Četverica tunizijskih vojakov, ki so mu malo pred tem posodili mobilni telefon, ga je prepričevala, naj počaka do naslednjega dne. "Rad bi govoril z očetom," je bil fant neutolažljiv kot majhen otrok. "Ni se mi oglasil." Potem je zazvonil telefon. Eden od vojakov ga je podal Ibrahimu. Možje v uniformah so bili ganjeni, izmenjali so si nasmeške. Oče je poklical nazaj.

Ibrahim je za dve minuti izginil za vogalom in slišati je bilo glasno govorjenje. "Kaj je rekel?" so ga vprašali, ko se je vrnil. "Oče je dober z mano," je odvrnil mladenič. "Domov grem." Ibrahim je v Tunizijo pravkar prišel iz Libije.

V Tripoliju je delal dve leti. "Pleskal sem," je z roko potegnil po zraku. Iz Gambije se je v Libijo odpravil z bratom, da bi zaslužil denar. Del ga je pošiljal družini, del ga je hranil za pot naprej. "V Evropo, v Ameriko," je rekel s hripavim glasom. Prek severnoafriške planjave je vlekel hladen veter, ki je prinašal vonj po ognju, po smeteh in po ljudeh. V ozadju se je med drevesi vila ogromna množica beguncev.

Ibrahim je s svojo zgodbo le eden od več deset tisoč migrantskih delavcev, ki so se pred spopadi v Libiji zatekli v begunsko taborišče Šuša (Choucha), ki je zraslo v polpuščavi tik za libijsko mejo.

"V Libiji sem bil zadnjih pet mesecev v zaporu," je rekel Ibrahim. "Nekega večera sem prišel domov z dela in na vratih so me prijeli policisti. Pobrali so mi ves denar in me odpeljali."

"Zakaj si bil v zaporu?" je zanimalo vojake.

"Nič nisem naredil." Vojaki so poznavalsko, vendar zaskrbljeno prikimali. Zapor za nič je v teh krajih zvenelo znano.

"Tepli so me." Ibrahim je segel z roko na čelo, kjer je nad očesom visela brazgotina. Potem je odpel jopico in v soju obcestne svetilke se je na črni koži njegovih prsi svetila za tri prste debela brazda. "Tepli so me s palico." Po petih mesecih ujetništva se je v kaosu državljanske vojne izvil iz zapora in poiskal brata. Za sto petdeset libijskih dinarjev sta najela taksi in se odpeljala proti dvesto kilometrov oddaljeni tunizijski meji. Na poti so ju oropali Gadafijevi ljudje, pobrali so jima denar in mobilni telefon. "Ostala sva brez tisoč dolarjev," je rekel Ibrahim. Tunizijski vojaki so poslušali in zmajevali z glavo.

Kletka

Ibrahimova pripoved je bila na las podobna pripovedim več deset prebežnikov iz afriških držav in iz Bangladeša, s katerimi smo v taborišču Šuša, na mejnem prehodu Ras Ajdir in na letališču na Djerbi govorili v zadnjih dneh. "Po ulicah v Tripoliju je krožil poltovornjak, ki je imel zadaj pritrjeno kletko," je sredi kampa, na eni od neskončnih poti med tisoči šotorov UNHCR, pripovedoval devetindvajsetletni Kingsley Omo iz Nigerije. "Rekli smo mu 'kletka'. Nas, črnce, je pobiral kar po ulicah in nas vozil v zapor."

Šuša ni običajno begunsko taborišče. Po zbranih podatkih, ki so nam jih posredovale humanitarne organizacije UNHCR, IOM, ICRC, WHO in druge, ki kamp organizirajo, v njem ni Libijcev. Libijski begunski tok se je sredi tedna pomikal proti mestu Bengazi na vzhodu Libije, kamor so se umikali uporniki. Manjše število beguncev se je po puščavskih poteh zateklo na drugo stran, čez tunizijsko mejo in naprej v objem libijske skupnosti v Tunisu. V glavnem mestu Tunizije smo v četrtek sredi noči pred zatemnjenim poslopjem libijske ambasade govorili z gospodom O.T., ki je v Tunizijo pribežal iz Zavije prek mejnega prehoda Dhibat. Pridružil se je skupini približno tridesetih Libijcev, ki so z zastavo svobodne Libije sredi ceste, ob glasnem navdušenju mimovozečih Tunizijcev, praznovali glasovanje o prepovedi poletov v varnostnem svetu. Sežgali so Gadafijevo zastavo in mu ob zvokih plesne glasbe zaželeli smrt.

