Poročila sta se tik pred začetkom prve svetovne vojne, vezala ju je velika ljubezen, popolno ujemanje v intelektualnih, duhovnih in estetskih pogledih, globoko čustveno prijateljstvo – z eno samo izključujočo okoliščino: bila sta biseksualca. Pisala pa so se dvajseta leta prejšnjega stoletja.

Vrtovi

V vseh starih kulturah, mezopotamski, kitajski, japonski, egiptovski, pa seveda italijanski, francoski, španski, angleški, velja oblikovanje vrta ali parka, to, čemur se danes reče krajinska arhitektura, kadar doseže svoj vrh, za umetnost. Vrt je ustvarjanje forme že, če posadiš tri solatke, dva paradižnika in ob rob črto cinij, to ve vsak, ki je kdaj poskusil. Vrt je biologija, je meteorologija, a tudi arhitektura, je likovnost in merilec časa: od zasnutka do izraščenosti in njegove zaželene oblike je človek leta in leta prepuščen na milost in nemilost muhavostim narave in svojim lastnim (napačnim) predpostavkam in pričakovanjem. In ko (če) ta rastoča arhitektura doseže svojo polnost, je to lahko včasih že tudi prvi trenutek slovesa, začne se brezupni boj za ohranitev statusa quo, začne se razpad, neizbežne spremembe rastlin bodo začrtane oblike znova razpustile, rastline bodo zdivjale ali propadle, prelepi drevoredi se bodo postarali in jih bodo morali posekati, generacije ljudi se bodo sprehajale ob kilavih mladikah, brez sence, povodenj bo spremenila strugo potoku in toča bo raztrgala grmovnice.

Želja po nespremenljivosti in večnosti vrta najbolj preganja Japonce, Angleži so se s časnostjo najbolj sprijaznili; njihovi parki spretno posnemajo naravo, in kadar ta udari, se zdi, kot bi bilo polomljeno drevo tam nalašč; večkrat tudi je.

Pravi dosežek je!

Harold Nicolson je dvodelni vrt v Sissinghurtu začrtal, narisal mu je tloris in vanj začrtal tematske »sobe«, počivališča, klopice, vizure. Vita Sacksville-West, pripadnica ene najstarejših in najpomembnejših britanskih plemiških družin, ga je zasadila. Njena polovica ima le belo in srebrnkasto rastlinje, njegova je v vijoličastih odtenkih. Njena ima kamnito klopico, kjer je na sedalu posejana trava (je mogoče bolj nežno poskrbeti za ritke?), in njegova privzdignjeno klop, ki jo od zadaj ščiti z vijoličastim srobotom obraščen zid, ki omogoča pogled na vse te dišeče barvne ploskve različnih tekstur – če pripreš oči, se abstrahirajo v kakšno Delauneyjevo sliko.

»Kakšno srečo nama je prinesel ta vrt – hočem reči resnično, globoko zadovoljstvo in občutek uspeha. Pravi dosežek je – res je. In lepo je občutiti, da sva ustvarila umetniško delo. Vse to je tvoja zasluga. Moja so bila le ravnila in nekaj papirja,« je petindvajset let kasneje Harold pisal Viti. Človek z vrhunsko diplomatsko kariero, ki je sodeloval pri podpisu versajske pogodbe in kasneje opustil veleposlaniško kariero, da bi bil lahko tu, doma, na vrtu. In to je napisal ženski, ki je napisala čez petdeset knjig, ki je vedela, kaj pomeni ustvarjalni dosežek. In ki je povzročila enega najhujših angleških spolnih škandalov, ko je, poročena, mama dveh otrok, za štiri mesece pobegnila s svojo ljubico v Francijo.

Na sredi, med belim in vijoličastim, je hiša, v kateri sta živela in kjer potomci občasno živijo še danes, medtem ko turisti tavamo po labirintih grmovnic, dreves, cvetja, oblik, barv, vonjev in igre svetlobe. Ob vhodu v vrt je dvoglavi stolp: v njem je ostala nedotaknjena njena knjižnica, gnezdece, ob katerem se raztopi vsakdo, ki razume govorico knjig na lesenih policah, starega škripajočega stola in pisalne mize, drobnih predmetov in zofe, na kateri koc tiho v pripravljenosti čaka, da zleze čez bralkine noge v trenutku, ko jih zgrabi prvi drget mraza.

