Spletna mesta družbe Dnevnik, d.d., uporabljajo piškotke

Nova evropska direktiva zahteva, da od vas pridobimo soglasje za namestitev piškotkov na računalnik in vam omogočimo upravljanje z njimi. Dnevnik, d.d., uporablja piškotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani, analitične piškotke, ki nam olajšajo izboljševanje uporabniške izkušnje, ter piškotke zunanjih partnerjev, kot so oglasni piškotki, s katerimi vam ponujamo relevantne oglase.

S klikom na spodnji gumb soglašate z uporabo piškotkov.

 Strinjam se

  • Kaj so piškotki in kako delujejo »

    Piškotki so majhne tekstovne datoteke, ki jih vaš računalnik shrani ob prvem obisku spletne strani. Z njihovo pomočjo si spletna stran zapomni vašo napravo in nastavitve, ki ste si jih izbrali.

  • Spremeni nastavitve piškotkov »

    Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite tudi na povezavi »O piškotkih« na dnu strani.

RSS

reportaža državni arhivi

Kdor ima arhiv, ima moč

V prvem nadstropju ljubljanske Gruberjeve palače, v kotu velikega osrednjega prostora, iz katerega vodijo vrata v dolg zavit hodnik, v čitalnico in k dvigalu, je stala mizica, na katero sta Tadej Cankar in Andrej Nared zlagala zelene škatle. Pripeljali so jih na manjšem vozičku, kot gajbice jabolk in hrušk. Nekaj minut kasneje se je ta preprosta metafora oplemenitila.

Nalagam galerijo
  • Arhiv Republike Slovenije hrani v sedmih skladiščih po Ljubljani in na Kočevskem enaindvajset kilometrov dokumentov. (Foto: Matej Povše)
  • Kdor bi želel pogledati gradivo Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki se povezuje s Türkom, bi predse dobil popis gradiva, na primer Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja. Potem bi se začele vrstiti arhivske škatle, ki jih je slab ducat. (Foto: Matej Povše)
  • Končno je izmed papirjev v škatli številka 1618 iz leta 1980 namizno lučko ugledal dokument, ki ga je pred dnevi objavila Slovenska demokratska stranka. (Foto: Matej Povše)
  • V arhivu, kjer imajo o obiskovalcih arhivskih čitalnic tudi svoje zasebno mnenje, pravijo, da vrsta političnih strank občasno pošlje med police mlade ljudi z nalogo poiskati tisto, kar se bi lahko čez nekaj časa pojavilo v medijih. (Foto: Matej Povše)
  • Tadej Cankar v arhivski kleti pregleduje seznam osebnih dosjejev nekdanje službe državne varnosti. Je eden redkih v državi s pooblastili za vpogled. (Foto: Matej Povše)
  • Andrej Nared je razgrnil najstarejše listine, ki segajo v 9. stoletje in kasnejši srednji vek. Večina jih je zapisanih na pergamentu, posebej prepariranih ovčjih kožah. Pergamentne listine poleg kamnitih veljajo za najbolj obstojne dokumente. (Foto: Andrej Nared)
  • (Foto: Matej Povše)
  • (Foto: Matej Povše)
  • (Foto: Matej Povše)

Mladi Cankar - modra srajca, širok nasmeh, urejena pričeska - je med razvezovanjem v robovih zvezanih dokumentov iz časov, ko je bil šele komaj dobro rojen, obelodanil: "Julij 1980, SZDL." Tadej Cankar je skrbnik arhiva nekdanje Službe državne varnosti. Pod njegovim ključem so dosjeji nekdanjih VOS, OZNE, UDBE in podobnih organizacij, ki so delovale do maja 1990. Cankar je eden redkih v državi, ki ima vpogled v obveščevalne dosjeje iz časa množičnih kršitev človekovih pravic, posegov v zasebnost, ki bi morda lahko državo tudi zamajali. Vendar le, če bi jih brali kot celoto. To pa ni mogoče. Vsakdo od nekdanjih preiskovancev oziroma zasledovancev lahko načeloma bere zgolj tisto, kar se nanaša nanj osebno. Z določenimi izjemami - kot je to v državi z luknjastimi predpisi običajno.