"Tri dni smo potovali čez Saharo," nam je povedal gospod O. (ime je prikril, ker bi bila njegova družina v Zaviji ogrožena, če bi Gadafijeva policija izvedela, da je pobegnil), medtem ko nam je na mobilnem telefonu predvajal videoposnetek vožnje na zadku tovornjaka po razriti cesti. "V Zavijo je prispelo okoli trideset avtomobilov z Gadafijevo policijo. Iz hiš so začeli vleči ljudi in jih odpeljali v neznano. Uspelo mi je pobegniti."

Z gospodom O. je bil v Tunisu tudi nečak, mlajši fant, čigar očeta in brata so iz Zavije odpeljali v zapor. "Gadafi bi dal najraje pobiti vse, ki skušajo pobegniti," je rekel možak. "Na poti smo se morali ves čas skrivati pred policijskimi patruljami." Dejal je, da ni srečen. Sredi praznovanja, plesa in vihtenja zastav z napisom "Libija - 17. februar" je s prsti pokazal, da mu po licih tečejo solze.

Njegova pripoved utegne razložiti, zakaj v taborišču Šuša, osemsto kilometrov vzhodno od Tunisa, ni Libijcev. Trenutno je v njem dvesto petdeset večinoma somalskih družin z majhnimi otroki - najmlajši fantek je star štiri mesece -, sicer pa je v zadnjih treh tednih skozenj potovalo okoli dvesto tisoč migrantskih delavcev iz skorajda vseh afriških držav in iz Azije. Vsak dan jih čez mejo prispe dobrih tri tisoč (sredi tedna je število nekoliko upadlo), naprej proti letališču na Djerbi jih avtobusi odpeljejo dva tisoč petsto. Z vsakim dnem nadaljevanja vojne v Libiji se taborišče počasi, a opazno širi. Buldožerji na vzhodu in zahodu več kot kilometrske planjave, ki jo prekrivajo šotori, ves čas ravnajo nova ozemlja za nove prišleke.

Rasistično nasilje, ki so ga migrantski delavci, predvsem črnci in Bangladeševci, v Libiji doživljali že prej, se je z začetkom spopadov sprevrglo v odkrito ropanje. Kdor je mogel, je pobegnil čez mejo, po negotovih ocenah pa v Libiji ostaja ujetih še približno milijon migrantskih delavcev, ki si ne drznejo odriniti na nevarno pot mimo libijskih bojišč.

"Naši bratje so ujeti v Libiji," je rekel petindvajsetletni Osman Abas iz Gane. "Kot bi bili ugrabljeni. Ne upajo si iz hiše. Vojaki jim lahko naredijo karkoli. Tisoče jih ostaja v Libiji."

Po začetku spopadov v Libiji so se afriški migranti znašli - dobesedno - med dvema ognjema: na eni strani so Gadafijevi privrženci, ki črnce na begu ropajo še bolj odkrito, kot so jih doslej, na drugi strani uporniki, ki črnske migrantske delavce zamenjujejo z vojaki plačanci, ki naj bi jih Gadafi najemal za morilske pohode na upornike. Iz Libije so tako v preteklih tednih prihajala poročila o napadih na črnce, ki so jih v zmotnem prepričanju, da gre za najemniške vojake, linčale uporniške množice. Osman se boji, da bodo njegovi prijatelji v Libiji, če ne drugače, umrli od lakote.

Iz pripovedi migrantov je bilo razbrati skrajno neprijetno sliko zgradbe sveta, ki je segal od podsaharske Afrike prek severnoafriških arabskih režimov do vladnih dvorov evropskih držav in njihovih centrov ekonomske moči. S trenutnimi revolucijami v regiji se je zgradba razgalila in zamajala in v tej luči gre tudi razumeti vse (brezplodne) pogovore mednarodne skupnosti o tem, kako posredovati v Libiji. Izvirni greh je bil storjen že davno, tedaj, ko je Gadafi v svojem šotoru v Tripoliju sprejemal voditelje naših držav ter darila in orožje, ki so mu jih prinašali.