Virginia Woolf

Še ena prelepa, »literarna« hiša, Monk's house, še en pobeg iz mesta na deželo, še en, drugačen, manjši vrt, in v njem grobova bolj nesrečnega para, Virginie in Leonarda Woolfa. Tiste pisateljice Virginie Woolf, ki je v londonskem Bloomsberyju skupaj s sestro in bratoma »zanetila« enega najbolj zanimivih angleških umetniško-intelektualnih krogov tistega časa, v katerem so se zbirali tako umetniki njenega in Forsterjevega dometa kot ekonomist John Keynes, najpomembnejši glas prejšnjega stoletja, ki je opozoril na škodljivost trga; to so bili še časi, ko so ekonomisti vedeli, da lahko umetnost v eni knjigi pove o ekonomiji več kot sto znanstvenih del.

Virginio Woolf je najprej zasnubil pisatelj tega kroga, Lytton Strachey, homoseksualec, a si je naslednji dan premislil, ker ga ni razumela, »povsem nedolžna je, ona je res Virginia«. Iz slabe vesti je prosil prijatelja Leonarda Woolfa, ki je bil na Cejlonu, naj jo za roko prosi on. In jo je. Ni odgovorila. Čez dve leti se je vrnil v Britanijo in spet poskusil. »Do tebe ne čutim nobene telesne privlačnosti. Pa vendar me tvoja naklonjenost skoraj preplavlja,« mu je odpisala Virginia. In je rekla da. (Res, vsa ta druščina je bila popolnoma utrgana!)

Virginia Woolf je bila v otroštvu spolno zlorabljana, od tod njen odpor do spolnosti. Zdravniki so ji po poroki zaradi »duševne bolezni« odsvetovali materinstvo. Iz istega razloga so ji izpulili tudi tri zdrave zobe – infekcija naj bi povzročila njene psihične težave in vročino, ki jo je pestila. »Naslednjič mi bodo izpulili mandlje, pa polipe, pa slepič in…,« je zapisala v pismu prijateljici. Da, bili so to hudi časi, ko so moški vedeli vse odgovore na vsa ženska vprašanja. Te so delale samomore. Tudi ona.

Nekaj časa je bila Virginia Woolf ljubica Vite Sacksville-West in s svojim izjemnim romanom Orlando ji je postavila najlepši možni spomenik. Roman govori o osebi, ki skozi stoletja prehaja iz enega spola v drugega.

Virginia Woolf svoje seksualnosti nikakor ni živela tako svobodno in divje kot Vita, deloma, ker je bila starejša in je težje zajela iz liberalnega ozračja dvajsetih let prejšnjega stoletja, deloma pa zato, ker je bila poškodovana od družine in ekonomsko odvisna.

Čez hrib

Iz svoje precej tihe hiše (Leonard je bil pust človek) je skoraj dnevno zakorakala čez holmec, devet kilometrov vstran, tam je bila spet ena vesela hiša.

Hiša njene sestre, slikarke Vanesse Bell v Charlestonu je mali barviti draguljček, kjer je poslikana vsaka ped površine: stene, stoli, mize, omare, podboji… Vanessa Bell je bila poročena, precej nesrečno, a tu, na deželi, je večinoma živela s svojima otrokoma in s prijateljem, slikarjem Duncanom Grantom. Še enim gejem. (In ja, imela je še eno hčerko z njim.) Šla sta se nadvse zabavne mance: on je njej poslikal posteljno stranico, ona njemu steno nasproti postelje, ona je poslikala mizo, on okenske okvire in tako dalje in tako dalje in hiša je eno samo veselje barv, tekstilov, vzorcev, risb in slik, ki se prelivajo iz ene sobice v drugo in delujejo skorajda kot labirint Alice v čudežni deželi.