Vendar Cankar tokrat ni brskal po udbovskih dosjejih, temveč po povsem vsakdanjih dokumentih SZDL, Socialistične zveze delovnega ljudstva, po katere so v času ustavne obtožbe zoper predsednika države Danila Türka prišli tudi raziskovalci SDS. V arhivu, kjer imajo o obiskovalcih arhivskih čitalnic tudi svoje zasebno mnenje, pravijo, da vrsta političnih strank občasno pošlje med police mlade ljudi z nalogo poiskati tisto, kar se bi lahko čez nekaj časa pojavilo v medijih kot afera. Kot je bilo mogoče razbrati iz zasebnih pogovorov z uslužbenci arhiva, ti ljudje ponavadi vnaprej skoraj natančno vedo, kje in kaj iskati.

V ozadju skupinice ob škatlah SZDL je stal arhivski kolega Branko Radulovič in se izborno šalil. Prepletale so se pripombe, ki so zajemale iz analognega obdobja socializma, z dovtipi iz aktualne krimi-politične nanizanke digitalne dobe. Vsi smo strmeli v tiste škatle in prelaganje orumenelih papirjev je vpilo po okencu iskalnika, v katerega bi prsti vtipkali ključne besede: "Türk, komisija, Velikovec".

Minilo je nekaj ne ravno napetih, pa vendarle nenavadnih minut. Vrstili so se dokumenti v srbohrvaškem jeziku, ki so prej ko ne služili samim sebi: "Ambasador je pozvao na svećanu večeru… izneo je mogućnost… Invazija u Avganistanu… islamske zemlje su spremne." Brati je bilo mogoče celo o diplomatskem smučanju v Bad Kleinkirchheimu. Končno je izmed papirjev v škatli številka 1618 iz leta 1980 namizno lučko ugledal dokument, ki ga je pred dnevi objavila Slovenska demokratska stranka. Bila je to informacija "o sodnem procesu Vidmar-Blaj", ki se je odvil po eksploziji bombe v Velikovcu. Tadej Cankar je v rokah držal dva lista. Dolga tri desetletja sta ležala nedotaknjena, lani, ob poskusu ustavne obtožbe predsednika države, pa sta se uvrstila med najbolj bizarne papirje v državi. Po spominu je glede na dokument, objavljen na spletni strani SDS, nekaj strani sicer manjkalo.

Potem so se fantje iz arhiva, Cankar, Radulovič, Nared, namuznili in pokazali še na drugo škatlo, številka 1653 iz leta 1979. Rekli so, da lahko tam iščemo naprej, če bi hoteli, da se pripoved, ki jo je zlepila SDS z računalniškim programom, sestavi tudi na arhivski mizici. Vendar se tega nismo lotili in tudi arhivisti so se strinjali, da gonje z dokumenti, ki ima za cilj osebno diskreditacijo, ne kaže reinterpretirati.

Kilometri gradiva

Arhiv Republike Slovenije hrani v sedmih skladiščih po Ljubljani in na Kočevskem enaindvajset kilometrov dokumentov. Na vsakem metru polic stoji devet škatel. To je, čez palec, sto devetinosemdeset tisoč škatel. V vsaki škatli je kakšnih dvajset, morda trideset dokumentov. Sto, morda dvesto strani. Najstarejši zapisi segajo v deveto stoletje, kontinuiteta uradnih listin, s katerimi je mogoče zasledovati prenos družbene in zasebne lastnine ter s tem prenose oblasti na območju osrednje Slovenije, se začne v srednjem veku. Iz desetin milijonov strani lahko, kdor ima pač določen namen, sestavi marsikaj. Hkrati je skoraj vse gradivo, vključno s tem, ki ga je objavila SDS, in z izjemo nekaj deset metrov, ki jih še varujejo vladni ukrepi, javno dostopno vsem. V tem smislu je tudi zadnje sporočilo predsednika Danila Türka, da vse gradivo o sebi prepušča javnosti, odveč, saj so vsa gradiva o javnih funkcionarjih na izpostavljenih funkcijah načeloma dostopna prav vsem in vpogleda vanje skoraj ni mogoče omejevati.

Kaj uporabniki počnejo z najdenimi dokumenti, pa je drugo vprašanje. "Naše pristojnosti se končajo pri izhodnih vratih," je rekel Radulovič, vodja sektorja za informacije in dokumentacijo. "Apeliramo pa na vest uporabnikov. Nad tem, kaj počnejo, ne moremo imeti popolnega nadzora."