Na drugi strani neba nad Libijo je bilo podobno. "Gadafi je prihajal v afriške države in nas vabil, naj pridemo delat v Libijo," je pripovedoval osemindvajsetletni Prince iz Gane. Afričani, ki so se odločali za odhod, sprva niso vedeli, kaj jih čaka. Menili so, da bodo predvsem z delom v gradbeništvu pošteno služili denar, ga pošiljali domov - Prince je s prisluženim denarjem šolal dve sestri - in čakali na priložnost za pot naprej čez morje.

"In kaj se je zgodilo potem?"

Prince je dvignil roko. "Najprej te nekaj mesecev pustijo, da delaš in zbereš denar, nakar te aretirajo in ti prihranke zasežejo. Potem te izpustijo, da lahko spet delaš," je opisal krog zla. Prince je v Libiji delal za italijansko gradbeno podjetje, zaposlen pa je bil prek libijske posredniške agencije. Denar je v Libijo pritekal iz zahodnih držav. V nasprotno smer so tekli nafta in posli. Libijski režim je bil - in če se bo Gadafi obdržal, bo tudi ostal - centrifuga denarja, ki leti v vse smeri, le v smeri Afrike in Azije, od koder prihaja delovna sila, ne.

"Libijska policija potrebuje Gance in Nigerijce, da pride do denarja," je rekel Prince. "Devetindevetdeset odstotkov libijskih policistov je kriminalcev. Če te pretepejo, jih lahko prijaviš, ampak zgodilo se ne bo nič."

Malo pred tem je stal ob mizi humanitarne organizacije Telekom brez meja in govoril v veliki satelitski telefon. Telekom brez meja je ob vhodu v kamp postavil klicni center, iz katerega lahko migranti, ki so jim na cestnih blokadah v Libiji vsem po vrsti pobrali mobilne telefone (da ne bi iz države ušla prav nobena informacija, slika ali videoposnetek), za tri minute brezplačno pokličejo svojce. Vsak dan je telekomova statistika zabeležila okoli tisoč dvesto klicev, do danes jih je bilo opravljenih že več kot dvajset tisoč. "Poklical sem mamo," so se mišičastemu možaku iz Gane zasvetile oči. "Slišala je za vojno v Libiji in ni vedela, kje sem. Na smrt jo je skrbelo. Povedal sem ji, da sem na varnem in da se bom verjetno vrnil domov."

Streljanje

Gadafijev režim je v zadnjih letih deloval tudi kot zadrževalnik migrantov pred vstopom v Evropo. Kot smo lani na Malti izvedeli iz pogovorov z afriškimi migranti, ki se jim je še uspelo prebiti s čolni iz Libije čez Sredozemsko morje, in s predstavniki tamkajšnjih humanitarnih organizacij, so libijski uradniki sprva sodelovali v ilegalnih prevozih čez morje. Za mižanje na obe očesi so od tihotapcev dobili provizijo. Nato je italijanski premier Silvio Berlusconi ob srečanju z Moamerjem Gadafijem, ko mu je z znamenito gesto poljubil roko, sklenil dogovor, ki je vključeval finančno poslovanje (Gadafijev režim je med drugim v Italiji solastnik italijanske banke Unicredit), prodajo orožja in gradbene posle na eni strani ter zaustavitev migrantskega toka na drugi.

Italijanska policija je Libijcem posodila patruljne čolne in "inštruktorje" za obmejni nadzor. Z enega od italijanskih čolnov, na katerem so bili tudi italijanski oficirji, so libijske oblasti septembra lani pred domačo obalo celo streljale na čoln, v katerem naj bi se peljali prebežniki. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za italijansko ribiško ladjo, hkrati pa se je izkazalo tudi, da je Italija pripravljena sodelovati v oboroženem obračunavanju s prebežniki, ki bežijo v boljše življenje, in da je pri tem pripravljena tudi na smrtne žrtve.

"Italijani in Libijci so si enaki, delajo kot eden," se je pritožil dvaindvajsetletni Mohamed Waberi iz Mogadiša v Somaliji. Lani je bil eden od beguncev, katerih čoln sta italijanska policija in malteška mornarica ustavili v vodah pred Sicilijo. Polovico ljudi so Maltežani odpeljali na Malto, kjer so dobili azil, polovico pa so jih Italijani, pod pretvezo, da bodo rešeni, sprejeli na krov, a so potem patruljno ladjo obrnili proti jugu in jih vrnili v Libijo. "Osemindvajset nas je bilo," se je spomnil Mohamed.