Živa dediščina

Angleški vrtovi, ki so danes del široke mreže nacionalne dediščine, niso kakšni zunajčasni ostanki nečesa nepriklicno minulega, nasprotno, njihovo neverjetno dosledno nadaljevanje je sodobna angleška podeželska pokrajina, kmetije in podeželska bivališča. Mislim, da je ni države na svetu, kjer bi bilo podeželje tako posrečena mešanica starega, preverjenega, in novega, tako premišljeno in diskretno vstavljenega – kdor misli, da so Umori na podeželju posneti v kakšni »muzejski« vasi, se hudo moti, takšen je velik del britanskega podeželja. Ta neverjetni smisel za urejanje prostora, te do bankin z divjimi rožami zaraščene podeželske ceste, te zgolj s kosilnico izkrčene poti po senožetih brez enega samega kamenčka, vsa ta bujna flora okoli hiš in ta – joj, za naše pojme nepredstavljiva arhitekturna skladnost, vse to je menda treba pripisati temu, da je angleško podeželje vedno pripadalo višjemu, izobraženemu sloju, in ne, kot pri nas, revnim kmetom in polproletarcem, ki so se jim v zadnjih desetletjih pridružili malomeščani. Ta izobraženi sloj pač ni imel nobene potrebe po izstopanju z beneškimi balustradami in ne potrebe po psihoterapiji s krvavo zeleno fasado in tako je britansko podeželje ohranilo neverjetno avtentičnost in šarm brez vsakega uničujočega arhitekturnega nastopaštva. Je eno ogromno polje, vrt, sadovnjak, park s povsem identičnimi pravili, pa naj gre za pridelavo hrane ali za zasebni vrtiček: prostor mora biti urejen v skladu z osnovno estetiko, razmerje med arhitekturo in zelenim okoljem nikakor ne sme biti v škodo slednjega. Neskončne njive prečijo nizi prekrasnih dreves, kot linija čopiča čez platno, in hiš se ne gradi kot monstrumov od ograje do ograje, kot pri nas.

Zasebna lastnina nikakor ne pomeni, da lahko na »svoji zemlji« delaš, kar hočeš, kot si lastnino predstavljajo slovenski »posestniki«. Vsak lastnik mora prijaviti število dreves na svoji parceli in jih ne sme posekati brez privoljenja pristojne službe. Na ta način država skrbi za podobo urbane in podeželske krajine, ki temeljno konstituira podobo države. Ta podoba je njena izjemno pomembna blagovna znamka. To je zakonska zaščita lepega pred stihijo norcev, ki bi k hiši dozidali še prizidek, nadzidek, garažo in lopo za orodje, pri tem pa porazirali vse, kar raste. Ki bi se skratka obnašali, kot da so Slovenci, absolutni gospodarji svojih norosti. Kot tisti gospod, ki je sredi Šiške kupil kos denacionalizirane občinske zemlje, gladko podrl cel niz urbanistično zasajenih dreves, privlekel bagerje, zaoral, malo asfaltiral, začel graditi neko abotno kamnito ograjo, nato pa vse skupaj opustil in zdaj imamo na začetku Vodnikove ta spomenik njegovi norosti in občinski impotenci, ki dopušča zasebno uničevanje mestne krajine. Ta gospod bi bil v Veliki Britaniji za takšno ravnanje zaprt. Pogled na drevesa, tudi zasebna, namreč v Britaniji pripada vsem, ne le njihovim lastnikom. Pripada krajini. Ta pa ne mara plotov.

Ha-ha!

Poznali so ga že Kitajci, v Evropi so ga izumili Francozi, Angleži dovršili. Gre za krajinsko oblikovni prijem, imenovan ha-ha, menda zato, ker se je ob njem ljudem vedno smejalo. Ha-ha je ograja v zemlji, navzdol, torej nevidna. Na eni strani je kamnita škarpa, na drugi poraščena klančina. Z njo so drobnici in govedu preprečevali dostop do parkov in trat, namenjenih uporabi ljudi, ne da bi podobo pokrajine uničevali z ograjami. Tako še danes sedijo pred hišo in si, do koder jim seže oko, tudi onstran njihove posesti, ogledujejo bukolično pokrajino brez vsake meje in ograje, z ovčicami in srnjadjo, ki pa ne more priti kakat na njihov prag…

Samooskrba

Rezultat? Poleg tega, da tudi v glavi ni plotov? Rezultat je verjetno najbolj zelena, kultivirana evropska država, v kateri se ljudje niso odrekli temu, kar so stoletja potrdila kot smiselno, lepo in udobno za bivanje, kjer so izkoristili blag vremenski vpliv zalivskega toka (ni hladnih zim, kot v Skandinaviji) in svoje večne plohe. Kjer so za zaščito okolja zgornjo dovoljeno hitrost vozil zabetonirali na 100 km/h (in vendar vsi pridejo pravočasno na cilj) in kjer se v Londonu brezplačno vozijo le ekološka vozila.

Predvsem pa – kjer so se iz dveh velikih vojn naučili, da mora biti Otok prehransko samooskrbovan, če noče klecniti pred morebitnim novim vojaškim, ekonomskim ali političnim pritiskom.