"Imamo enaindvajset kilometrov dokumentov, spornih pa je komaj nekaj dokumentov," je aktualno dogajanje povzel Andrej Nared. "Nikoli v zgodovini še ni bil Arhiv Republike Slovenije deležen tolikšne pozornosti. Celotna inštitucija je postavljena v napačno luč." Nad pobudo za referendum o zakonu o varstvu dokumentarnega gradiva in arhivskega gradiva ter arhivih, ki uokvirja delovanje njihove ustanove, so arhivisti zmajali z glavo. "Kadar oblast, torej plačnika, prosimo za denar za dodatna skladišča, za opremo, za kadre, za proučevanje starejših arhivskih gradiv, imamo občutek, da smo nikogaršnja zemlja," je rekel Nared. "In zdaj, ko smo se znašli med dvema frontama, smo ponovno nikogaršnja zemlja: smo tarče obstreljevanj z obeh strani."

Njegov glas je odmeval v sejni sobi tik ob osrednjem baročnem stopnišču. Po zraku je šel vonj po starem, žlahtnem, nekoliko tudi po prašnem. Pred leti je arhivskim delavcem pripadalo pet dodatnih dni dopusta zaradi prahu na delovnem mestu. Danes se je pet dni skrčilo v enega. Skrčilo se je tudi število ljudi. Na vsakega zaposlenega, zaposlenih je dvainsedemdeset ljudi, v arhivih stoji skoraj tristo metrov dokumentov.

"Arhiv je zakladnica dokumentov za pisanje narodove zgodovine," je dejala arhivistka Aleksandra Mrdavšič. "Prizadevamo si, da bi se ohranilo čim več gradiva s čim več podatki." Arhiv ima zakonito nalogo varovati vse javno gradivo, ki so ga ustvarjale in ga še ustvarjajo državne institucije, pa tudi zasebno gradivo, ki je pomembno za državo in narodovo zgodovino. "V zakonu je arhivsko gradivo opredeljeno kot kulturna dediščina. Ostati mora za prihodnje rodove. Z ideologijami pa se ne moremo ukvarjati. To se pač dogaja," je rekla Mrdavšičeva. "Zgodovina je lahko v službi ideologije, ampak naše poslanstvo je ohraniti čim več. S tem se ohranja narodova kulturna identiteta. Arhiv obstaja, ker obstajamo Slovenci." Arhiv je pomembno vlogo odigral po osamosvojitvi, ko ga je vrsta ljudi uporabila za zbiranje gradiva, s pomočjo katerega so od države lahko zahtevali popravo krivic. Takoj po osamosvojitvi so samo zaradi denacionalizacijskih postopkov v arhivu prejeli do trideset vlog na teden. Veliko ljudi si je s pomočjo arhiva omogočilo tudi popravo kazenskih postopkov, med njimi predvsem nekdanji politični obsojenci. Postopke je bilo mogoče rekonstruirati in jih prepoznati za krivične.

Aktualna tisočletna listina

"Kdor je imel arhiv, je imel moč," je zgodovinski "monopol" države oziroma oblasti nad arhivsko dejavnostjo očrtal Andrej Nared. Tudi zato so se arhivi prenašali iz enega rodu vladarjev v drugega in so v dediščinah zasedali vsaj tako pomembno mesto kot materialno premoženje.

Moč arhiva pa je v njegovi obsežnosti in temeljitosti. Z Naredom, Cankarjem in Radulovičem smo v sredo državni arhiv na Zvezdarski ulici pregledali do zadnjega kota. Na levo in desno so se raztezali stoletne zemljiške knjige, urbarji, zapisi različnih uradov, sodni spisi, listine, potrdila, pisma, pečati.

Nared si je v eni od sob nadel bele rokavice in razgrnil nekaj res starih pisanj. Otipali smo pergamentno listino iz leta 1163, na kateri je bilo v latinščini zapisano besedilo, ki je nastalo v samostanu Velesovo pri Cerkljah. "Pergamentne listine poleg klesanja v kamen še danes veljajo za najbolj obstojne dokumente," je bil zadovoljen. "Izdelovali so jih iz kože, najboljše so bili tiste iz še nerojenih jagenjčkov," je dodal Radulovič. Ovčja koža je skozi stoletja ponesla podatke o tem, kateri vladar je kateremu deželnemu gospodu na Slovenskem dodelil kakšne pravice. Pod rokavicami so se vrstile listine o posestih, o pripadajočih nazivih, pa tudi denimo pastoralni tekst iz druge polovice 9. stoletja, cura pastoralis, ki velja za najstarejši dokument, ki ga hrani državni arhiv. Našli smo tudi najstarejši tekst v slovenščini, prevod Gorskih bukev, preprostega lokalnega zakonika iz leta 1582.