Mednarodna organizacija Jesuit Refugee Service je v lanskem letnem poročilu zato objavila opozorilo, da italijanske oblasti beguncev ne bi smele vračati v Libijo, saj jih tam čaka nehumano ravnanje. "Po vrnitvi v Libijo so me strpali v zapor G.Al Bashir (obstoja zapora s tem imenom ni bilo mogoče preveriti, op.p.)," je dejal Mohamed. "Mučili so me z elektriko." Mohamed, ki je v Tunizijo pribežal s somalskimi prijatelji, je v Šuši zdaj čakal nadaljnjo usodo. "V Somalijo ne moremo, ker je tam vojna. V Sudan, od koder smo prišli v Libijo, nas ne smejo vrniti."

Somalski begunci, o katerih v Tuniziji govorijo kot o "tistih s posebnim statusom", bodo v Šuši najverjetneje ostali še dolgo - vse dokler Združeni narodi zanje ne najdejo primernega kraja na svetu, kjer bi lahko živeli.

"Kje se bo končalo moje življenje?" je vprašal Somalec Mustafa Hagi, ki je opazoval enega od ognjev, ki so jih zvečer zakurili begunci. "Kje so naše človekove pravice?" "Potrebujemo mir, stabilnost in izobrazbo," je dodal devetnajstletni sonarodnjak Aidrus, ki je bil v Libiji dve leti, od tega devet mesecev v zaporu.

Podjetja so delavcem, ki so prihajali v Libijo, pogosto pobrala potne liste in jih s tem ujela v nekakšno suženjsko razmerje. Ko so se začeli spopadi, so tako mnogi ostali brez vsega, tudi brez identitete.

V nedeljo ob pol desetih dopoldne se je v nikogaršnjem prostoru na mejnem prehodu med Libijo in Tunizijo razlegalo vpitje iz stoterih moških grl. V zrak so letele plastenke z vodo, množica je vrvela. Tunizijski obmejni stražarji so si razdelili palice in stekli proti množici, eden od njih pa je pregnal novinarje v nasprotno smer. Večer poprej je do mejnega prehoda iz Libije prispelo sedemsto Afričanov iz Malija, Gane in Nigerije. Bili so brez papirjev, ker so jim jih pobrali predstavniki podjetja, za katero so delali v Tripoliju.

Kričali so, ker so jih tunizijske in libijske oblasti vso noč in v naslednje jutro zadrževale na asfaltu. Bili so brez hrane in brez denarja. "Pravijo, da že sedem dni niso jedli. Nekateri so zelo šibki, Libijci pa naših zdravnikov ne spustijo do njih," nam je povedal gospod Abd Araouf iz tunizijske gasilske brigade, ki je imel dostop do skupine. Med njimi je bil tudi Osman Abas, ki smo ga kasneje srečali v begunskem kampu. "Na cesti so nas pretepli. Vedeti morate, da to počne libijska vlada," nas je spomnil.

Afričane so stražarji na mejnem prehodu zrinili v prostor za zidom, kjer so čakali na predstavnike Mednarodne organizacije za migracije (IOM), da bi jih popisali in jim dodelili mesto na avtobusih, ki noč in dan vozijo od meje do taborišča. V nasprotno smer je v Libijo vsake toliko odpeljalo nekaj avtomobilov z libijskimi vozniki. Večina jih je doma v obmejnih mestih in delajo v Tuniziji, med njimi je bil tudi triintridesetletni Mohamed Ali, ki se je s prijateljem in velikim mercedesom napotil domov, v Tripoli. "V Libiji situacija ni dobra. Umrlo je že šest tisoč ljudi." je bil redkobeseden. "Gadafi?" se je nasmehnil ob vprašanju.

"Saj je dober, ampak nor!" je odvrnil. Gume so zaškripale in odpeljala sta se čez mejo.

Dva dni kasneje je bilo izza meje ob sedmih zjutraj slišati streljanje iz avtomatske puške. "Dve minuti je trajalo. Nič posebnega ni bilo," nas je zavrnil eden od tunizijskih oficirjev, ko smo ga kasneje povprašali o streljanju. "Gadafijevi ljudje so od veselja streljali v zrak. Zavzeli so Zuaro." Zuara je mesto tik za mejo, na skrajnem zahodu Libije. Bolj uradna informacija je prišla v sredo, češ da naj bi bilo streljanje namenjeno čolnu s prebežniki iz Libije, ki so poskušali odpluti v Tunizijo. Streljala naj bi libijska mornarica.

