Šanghaju se takih ne manjka - zanje plačajo. Vzamejo jih, če je prostor, pove ravnatelj. Visoke rezultate na testih, tudi eksterne narave, dosegajo kljub temu, da otrok ne izbirajo in ne preobremenjujejo. Domače naloge jim lahko, na primer, učitelji naložijo le toliko, da jo lahko naredijo v eni uri. A nato so na vrsti tečaji, za katere poskrbijo starši sami. Prav to pa je tista kitajska značilnost, brez katere ni mogoče razumeti kitajskih izobraževalnih uspehov. Letos so se na tako imenovani šanghajski lestvici nove štiri uvrstile med 500 najboljših univerz na svetu.
Najprej znanje, potem zdravje
Kitajski starši so, ko gre za izobrazbo otrok, zelo, zelo ambiciozni. Zanjo jim ni nobena cena previsoka. Neka učiteljica angleščine nam je v Pekingu pripovedovala, da so ji starši na tečaj večkrat pripeljali tudi bolne otroke z vročino. Kajti najpomembnejše je znanje, šele potem pridejo na vrsto zdravje, prosti čas, zadovoljstvo otrok in druge manj pomembne zadeve. Neka kitajska raziskava je denimo pokazala, da mestni otroci na Kitajskem v povprečju zunaj prebijejo 52 minut na dan, v razvitih zahodnih državah (Nemčiji, Ameriki, Veliki Britaniji, Avstraliji in Kanadi) pa v povprečju 3 ure in 45 minut. Se pa zato mali Kitajci začnejo učiti brati in pisati pri treh, v omenjenih državah pa pri štirih letih. Prostega časa imajo do šestega leta starosti 12 ur na dan, njihovi zahodni vrstniki pa kar 17.
Na Kitajskem tradicionalno velja, da mora vsaka generacija v izobrazbi preseči svoje starše. Ko je letos spomladi ministrstvo za izobraževanje poslalo v javno razpravo vzgojnoizobraževalne (vrtčevske) smernice za otroke, stare od tri do šest let, je bila reakcija staršev, zlasti staršev iz urbanega srednjega sloja, predvidljiva. Smernice so v nasprotju s kitajsko tradicijo, od otrok zahtevajo premalo, so se jezili. Najbolj jih je ogorčila smernica, po kateri za pet in šest let stare otroke zadošča, če znajo seštevati in odštevati do deset. Za podobno neprimerno so označili tudi priporočilo, naj otroci v tem obdobju razvijajo interes za besede in simbole oziroma njihov pomen. Starši preprosto zahtevajo, da šola oziroma vrtec sledi njihovim ambicijam in stališčem o pomenu zgodnjega učenja. Časnik China Daily je na primer poročal o raziskavi, opravljeni med 1000 urbanimi kitajskimi starši, ki je pokazala, da kar 89 odstotkov staršev svoje otroke pred šolo poučuje v matematiki in kitajščini, 28 odstotkov v tujem jeziku, 20 odstotkov pa jih otroke pošilja v posebne predšolske tečaje. Tega jim oblast seveda ne more vzeti.
Urednik China Daily dr. Bai Ping je v kritičnem komentarju o omenjenih smernicah zapisal, da upa, da bo njegov sin Haobo ne glede na smernice pri štirih letih štel do sto, poznal vseh 26 črk abecede in vsaj nekaj preprostejših kitajskih pismenk. Mladih poganjkov znanja se ne neguje tako, da se jih najprej izruje, je podučil oblast. Dr. Bai seveda ve, da je treba zgodaj začeti, tudi zato, ker so izpiti, ki milijonom Kitajcev usodno določijo življenje, tako rekoč pred vrati tudi za njegovega sina…
Spal bi, pa nima časa
Za kitajske šolarje in njihove starše je gaokao, dvodnevna državna izpitna preizkušnja iz matematike, kitajščine, angleščine, naravoslovja ali družboslovja, eden najpomembnejših, če ne celo najpomembnejši dogodek v življenju. Četudi je v krogih pedagoških in psiholoških institucij zaradi nečloveške stresnosti deležen veliko kritik, kitajske oblasti o njegovi ukinitvi ne razmišljajo. Tudi zato ne, ker so ti izpiti, kot poudarjajo mnogi, najbolj pravični: možnost socialnega preboja ponujajo tudi revnim.
V času gaokaa in po njem časniki vsako leto poročajo o samomorih obupanih šolarjev, pa tudi samomorih obupanih učiteljev. Po raziskavi Inštituta za izobraževanje Jiangsu ima 45 odstotkov učiteljev v osnovnih in srednjih šolah zaradi gaokaa resne psihične težave. Od uspešnosti dijakov na teh izpitih so namreč marsikje odvisne tudi njihove plače. Letos je le nekaj tednov pred junijskim gaokaom samomor storil neki učitelj višje (osnovne) šole v provinci Hebei. "Ne prenesem več tega izčrpavanja zaradi gaokaa, spal bi, pa nimam časa," je napisal v poslovilnem pismu.