"Arhivsko gradivo je tista dokumentacija, ki ima pomen za znanost ali kulturo ali za trajni pravni interes," je v svoji pisarni na Kongresnem trgu, kjer je nastanjena ena od enot arhiva, dejal dolgoletni direktor arhiva Vladimir Žumer, danes sekretar za arhivske strokovne naloge. "Pomen za ugotavljanje pravnega interesa lahko nenadoma dobijo tudi tisoč let stari dokumenti. Takšna je denimo listina, s katero je nemški cesar Henrik II. leta 1004 podelil briksenškemu škofu Blejski otok. Ta listina je danes ohranjena v mestnem arhivu v Münchnu. Tisoč let je imela zgolj zgodovinsko vrednost. Vendar je Cerkev otok leta 1946 ob denacionalizaciji izgubila, leta 1991 pa je postala denacionalizacijska upravičenka in je zahtevala vračilo. Predložiti so morali vse listine in uporabili so tudi kopijo listine iz leta 1004."

Gospod Žumer je na podlagi večdesetletnih izkušnj, ki so ga kot nekdanjega prvega človeka arhiva velikokrat peljale v žrelo politike in nazaj, govoril o politični konotaciji državne arhivske dejavnosti. Z zakonom iz leta 2006, ki ga je sprejela Janševa vlada, so postali dostopni vsi dokumenti iz obdobja pred letom 1990, z izjemo občutljivih osebnih podatkov, ki so jih državne službe pridobile s kršitvijo človekovih pravic. "Pa še te so odprte za funkcionarje," je dodal dolgoletni direktor državnega arhiva. Vlada je tedaj oblikovala tudi komisijo, ki je obiskala Sovin arhiv, kjer pa je vsebina tajnih dokumentov presegala njena pričakovanja. Takrat, leta 2008, je državni arhiv opravil popis gradiva in se odločil, da zaradi narave podatkov dokumente pusti v Sovinem skladišču. Popis gradiva, ki je ostalo na Sovi, sta opravila dva arhivista. Del gradiva naj bi bili obveščevalni in protiobveščevalni dokumenti, ki se nanašajo na delo oziroma nadzor tujih tajnih služb in na podatke iz tujine. Med njimi je najverjetneje tudi več podatkov o bombnem incidentu v Velikovcu. Kot pravijo v arhivu, je gradivo zaklenjeno "s sistemom dveh ključev". Odkleneta ga lahko le uslužbenec arhiva, ki je prestal posebno varnostno preverjanje (takšno preverjanje sta prestala le dva), in delavec Sove hkrati.

Janševa vlada je dokumente "zaprla" s posebno uredbo. Od tod tudi izhajajo navedbe kulturne ministrice Majde Širca in direktorja državnega arhiva Dragana Matića, da je s tem kršila lasten, dve leti prej sprejeti zakon. "Takratna vlada bi lahko brez težav dosegla, da bi se ti dokumenti preselili v arhiv. Ostali so nedostopni, pod dvema ključema, kljub zakonu, ki je vse odpiral. Če bi bil sam takrat direktor, bi jih preselili v arhiv, vendar zakon ne bi bil tak, kot je sedaj," pravi Žumer. Ocenjuje, da je bil tudi v primeru Igorja Omerze, ki ni smel vpogledati v arhive, kršen zakon. Doslej je trikrat predlagal spremembo spornega 65. člena zakona o varstvu dokumentarnega gradiva in arhivskega gradiva ter arhivih. Žumer pravi, da bi bilo treba tretji odstavek tega člena enostavno črtati. S tem bi po njegovem vzpostavili sistem, ki je uveljavljen v vseh demokratičnih državah: varovali bi nacionalne interese in občutljive osebne podatke v skladu z ustavo, obenem pa bi raziskovalci z dovoljenjem vlade lahko prišli do gradiva. Žumer napoveduje, da bodo podatki iz Sovinega arhiva, še posebej osebni podatki, ki bi morali biti po njegovem zaprti 75 let oziroma deset let po smrti, predmet politike tudi v bližnjih predvolilnih obdobjih.