Arabska ljudska solidarnost

Gospod Araouf in njegov mlajši kolega, medicinski brat Bashir iz obmejnega mesta Ben Guerdane, sta medtem neumorno opravljala svoje delo. Na mejo z Libijo, kjer se je begunska kriza širila iz dneva v dan, se je v zadnjih dveh tednih zgrnila solidarnostna pomoč iz vse Tunizije. Ljudje, ki še sami nimajo veliko, so na krilih osvoboditve arabske civilne družbe, ki se je začela s padcem Ben Alijevega režima prav v Tuniziji, dali od sebe vse, kar so mogli. Na pomoč je prišlo tisoče prostovoljcev iz vse Tunizije, pa tudi iz Maroka in drugih arabskih držav.

Na meji nam je Bashir med besedami, da že dva dni ni spal, ker ima toliko dela, pokazal velik šotor, poln hrane, ki so jo poslali njegovi sodržavljani. V drugem šotoru smo videli kupe oblek, odej in - otroških posteljic. Porisane s smejočimi se račkami in miškami so čakale nove lastnike.

"Kar se nam je zgodilo, je izjemno," je nekoliko kasneje do nas pristopil Zuhair Mbarki, učitelj arabskega jezika v tunizijskem mestu Gabes, ki je v obmejno taborišče pripeljal deset svojih študentov, da bi pomagali kot prostovoljci. "V prejšnjem režimu bi za takšno humanitarno katastrofo poskrbela vojska, mi pa bi lahko samo opazovali," je rekel. "Danes smo veseli, da lahko pomagamo kot prava civilna družba."

"Prej sem delala kot turistična vodička, zdaj pa sem prostovoljka," je povedala šestindvajsetletna Yosr Elhammi, ki je na letališču na Djerbi v brezrokavniku Rdečega polmeseca skrbela za dva tisoč delavcev iz Bangladeša, ki so čakali na polet proti domovini. "Vsak dan prispe deset avtobusov. Najprej smo imeli Egipčane, zdaj odpravljamo Bangladeševce." Med našim bivanjem v regiji so se začeli tudi poleti proti Sudanu in Gani. "Vesela sem, da lahko pomagam. Vsi, ki nas tu vidite, smo prostovoljci."

Gospod Tahar Chenit, generalni sekretar tunizijskega Rdečega polmeseca, nam je v pogovoru, ki smo ga z njim opravili v baznem taboru Mednarodne federacije Rdečega križa in Rdečega polmeseca (IFRC) v bližini Šuše, dejal, da "Tunizija leta 2011 ni več Tunizija iz leta 2010". "Tunizijci so odkrili civilno družbo, in civilno družbo zdaj podpira tudi vlada," je rekel dr. Chenit. "Ta nas, Rdeči polmesec, spodbuja, naj vse te stvari koordiniramo. V resnici pa imamo problem, saj je prostovoljcev preveč," se je nasmejal. "Samo z Djerbe se je med prostovoljce prijavilo več kot sto ljudi. Hočejo začeti delati. To je za nas dobra priložnost. Opazili ste velikodušnost naših ljudi. K nam prihajajo polni tovornjaki stvari, ki so jih poslali ljudje iz regij, kjer se je arabski upor začel prav zaradi slabega ekonomskega položaja. In v teh razmerah so pripravljeni ponuditi vse, kar imajo. To vam veliko pove o miselnosti, ki se je tu razvila."

O novi arabski solidarnosti, ki se širi obenem z revolucijo, je govoril tudi generalni sekretar IFRC, gospod Bekele Geleta, ki si je zaradi zaskrbljenosti nad razmerami ogledal območje ob meji. "Hvaležni smo Tuniziji za pomoč," je dejal. "Tukajšnjo katastrofo je sicer zasenčila katastrofa na Japonskem, vendar to ne pomeni, da je tukajšnja končana," je opozoril. V kampu Šuša zaradi velikega števila beguncev vsak dan zmanjkuje vode in hrane. Nasilno prerivanje za kruh in plastenke z vodo je vsakdanji pojav.

"Upamo, da se bodo tisti, ki se lahko vrnejo v svoje države, tudi res vrnili in da bomo za tiste, ki se ne morejo vrniti, našli drugo rešitev, ureditev begunskega statusa in premestitev v druge države (predvsem za Somalce in Eritrejce, op.p.)," je nadaljeval gospod Geleta. "Pripravljeni smo ostati nekaj mesecev. Štiristo metrov od tu bomo zgradili nov kamp za novih deset tisoč beguncev. Če se bodo na beg podali še Libijci, bomo poskrbeli zanje. Vsak trenutek smo pripravljeni vstopiti tudi v Libijo, če bo treba," je zagotovil gospod Geleta.