Letos je gaokao opravljalo dobrih devet milijonov dijakov ali 75 odstotkov vseh, največ od leta 1999, ko se je na univerzo prebil le vsak drugi dijak. A višji delež tistih, ki opravijo ta izpit, nikakor ne pomeni, da je gaokao manj stresen. Ker je ljudi z univerzitetno izobrazbo vse več, postaja pri iskanju službe vse bolj pomembno, na kateri univerzi je iskalec dela diplomiral. Tudi zato v času gaokaa na Kitajskem še vedno vlada obsedno stanje.
Starši, tisti, ki si to lahko privoščijo, svojim otrokom najemajo celo tako imenovane izpitne varuške, ki jim pred izpiti, ko dijaki študirajo po 13 ur na dan, kuhajo in skrbijo za njihovo udobje. Nutricionisti po televiziji svetujejo o dobrodejni hrani za možgane, po internetu dijake bodrijo slavne osebnosti. V univerzitetna mesta se mnogi pripeljejo dan ali dva prej, da ne bi slučajno zaradi kakšnega neljubega prometnega dogodka prišli prepozno, na dan izpita pa po mestnih središčih policisti na motorjih pobirajo izgubljene študente in jih vozijo na univerze. Medicinska pomoč je organizirana celo za starše, ki pred univerzitetnimi poslopji trepetajo za svoje hčere in sinove... In ni malo takih, ki pridejo na gaokao več let pred "svojim" izpitom - zato, da se navadijo napetega vzdušja. Zaradi gaokaa so letos, če gre verjeti Global Timesu, kratko potegnile celo žabe v ribniku v stanovanjski četrti v mestu Qingdao v provinci Shandong. Ker je kvakanje in regljanje motilo bodoče študente pri učenju, so jih mestne oblasti iztrebile do zadnje. Gaokau se na Kitajskem lahko izognejo pravzaprav le bogati. Zadnja leta se je število dijakov, ki se udeležijo teh izpitov, zmanjšalo prav zaradi tistih, ki odidejo študirat v tujino. Letos se jih bo na tuje univerze vpisalo rekordno število - več kot 400.000. Harvard je na primer najljubša univerza otrok kitajskih voditeljev, v Nemčiji pa so kitajski študentje že najštevilčnejša skupnost tujih študentov.
Kitajski starši se neznosnih pritiskov izobraževalnega sistema zavedajo. V nedavni javnomnenjski raziskavi PEW je po poročanju Guardiana kar 68 odstotkov vprašanih Kitajcev - največ na svetu - menilo, da kitajski starši preveč pritiskajo na svoje otroke. V ZDA je nasprotno 64 odstotkov vprašanih menilo, da starši od otrok zahtevajo premalo. A kaj naj storim, je Guardianovi novinarki potožil obupani starš. "Če se moja hčerka v osnovni šoli ne bo dovolj pridno učila, ne bo prišla na dobro srednjo šolo; če ne bo med boljšimi v srednji šoli, se ne bo mogla vpisati na dobro univerzo. Le v tem primeru pa jo čaka svetla prihodnost..."
Ravnatelj Chen daje vtis, da iskreno verjame, da tekma v znanju, ki ga dijaki naberejo v dolgih urah sedenja ob knjigah, ni pravi odgovor na izzive, ki jih prinaša prihodnost. Ko opisuje svojo šolo, z žarom v očeh govori o spretnostih, kompetencah in pomenu spoštovanja kulturne dediščine, ki ji na šoli namenjajo veliko pozornosti. In veliko manj navdušeno o uspešnosti na testih in izpitih. Govori tudi o "tisočerih talentih otrok, ki jih je treba negovati in razvijati" in ki niso samo kognitivne narave. A na to šolo glede na kitajsko stvarnost vendarle hodijo otroci premožnejših staršev, saj je za stanovanja v soseski treba odšteti vsaj 4000 evrov za kvadratni meter. Za te pa stresni, duhamorni izpiti, za katere je treba v glave stlačiti na tone podatkov, najbrž ne bodo edina možnost za svetlo prihodnost njihovih otrok. A četudi se izkaže, da eksperiment, ki stavi na razvoj celotne osebnosti in na veselje do učenja, ne le na napor in premagovanje stresa, v boju s tradicijo ne bo preživel, otroci s šole Pudong Yang Ying Experimental Primary School tega verjetno ne bodo nikoli obžalovali. "Nenazadnje," je s ponosom pribil g. Chen, "so šolske inšpekcije pokazale, da so šolarji na naši šoli tudi med najbolj zdravimi v provinci."