Redno čiščenje

Ob obisku arhiva smo se prepričali, da dokumenti, ki se nanašajo na določene dogodke, niso zbrani na enem mestu, nekateri dosjeji, ki so jih ustvarile uradne službe pred letom 1990, pa so arhivirani po imenih oseb. Predsednik države svojega arhivskega dosjeja sicer nima. Kdor bi želel pogledati gradivo Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki se povezuje s Türkom, bi predse dobil popis gradiva, na primer Komisije za manjšinska in izseljenska vprašanja. Potem bi se začele vrstiti arhivske škatle, ki jih je, kot pravijo v arhivu, slab ducat. Pregledati bi bilo treba nekaj kupov dokumentov, da bi našli tiste, v katerih se pojavlja njegovo ime.

Lahko pa bi poiskali Türkov partijski dosje. Tega je mogoče naročiti v arhivski enoti ob Kongresnem trgu. Odprt je za vse, brez omejitev. "Tukaj hranimo okoli dvesto dvajset tisoč dosjejev članov zveze komunistov. Imamo tudi udbovske dosjeje, ki so urejeni po abecedi. Ali je med njimi vaš dosje, lahko preverite s pomočjo računalniške evidence. Vsakdo lahko vpogleda v svojega in v dosje svojih staršev, za druge pa mora imeti pooblastilo," je razložil Žumer. Po njegovem mnenju pa udbovski podatki po letu 1965 niso več tako zanimivi. "Če bi bili dosjeji ohranjeni, bi bili zanimivi, a kaj, ko niso," se je nasmejal.

Za sekretariat za notranje zadeve so pred letom 1990 arhivsko službo opravljale tajne in obveščevalne službe. Na službi državne varnosti je bilo za te namene sistematiziranih enajst arhivistov, ki se med seboj niso poznali. Vsak je skrbel za svoj del arhiva. Od leta 1948 naprej so gradivo ob določenih dogodkih in po navodilih zveznega sekretariata za notranje zadeve tudi "čistili". Vselej pod nadzorom komisije in z natančnim popisom tistega, kar je bilo uničeno.

Danes ima Sova za uničenje takšnega gradiva poseben aparat, pravi Žumer. "Takšnega, ki zmelje napolnjeno škatlo ali kar ves fascikel. Namenjen je hitremu uničevanju." Oblasti so že leta 1948 izdale navodila, kaj je treba uničiti, če bi bila država ogrožena. "Na arhivu imamo manj zmogljive stroje za uničevanje gradiva, vselej pa mora tak postopek nadzorovati komisija. Uničeno gradivo se kasneje pošlje v industrijsko predelavo na odpad, kjer ga zmeljejo oziroma sprešajo," je bil nazoren Žumer. Iz vrste neuradnih pogovorov s poznavalci arhivske dejavnosti smo razbrali še domnevo, da so tudi po osamosvojitvi, do današnjih dni, določeni deli arhivskega gradiva "izginjali". Vsakokrat v skladu z interesi vladajoče politike.

Enemu od večjih uničenj arhivskega gradiva je sicer botrovala sovjetska invazija na Prago leta 1968. Ker se je Jugoslavija bala, da bo sovjetska vojska prodrla tudi do njenih meja, je uničila arhivsko gradivo o obsojencih na Golem otoku, saj Sovjeti ne bi smeli priti do podatkov o preganjanju domnevnih sovjetskih simpatzerjev. "Dobre evidence imamo za obdobje do leta 1980, gradivo naslednjih desetih let pa je pomanjkljivo," je nadaljeval Žumer. "Če primerjamo popis, ki ga je leta 1976 naročil France Popit, s popisom Sove, ki ga je naročil minister Igor Bavčar leta 1992, ugotovimo, da je bil popis iz leta 1976 obsežnejši. Šlo je za kilometer in pol papirnega gradiva. Po Bavčarju pa smo prevzeli 212 metrov gradiva. Vse drugo je bilo uničeno," razlaga Žumer. Med uničenimi je bil tudi "zbirni dosje" o slovenski duhovščini. Uničili naj bi ga leta 1989.