Pridelano v Britaniji ni sloganček kot v Sloveniji, kjer je treba brati neberljive nalepke, da bi sredi poletja ugotovili, da imamo čebulo iz Nizozemske, Italije in Izraela, ne pa iz Slovenije. Tam so zadruge tradicija in premorejo svoje velike prodajne verige. Nekdanja kolonija, ki je posedovala skoraj ves svet, enostavno ni tako bogata, da bi pustila zarasti njive in pašnike. To si lahko privoščijo le države, ki jih vodijo popolni tepci.

Pašniki?

Pašniki? Kaj je to? Ali Britanci ne vedo, da je treba govedo in drobnico strpat v zaprte hleve, jih rediti v grozljivih pogojih in voziti na tisoče kilometrov do klavnic? Očitno ne. Krave in ovce so povsod, od šik južne Anglije do škotskih hribov, krava te pogleda izza vsakega grma in ovce blejajo po prekrasnih kiparskih parkih. Tako torej občudujete najboljše kipe Henryja Moora ali Augusta Rodina ali Ai Wei Weija, in še opazite ne, da stojite v ovčjih bobkih. So Angleži petični? Ne vem. Vem, da popolnoma mirno vijugajo med vsemi vrstami kakcev, tudi med goskami in srnjadjo, ki se sprehaja okoli dvorca Knole. Devetdeset odstotkov slovenskih kulturnikov bi znorelo, če bi videli, kako čez trato hiše Virginie Woolf mirno koraka Liska. Ne, pardon, tam bi bili morda celo navdušeni, Slovenci so v tujini vedno strašno liberalni in dojemljivi. Če bi Lisko videli pred kostanjeviško galerijo, pa bi, pravi potomci avstro-ogrske zadrtosti, klicali na pomoč inšpekcijo, ministra za kulturo in papeža hkrati: Odrešite nas! Kot da pokrajina ne bi pripadala tako živalim kot ljudem in kipom.

Gozd

V Veliki Britaniji gozdov praktično ni, vsaj ne naravnih. Večstoletno krčenje je pokrajino temeljito spremenilo, kot pri nas Kras in Istro. Zato so vsi sedanji gozdovi plod pogozdovanj, ki so se jih lotili tudi na najbolj oddaljenih škotskih otokih. Les je surovina, brez katere država ne more. Toda – kako se jim splača pogozdovati, prevažati les z ladjami in tovornjaki, če se pri nas lastnikom gozda povsod po državi, celo na Rožniku, v samem osrčju Ljubljane, ne splača odpeljati niti tistega od žleda posekanega? Medtem ko ljubljanska Toplarna uvaža lesno biomaso iz tujine? Kaj je pri nas drugače? Je delovna sila dražja, je les cenejši ali pa je vendarle kaj narobe z razmišljanjem – lastnikov in državnih strategov? Takšne nemarne lastnike gozdov, kot so ti tivolski, bi v Britaniji oglobili do te mere, da bi se jim zvrtelo (tudi kazen za prehitro vožnjo z avtomobilom znese pri tistih z visokimi dohodki do 10.000 funtov). Kaj hitro bi začeli skrbeti za svojo lastnino. Ali pa bi jo podarili mestu, ki bi moralo poskrbeti zanjo.

Toda – ste že slišali, da bi v Sloveniji kdo podaril ped zemljice? Raje crkne. Pa četudi z njo nima pod milim nebom kaj početi, četudi ima z njo domnevno same stroške in delo in oh in sploh in še davke – tako vsaj zatrjujejo vsi ti »nesrečniki«, denacionalizacijski upravičenci, ki bi le želi, nič sejali.

Yorkshirski kiparski park

Velika Britanija je ena sama zasebna posest in vendar so tam ogromne površine namenjene javni rabi. Na primer Yorkshirski kiparski park. Vstop prost. V enem dnevu ga ne obhodiš, tako velik in gričevnat je in toliko kipov se skriva med drevesi in grmovjem, ali pa, kot tisti Henryja Moora, veličastno ždijo sredi travnikov… Nikoli ni isti, ta park, spreminjajo se letni časi, spreminjajo se barve dreves in vode na sredi in kipi zorijo, patina raste; spreminjajo se začasne razstave. Ljudje se nenehno vračajo. Naredijo si piknik. Nihče jih ne nadleguje. Malica na travi ni napad na umetnost in gostinstvo in državo. Lep dan je. Odprto nebo in kip Anthonyja Gromleyja, tam na visokem, visokem deblu, med drevesi, prelepa človeška silhueta (s hecnim imenom Eden in drugi), ki gleda tja nekam čez drevesa, na ono stran.