Na naše vprašanje, ali bi se lahko prehodni kamp na tunizijsko-libijski meji spremenil v stalno begunsko taborišče, kakršna so posejana po vsej Afriki, generalni sekretar ni mogel odgovoriti. Nedoločno pa je dejal, da se bodo - če se bodo razmere v Libiji umirile - migranti morda vrnili. "Nimamo kristalne krogle, da bi vedeli, kaj se bo zgodilo," ga je dopolnil gospod Gérard Lautrédou iz regionalne pisarne IFRC v Tunisu.

Operacija v pesku

Število beguncev v kampu se je ves teden gibalo okoli številke osemnajst tisoč. "Naša maksimalna zmogljivost je trenutno dvajset tisoč ljudi, kot vidite, pa pripravljamo prostor še za nove šotore," je z roko po kampu zakrožil predstavnik UNCHR Rocco Nuri. "Po treh tednih zdaj bolje razumemo potrebe prebivalcev kampa. Število ljudi iz Bangladeša se zmanjšuje, povečuje pa se pritok Afričanov, predvsem Somalcev in Eritrejcev, ki potrebujejo azilno zaščito."

Gospod Nuri je dejal, da "je veliko odvisno od tega, kaj se bo zgodilo v Libiji". "Če bodo režimske sile povsem prevzele nadzor v zahodnem delu, bomo verjetno začeli sprejemati več ljudi, ki bodo bežali čez mejo. Kot vidite, je ozemlja za begunce tu dovolj."

Različne humanitarne organizacije v Šuši vsak dan razdelijo okoli štirideset tisoč obrokov in vendar zaradi zahtevne logistike in ogromne množice begunci ostajajo lačni. Vrste pred razdeljevalnicami hrane, na žgočem soncu in v peščenem viharju, ki smo ga doživeli v torek, se vijejo na več sto metrih. "Tukaj smo sedmi dan. Včasih hrano dobimo, včasih ne," je povedal Aidrus iz Somalije.

Vrsta je dolga tudi pred največjo mobilno bolnišnico v kampu. Pod zelenim vojaškim šotorom je v ponedeljek malo čez poldan doktor Tahir Neshani sprejel svojega stotega pacienta tistega dne. Sledil mu je stoprvi in tako naprej. Vsak dan jih obravnava dvesto. Gospod Neshani se je, z dolgimi nogami spodvitimi pod stol, z vsakim pogovoril - v arabščini, francoščini, angleščini -, poslušal je njihovo dihanje, bitje srca, otipal je njihove hrbte, trebuhe, pregledoval usta. Možje so se počasi presedali iz ene vrste v drugo. Izza ograje, kjer so čakali pod drevesom, mimo redarjev na klopce pred sprejemnim šotorom, od tam k dr. Neshaniju in naprej k specialistom v sosednjih šotorih - oftalmologu, otorinolaringologu, kirurgu, v laboratorij, k psihiatru.

Možje so doktorju z rokami kazali, da jih boli glava, trebuh, hrbet, noga. Mnogi so kašljali in se kljub vročemu soncu ovijali v šale in kape ter si nadevali kapuce zimskih jaken. "Težave imajo z dihanjem," je rekel doktor Neshani. "Nekateri tudi s srcem." Nekdo se je opotekel pred vhod in bruhal. Sprejeli so ga mimo vrste. Vsake toliko je doktor katerega od pacientov odpeljal za zastor v notranjosti šotora na podrobnejši pregled.

Dr. Neshani, triintridesetletni specializant urgentne medicine iz Rabata v Maroku, je eden od približno dvajsetih zdravnikov, ki jih je maroška kraljevina poslala v begunsko taborišče Šuša. Tu so iz nekaj deset šotorov sestavili povsem spodobno bolnišnico.

Pred šotor dr. Neshanija je s povito nogo in z veliko kuverto v roki prišepal Ibrahim iz Sudana. Bil je suhljat, sključen, na njem so visele prašne kavbojke in volneni pulover. "Na poti iz Libije so ga pretepli," je dr. Neshani prevajal iz arabščine. "Noga na srečo ni zlomljena," je dejal, ko si je ogledal sliko kosti, ki jo je potegnil iz kuverte. Ibrahima je poslal v sosednji šotor po protibolečinske tablete.