Kot še pravi, se v arhivih SDV nahajajo predvsem podatki o pomembnih dogodkih, pojavih v kulturi, gospodarstvu in na drugih družbenih področjih. Te so tajne službe spremljale in jih še spremljajo. Nekoč so oblasti beležile vojaške in državne tajnosti, od vstopa v Evropsko unijo pa se gradivo deli na strogo tajno, tajno, zaupno in interno. V zadnjem obdobju zelo priljubljene diplomatske depeše na primer pri nas v elektronski obliki hranijo na zunanjem in obrambnem ministrstvu, kjer imajo tudi pred kratkim vzpostavljen sistem za vodenje evidence. "Depeše, ki so še na papirju, bi morali kmalu predati državnemu arhivu, ker so sedaj prešli na elektronski sistem," je napovedal Žumer.

Arhivski dokumenti so bili in bodo še naprej tudi pomembni krojilci končnega izkupička arbitražnega sporazuma s Hrvaško. V vročem predvolilnem obdobju, ko so nas politiki skušali prepričati v svoj prav pred referendumom, zdajšnjih znanih političnih obrazov na državnem arhivu ni bilo videti, se je nasmejal Žumer. "Obstajajo poklicni raziskovalci za določene namene. Hitro se da ugotoviti, kdo dela za koga. Vsaka stranka ima svojo varnostno-informacijsko službo. Zato trdim, da bo v predvolilnem obdobju še precej vroče ," je napovedal Žumer.

Odhod v arhiv je kot ritual

Gradivo, ki bi lahko bilo v prid slovenski ali hrvaški strani pri arbitražnem odločanju, izhaja iz leta 1944 oziroma 1945. Glede meje v Istri se večina gradiva nahaja v beograjskem vojnem arhivu. "Veliko dokumentov smo pridobili v Beogradu. Iskanje teh gradiv je bilo uspešno in nismo imeli nobenih težav. Niti posamezniki, ki se sami obrnejo na te arhive, nimajo težav. Tam so zelo hitri, bolj kot pri nas in v tujini. Vsaka država, od Vatikana do Velike Britanije, sicer lahko označi gradivo za nedostopno, če meni, da ga je treba zapreti pred javnostjo zaradi varnosti države, meddržavnih odnosov, zaradi javnega reda in miru ali varstva občutljivih osebnih podatkov. To potrjujejo tudi naši raziskovalci, ki denimo ne morejo dostopati do dokumentov v Washingtonu. Pri nas pa politiki tega ne razumejo," je dejal Žumer.

"Gradivo ni sicer v Londonu urejeno nič bolje kot v arhivu v Ljubljani," je bila nad slovenskim državnim arhivom navdušena njegova redna uporabnica, zgodovinarka Monika Kokalj Kočevar, donedavna začasna direktorica Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani. "Nad gradivom, četudi ga je veliko, imajo arhivarke zelo dober pregled," je med pogovorom v eni od pisarn v zgornjem nadstropju muzeja pohvalila kolegice v centru mesta. "Dovolj je, da jim poveste, katera tema vas zanima, in na mizo že dobite škatle z gradivom. Vedno tudi svetujejo, kaj vse bi bilo še dobro pregledati."

Ena od tem, ki jih je v preteklosti proučevala naša sogovornica, je bilo domobransko gibanje na Gorenjskem. Dejala je, da je v arhivu o delovanju domobranskih enot našla relativno veliko gradiva, tako s partizanske kot z domobranske strani. To se je ohranilo kljub temu, da je bilo po vojni domobranstvo izrazito negativna tema in je te dokumente več desetletij malokdo, če sploh kdo, pregledoval. Glede na ideološke nastavke tedanjega režima bi bilo mogoče pričakovati, da bi domobransko gradivo uničili. Vendar, pravi Monika Kokalj Kočevar, tega prava arhivska stroka ne more storiti - ne glede na ideologijo, ki jo uokvirja. "Arhivarska načela niso del ideologije. Veljajo v vseh časih in vseh sistemih."

Zgodovinarka je pripovedovala tudi o času, ki ga proučevalec arhivskega gradiva nameni analognemu brskanju med papirji. Na eni strani je ta čas, ki se meri v dneh oziroma tednih, miniaturen v primerjavi s stoletji, skozi katera se preiskovalec sprehaja. "Ko greš v arhiv, te objame pričakovanje," je široko odprla oči. "Občutek, ko čakaš na škatlo, je poseben. Ko škatlo odpiraš, je trenutek kar nekoliko posvečen. Kaj bo v njej? Zavedaš se, da gledaš v preteklost, da se bo razkril del naše zgodovine." Monika Kokalj Kočevar je po drugi strani priznala, da je odprava v arhiv lahko tudi zamudna. Pot od muzeja v ljubljanskem Tivoliju do arhiva v Kazini na Kongresnem trgu je treba načrtovati kot poseben del dneva, ki se zareže v siceršnji delovni in družbeni tempo. Tega narekuje digitalni čas spreletavanja internetnih informacij. Google nekajkrat večjo količino podatkov preišče in razvrsti v manj kot desetinki sekunde. "Vendar je odhod v arhiv del rituala proučevanja zgodovine. Vonja orumenelih listov, čakanja na škatlo, listanja ne bi nikoli zamenjala za Google," je bila prepričljiva. Dejala je, da je poseben tudi občutek, ko "tisto škatlo" spet zapreš nazaj in jo vrneš na polico. In iščeš naprej.

Reproduciranje, povzemanje in citiranje vsebin je dovoljeno ob pogojih in na način, ki so navedeni tukaj.
Povezani članki
Zahteva za referendum o arhivih najverjetneje na ustavno sodišče Lokalno

Zahteva za referendum o arhivih najverjetneje na ustavno sodišče

Zahteva za referendum o noveli zakona o arhivih bo najverjetneje romala na ustavno sodišče. Koalicijski poslanci so namreč prepričani, da novela odpravlja protiustavno stanje, opoziciji pa očitajo, da je njihov pravi namen diskreditacija predsednika republike. Opozicija po drugi strani koaliciji... Več »

Černač ocenjuje Türkovo dovoljenje k razkritju arhivov kot postavljanje nad zakon Lokalno

Černač ocenjuje Türkovo dovoljenje k razkritju arhivov kot postavljanje nad zakon

Poslanec SDS Zvonko Černač se je odzval na formalno soglasje predsednika republike Danila Türka, da postanejo javnosti dostopni vsi arhivski dokumenti, kjer se pojavlja njegovo ime. Kot meni, se je Türk s tem pozivom postavil nad zakon, saj zakon pri dostopu do arhivskih dokumentov ne določa Več »

Predsednik Türk podal formalno soglasje: Javnosti bodo dostopni vsi arhivski dokumenti o njem Lokalno

Predsednik Türk podal formalno soglasje: Javnosti bodo dostopni vsi arhivski dokumenti o njem

Predsednik republike Danilo Türk je danes v pismu, ki ga je naslovil na predsednika vlade Boruta Pahorja in direktorja Arhiva Republike Slovenije Dragana Matića, podal formalno soglasje, da postanejo dostopni javnosti vsi arhivski dokumenti, kjer se pojavlja njegovo ime, so sporočili iz Več »

Komentarji

Uredništvo Dnevnik.si spodbuja razpravo uporabnikov o novinarskih prispevkih. Uporabnike poziva, naj pri izražanju mnenj upoštevajo pravila komentiranja. V prizadevanju za preprečevanje sovražnega govora na spletu, ki je po zakonu kazniv, smo se pridružili nacionalnemu projektu Spletno Oko. S klikom na gumb Spletno Oko lahko prijavite komentar, za katerega domnevate, da je sovražen. Prijavo prejmeta upravitelj portala in prijavna točka Spletno Oko, ki jo obravnava le v primeru izpolnjenih kriterijev domnevno nezakonite vsebine.

Prijavi sovražni govor

Kolumnisti Vse kolumne
Ervin Hladnik - Milharčič
Ervin Hladnik - Milharčič
Abu Janez Al Bagdadi
Tomaž Mastnak
Tomaž Mastnak
Talci “zavez”
Tanja Lesničar - Pučko
Tanja Lesničar - Pučko
Igra, resničnejša od življenja
Tadej Troha
Tadej Troha
Vztrajniki
Bogdan Lešnik
Bogdan Lešnik
Politika na psihiatriji
16 avgust 2014 ob 0:00
Zapornik kot poslanec
16 avgust 2014 ob 0:00
Delo inkluzivnega pedagoga
16 avgust 2014 ob 0:00
Levičarji v svetu desničarjev
16 avgust 2014 ob 0:00
Na Karpate!
16 avgust 2014 ob 0:00
Je svet dobil nova središča?
16 avgust 2014 ob 0:00
Kakšno Slovenijo si želim
16 avgust 2014 ob 0:00
Eksperimentiranje s svobodno voljo