"Opravili smo tudi nekaj operacij, med drugim smo poskrbeli za žensko, ki je imela zunajmaternično nosečnost," nam je v enem redkih odmorov, med katerim se je sprehodil po žgočem afriškem soncu, povedal dr. Neshani. Dejal je, da je vesel, ker lahko pomaga ljudem v stiski, in da je to zanj pomembna izkušnja. V preteklih letih je na podoben način pomagal beguncem v Palestini, pa tudi na Kosovu. "Tu smo dva tedna. Poslala nas je maroška vlada. Ne vem, koliko časa bomo morali ostati," je dejal. "Ostali bomo, dokler bo treba."

V prvem šotoru za maroško bolnišnico je doma Neshanijev najmlajši pacient. Mali Somalec Ahmed je proti večeru nerodno stopical po pesku in si z zanimanjem ogledoval različne smeti, papirje in plastično embalažo, ki jih je kot artefakt dvesto tisoč ljudi, ki so šli v zadnjih tednih skozi Šušo, viharni veter premešal med šotori.

"Že en teden ni zdrav," je potožila njegova petindvajsetletna mati Nesteha. Z roko je pokazala na trebuh. "Bakterija," je rekla.

"To ni kraj za otroka," je dejal Nestehin mlajši brat Jasin. "Poglejte ga, star je leto in štiri mesece, zdravnik pa pravi, da je videti, kot bi imel devet mesecev." Malček je bil sicer videti zadovoljen. "Dva dni ni hotel jesti, dve noči ni spal. Potem smo dobili zdravila. Danes je boljši."

Jasin je igral vlogo očeta. Ahmedov oče je namreč ostal v Libiji, saj mu ni uspelo pobegniti. "O njem ne vemo ničesar," je rekel Jasin in se ozrl za sestro. "Morda bo prišel, morda ne."

Revolucija se širi

Višje v kampu se je po večerji - makaronih v zahajajočem soncu - ustvarila promenada. Stotine moških in nekaj žensk v pisanih oblačilih je hodilo po široki ulici med šotori, srečevali so se in se pogovarjali. "Selam alejkum! Od kod si? Kako dolgo si tu? Kdaj odideš?" so spraševali Ganci, Malijci, Nigerijci. Somalci so vsakogar, ki je imel minuto časa, spraševali, kaj bo z njimi. Drugi so se skušali hvaliti, da bodo kmalu odšli domov.

"Nikjer ni tako kot doma," smo slišali reči šestindvajsetletnega Nigerijca Bena. Zdelo se je, kot da je bila na razriti prašni poti na potovanju in v srečevanju vsa Afrika.

"Poglej okrog sebe. Poglej te uboge afriške ljudi, te šotore, ta pesek. To dobiš, če je politikom vseeno za ljudi," je ob robu poti rekel devetindvajsetletni Nigerijec Kingsley Omo. "Nigerija ima veliko bogastva, srečo ima, ker ima nafto. Ampak ljudje ne morejo priti do denarja, ker so ga politiki pokradli. Nimamo cest, nimamo šol. Če hočeš v Nigeriji ustanoviti podjetje, si moraš najprej kupiti električni generator. Imamo tudi medversko nasilje med muslimani in kristjani. Ker sem kristjan, sem moral zbežati v Libijo. Bežal sem čez puščavo." Kingsley, odet v lepo modro srajco s trdnim ovratnikom, je rekel, da je zaradi vojne v Libiji izgubil vse in da se bo zdaj vrnil domov.

"Ste opazili, da tu za nas spet skrbijo Združeni narodi?" ga je dopolnil kolega Ben. "Pa ste pogledali na zemljevid? Smo v Afriki, človek! Nočem biti vedno odvisen od Združenih narodov. Kje je Afriška unija? Hočem vedeti, kaj počnejo naši politiki!? Se zanimajo za nas?!"

"Skušal bom spremeniti stvari doma," je nadaljeval Kingsley v solidni angleščini z ameriškim naglasom. "V Libiji sem delal kot električar, ampak po duši sem umetnik, slikam in pojem rap," je rekel. "Nigerija potrebuje močno revolucijo." Na severu Afrike je njegovo pripovedovanje zvenelo kot odmev.